MOLITEV POSVETITVE JMS (19) »Spolnjeval bom Jezusovo zapoved ljubezni do bližnjega« (1)

Jezus je v svojem javnem delovanju zelo naglašal ljubezen do bližnjega. Spomnimo se prilike o usmiljenem Samarijanu. Gospod je pograjal duhovnika in levita, ki sta šla brez usmiljenja mimo hudo ranjenega človeka, pohvalil pa je tujca, usmiljenega Samarijana, ki je poskrbel za človeka v veliki stiski. Učitelju postave in nam Jezus naroča: »Pojdi in ti delaj prav tako!« (Lk 10,37).

Kako naj ljubimo bližnjega, nas Gospod Jezus najbolj prepričljivo uči s svojim zgledom. Vsi njegovi odnosi do ljudi so bili prežeti z ljubeznijo. Nastopal je kot brat vsakega človeka. Posebej je bil naklonjen tistim, ki so najbolj potrebovali njegovo pomoč. Vabil jih je: »Pridite k meni vsi, ki ste utrujeni in obteženi, in jaz vam bom dal počitek« (Mt 11,28). Ob srečanju z veliko množico je evangelist o njem zapisal: »Zasmilili so se mu, ker so bili kakor ovce, ki nimajo pastirja« (Mr 6,34). Da bi ljudem pomagal, je delal čudeže. Tako je s pomnožitvijo kruha in rib dvakrat nasitil veliko množico lačnih, ozdravil je mnogo bolnikov, obudil tri mrtve. Tolažil je žalostne in spodbujal omahujoče. Otroci, ubogi, bolniki in grešniki so bili njegovi posebni ljubljenci. Nikogar ni izključeval iz svoje ljubezni, saj je dejal: »Kdor pride k meni, ga nikoli ne bom zavrgel« (Jn 6,37). Grešnikom je posvetil najlepše prilike: o dobrem pastirju, izgubljenem sinu, izgubljeni ovci in izgubljeni drahmi. Koliko usmiljene ljubezni je v njegovih besedah: »Nisem prišel, da bi svet sodil, ampak da bi ga rešil« (Jn 12,47). »Ne potrebujejo zdravnika zdravi, ampak bolni. Nisem prišel klicat pravičnih, ampak grešnike« (Mr 2,17).

Spomnimo se Jezusovega usmiljenega ravnanja s Petrom, prešuštnico, izdajalcem Judom, desnim razbojnikom in z apostolom Tomažem. Petru je nezvestobo popolnoma odpustil in kljub njegovi sramotni zatajitvi ni preklical obljube, da ga bo postavil za prvaka apostolov in Cerkve. Pri prešuštvu zasačeno žensko je rešil, da je niso kamnali. Ko so njeni tožitelji odšli, jo je blago opomnil: »Tudi jaz te ne obsojam. Pojdi in odslej ne greši več« (Jn 8,11). Ob sebi v zboru dvanajsterih apostolov je trpel izdajalca Juda. Ko ga je ta s poljubom izdal, ga je Jezus nagovoril z besedo »prijatelj« (Mt 26,50). Desnemu razbojniku je vse odpustil in mu zagotovil nebesa. Za tiste, ki so ga križali, je molil k svojemu Očetu za odpuščanje. Tomažu je prav tako popolnoma odpustil trmoglavost in pozabil na njegovo krivdo.

Ko se po Marijinem Srcu posvetimo in izročimo Jezusovemu Srcu in si prizadevamo v skladu s to posvetitvijo tudi živeti, nas Jezus oblikuje po svojem srcu. Usmeri nas v ljubezen do Boga in do bližnjega. Zato se ta posvetitev nujno razodeva v našem odnosu do bližnjega. Jezus in Marija imata srce za vsakega izmed nas in želita, da bi tudi mi imeli srce za bližnjega. Ne moremo imeti pravega odnosa do Jezusa in Marije, če nimamo srca za sočloveka.

Pri češčenju Jezusovega in Marijinega Srca gre za reševanje današnje porabniške družbe, ki je brez srca. V njej ni v ospredju človek, ampak proizvodnja, poraba, užitek in dobiček. Pri posvetitvi in izročitvi Jezusovemu in Marijinemu Srcu pa gre za človeka, da bi bil vedno boljši človek in kristjan, upodobljen po Jezusu Kristusu in Materi Mariji.

p. Anton