PO MARIJI K JEZUSU MISLI O MARIJI Benedikt XVI.

Na obisku

Marija se odpravi k ostareli sorodnici Elizabeti, za katero so vsi govorili, da je nerodovitna, v resnici pa je bila takrat že v šestem mesecu od Boga podarjene nosečnosti (prim. Lk 1,36). V maternici nosi komaj spočetega Jezusa. Je mlado dekle, vendar je ni strah, kajti Bog je z njo, v njej … Jezusova navzočnost jo napolnjuje s Svetim Duhom. Ko vstopi v Elizabetino hišo, iz njenega pozdrava prekipeva milost: Janez poskoči v telesu svoje matere, kot da bi zaznal prihod tistega, ki ga bo nekega dne moral oznaniti Izraelu. Veselita se otroka, veselita se materi. To srečanje, ki je prežeto z veseljem Svetega Duha, najde svoj izraz v Magnifikatu.

Nagovor, 31. maj 2005 

 

Marija in Elizabeta

V srečanju med mladenko Marijo in Elizabeto, ki je že v zrelih letih, je skrita glavna oseba Jezus. Marija ga nosi v svoji notranjosti kot v svetem tabernaklju in ga kot največji dar podari Zahariji, njegovi ženi Elizabeti in tudi otroku, ki raste v njenem telesu. »Glej«, ji reče mati Janeza Krstnika, »ko je prišel glas tvojega pozdrava do mojih ušes, se je dete v mojem telesu od radosti zganilo« (Lk 1,44). Kamor pride Marija, je navzoč Jezus. Kdor svoje srce odpre Mariji, sreča in sprejme Sina in je preplavljen z njegovim veseljem.

Nagovor, 31. maj 2006

 

Žena vere

Elizabeta, mati Janeza Krstnika, je za Marijo prihranila prvi blagor v evangeliju: »Blagor ji, ki je verovala, da se bo izpolnilo, kar ji je povedal Gospod!« (Lk 1,45). Marija je najodličnejša »vernica«, njena vera je čista in popolna.

Kateheza, 15. februar 2006

 

Potovanje veselja

Veselje moramo vedno deliti z drugimi. O veselju moramo govoriti drugim. Marija je šla o veselem dogodku takoj poročat sorodnici Elizabeti. To je resnična naloga adventa: prinašati drugim veselje. Resnični dar božiča je veselje, ne pa draga darila, ki zahtevajo veliko časa in denarja. Lahko ga delimo na preproste načine: z nasmehom, z dobrim dejanjem, z majhno pomočjo, z odpuščanjem. Prinašajmo veselje in vrnilo se bo k nam. Še posebej se trudimo prinašati najgloblje veselje, da smo v Kristusu spoznali Boga. Molimo, da bi iz našega življenja žarela ta navzočnost osvobajajočega Božjega veselja.

Homilija, 18. december 2005

 

Prinašati Jezusa

Da, sprejeti Jezusa in ga prinašati drugim je resnično veselje kristjana! Dragi bratje in sestre, sledimo Mariji in posnemajmo njo, ki je globoko evharistična duša, in vse naše življenje bo postalo Magnifikat (prim. Cerkev iz evharistije, 58). Naj bo prav to milost, za katero skupaj prosimo presveto Devico.

Nagovor, 31. maj 2005

 

Evharistično bivanje

V šoli Marije, »evharistične žene«, kot jo je rad klical dragi Janez Pavel II., po delovanju Svetega Duha sprejmimo vase živo Jezusovo navzočnost,da bi ga v služeči ljubezni prinašali vsem ljudem. Učimo se vedno živeti v občestvu s križanim in vstalim Kristusom in se pri tem pustimo voditi njegovi in naši nebeški Materi. Tako bo naše bivanje, ki se bo hranilo z Božjo besedo in kruhom življenja, postajalo popolnoma evharistično, postalo bo nenehno zahvaljevanje Očetu po Kristusu v Svetem Duhu.

Opoldanski nagovor, 29. maj 2005

 

Vzor Cerkve

Marija se je po angelovem oznanilu »v naglici« odpravila v hišo sestrične Elizabete in ji ponudila pomoč (prim. Lk 1,39). Ta njena pobuda je bila izraz pristne, ponižne in pogumne ljubezni, ki sta jo spodbudila vera v Božjo besedo in notranji vzgib Svetega Duha. Kdor ljubi, pozabi nase in se postavi v službo bližnjega. To je podoba in vzor Cerkve! Vsaka cerkvena skupnost je kakor Kristusova mati poklicana, da v polni razpoložljivosti sprejme skrivnost Boga, ki hoče prebivati v njej in jo žene po poti ljubezni.

Homilija, 25. marec 2006

 

Križ smrti (2)

Iz vsega prej povedanega vidimo, da je za smrt treba tudi živeti in se vzgajati. Mislim, da ni zaman pregovor, ki pravi: Kakršno življenje, taka smrt. Misel na smrt nam pomaga, da se na ta svet ne navezujemo. Pomaga nam pripravljati se na srečanje z Bogom, se truditi, da bi bilo to srečanje pripravljeno, da bi bilo posledica življenja v prijateljstvu z Bogom.

Globoko veren kristjan pa lahko smrt doživlja še drugače. V resnično vernem kristjanu vedno bolj raste želja po trdnem prijateljstvu z Bogom. Ta želja preraste v hrepenenje po Bogu. V takem odnosu ni ničesar, kar bi povzročalo nemir. Je popolnoma iskreno in čisto. Iz iskrenega odnosa raste veselje. Človek je vedno bolj željan srečevati se z Bogom, zato mu ni težko moliti in se srečevati z Bogom v svetem obhajilu. Celo trudi se, da bi sam naredil vse, kar more, da bi ta odnos poglobil. V molitvi se trudi priti v bolj globoko osebno srečevanje z Bogom. Molitev mu postane potreba, da se z Bogom lahko pogovarja kot s prijateljem. Posledica tega je urejeno življenje. Zna zgraditi prave odnose do vseh ljudi, s katerimi se srečuje in živi. Zna odpuščati in pomagati ter ne išče svojih koristi. Ne pride mu na misel, da bi izkoristil priložnost in se okoristil. Vse življenje je odkrito. Zaveda se, da vse, kar naredi, naredi pred Bogom. Pred njim ne moreš ničesar skriti. Življenje jemlje odgovorno. Vsako njegovo dejanje je zrcalo tega, kar se dogaja v njegovi notranjosti. Zaveda se, da je njegov življenjski smisel živeti z Bogom in večno veselje v njem. Romanje na tem svetu mu je podarjeno, da naredi čim več dobrega za bližnjega in zase. Materialne dobrine mu niso cilj, marveč sredstvo, s katerim lahko uresničuje ljubezen do bližnjega.

Tako romanje povzroča tako veliko hrepenenje po Bogu, da pripravljen pričakuje srečanje z Bogom. Na smrt se pripravlja in se je ne boji. Celo veseli se je. Takemu človeku postane trenutek smrti srečanje z ljubljenim Bogom. To je dovršitev vsega hrepenenja in izpolnitev vseh želja, zato ni težka in trpka. Smrt v resnici postane prijateljica, ki vernemu človeku pomaga k Bogu. V trenutku smrti odpadejo vse koprene telesnosti, ki nam niso dovoljevale, da bi gledali Boga takšnega, kakršen je. V življenju smo ga gledali kakor v zrcalu in nejasno, ker nam ga je zagrinjala koprena telesnosti. Ob smrti pa ta koprena odpade. Končno lahko doživi srečanje s prijateljem, ki ga je vedno pričakoval. V življenju se je z njim pogovarjal, ga molil, se mu zahvaljeval. Ni ga mogel videti, lahko ga je doživljal samo v veri. Krščansko upanje ga je gnalo, da se je veselil vsakega srečanja, v veri in v ljubezni se je z Bogom na duhovni način že združeval. To je bil samo predokus vsega, kar mu je bilo dano le v veri. Kako naj bo takemu človeku smrt težka? Ali se mu ne zdi, da bi bilo veliko težje še čakati v telesu?

Da, tako čudovita lahko postane smrt, če bi znali vse življenje živeti zanjo. Potrebno je samega sebe vzgajati za smrt in se jasno zavedati, kaj bo trenutek odhoda zame v resnici pomenil: srečanje z Bogom, ki me ima neskončno rad. Ne samo jaz, tudi on hrepeni, da bi bil tam, za kamor me je ustvaril. V teku mojega življenja me je spremljal v vseh bojih ter stiskah in tudi njemu ni bilo lahko, ko sem trpel. Smrt je srečanje dveh prijateljev, ki z velikim hrepenenjem pričakujeta drug drugega.

O Bog in moje vse, bodi moj največji zaklad. Še več, bodi mi prijatelj, ki mi je vedno ob strani. Nauči me vsega, kar je potrebno za moje srečanje s teboj. Naj se te ne bojim, ko boš prišel. V meni vžigaj tako veliko hrepenenje, da bom hotel biti vedno bolj tvoj. Vem, da se mi ob tebi ne more zgoditi nič hudega. Vem, da bediš nad menoj. Čuj ob meni, da ne bom zašel v svoji mladostni neugnanosti in radovednosti. Pomagaj mi živeti za umiranje, saj je vsak trenutek mojega življenja neke vrste umiranje. Vsak dan sem bližje srečanju s teboj. Trenutki, ki so minili, se ne bodo povrnili, preživel sem jih s tvojo pomočjo. Pomagaj mi v prihodnje, da bo moje življenje eno samo prijateljevanje s teboj. Naj moje hrepenenje tako raste, da te bom iskal v molitvi in premišljevanju ter ti bom služil v ljubezni in odpovedi. Vem, da si me ustvaril, da bi bil svet. Vem, da me hočeš imeti v svojem kraljestvu. Tudi jaz hočem priti k tebi. Rad bi se ti zahvalil za vso ljubezen, ki jo izkazuješ meni, grešniku. Vesel sem, ker si ob meni in me varuješ pred vsem, kar bi mi lahko škodovalo. Lepo je biti tako ljubljen. Kdaj bo prišel dan, ko te bom lahko videl s svojimi očmi? Sedaj te lahko iščem zakritega in čutim samo tvoje sledove. Daj mi v veselju dočakati ta veliki dan, dan mojega rojstva za nebesa. Naj se takrat za vedno združim s teboj, da ti bom lahko pel večno hvalo za vso ljubezen, s katero si me ustvaril, me odrešil, varoval in sprejel. Ne bojim se živeti, dokler ne izpolnim vsega, za kar si me poslal. Potem pa mi pošlji sestro smrt, ki me bo popeljala pred tvoje obličje, da te bom gledal, moj Bog in moja sreča. V tebi naj se spočijem, saj se moje srce lahko umiri samo v tebi, Bog mojega življenja!

p. Branko Petauer

 

SKRIVNOST KRIŽA (15) Prizor križanja na Golgoti je pretresljiv

Jezus visi med zemljo in nebom, od zemlje zavržen, od Očeta v nebesih zapuščen; in prav tako vzpostavlja edinost med obema. Jezus razprostira svoje roke na obe strani: h grešniku, ki se obrača k njemu, a tudi k drugemu, ki gleda proč od njega; ta ne more ovirati roke, ki se steguje k njemu. Kakor navpičnica premaguje celotno razdaljo med človekom in Bogom, tako vodoravnica dosega vse daljine sveta. Cerkveni očetje so zato mogli reči, da ima križ razsežnosti celotnega stvarstva. Križ pa ima tudi razsežnosti celotne zgodovine, ker je bila tukaj - v teh brezčasnih treh urah - strnjena vsa krivda od prvega do zadnjega človeka. Za vse grehe je bilo zadoščeno: to je verska resnica.

Hans Urs von Balthasar, Križev pot, 19

 

MOLITEV POSVETITVE JMS (15) »Verujem vse, kar nam je Bog razodel«

Bog nam je razodel predvsem samega sebe. Nagovoril nas je kakor prijatelje in nas povabil v svoje občestvo, da bi postali deležni Božje narave. Najbolj se nam je razodel v Kristusu, ki je srednik in polnost vsega razodetja. V stari zavezi nam je govoril po očakih in prerokih, v novi zavezi pa po Jezusu Kristusu in apostolih. Kristus »z besedo in dejanji, z znamenji in čudeži, predvsem pa s svojo smrtjo in s poveličanim vstajenjem od mrtvih in končno s poslanim Duhom resnice dopolnjuje in dovršuje razodetje« (BR 4).

Kar nam je Bog razodel, je ohranjeno v Svetem pismu in ustnem izročilu. To je tako imenovano javno razodetje, ki je za vse obvezno. »Bogu, ki se razodeva, smo dolžni 'poslušnost vere' (Rim 16,26)« (BR 5). Kar je Bog razodel, je na kratko in strnjeno vsebovano v različnih katekizmih in verskih učbenikih. Glavne verske resnice imamo v apostolski in mašni (nicejsko-carigrajski) veroizpovedi.

Jezus je začel svoje javno delovanje z besedami: »Spreobrnite se in verujte evangeliju!« (Mr 1,15). Končal ga je z naročilom: »Pojdite po vsem svetu in oznanite evangelij vsemu stvarstvu! Kdor bo sprejel vero in bo krščen, bo rešen, kdor pa ne bo sprejel vere, bo obsojen« (Mr 16,15–16).

Božje razodetje sprejmemo z vero. Vse, kar je Bog razodel, prostovoljno sprejmemo kot resnico. Vendar je vera še mnogo več. Z njo se namreč »človek svobodno vsega izroči Bogu« (BR 5). Prav za to gre pri posvetitvi Marijinemu Srcu in po njem Jezusovemu Srcu. Papež sv. Janez Pavel II. je to izrazil s svojim geslom: »Ves se tvoj!«

Ob Jezusovem in Marijinem Srcu se poraja in raste ter se poglablja naša vera. Prvi, ki ga je spreobrnilo Jezusovo prebodeno srce, je bil apostol Tomaž. Ko se je na veliko noč apostolom prikazal vstali in poveličani Jezus, Tomaža ni bilo med njimi. Ko se je vrnil k njim, jim ni hotel verjeti, da je Gospod res vstal. Svoj dvom je izrazil z besedami: »Če ne vidim na njegovih rokah rane od žebljev in ne vtaknem prsta v rane od žebljev in ne položim roke v njegovo stran, nikakor ne bom veroval.« Ko se je čez osem dni Jezus ponovno prikazal, je rekel Tomažu: »Položi svoj prst sem in poglej moje roke! Daj svojo roko in jo položi v mojo stran in ne bodi neveren, ampak veren.« Tomaž je izpovedal svojo vero z besedami: »Moj Gospod in moj Bog!« Za Tomaža in za nas veljajo Jezusove besede: »Ker si me videl, veruješ. Blagor tistim, ki niso videli, pa so začeli verovati!« (Jn 20,24–29).  

Kakor je apostol Tomaž s telesnimi očmi gledal poveličane Kristusove rane, jih mi gledamo z očmi vere. Tudi Tomaž je z očmi vere videl mnogo več kakor s telesnimi očmi: v vstalem Odrešeniku je z očmi vere spoznal in priznal Boga: »Moj Gospod in moj Bog!« Po prebodenem Srcu Jezusovem se utrjuje in poglablja naša vera.

Kako velik pomen je pripisoval veri bl. Anton Martin Slomšek, se vidi iz teh njegovih besed: »Kdor denar izgubi, le malo izgubi; kdor ob poštenje pride, veliko več izgubi; kdor življenje izgubi, še mnogo več izgubi; kdor pa vero izgubi, izgubi vse!«

p. Anton

 

 

ŽIVLJENJE IZ POSVETITVE JMS SRCE JEZUSOVO NAŠE UPANJE (14) Presveto Srce Jezusovo kot posrednik pri Očetu

Jezus je pravi Bog in pravi človek, s poveličanim, a pravim človeškim srcem tudi v nebesih. Pij XII. v svoji okrožnici o Jezusovem presvetem Srcu uči: »Kakor je Kristus ljubil Cerkev, tako jo s trojno ljubeznijo … še vedno nad vse ljubi … Kakor 'v dneh svojega življenja na zemlji' (Heb 5,7), tako sedaj, ko je poveličan v nebesih, z nezmanjšano uspešnostjo prosi nebeškega Očeta. Njemu, ki je 'svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak imel večno življenje' (Jn 3, 16), kaže svoje živo srce. Kaže ga kot ranjenega, kot srce, ki gori s silnejšo ljubeznijo kakor takrat, ko ga je mrtvega ranil rimski vojak. 'Zato je bilo ranjeno (tvoje srce), da bi po vidni rani videli nevidno rano ljubezni',« pravi sv. Bonaventura (št. 44).

Liturgija gleda v Kristusu posrednika k Očetu. Tudi prav pojmovano češčenje Srca Jezusovega je končno usmerjeno na Očeta. Papež pravi, da je »krščanska vera Jezusova vera, ki obstoji vsa v Posredniku, učlovečenem Bogu, tako da moremo priti k srcu Boga samo po Kristusovem Srcu« (št. 60).

An