SRCE JEZUSOVO NAŠE UPANJE (18) Apostolski sedež odobri praznik Presvetega Srca

Papež Pij XII. poroča, da je sv. Janez Eudes »sestavil prvo molitveno bogoslužje v čast Presvetemu Srcu Jezusovemu. Prvikrat so praznik Presvetega Srca Jezusovega z odobrenjem mnogih francoskih škofov slovesno obhajali 20. oktobra leta 1672« (št. 51).

Kongregacija svetih obredov je z odlokom 25. januarja leta 1765 dovolila škofom Poljske in rimski nadbratovščini Presvetega Srca Jezusovega, da praznujejo liturgični praznik Presvetega Srca, kar je potrdil papež Klemen XIII. 6. februarja istega leta. »To je storil Apostolski sedež z namenom, da bi se na ta način širilo že obstoječe češčenje, katerega namen je bil, v znamenju obnavljati spomin na tisto Božjo ljubezen, ki je nagnila našega Zveličarja, da se je daroval kot žrtev in zadostil za grehe ljudi« (št. 53).

Kongregacija svetih obredov je skoraj po enem stoletju 23. avgusta 1856 izdala mnogo bolj pomemben odlok za vso Cerkev. S tem odlokom je papež bl. Pij IX. »uslišal prošnje francoskih škofov in skoraj vsega katoliškega sveta in zapovedal, da se praznik Presvetega Srca Jezusovega razširi na vso Cerkev in zakonito obhaja. Ta dogodek zasluži, da se ga krščansko ljudstvo za vedno spominja. V liturgiji istega praznika beremo: 'Odtlej je češčenje Presvetega Srca, kakor preplavljajoča reka, ki odplavlja vse ovire, preplavilo ves svet.'« (št. 54).

 

Vpliv sv. Marjete Alakok pri uvedbi praznika. Praznik Presvetega Srca Jezusovega danes obhajamo v petek po drugi nedelji po binkoštih kot slovesni praznik. Gotovo je imelo vsaj posredno pomembno vlogo pri uvedbi tega praznika Jezusovo prikazanje in naročilo sv. Marjeti Alakok. Vplivalo je namreč na vernike, da so se obračali na škofe, ti pa na papeže. Gre za najpomembnejše od štirih prikazanj svetnici; bilo je v osmini praznika sv. Rešnjega telesa leta 1675, ko je Marjeta klečala pred Najsvetejšim. Tedaj ji je Božji Učenik pokazal svoje srce in dejal: »Glej to srce, ki je ljudi tako silno ljubilo, da si ni ničesar prizaneslo ter se je popolnoma izničilo in použilo, da jim izpriča svojo ljubezen; v zahvalo pa prejemam od večine le nehvaležnost, ki jo ljudje kažejo s svojim nespoštovanjem, s svojimi bogoskrunstvi, s svojo mlačnostjo in prezirom, s kakršnim se obnašajo do mene v tem zakramentu ljubezni. Kar pa me še najbolj žali: celo meni posvečena srca se tako vedejo. Zato zahtevam od tebe, naj bo prvi petek po osmini sv. Rešnjega telesa poseben praznik, posvečen časti mojega Srca, katerega naj slave s prejemanjem svetega obhajila, z vračanjem časti in s pokoro, da mu tako zadoščujejo za nečast, ki mu je bila storjena, ko je bilo izpostavljeno na oltarjih. Tudi ti obljubim, da bo moje Srce bogato obsipalo s svojo ljubeznijo vse tiste, ki mu bodo izkazovali to čast in bodo skrbeli, da se mu zadoščuje.«

p. Anton

 

ŽIVLJENJE IZ POSVETITVE JMS Vseslovensko srečanje posvečenih JMS v Logu pri Vipavi 25. junija 2022

Gostitelj, animator koprske škofije, župnik g. Stanko Fajdiga, je skrbno pripravil in vodil program, ki je vseboval: molitev rožnega venca na fatimski način, sv. mašo, ki jo je daroval škof Jurij, litanije Matere Božje, blagoslov z Najsvetejšim in pričevanja posameznikov na temo »življenje iz posvetitve«. Poskrbljeno pa je bilo tudi za oddih in telesno okrepčilo.

Ob prihodu v svetišče nas je sprejela čudovito urejena in pripravljena cerkev Marije Tolažnice žalostnih. Ta starodavna cerkev nam je omogočila številno prisotnost posvečenih, petje in mogočni glas orgel, na katere je igrala ga. Damjana Kinkela.

Sveto mašo je ob somaševanju 12 duhovnikov daroval domači ordinarij msgr. dr. Jurij Bizjak. Spodbujal nas je z besedami iz Svetega pisma: »Marija pa je vse besede ohranila in jih premišljevala v svojem srcu« (Lk 2,19). Potem je nadaljeval: »Ista Božja beseda, ki jo je Marija ohranila in premišljevala v svojem srcu, prihaja do naših ušes in pada tudi v naša srca. Konstitucija o Božjem razodetju pravi o Božji besedi: Oče, ki je v nebesih, prihaja v svetih knjigah svojim otrokom ljubeče naproti in se z njimi pogovarja« (BR, 21). Božja beseda odgovarja na naša vprašanja in nam postavlja svoja vprašanja. Med številnimi vrstami branja zavzema odlično mesto branje, ki ga imenujemo »lectio divina«, to je molitveno branje, oseben pogovor z Bogom, pogovor iz obličja v obličje, pogovor od srca do srca.«

Sledil je odmor, okrepitev telesa in sproščen pogovor, kako pospeševati ljubezen do svetih src Jezusa in Marije po naših župnijah. Popoldanski program smo nadaljevali s pričevanji. Svoja izkustva so nam podelili: ga. Majda Colja iz župnije Slavina pri Postojni, dr. Urška Florjančič iz Stare Loke in župnik iz župnije Kisovec g. Janez Mrak. Ga. Majda nam je posredovala izkušnjo, kako nam lahko pomagajo moderna komunikacijska sredstva, npr. ZOOM, z molitvijo, sodelovanje pri sv. maši, v pogovoru in podelitvi izkušenj. Ga. Urška F. pa nam je predstavila delo in prizadevanja posvečenih JMS v župniji. Zelo pomembne so družine, kjer se življenje iz posvečenja dogaja. Potrebno je sodelovanje z župniki, kjer ne bi smeli pozabiti ponavljati sebi in župnikom: Kako vam lahko pomagamo? Posebej je podčrtala to bogato doto, ki so jo prejeli od prejšnjega dušnega pastirja, ljubiti in druge vnemati do svetih src Jezusa in Marije. To pa so celodnevna in celonočna češčenja Najsvetejšega, redna mesečna spoved, prvi petki in prve sobote. Spodbujati k življenju iz posvetitve. Župnik iz Kisovca pa nam je posredoval prizadevanja za redno pobožnost k fatimski Materi Božji 13. v mesecu, ki je v potrpežljivosti, vztrajanju in redni pobožnosti.

Srečanje smo sklenili z litanijami Matere Božje in blagoslovom z Najsvetejšim. Po srečanju smo si romarji iz župnije Mala Nedelja ogledali samostan v Vipavskem Križu, čudovit mozaik Ivana Marka Rupnika v Vrhpolju pri Vipavi. Avtobus se je na poti proti domu ustavil še v gostišču kmečki turizem, kjer so nam pripravili sorodniki obilno kosilo.

Hvaležni Bogu in Mariji, da smo v njunima Srcema, smo se vrnili na svoje domove, polni veselja in sreče: Biti ves Jezusov, biti ves Marijin!

Srečko Fras, Mala Nedelja

 

ZA ZIDOVI SAMOSTANA Ob tridesetletnici posvetitve slovenskega naroda Mariji

Meseca avgust in september sta na poseben način povezana z našo duhovno materjo Marijo. Trije prazniki kažejo njen zemeljski začetek in poslanstvo ter njeno poveličanje v nebesih. V septembru se spominjamo njenega rojstva (8. september) in vrhunca njenega sodelovanja z Jezusovo daritvijo na križu (Žalostna Mati Božja, 15. september). Praznik Marijinega vnebovzetja, njeno poveličanje z dušo in telesom v nebesih, pa obhajamo 15. avgusta. Minilo je trideset let od izročitve in posvetitve svobodnega slovenskega naroda Materi Mariji, vseh slovenskih src Kraljici. Oba izraza skupaj, »izročitev in posvetitev«, sta uporabila papeža sv. Janez Pavel II. (leta 1984) in Frančišek (leta 2022) pri posvetitvi sveta ter posebej Rusije in Ukrajine Marijinemu brezmadežnemu Srcu.

1.Zamislimo se v trenutek, ko je Mati Marija stala poleg Sinovega križa. Jezusova ura, zaradi katere je po Mariji prišel na svet, je tudi njena ura. Najstrašnejša ura! Za oba je to ura največjega trpljenja, popolnega izničenja, za odrešenje vsega sveta in vsakega človeka! Jezusovi nasprotniki so jo imeli za mater največjega hudodelca, ker niso spoznali Odrešenika sveta. V tej tako pomembni uri je Jezus svojo Mater izročil svojemu najljubšemu učencu Janezu, Janeza pa je izročil Mariji.

Stati pod Jezusovim križem, sočustvovati in trpeti z njim, je znamenje izredne ljubezni. Ljubezen pa je vedno rodovitna. Na križu je Kristusova ljubezen dosegla svoj vrh. Tu nas je, v povezanosti s svojim vstajenjem, odrešil.

Apostol Janez je bil predstavnik nas vseh. Zato Jezus pravzaprav pravi svoji materi: »Žena, v Janezu glej svoje sinove in hčere!« Jezus svoji materi reče Žena, da s tem označi njeno poslanstvo v Cerkvi. To je poslanstvo druge Eve. Prvo Evo je prekanila kača. Druga Eva-Marija pa je po svojem Sinu kači glavo strla. Tako umetniki upodablja Marijo kot Brezmadežno.

Vse nas Jezus ljubi, vsem izroča svojo Mater, nas pa izroča njej. Jezusova poslednja volja, njegov testament je, da imamo Marijo za mater, da živimo kot njeni otroci, sinovi in hčere. V največjih bolečinah, ko se ji je trgalo srce ob Sinovem umiranju, nas je Devica Marija rodila pod njegovim križem.

Povežimo svoje življenje z dogodkom na Kalvariji. Kaj sledi iz njega?

Naše življenje in delovanje, na poseben način duhovnikovo, ima marijansko razsežnost. Marija je mati vsakega posebej. Gre za edinstveni in neponovljivi odnos med dvema osebama: med materjo Marijo in vsakim kristjanom. Kakor je v našem življenju po veri pomembna osebna povezanost s Kristusom, podobno je treba naglasiti osebni odnos Matere Marije z vsakim kristjanom.

Mati Marija je Kristusov dar vsakemu kristjanu, vsem skupaj in vsej Cerkvi, saj je Mati Cerkve. Marijanski kristjan jo z veseljem sprejme in jo, kakor apostol Janez, »vzame k sebi«. Dva svetopisemska moža sta nam vzor, kako je treba Marijo vzeti k sebi: apostol Janez in pred njim sv. Jožef. Če je za apostola Janeza rečeno, da jo je od tiste ure vzel k sebi, imamo pri sv. Jožefu Gospodovega angela, ki ga opogumlja: »Jožef, Davidov sin, ne boj se vzeti k sebi Marije, svoje žene; kar je spočela, je namreč od Svetega Duha« (Mt 1,20). »Ko se je Jožef zbudil iz sna, je storil, kakor mu je naročil Gospodov angel. Vzel je svojo ženo k sebi« (Mt 1,24).

V Janezu in po njem smo bili že pod križem izročeni Mariji in po njej Kristusu. Njej se izročimo in posvetimo s tem, da jo kot učenec vzamemo k sebi. Ker smo slabotni in nagnjeni k nezvestobi, moramo to dejanje sprejema, izročitve in posvetitve vedno znova zavestno obnavljati. Na najodličnejši način se to dogaja pri izročitvi in posvetitvi Marijinemu brezmadežnemu Srcu.

Marija je bila in je popolnoma usmerjena na Kristusa in na izpolnjevanje njegove volje. Besede, ki jih je izrekla v Kani Galilejski, veljajo tudi nam: »Karkoli vam reče, storite.«

 

2.Izročitev in posvetitev Mariji (Marijinemu brezmadežnemu Srcu) je najodličnejše dejanje ljubezni do naše duhovne Matere. To je naš odgovor na poprejšnjo Božjo in Marijino ljubezen do nas. Božja ljubezen se je najbolj nazorno razodela na Kalvariji v prebodenem Jezusovem Srcu. Marijina ljubezen je dosegla svoj vrhunec prav tako na Kalvariji, ob sotrpljenju in sodarovanju s Sinom, ko je meč bolečin presunil njeno Srce.

Izročitev in posvetitev Mariji je dokončna in nepreklicna podaritev njej in po njej Bogu, ki je v vsakem pogledu vedno naš končni cilj. Mariji kot ustvarjeni osebi se izročimo in posvetimo kot posrednici k Bogu. Ona je vedno »Gospodova dekla«, popolnoma usmerjena na Boga. Vse tiste, ki se njej izročijo in posvetijo, vodi k Bogu. Zato naše ljubezni ne obdrži zase, ampak jo pošlje Jezusu, saj je tudi sama popolnoma usmerjena nanj. Če se izročimo in posvetimo njej, najhitreje in z največjo gotovostjo dosežemo Boga.

Sv. Ludvik Grignion Montfortski se je v posvetitveni molitvi takole izročil in posvetil Devici Mariji: »V navzočnosti vsega nebeškega dvora izvolim danes tebe, o Marija, za svojo Mater in Vladarico. Podarim in posvetim popolnoma tebi v last svoje telo in dušo, svoje notranje in zunanje dobrine, pa tudi vrednost vseh preteklih, sedanjih in prihodnjih dobrih del. Tebi prepuščam v vsej celoti in polnosti ter brez pridržkov pravico, da v času in večnosti razpolagaš z menoj in z vsem, kar je moje, kakor se tebi zdi prav in je v večjo Božjo slavo.«

Izročitev in posvetitev je treba uresničevati v življenju; toliko rodovitnejša je, kolikor bolje je bila pripravljena. Nikakor ni dovolj, če jo z besedilom samo izpovemo. Treba je skladno z njo tudi živeti. Misliti, govoriti in delati moramo kakor Marija in Jezus. Izročitev in posvetitev globoko posega v naše življenje in nas vodi na pot spreobrnjenja in novega življenja.

Za našo svetost in apostolsko delovanje velja, kar je rekel sv. Janez Pavel II.: »Ko bo zmaga prišla, bo prišla po Mariji.« Pot do zmage pa je življenje po papeževem geslu: »Ves sem Tvoj!« Da je učinkovito, dokazuje njegovo izredno bogato življenje in rekordna hitrost v dosegi razglasitve za svetnika.

p. Anton

Nekatere duhovne prireditve v Stični v letu 2022

 Srečanja Bernardove družine, posvečenih JMS

in članov Apostolata darovanja in drugih

na 4. nedeljo v mesecu ob 15.00 v stiški baziliki:

28. avgusta, 25. septembra, 23. oktobra in 27. novembra.

 

Srečanja na daljavo po zoomu vsak prvi ponedeljek v mesecu ob 20.00: 5. septembra, 3. oktobra, 7. novembra in 5. decembra.

 

Fatimski shodi v baziliki v Stični bodo na 13. dan v mesecu ob 18.30, od maja do oktobra.

 

Duhovne vaje za vse, duhovnike, diakone in laike,

bodo v stiškem samostanu od četrtka, 25. avgusta ob 18.00,

do nedelje, 28. avgusta po kosilu.

Prijave: Srečko Fras, Mala Nedelja 34, 9243 Mala Nedelja;

tel. 02/586 1020; GSM: 041/939 394; fras.srecko@gmail.com .

 

Duhovna obnova v Stični za vse

Čas: sobota, 24. septembra 2022, od 9.30 do 15.00

Tema: Sveta Evharistija vir svetosti

Nagovori: p. Anton Nadrah

Prijave: Srečko Fras, Mala Nedelja 34, 9243 Mala Nedelja;

tel. 02/586 1020; GSM: 041/939 394; fras.srecko@gmail.com .

 

Zunanja slovesnost ob prazniku sv. Bernarda, glavnega cistercijanskega svetnika in cerkvenega učitelja, bo v nedeljo, 21. avgusta, v baziliki v Stični. Ob 10.00 bo slovesna mašna daritev opata Maksimilijana Fileja ob somaševanju duhovnikov, pred njo ob 9.30 pa molitev rožnega venca.

O dveh gostujočih razstavah v Muzeju krščanstva na Slovenskem v Stični

V Muzeju krščanstva na Slovenskem smo 20. aprila 2022 odprli gostujočo razstavo Ob stoletnici Slovenske province Družbe hčera krščanske ljubezni – usmiljenk: 1919–2019. Razstavo sta pripravila usmiljenka s. Cveta Jost in priznani muzealec Dejan Vončina. Razloga o gostovanju te panojske razstave v Muzeju krščanstva na Slovenskem sta najmanj dva. Prvi je zagotovo 100- letnica province, ki so jo praznovale sestre usmiljenke leta 2019, drugi razlog pa je povezava gostujoče razstave z našo stalno razstavo Zgodovina krščanstva na Slovenskem.

V Muzeju krščanstva na Slovenskem želimo obiskovalcem predstaviti doprinos usmiljenk na področju zdravstvene nege, socialnega dela, pomoči potrebnim, na področjih, ki niso le preteklost ampak so, žal, stalni spremljevalci človeštva. Tudi danes.

Avtor razstave, Dejan Vončina, je zapisal: »Razstava Ob stoletnici province Hčera Kristusove ljubezni (1919 – 2019) je razdeljena na sedem sklopov. Prvi sklop je na kratko posvečen rojstvu Družbe hčera krščanske ljubezni sv. Vincencija Pavelskega. Drugi sklop nam prav tako kratko predstavi sestro Leopoldino Brandis in nastanek Graške province usmiljenk. S. Brandis je kmalu pripeljala sestre tudi v Slovenijo in na Hrvaško, zato tretji sklop spregovori o razcvetu njene družbe na naših tleh. Tukaj velja omeniti še neko drugo Leopoldino, to je s. Leopoldina Hoppe, ki je bila kar 50 let predstojnica v ljubljanski Deželni oz. Državni bolnici in je zelo veliko naredila na področju zdravstvene nege v Sloveniji. Ta sklop je zato tudi najobsežnejši. Četrti sklop pripoveduje tragično zgodbo o povojnem času na slovenskih tleh, pa tudi o bogatem delu sester v drugih republikah nekdanje skupne države Jugoslavije. Peti sklop govori o času po 2. vatikanskem koncilu, šesti nas popelje v novejši oz. sedanji čas, sedmi sklop pa bežno predstavi pogled na prihodnost.«

 

Od 22. junija 2022 dalje je prav tako v pritličju Muzeja krščanstva na Slovenskem na ogled tudi razstava Spominska cerkev Sv. Duha v Javorci – “bazilika miru.Avtorica razstave je mag. Damjana Fortunat Černilogar, direktorica Tolminskega muzeja.

Razstava Tolminskega muzeja prikazuje izjemen sakralni spomenik z globoko sporočilnostjo, ki je še kako aktualna tudi danes. »Bazilika miru« ohranja kolektivni spomin o solidarnosti in združevalni moči skupnega umetniškega ustvarjanja v času prve svetovne vojne. Razstava je nastala leta 2016, ob stoti obletnici izgradnje »bazilike miru«, Tolminski muzej pa je z njo gostoval tudi v Avstriji, Italiji, na Češkem in Hrvaškem.

Spominsko cerkev so leta 1916 na robu soškega bojišča, v manj kot letu dni in z lastnimi sredstvi, zgradili vojaki 3. gorske brigade XV. avstro-ogrskega korpusa. Zgrajena je po načrtih dunajskega umetnika Remigiusa Geylinga. Vodja gradnje je bil Geza Jablonszky, pomembnejša rezbarska dela pa je opravil Anton Perathoner. Cerkev so z lastnimi sredstvi in prostovoljnim delom zgradili v spomin na padle vojake. Poseben pečat ji dajejo secesijsko obdelan notranji prostor in 2565 v hrastove plošče vžganih imen, ki pričajo o tragičnih usodah posameznikov različnih narodnosti in veroizpovedi.

Znak evropske dediščine

Spominska cerkev v Javorci je leta 2017 pridobila znak evropske dediščine. Znak evropske dediščine je ukrep Evropske unije, ki temelji na predhodni medvladni pobudi iz leta 2006. Namenjen je krepitvi občutka pripadnosti evropskih državljanov, zlasti mladih, Evropski uniji na podlagi skupnih vrednot, elementov evropske zgodovine in kulturne dediščine ter spoštovanju nacionalne in regionalne različnosti in krepitvi medkulturnega dialoga. V ta namen znak poudarja simbolno vrednost in veča prepoznavnost spomeniških območij, ki so imela pomembno vlogo v zgodovini in kulturi Evrope in/ali pri oblikovanju Evropske unije.

V Sloveniji so pridobile znak evropske dediščine Partizanska bolnica Franja (2015), Spominska cerkev Sv. Duha v Javorci (2017) in Prešernova Zdravljica (2020).

Za znak evropske dediščine se potegujeta tudi Muzej krščanstva na Slovenskem, ki deluje v starodavnem, delujočem cistercijanskem samostanu Stična in Galerija Božidarja Jakca, delujoča v nekdanjem cistercijanskem samostanu v Kostanjevici na Krki (v okviru eu projekta Cisterscapes – CistercianlandscapesconnectingEurope).

Cistercijanski samostani so že od srednjega veka dalje pomembna verska in kulturna središča, razvili pa so tudi velik vpliv na okolje (krajino) in gospodarstvo. Glavne pridobitve cistercijanov so med drugim hidravlični sistemi za oskrbo z vodo, uvedba železnega pluga, ribiške farme (krapi), samostanske pristave, ravnanje z gozdovi, vinogradi, trgovske hiše .... S pridobitvijo znaka evropske dediščine želimo še povečati prepoznavnost Stične in Kostanjevice na Krki ter dvigniti zavedanje velikega pomena cistercijanske krajine na zgodovino Evrope ter krepiti skupne evropske vrednote.

Obe razstavi bosta v Stični na ogled do sredine septembra 2022.

mag. Nataša Polajnar Frelih, direktorica

 

DOMAČA ZDRAVILA Luštrek ni le za v juho

Luštrek (Levisticum officinale L.) je zdravilna rastlina in dišavnica, ki sodi v družino kobulnic (Apiaceae), tako kot npr. navadni peteršilj, kumina, koriander, komarček in janež. Za rastline te družine je značilno, da imajo kobule, socvetje iz pecljatih cvetov, ki na videz izhajajo iz istega mesta. Na vrtovih na Slovenskem po navadi poleti vidimo rasti majhen grm z značilnimi listi – to je luštrek, katerega liste gospodinje rade dodajajo k mesnim juham, saj oplemeniti njihov okus. Poleg listov uporabljamo tudi korenino in plodove.

Antika je že poznala luštrek. Dioskurides (40–90), antični zdravnik v rimski vojski, je luštrek v latinščini poimenoval ligusticum - rastlina, ki raste v alpskem prostoru na območju Ligurije v Italiji. Pater Simon Ašič ga je tudi uporabljal in svetoval za različne težave.

Korenino luštreka kopljemo v jeseni. Če v poletnem času velikokrat režemo liste luštreka in jih uporabljamo za pripravo juh, bo to vplivalo na vsebnost eteričnih olj v korenini jeseni, in sicer jih bo manj za kar 0,52 do 0,85%. V korenini je običajno 0,6 do 1% eteričnih olj.

Korenina luštreka poveča nastajanje in izločanje urina, zato ga uporabljamo pri revmi, putiki, zastajanju vode v telesu. Pater Simon Ašič pri vnetju ledvic svetuje pitje čaja naslednjih zdravilnih rastlin: korenin luštreka, plodov janeža, rastlin repika, zeli njivskih preslic, rmana, koruznih laskov in listov breze in peteršilja.

V ljudski medicini pomaga tudi pomanjkanju apetita, blaži krče, lajša prebavne težave. Krepi celoten organizem, pospeši kroženje krvi.

Uporabljamo ga še za pospeševanje menstruacije. Pri neredni menstruaciji pater Ašič svetuje pitje čaja iz mešanice zdravilnih rastlin: rastline vinske rutice in šentjanževke, korenine baldrijana in kolmeža, listi žajblja in luštreka ter plodovi janeža.

Ligustilid, spojina v korenini, zmanjšuje bolečino. Pri poskusu na miših so ugotovili, da 10 mg ligustilida /kg telesne teže enako zmanjša bolečino kot visok odmerek aspirina, 200 mg/kg telesne teže.

Ftalidi so spojine, ki dajejo značilen vonj nekaterim rastlinskim vrstam iz družine kobulnic, kamor spada luštrek. Butilftalid v eteričnem olju korenine luštreka daje ta močan, tipičen in prepoznaven vonj.

Plodove luštreka po nasvetu patra Ašiča dodajamo v čajne mešanice za pomiritev dihal pri kašljanju ter pri napenjanju v trebuhu. Pri prehladih dodamo v kopeli čaj iz luštreka.

Med nosečnostjo in dojenjem luštreka ne uživamo. Pri dolgi in močni izpostavljenosti sončnim žarkom se lahko pri pretirani uporabi luštreka pojavi alergija na koži.

Barbara Kozan, mag. farm.

Ženske z Vrhovega VI., Magda

Za Magdo se je tistega dne, ko ji je v prometni nesreči umrl mož, vse končalo in hkrati začelo. Poslej je živela samo še za spomine in za hčerko. Trudila se je, da bi Živa imela srečno otroštvo. V pretirani skrbi, da se ji ne bi zgodilo kaj hudega, jo je skušala čim bolj osamiti. Deklice to ni motilo. Uživala je v študiju in potem v službi. Bila je lepo dekle in všeč mnogim fantom, a ni imela časa zanje. Vendar je tudi njo doletela ljubezen. Spoznala ga je po internetu. Bila sta v službi pri istem podjetju, le vsak na drugi celini. Romantičnemu dopisovanju je sledilo srečanje, ko je prišel službeno v Slovenijo. Potem je nekega dne Magda prejela Živino pismo, da pričakuje otroka, ki pa bo verjetno črn. Magda ni mogla verjeti. Toda vedela je, da mora to sprejeti. Zdaj so pač taki časi in menila je, da bodo tudi sosedje in sorodniki razumeli. Toda izkazalo se je, da otrok ne bo imel očeta. Privlačni Gvinejec ni bil pripravljen ostali v Ljubljani. Še manj je mislil na to, da bi Živo vzel s seboj v svojo domovino ali jo celo poročil. Težko je bilo sosedom pojasniti Živino nosečnost. Zapletala se je v razne zgodbe, pa so se potrudili, da so jo čim manj spraševali, da je ne bi prizadeli.

Magda je punčko takoj vzljubila. Sicer je živela pri Živi v Ljubljani, a za vsak konec tedna in za vse praznike sta prihajali domov. Če je morala Živa službeno na kako potovanje za dalj časa, jo je pustila pri mami. Kakor nekoč Živo, tako je skušala tudi Ajšo obvarovati pred svetom. Drugi otroci so se igrali na vasi, ona pa je sedela na kuhinjskem oknu in jih opazovala. Ko so jo zagledali, so začeli kričati: »Ti si pa črna! Ti si pa črna!« Magda je stopila k oknu in zakričala nazaj: «Ni res, vi ste črni! Ajša je bela. Vi ste črni.« To je slišala učiteljica, ki je nekoč učila Živo. Stopila je k Magdi in jo podučila, da je to, kar počne, nesmiselno. Punčka je pač črna, a otroci se jo bodo sčasoma navadili. Če bo dovolila, da se bo igrala z njimi, kmalu ne bodo več razmišljali, da je drugačna. In res je bilo tako. Potem si je Magda zaželela, da bi vnukinjo pripravila na prvo sveto obhajilo. Živa v Ljubljani ni imela ne časa ne volje, da bi mislila na to. Pa je Magda tako dolgo nagovarjala in prepričevala domačega župnika, da je bil pripravljen punčko posebej poučevati. Ob nedeljah je redno prihajala na Vrhovo, da je lahko šla k maši. Ko je s svojimi vrhovskimi vrstniki stala pred oltarjem v vrsti za prvo obhajilo, je bila v beli oblekici neskončno lepa. Rekli so ji črni angelček. In Magda je bila srečna.

Potem pa je prišlo presenečenje. Živa ji je sporočila, da se je Ajšin oče vrnil v Slovenijo, da se bo poročila z njim in da spet pričakuje otroka. Po eni strani je bila vesela, po drugi jo je bilo strah. Rodil se je deček, ki je na lepem vse spremenil. Ahmed se je odločil, da bo imel družino po vzoru iz njegove domovine. Redko prihajajo domov. Ko gredo po vasi, jih ljudje z nezaupanjem opazujejo. Živa je še vedno ljubka. V oprijetih kavbojkah je videti, kakor dekle. Toda njene živahne oči se povesijo, ko koga sreča. Oči so namreč edino, kar od njenega obraza kuka izpod nikaba.

»Ko jo srečam, bi ji najraje strgala tisto cunjo z glave. Le kako moreš to gledati?« se je pred Magdo razburjala nekdaj tako razumevajoča učiteljica.

»Pa saj so samo otroci, vsi so moji otroci,« je potarnala Magda.

Nad mizo v kuhinjskem kotu je imela razpelo, ki je bilo pri hiši, od kar je pomnila. Nekega dne pa ji je rekla Živa:« Spravi to proč, če hočeš, da bosta otroka hodila k tebi.« Nikoli ni pomislila niti v sanjah, da bo postavljena pred tako izbiro. Toda preveč si je želela bližine vnukov, da bi se uprla. Razpelo se je preselilo v spalnico. Stike s sorodniki je prekinila . Ne mara, da bi kdo od sorodnikov ali znancev prestopil njen prag, ne mara, da bi opazili, da ni več Boga na zidu. Ona pa večer za večerom sklepa roke in prosi, da bi Bog čuval njena črna angelčka.

Valerija Ravbar