Mislim, da je poleg svete maše in svetega obhajila molitev največja moč v stiskah, tesnobi in nemoči. Takrat se dvignem nad to stanje in sem z mislijo in srcem najbolj pri Bogu, na primer, ko se pri rožnem vencu preprosto in zaupno obrnem na Jezusa in Marijo.
Najlažje lepo molim, ko sem spočita in umirjena. Tudi pri češčenju Najsvetejšega sem včasih manj, drugič bolj nagovorjena in srečna, če se predam kontemplaciji. Verjamem, da sem pri molitvi najbližje Bogu. Posebno, če molim ne le zbrano in z vero, ampak če sem pred Bogom na kolenih, popolnoma vdana.
Kadar pa me zapletajo strasti, grešna nagnjenja, obudim živo vero v Jezusovo navzočnost. Tedaj začutim, da me hoče Bog v tej zadevi odrešiti in se srečati z menoj. Bližina Boga me še najbolj osrečuje. Prerodi pa me tudi iskreno in popolno kesanje, ko se zavem Božje ljubezni in usmiljenja, ki je brezmejno.
Bili pa so že trenutki, ko je bilo tako hudo, da nisem mogla moliti. Sedaj se včasih spomnim in tudi druge spodbujam k temu, da se moliti ne smemo naveličati.
Kati Ribič
Ni komentarjev:
Objavite komentar