SV. JANEZ PAVEL II. VES MARIJIN (1)

Že nekaj časa objavljamo zapise o pokojnih, tudi o svetniških kandidatih, blaženih in svetnikih, ki so se odlikovali v češčenju Božje Matere in jim lahko pripišemo vzdevek: ves Marijin. To je bilo celo geslo papeža sv. Janeza Pavla II., Totus tuus! (Ves tvoj) V več nadaljevanjih bomo prikazali njegovo izredno povezanost z Materjo Marijo. V tej izročenosti Njej je napredoval vse življenje do končnega srečanja z Njo in Kristusom. Naslonili se bomo na drugi del knjižice: Anton Nadrah, Sv. Janez Pavel II. ves Marijin.

 

1.                  Vključenost v poljsko marijansko pobožnost

 

Karolova duhovna rast ob Mariji

Poljaki so Marijin narod in še danes zelo častijo svojo duhovno Mater. Tako je bilo tudi v Wojtyłovi družini in v njegovi domači župniji Wadowice. V župnijski cerkvi je bila stranska kapela posvečena Materi nenehne pomoči. Tja so hodili molit k Mariji gimnazijski dijaki že pred poukom in v popoldanskih urah. Med ljudmi je bila zelo razširjena škapulirska pobožnost karmelske Matere Božje, kajti v Wadowicah je bil na griču karmeličanski samostan. Papež je nosil od desetega leta dalje vse življenje škapulir Karmelske Matere Božje. V župnijski in karmeličanski cerkvi se je vse do zrelih let oblikovala Karolova marijanska pobožnost.

Pri Karolu imamo glede njegovega odnosa do Matere Marije tri obdobja: 1) mladostno obdobje vključenosti v poljsko marijansko pobožnost; 2) srečanje s sv. Ludvikom Grignionom Montfortskim; 3) povezanost s fatimsko Marijo po atentatu. Pri tem naslednje obdobje ne pomeni opustitve prejšnjega, ampak predvsem njegovo poglobitev in nove odtenke. Čim bolj človek v povezanosti s svojo duhovno Materjo napreduje, tem lažje razume tega svetnika in mistika marijanske duhovnosti ter njegove čudovite in kar čudežne sadove, ki jih je v svojem dolgem papeževanju doprinesel Cerkvi in svetu.

Kakor Devica Marija v Jezusovem zemeljskem življenju ni stopala v ospredje, ampak je bila popolnoma naravnana na svojega Sina in njegovo slavo, tako tudi pri sv. Janezu Pavlu II. ni v ospredju ona, ampak njen Sin. Vendar kakor Jezusa Kristusa ne bi bilo, če ne bi bilo Matere Marije (ker je on tako hotel!), tako tudi sv. Janeza Pavla II. ne bi bilo tako velikega, kakor je zdaj, če ne bi v njegovo življenje tako močno posegala Božja Mati.

Marijine božjepotne cerkve so imele na Poljskem posebno vlogo. Pogosto je v mladosti in pozneje, ko je bil že škof, Karol hodil na božjo pot na Kalwario Zebrzydowsko, ki je glavna božja pot v krakovski nadškofiji. Tam je v molitvi predstavljal Gospodu razne probleme Cerkve, predvsem v težkem času spora in boja s komunizmom. Od dvanajstega leta naprej, ko sta se z očetom pridružila romarjem v Čenstohovo, mu je bila vedno zelo pri srcu čenstohovska »črna Marija«, kraljica vseh Poljakov.

Papež sam v knjigi Prestopiti prag upanja pravi, da je v osmem poglavju dogmatične konstitucije o Cerkvi, ki govori o Mariji, našel »tudi tisto posebno povezanost, ki me v vedno novih oblikah združuje z Božjo Materjo. Prva oblika, ki je najstarejša, je povezana s podobo Marije Pomočnice v župnijski cerkvi v Wadowicah, pred katero sem stal v otroških letih, povezana je z izredno zgovornim in simbolično bogatim izročilom karmeličanskega škapulirja, ki sem ga spoznal v mladosti prek karmeličanskega samostana ‚na griču‘ v rojstnem mestu. Povezana je tudi z izročilom romanja na božjo pot Kalwaria Zebrzydowska, na enega tistih krajev, ki privlačijo množice romarjev, zlasti z juga Poljske in Zakarpatja. Posebnost te pokrajinske božjepotne cerkve je v tem, da ni samo marijanska, temveč tudi globoko kristocentrična. In romarji, ki prihajajo tja, med bivanjem pri cerkvi hodijo predvsem po ‚stezah‘, ki so nekakšen križev pot, kjer človek prek Marije najde svoje mesto poleg Kristusa. Prizor križanja je tudi topografsko najvišja točka, ki obvladuje vso cerkveno okolico. Slovesna Marijina procesija, ki je pred praznikom Vnebovzetja, je samo izraz vere krščanskega ljudstva v posebno sodelovanje Božje Matere pri vstajenju in slavi lastnega Sina. Od najzgodnejših let je bila marijanska pobožnost v meni tesno povezana s kristološko razsežnostjo. V tej smeri me je vzgajalo prav svetišče na Kalwarii. Poglavje zase je Jasna Gora s svojo podobo črne Marije. Jasnogorsko Devico že stoletja častijo kot kraljico Poljske. To je božja pot vsega naroda. Poljski narod je stoletja iskal in še išče pri svoji Gospe in Kraljici podporo in moč za duhovni preporod. Jasna Gora je kraj posebne evangelizacije. Veliki dogodki v življenju Poljske so vedno nekako povezani s tem krajem: tako stara kot sodobna zgodovina mojega naroda ima na jasnogorskem griču točko svoje najmočnejše zbranosti« (str. 220–221).