Vse najpomembnejše informacije o epidemiji COVID19 Slovenske Škofovske Konference

Viri objav

Tekst v blogu je iz objav glasila V Materini šoli, glasila Bernardove družine. Izdaja: Cistercijanska opatija Stična, Stična 17, 1285, Ivančna gorica, Slovenija

petek, 23. september 2022

Marijinih tisoč obrazov (3)

Še veliko je Marijinih imen, Marijinih obrazov, Marijinih podob, Marijinih poti. Ko se v mislih sprehajam po njih, pa naj bodo obiskana in znana ali zgolj prepoznana, se mi zdi, kot da bi nizala tridimenzionalne litanije Matere Božje. In še bi jih lahko dopolnjevala. Ena Marija, pa vendar je vsem postala in ostala vse. Z njo kot begunci in ujetniki tega, še nezveličanega, sveta hodimo po svoji življenjski poti od rojstva do smrti v večnost, kjer bo naš pravi dom. Pomaga nam, ko se k njej nemočni zatekamo po pomoč in tolažbo. V roke nam polaga rožni venec in nas spodbuja, da skupaj z njo izprosimo Božjega usmiljenja za storjene grehe in žalitve; naše lastne in vsega sveta. Misel na njeno držo v trpljenju ob vseh mečih bolečin, ki so prebodli njeno materinsko srce, našo lastno bolečino zlahka vsaj prepolovi, če ne skoraj izniči. V težkih časih za narod ali vsakega posameznika nas gostoljubno sprejme pod svoj plašč in nas varuje pred vsem hudim, če ji le zaupamo. Vedno znova nam po svojih svetostnih glasnikih in vidcih pošilja sporočila in nam z materinsko ljubeznijo prigovarja, naj se vendar resnično spreobrnemo in zadoščujemo, naj se zatečemo v Sinovo Presveto in Njeno Brezmadežno Srce. Ker nam želi le najboljše. Ker je naša resnična nebeška Mati. Ker se nam zato zna približati na način, ki je ljudem in času in kraju najbolj primeren. S podobo in na način, ki je razumljiv vsem, ki vsaj poskušajo razumeti in ne zamahnejo vnaprej z roko, češ – larifari, iluzije. In če Marijo lahko vidijo, predvsem pa slišijo preprosti pastirčki v Lurdu, Fatimi, na naši Skalnici ali kjerkoli že, če njena navodila lahko razume in do potankosti izpolni preprosta in neuka redovnica (npr. s. Katarina Labouré), če je z njeno pomočjo lahko neizpodbitni pričevalec nepismeni Indijanec iz Guadalupe, potem lahko sklepamo, da imamo mi pri tem težave le zato, ker smo preveč »razumski«, in sami zase pametni ter premalo »čisti v srcu« in ponižni. Božja beseda nas vsega tega uči; jasno in nedvoumno. Spomnimo se samo Jezusovega govora na Gori, izrečenih blagrov.

Ko leta tečejo in prinašajo take in drugačne tegobe in težave, se zgodi, da človek ne more več dostikrat poromati k tej ali oni Marijini podobi, za katero čuti, da ga bo nagovorila ali potolažila v dani situaciji. Ampak Marija ne bi bila najbolj iznajdljiva mati, če ne bi našla rešitve tudi za take primere. Nek pregovor, ki sicer izvira iz druge veroizpovedi, pravi: če ne gre Mohamed na Goro, pa Gora pride k Mohamedu. No, kristjani pa lahko ponosno rečemo: Če mi ne gremo k Mariji, pa Marija pride k nam. To se je tudi v naši domovini že »opredmetilo« z vsakim prihodom Marije Romarice iz Fatime. In ker Marija najbolj ve, kdo si najbolj želi k njej, pa ne more, je v naši župniji ob svojem prihodu leta 2016 uredila tako, da je bila najprej sprejeta pred Domom za starejše občane. Vstopila je v domsko kapelo, ki je bila napolnjena do zadnjega kotička – ne samo s presrečnimi stanovalci ampak tudi z vsemi drugimi krajani, ki smo ji prišli izreči dobrodošlico. Težko z besedami opišem čustva in globoka doživljanja, ki so jih risali obrazi starostnikov ob pogledu na Fatimsko Marijo, mojo otroško »belo Marijo s kronico«. Zase vem, da bi po končani mašni daritvi na svojem robcu v žepu težko našla suho tkanino ... Vsi obrazi so bili obrnjeni v prelep kip Fatimske Marije, oči pa, kot bi jo hotele pobožati in se je toliko nagledati, da slika pred očmi ne bi nikoli več zbledela. Ganljiva je bila mašna daritev, v kateri se je, kot zlata nit, prepletalo omenjanje milostnega Marijinega prihoda med nas. Ob pridigi našega župnika pa je marsikatera, tudi kaka krepka moška dlan, kradoma z gesto obrisala solzo, ki je zdrsnila čez očesni rob. Z iskrami v poprej ugaslih očeh so se potem starostniki poslovili od kipa Marije Romarice, ki smo jo v procesiji čez kraj ponosno pospremili do župnijske cerkve, kjer je domovala v času svojega milostnega obiskanja. Zares – kaj ni bilo tako, kot da bi Marija pohitela k nam kot Romarica na način, kot je nekoč poromala k pomoči potrebni teti Elizabeti? Vedela je, da jo potrebuje. In tudi mi smo jo potrebovali. Zato je prišla k nam. K vsem skupaj in k vsakomur posebej, ki jo je želel gostiti. V svojem domu ali v svojem srcu. In njeno romanje nima konca. Naj ga nima tudi naša ljubezen do Nje in Njenega Sina.

Bralka

Ni komentarjev:

Objavite komentar