Jezus nam je pokazal, da trpljenje ni samo zlo, ki nas doleti in nas muči.
Trpljenje lahko postane tudi blagoslov in dobiček. On je trpel iz ljubezni do
človeka in mu hotel pokazati zvestobo do konca. Njegova ljubezen je bila tako
velika, da ni mogel zanemariti trpljenja. Tako zelo je ljubil človeka, da je
moral objeti križ trpljenja in je s tem objel tudi človeka. Njegovo trpljenje
je postalo nekaj svetega, z njim je človeku prinesel in zaslužil odrešenje.
Trpel je za vse naše grehe in vse naše trpljenje je pretrpel že vnaprej na
svojem križu. Na svoje rame je hotel vzeti vse trpljenje sveta, da človek ne bi
toliko trpel. Vsemu našemu trpljenju je vzel ostrino, ki jo je imelo.
Res trpljenje še vedno
ostaja bridko, a ob svoji strani imamo Jezusa, ki nas spremlja in ob nas trpi
ter nam vliva moči. Kliče nas, da bi tudi mi v trpljenje položili vsaj malo
ljubezni in tako trpljenju našli smisel. Tudi naše trpljenje lahko postane
odrešujoče, ker ga lahko posvetimo tako, da ga darujemo Jezusu kot žrtev za
odrešenje sveta. Zato postane drugačno, manj trdo. Ker vem, da lahko z voljnim
prenašanjem nekomu koristim, mi daje moč misel, da trpljenje ni zaman.
Trpljenje človeka
popolnoma razgali. Odvzame mu vse, na kar se je opiral; le-to mu postane
nekoristno. Trpljenje človeka vodi v razmišljanje, da vse stvari, na katere se
je prej zanašal, ostanejo brez vrednosti. Zbistri mu pogled. Človek mora začeti
razmišljati o sebi in spoznati, da mu ostaja zvest edino Bog. Bog človeka
spremlja na poti križa in mu razodeva, da ni vse tako strašno, kot se vidi na
prvi pogled. Trpljenje lahko sprejme in z njim živi. Ko ga sprejme, postane
bolj njegovo in manj tuje. Lahko dožene, da je tudi dobro, da trpi, ker s tem
lahko zadosti za svoje prestopke. Trpljenje postaja odrešilno. Dobiva svoj
smisel in nima več toliko ostrine.
Jezus je bil do trpečih
zelo pozoren in ljubeč. Pokazal je, da jim je blizu, in tudi pomagal jim je. »Pridite k meni vsi, ki ste utrujeni in
obteženi, in jaz vam bom dal počitek. Vzemite nase moj jarem in učite se od
mene, ker sem krotak in v srcu ponižen, in našli boste počitek svojim dušam;
kajti moj jarem je prijeten in moje breme je lahko.« Trpečim je vlival moči
in zaupanje, da v trpljenju niso sami. On je z vsakim trpečim človekom, saj
trpi z njim in v njem. Po drugi strani pa je svaril pred pretiranim begom od
trpljenja. Vedel je, da se mu ni mogoče izogniti, saj bi s tem padel v še večje
težave. Naročal je, naj vsak vzame svoj križ trpljenja nase. »Če hoče kdo iti za menoj, naj se odpove
sebi in vzame vsak dan svoj križ ter hodi za menoj. Kdor namreč hoče svoje življenje
rešiti, ga bo izgubil; kdor pa izgubi svoje življenje zaradi mene, ga bo
rešil.« Bežati pred trpljenjem bi pomenilo izgubiti svoje življenje.
Potrebno je objeti križ in ga vzeti na svoje rame ter ga nositi za Jezusom.
Potrebno je s trpljenjem zaživeti, ga sprejeti in vzljubiti.
Jezusov križ je za nas
največje znamenje ljubezni. Ker je nas tako zelo ljubil, ga ni hotel ne
izgubiti in ne odložiti. Pokazal nam je, da je križ mogoče tudi vzljubiti.
Vzljubiti ga je mogoče zato, ker je Jezus ljubil mene. Lahko mu darujem
trpljenje zato, ker je on trpel zame in mu na nek način vračam. Toda v celoti
mu ne bom mogel nikoli vrniti. Ko pa z ljubeznijo sprejmem trpljenje, sprejmem
in srečam Jezusa samega. Lahko se združim z njim v trpljenju in svojemu
trpljenju najdem smisel.
Vsako z ljubeznijo
sprejeto trpljenje ima za človeka veliko vrednost. Po eni strani človeka
očiščuje, po drugi strani pa združuje z Jezusom. Tako trpljenje človeku odpira
nove poglede in nov smisel življenja. Lahko opazim, da sem koristen tudi, če
trpim in ne morem delati nič drugega.
Drugi smisel trpljenja pa
je v darovanju za bližnje, za tiste, ki so mi dragi. Tudi njim lahko darujem
svoje trpljenje. Bog, ki vidi na skrivnem, bo povrnil to, kar sem mu daroval za
svojega prijatelja. Trpljenje lahko postane tudi žrtev za bližnjega. Z njim me
še bolj poveže in prečisti moj odnos do njega. Ker sem zanj pripravljen trpeti,
postaja moja ljubezen vedno bolj čista in nesebična. Trpljenje očisti odnos in
naju oba poveže z Bogom.
Mnogi svetniki so si zelo
želeli trpeti. Veliko so prosili, da bi bili vredni trpeti. V tej želji se vidi
njihova nesebična ljubezen do Boga. Zavedali so se, za kako veliko ceno so bili
odkupljeni. To, da jih je Bog tako močno ljubil, jim je bilo izziv, da bi
ljubezen vračali po svojih najboljših močeh. Ljubiti Boga pomeni ljubiti tudi
tisto, kar je ustvaril, se pravi svojega bližnjega. K temu nas nagovarja Jezus
sam: »Ljubi Gospoda, svojega Boga, z vsem
srcem, z vso dušo in z vsem mišljenjem. To je največja in prva zapoved. Druga
pa je njej podobna: Ljubi svojega bližnjega, kakor samega sebe. Na teh dveh
zapovedih stoji vsa postava in preroki.« Ljubiti bližnjega kakor samega
sebe pomeni ljubiti Boga. Toda Jezus nas kliče v še večjo ljubezen. Vabi nas v
popolno ljubezen, ki je daritev sebe vsega. »To
je moja zapoved, da se ljubite med seboj, kakor sem vas jaz ljubil. Nihče nima
večje ljubezni, kakor je ta, da dá življenje za svoje prijatelje. Vi ste moji
prijatelji, če delate, kar vam naročam.«
Če je Jezus nas vzel za
svoje prijatelje in za nas dal življenje, smemo tudi mi Jezusa imenovati za
svojega prijatelja. Tudi mi mu lahko vrnemo ljubezen s tem, da damo življenje
zanj, ki je naš prijatelj, to pa pomeni zanj trpeti. V vsakem trpljenju, ki me
zadene, mu lahko darujem drobec svojega življenja. Tak odnos me vedno bolj
povezuje z Jezusom in mi odpira oči za njegovo ljubezen. Bolj ko sem
pripravljen zanj trpeti, bolj mu postajam blizu. Ko sam trpim, opažam, kako
bridko je on trpel zame. On je trpel nedolžen, jaz pa trpim tudi zaradi svojih
grehov. Tak odnos v meni zbuja vedno večjo hvaležnost do Boga in vedno bolj se
čutim ljubljenega. Ta ljubezen pa prebuja v človeku novo ljubezen, saj ljubezen
ne more ostati osamljena. V takem stanju človek čuti, da je pravzaprav
privilegiran, če sme biti obdarjen s trpljenjem. Križ trpljenja mu postaja
znamenje zaupanja, ki mu ga Bog izkazuje. Bog mu zaupa, da sme biti podoben
njegovemu trpečemu Sinu Jezusu. Zaupa mu, da sme z njim tako tesno sodelovati v
delu odrešenja. Trpljenje ni več breme, marveč dar, ki človeka dela še bolj
podobnega Bogu.
Mnogi svetniki so križ
trpljenja tako vzljubili, da bi raje umrli, če ne bi mogli trpeti. To ni nič
čudnega ali bolestnega, ampak je velika ljubezen, ki se hoče darovati do konca.
Hoče objeti križanega Gospoda in sprejeti vsaj delček njegovega križa ter mu
pomagati. Hoče biti kakor Simon iz Cirene, ki je Jezusu pomagal nositi križ.
Simon je bil prisiljen, svetniki pa so se sami odločili, da mu pomagajo.
Skušajmo jim biti podobni. Tudi vsak izmed nas naj vzame svoj križ in z
ljubeznijo hodi za Jezusom. Ne bojmo se križa, ne bo nas zrušil, saj nam ga
Jezus sam pomaga nositi. V trpljenju bomo srečali Jezusa, ki nam bo osmislil
naš križ. Kako lepo bi bilo, da bi bil meni Jezus več kot vse na svetu. Kako
srečen bi bil, če bi povsod iskal samo njega. Tako mi ne bi bilo prav nič težko
trpeti, saj bi se zavedal, s kakšno ljubeznijo je zame trpel moj Gospod. Potem
bi tudi jaz rad postal njegov prijatelj, tako velik prijatelj, da bi ga ljubil
bolj kot vse na svetu. Ne bi mi bilo težko darovati se mu. Tudi bolečina križa
mi ne bi bila tako velika, da mu ne bi mogel pokazati, da ga ljubim. Za njim bi
hotel hoditi, četudi bi moral nositi najtežji križ, da bi mu le lahko sledil. Z
njim bi hotel biti tudi pod težo križa in zasramovanja, pa tudi umreti bi hotel
z njim, saj je on umrl zame, grešnika, ki mu tako malo vračam njegovo sveto
ljubezen. Ker se je on daroval zame, se mu tudi jaz hočem darovati do zadnjega
vlakna svoje biti. Čast je biti križan za Gospoda, saj je bil on križan zaradi
mene.
p. Branko Petauer