Meseca avgust in september sta na poseben način povezana z našo duhovno materjo Marijo. Trije prazniki kažejo njen zemeljski začetek in poslanstvo ter njeno poveličanje v nebesih. V septembru se spominjamo njenega rojstva (8. september) in vrhunca njenega sodelovanja z Jezusovo daritvijo na križu (Žalostna Mati Božja, 15. september). Praznik Marijinega vnebovzetja, njeno poveličanje z dušo in telesom v nebesih, pa obhajamo 15. avgusta. Minilo je trideset let od izročitve in posvetitve svobodnega slovenskega naroda Materi Mariji, vseh slovenskih src Kraljici. Oba izraza skupaj, »izročitev in posvetitev«, sta uporabila papeža sv. Janez Pavel II. (leta 1984) in Frančišek (leta 2022) pri posvetitvi sveta ter posebej Rusije in Ukrajine Marijinemu brezmadežnemu Srcu.
1.Zamislimo se v trenutek, ko je Mati Marija stala poleg Sinovega križa. Jezusova ura, zaradi katere je po Mariji prišel na svet, je tudi njena ura. Najstrašnejša ura! Za oba je to ura največjega trpljenja, popolnega izničenja, za odrešenje vsega sveta in vsakega človeka! Jezusovi nasprotniki so jo imeli za mater največjega hudodelca, ker niso spoznali Odrešenika sveta. V tej tako pomembni uri je Jezus svojo Mater izročil svojemu najljubšemu učencu Janezu, Janeza pa je izročil Mariji.
Stati pod Jezusovim križem, sočustvovati in trpeti z njim, je znamenje izredne ljubezni. Ljubezen pa je vedno rodovitna. Na križu je Kristusova ljubezen dosegla svoj vrh. Tu nas je, v povezanosti s svojim vstajenjem, odrešil.
Apostol Janez je bil predstavnik nas vseh. Zato Jezus pravzaprav pravi svoji materi: »Žena, v Janezu glej svoje sinove in hčere!« Jezus svoji materi reče Žena, da s tem označi njeno poslanstvo v Cerkvi. To je poslanstvo druge Eve. Prvo Evo je prekanila kača. Druga Eva-Marija pa je po svojem Sinu kači glavo strla. Tako umetniki upodablja Marijo kot Brezmadežno.
Vse nas Jezus ljubi, vsem izroča svojo Mater, nas pa izroča njej. Jezusova poslednja volja, njegov testament je, da imamo Marijo za mater, da živimo kot njeni otroci, sinovi in hčere. V največjih bolečinah, ko se ji je trgalo srce ob Sinovem umiranju, nas je Devica Marija rodila pod njegovim križem.
Povežimo svoje življenje z dogodkom na Kalvariji. Kaj sledi iz njega?
Naše življenje in delovanje, na poseben način duhovnikovo, ima marijansko razsežnost. Marija je mati vsakega posebej. Gre za edinstveni in neponovljivi odnos med dvema osebama: med materjo Marijo in vsakim kristjanom. Kakor je v našem življenju po veri pomembna osebna povezanost s Kristusom, podobno je treba naglasiti osebni odnos Matere Marije z vsakim kristjanom.
Mati Marija je Kristusov dar vsakemu kristjanu, vsem skupaj in vsej Cerkvi, saj je Mati Cerkve. Marijanski kristjan jo z veseljem sprejme in jo, kakor apostol Janez, »vzame k sebi«. Dva svetopisemska moža sta nam vzor, kako je treba Marijo vzeti k sebi: apostol Janez in pred njim sv. Jožef. Če je za apostola Janeza rečeno, da jo je od tiste ure vzel k sebi, imamo pri sv. Jožefu Gospodovega angela, ki ga opogumlja: »Jožef, Davidov sin, ne boj se vzeti k sebi Marije, svoje žene; kar je spočela, je namreč od Svetega Duha« (Mt 1,20). »Ko se je Jožef zbudil iz sna, je storil, kakor mu je naročil Gospodov angel. Vzel je svojo ženo k sebi« (Mt 1,24).
V Janezu in po njem smo bili že pod križem izročeni Mariji in po njej Kristusu. Njej se izročimo in posvetimo s tem, da jo kot učenec vzamemo k sebi. Ker smo slabotni in nagnjeni k nezvestobi, moramo to dejanje sprejema, izročitve in posvetitve vedno znova zavestno obnavljati. Na najodličnejši način se to dogaja pri izročitvi in posvetitvi Marijinemu brezmadežnemu Srcu.
Marija je bila in je popolnoma usmerjena na Kristusa in na izpolnjevanje njegove volje. Besede, ki jih je izrekla v Kani Galilejski, veljajo tudi nam: »Karkoli vam reče, storite.«
2.Izročitev in posvetitev Mariji (Marijinemu brezmadežnemu Srcu) je najodličnejše dejanje ljubezni do naše duhovne Matere. To je naš odgovor na poprejšnjo Božjo in Marijino ljubezen do nas. Božja ljubezen se je najbolj nazorno razodela na Kalvariji v prebodenem Jezusovem Srcu. Marijina ljubezen je dosegla svoj vrhunec prav tako na Kalvariji, ob sotrpljenju in sodarovanju s Sinom, ko je meč bolečin presunil njeno Srce.
Izročitev in posvetitev Mariji je dokončna in nepreklicna podaritev njej in po njej Bogu, ki je v vsakem pogledu vedno naš končni cilj. Mariji kot ustvarjeni osebi se izročimo in posvetimo kot posrednici k Bogu. Ona je vedno »Gospodova dekla«, popolnoma usmerjena na Boga. Vse tiste, ki se njej izročijo in posvetijo, vodi k Bogu. Zato naše ljubezni ne obdrži zase, ampak jo pošlje Jezusu, saj je tudi sama popolnoma usmerjena nanj. Če se izročimo in posvetimo njej, najhitreje in z največjo gotovostjo dosežemo Boga.
Sv. Ludvik Grignion Montfortski se je v posvetitveni molitvi takole izročil in posvetil Devici Mariji: »V navzočnosti vsega nebeškega dvora izvolim danes tebe, o Marija, za svojo Mater in Vladarico. Podarim in posvetim popolnoma tebi v last svoje telo in dušo, svoje notranje in zunanje dobrine, pa tudi vrednost vseh preteklih, sedanjih in prihodnjih dobrih del. Tebi prepuščam v vsej celoti in polnosti ter brez pridržkov pravico, da v času in večnosti razpolagaš z menoj in z vsem, kar je moje, kakor se tebi zdi prav in je v večjo Božjo slavo.«
Izročitev in posvetitev je treba uresničevati v življenju; toliko rodovitnejša je, kolikor bolje je bila pripravljena. Nikakor ni dovolj, če jo z besedilom samo izpovemo. Treba je skladno z njo tudi živeti. Misliti, govoriti in delati moramo kakor Marija in Jezus. Izročitev in posvetitev globoko posega v naše življenje in nas vodi na pot spreobrnjenja in novega življenja.
Za našo svetost in apostolsko delovanje velja, kar je rekel sv. Janez Pavel II.: »Ko bo zmaga prišla, bo prišla po Mariji.« Pot do zmage pa je življenje po papeževem geslu: »Ves sem Tvoj!« Da je učinkovito, dokazuje njegovo izredno bogato življenje in rekordna hitrost v dosegi razglasitve za svetnika.
p. Anton
Ni komentarjev:
Objavite komentar