Marija jo je kronala in jo vzela s seboj v raj

Okoli leta 1580 je revna pastirica iz belgijske Flandrije tako močno ljubila sveto Devico Marijo, da se je medtem, ko je pasla čredo, vsak dan odpravila h kapelici molit. Ker je videla, da je bil kip brez okrasja, mu je mlada pastirica iz kosa blaga izdelala plašč. Pogosto je spletla krono iz cvetlic in mu jo položila na glavo ter pri tem rekla: »Mati moja, na tvojo glavo bi hotela položiti krono iz zlata in biserov, ker pa sem revna, te prosim, da sprejmeš to skromno krono iz rož.«

Deklica je zbolela in je bila na smrtni postelji. Dva redovnika, ki sta šla tam mimo in se usedla k počitku pod drevesom, sta kar naenkrat imela isto videnje: uzrla sta skupino izjemno lepih devic in med njimi je bila ena, ki je vse prekašala po lepoti in veličastnosti.

Eden od njiju jo je vprašal, kdo da je: »Sem Mati Božja in s temi devicami grem v bližnjo vas poiskat umirajočo pastirico, ki me je pogosto obiskovala.« Nato je izginila.

Redovnika sta rekla: »Pojdiva še midva in jo poiščiva!« Napotila sta se proti vasi in v majhni kmečki hiši našla umirajočo pastirico, ki je ležala na slami. Pozdravila sta jo in ta jima je rekla: »Brata, prosita Boga, da vama pokaže, kdo je prišel k meni in mi pomaga.« Pokleknila sta in ob pastirici zagledala Marijo, ki jo je tolažila. V roki je imela krono. Medtem, ko so svete device začele peti, se je pastiričina duša ločila od telesa. Marija ji je nadela krono, jo vzela v svoje naročje in jo s seboj odvedla v raj.

Sv. Alfonz Ligvorij, Marijina slava

+ Mag. Matjaž Zupan, ves Marijin

V petek, 29. oktobra 2021, se je 52-letni duhovnik mag. Matjaž Zupan na gori Ogradi v bohinjskem gorovju smrtno ponesrečil. Rojen je bil 8. marca 1969 v Kranju. Najprej je bil gradbeni inženir in je gradil ceste in mostove. Z duhovniškim posvečenjem 29. junija 2002 v ljubljanski stolnici je postal graditelj Božjega kraljestva. Novo mašo je pel v župniji Naklo, kamor so se starši preselili kmalu po njegovem rojstvu. Največ časa je bil župnik v župniji Škofja Loka – Suha, nazadnje pa v Srednji vasi, ko je smrt prekinila njegovo zelo zavzeto dušnopastirsko delovanje, izrazito povezano z Materjo Marijo.

Matjaževo povezanost z Devico Marijo kaže že njegova magistrska naloga na Teološki fakulteti v Ljubljani o Marijinem mestu v skrivnosti Svete Trojice. Duhovnik Matija Selan je o marijanski usmerjenosti župnika Zupana v Sporočilih slovenskih škofij zapisal: »Odlično mesto v njegovem življenju je imela Devica Marija. Že kot mladostnik se je zavestno in osebno posvetil njenemu brezmadežnemu Srcu. Marija mu je bila svetovalka. Njegovo novomašno geslo je bilo: 'Mati, svetuj nam na zemeljski poti.' […] Bil je estet in asket. V odnosu do Boga in Marije pa Totus tuus. Ves Jezusov in Marijin. Bil je član duhovniške molitvene binkoštne dvorane. Vsa leta se je vsakih štirinajst dni redno udeleževal srečanj. […] V duhovniški družbi je s kolesom večkrat romal v Medžugorje, enkratno je bilo kolesarjenje v Lurd, Santiago de Compostela, v Fatimo in potem še naprej do Gibraltarja, kar priča tudi o njegovih fizičnih sposobnostih.

Že kot študent in potem v inženirskem poklicu je vedno šel z ministranti svoje župnije Naklo taborit v gorski tabor na Dolgih Njivah na višini 1800 m. Slovenski planinski svet in v zadnjih dveh letih še posebej bohinjski hribi in Triglavsko pogorje so bili zanj 'sled sence zarje onstranske glorije'.«

V eni od katehez na Radiu Ognjišče je razmišljal tudi o tem, kako sprejeti Božjo voljo ob tragedijah, nesrečah: »Gotovo je ravno to, da kakšne tragedije, nesreče marsikaj postavijo pod vprašaj, predvsem zato, ker mi gledamo več ali manj samo na to življenje in mislimo, da je s smrtjo vsega konec, ampak to je ali pomanjkanje znanja ali pomanjkanje razsežnosti našega duha. Kajti tudi če človek umre, se ne zgodi nič drugega, kot da pade v Božje naročje. Smrt ni tragika, je pot v večno življenje. Gotovo je bridkost ali križ, kot rečemo, vedno preizkušnja v veri, a apostol Pavel pravi: 'Vztrajajte v preizkušnjah'.«

SSŠ 2021, št. 12

PO MARIJI K JEZUSU MISLI O MARIJI Benedikt XVI.

Zdrava, Marija

Najprej bi z vami želel premišljevati o angelovem pozdravu Mariji. V slovenskem prevodu ji angel reče: »Pozdravljena, obdarjena z milostjo«. Grška beseda »kaire« pa pomeni »veseli se«, »raduj se«. To je prva beseda, ki kot taka odmeva v novi zavezi, kajti oznanilo, ki ga je angel predal Zahariju po rojstvu Janeza Krstnika, je še na pragu med obema zavezama. Šele z dialogom med angelom in Marijo se zares začne nova zaveza. Lahko torej rečemo, da je prva beseda nove zaveze povabilo k veselju: »Veseli se, raduj se!« Nova zaveza je zares«evangelij«, »vesela novica«, novica, ki prinaša veselje. Bog ni oddaljen od nas, zavit v uganko, mogoče celo nevaren. Bog nam je blizu, tako blizu, da postane dojenček in mi tega Boga lahko »tikamo«.

Homilija, 18. december 2005

Milosti polna

»Milosti polna« je najlepše Marijino ime, ime, ki ji ga je dal Bog sam, da bi pokazal, da je od vekomaj in na vekomaj ljubljena, izbrana, vnaprej določena, da sprejme najdragocenejši dar – Jezusa, »utelešeno Božjo ljubezen«.

Opoldanski nagovor, 8. december 2006.

»Gratia plena« – milosti polna

»Milosti polna – gratia plena« … je v grškem izvirniku kecharitomene …, »ljubljena« od Boga. Naziv je v trpni obliki, vendar ta pasivnost Marije, ki je od vekomaj in za vekomaj »ljubljena« od Gospoda, predpostavlja njeno svobodno privolitev, njen oseben in izviren odgovor: ko je ljubljena, ko sprejema Božji dar, je Marija v polnosti dejavna, ker voljno sprejme val Božje ljubezni, ki se zlije vanjo. Tudi v tem je popolna učenka svojega sina, ki v poslušnosti Očetu v polnosti uresniči svojo svobodo in prav po poslušnosti to svobodo tudi udejanja.

Homilija, 25. marec 2006

»Dominus tecum« – Gospod je s teboj

V Mariji resnično prebiva Bog, postane navzoč tukaj na zemlji. Tukaj se uresniči tisto, po čemer hrepenijo vse kulture – da bi Bog prebival med nami. Sveti Avguštin pravi: »Preden je spočela Gospoda v telesu, ga je spočela v duši.« Gospodu je naredila resnični tempelj, v katerem se je Bog utelesil, postal navzoč na tej zemlji.

Homilija. 15. avgust 2006

Šotor Najvišjega

Marija, Gospodova mati, nas uči, kaj pomeni vstopiti v občestvo s Kristusom: Jezusu je dala na razpolago svoje telo, svojo kri; in ko je dopustila, da je v njeno telo in duha vstopila Božja beseda, je postala njen živi šotor. Prosimo našo sveto Mater, naj nam pomaga, da bomo vedno bolj odpirali svoje bitje Kristusovi navzočnosti in mu iz dneva v dan zvesto sledili na življenjski poti.

Homilija, 26. maj 2005

»Ne boj se, Marija!« (Lk 1,30)

Angel pravi: »Ne boj se, Marija!« V resnici je imela razlog za strah, kajti kakšno težo pomeni nositi odslej na sebi težo sveta, biti mati Kralja vesolja, biti mati Božjega Sina! To je teža, ki presega moči človeškega bitja! Vendar angel reče: »Ne boj se! Res, ti nosiš Boga, vendar Bog nosi tebe. Ne boj se!«

Homilija, 18. december 2005

In ob naši smrtni uri

»Ne boj se!« Marija te besede ponavlja tudi nam. Naš svet je svet strahov: strahu pred bedo in revščino, strahu pred boleznimi in trpljenjem, strahu pred osamljenostjo, strahu pred smrtjo. V tem našem svetu imamo dobro razvit sistem zavarovanj: prav je, da obstajajo. In vendar vemo, da nas v trenutkih globokega trpljenja, v trenutku poslednje osamljenosti smrti ne more zaščititi nobeno zavarovanje. Edino veljavno zagotovilo v teh trenutkih je tisto, ki nam ga daje Gospod, ki tudi nam pravi: »Ne boj se, jaz sem vedno s teboj.« Lahko pademo, vendar nazadnje pademo v Gospodove roke in njegove roke so dobre roke.

Homilija, 18. december 2005

 

 

SKRIVNOST KRIŽA (13) Križ trpljenja (2)

Jezus nam je pokazal, da trpljenje ni samo zlo, ki nas doleti in nas muči. Trpljenje lahko postane tudi blagoslov in dobiček. On je trpel iz ljubezni do človeka in mu hotel pokazati zvestobo do konca. Njegova ljubezen je bila tako velika, da ni mogel zanemariti trpljenja. Tako zelo je ljubil človeka, da je moral objeti križ trpljenja in je s tem objel tudi človeka. Njegovo trpljenje je postalo nekaj svetega, z njim je človeku prinesel in zaslužil odrešenje. Trpel je za vse naše grehe in vse naše trpljenje je pretrpel že vnaprej na svojem križu. Na svoje rame je hotel vzeti vse trpljenje sveta, da človek ne bi toliko trpel. Vsemu našemu trpljenju je vzel ostrino, ki jo je imelo.

Res trpljenje še vedno ostaja bridko, a ob svoji strani imamo Jezusa, ki nas spremlja in ob nas trpi ter nam vliva moči. Kliče nas, da bi tudi mi v trpljenje položili vsaj malo ljubezni in tako trpljenju našli smisel. Tudi naše trpljenje lahko postane odrešujoče, ker ga lahko posvetimo tako, da ga darujemo Jezusu kot žrtev za odrešenje sveta. Zato postane drugačno, manj trdo. Ker vem, da lahko z voljnim prenašanjem nekomu koristim, mi daje moč misel, da trpljenje ni zaman.

Trpljenje človeka popolnoma razgali. Odvzame mu vse, na kar se je opiral; le-to mu postane nekoristno. Trpljenje človeka vodi v razmišljanje, da vse stvari, na katere se je prej zanašal, ostanejo brez vrednosti. Zbistri mu pogled. Človek mora začeti razmišljati o sebi in spoznati, da mu ostaja zvest edino Bog. Bog človeka spremlja na poti križa in mu razodeva, da ni vse tako strašno, kot se vidi na prvi pogled. Trpljenje lahko sprejme in z njim živi. Ko ga sprejme, postane bolj njegovo in manj tuje. Lahko dožene, da je tudi dobro, da trpi, ker s tem lahko zadosti za svoje prestopke. Trpljenje postaja odrešilno. Dobiva svoj smisel in nima več toliko ostrine.

Jezus je bil do trpečih zelo pozoren in ljubeč. Pokazal je, da jim je blizu, in tudi pomagal jim je. »Pridite k meni vsi, ki ste utrujeni in obteženi, in jaz vam bom dal počitek. Vzemite nase moj jarem in učite se od mene, ker sem krotak in v srcu ponižen, in našli boste počitek svojim dušam; kajti moj jarem je prijeten in moje breme je lahko.« Trpečim je vlival moči in zaupanje, da v trpljenju niso sami. On je z vsakim trpečim človekom, saj trpi z njim in v njem. Po drugi strani pa je svaril pred pretiranim begom od trpljenja. Vedel je, da se mu ni mogoče izogniti, saj bi s tem padel v še večje težave. Naročal je, naj vsak vzame svoj križ trpljenja nase. »Če hoče kdo iti za menoj, naj se odpove sebi in vzame vsak dan svoj križ ter hodi za menoj. Kdor namreč hoče svoje življenje rešiti, ga bo izgubil; kdor pa izgubi svoje življenje zaradi mene, ga bo rešil.« Bežati pred trpljenjem bi pomenilo izgubiti svoje življenje. Potrebno je objeti križ in ga vzeti na svoje rame ter ga nositi za Jezusom. Potrebno je s trpljenjem zaživeti, ga sprejeti in vzljubiti.

Jezusov križ je za nas največje znamenje ljubezni. Ker je nas tako zelo ljubil, ga ni hotel ne izgubiti in ne odložiti. Pokazal nam je, da je križ mogoče tudi vzljubiti. Vzljubiti ga je mogoče zato, ker je Jezus ljubil mene. Lahko mu darujem trpljenje zato, ker je on trpel zame in mu na nek način vračam. Toda v celoti mu ne bom mogel nikoli vrniti. Ko pa z ljubeznijo sprejmem trpljenje, sprejmem in srečam Jezusa samega. Lahko se združim z njim v trpljenju in svojemu trpljenju najdem smisel.

Vsako z ljubeznijo sprejeto trpljenje ima za človeka veliko vrednost. Po eni strani človeka očiščuje, po drugi strani pa združuje z Jezusom. Tako trpljenje človeku odpira nove poglede in nov smisel življenja. Lahko opazim, da sem koristen tudi, če trpim in ne morem delati nič drugega.

Drugi smisel trpljenja pa je v darovanju za bližnje, za tiste, ki so mi dragi. Tudi njim lahko darujem svoje trpljenje. Bog, ki vidi na skrivnem, bo povrnil to, kar sem mu daroval za svojega prijatelja. Trpljenje lahko postane tudi žrtev za bližnjega. Z njim me še bolj poveže in prečisti moj odnos do njega. Ker sem zanj pripravljen trpeti, postaja moja ljubezen vedno bolj čista in nesebična. Trpljenje očisti odnos in naju oba poveže z Bogom.

Mnogi svetniki so si zelo želeli trpeti. Veliko so prosili, da bi bili vredni trpeti. V tej želji se vidi njihova nesebična ljubezen do Boga. Zavedali so se, za kako veliko ceno so bili odkupljeni. To, da jih je Bog tako močno ljubil, jim je bilo izziv, da bi ljubezen vračali po svojih najboljših močeh. Ljubiti Boga pomeni ljubiti tudi tisto, kar je ustvaril, se pravi svojega bližnjega. K temu nas nagovarja Jezus sam: »Ljubi Gospoda, svojega Boga, z vsem srcem, z vso dušo in z vsem mišljenjem. To je največja in prva zapoved. Druga pa je njej podobna: Ljubi svojega bližnjega, kakor samega sebe. Na teh dveh zapovedih stoji vsa postava in preroki.« Ljubiti bližnjega kakor samega sebe pomeni ljubiti Boga. Toda Jezus nas kliče v še večjo ljubezen. Vabi nas v popolno ljubezen, ki je daritev sebe vsega. »To je moja zapoved, da se ljubite med seboj, kakor sem vas jaz ljubil. Nihče nima večje ljubezni, kakor je ta, da dá življenje za svoje prijatelje. Vi ste moji prijatelji, če delate, kar vam naročam.«

Če je Jezus nas vzel za svoje prijatelje in za nas dal življenje, smemo tudi mi Jezusa imenovati za svojega prijatelja. Tudi mi mu lahko vrnemo ljubezen s tem, da damo življenje zanj, ki je naš prijatelj, to pa pomeni zanj trpeti. V vsakem trpljenju, ki me zadene, mu lahko darujem drobec svojega življenja. Tak odnos me vedno bolj povezuje z Jezusom in mi odpira oči za njegovo ljubezen. Bolj ko sem pripravljen zanj trpeti, bolj mu postajam blizu. Ko sam trpim, opažam, kako bridko je on trpel zame. On je trpel nedolžen, jaz pa trpim tudi zaradi svojih grehov. Tak odnos v meni zbuja vedno večjo hvaležnost do Boga in vedno bolj se čutim ljubljenega. Ta ljubezen pa prebuja v človeku novo ljubezen, saj ljubezen ne more ostati osamljena. V takem stanju človek čuti, da je pravzaprav privilegiran, če sme biti obdarjen s trpljenjem. Križ trpljenja mu postaja znamenje zaupanja, ki mu ga Bog izkazuje. Bog mu zaupa, da sme biti podoben njegovemu trpečemu Sinu Jezusu. Zaupa mu, da sme z njim tako tesno sodelovati v delu odrešenja. Trpljenje ni več breme, marveč dar, ki človeka dela še bolj podobnega Bogu.

Mnogi svetniki so križ trpljenja tako vzljubili, da bi raje umrli, če ne bi mogli trpeti. To ni nič čudnega ali bolestnega, ampak je velika ljubezen, ki se hoče darovati do konca. Hoče objeti križanega Gospoda in sprejeti vsaj delček njegovega križa ter mu pomagati. Hoče biti kakor Simon iz Cirene, ki je Jezusu pomagal nositi križ. Simon je bil prisiljen, svetniki pa so se sami odločili, da mu pomagajo. Skušajmo jim biti podobni. Tudi vsak izmed nas naj vzame svoj križ in z ljubeznijo hodi za Jezusom. Ne bojmo se križa, ne bo nas zrušil, saj nam ga Jezus sam pomaga nositi. V trpljenju bomo srečali Jezusa, ki nam bo osmislil naš križ. Kako lepo bi bilo, da bi bil meni Jezus več kot vse na svetu. Kako srečen bi bil, če bi povsod iskal samo njega. Tako mi ne bi bilo prav nič težko trpeti, saj bi se zavedal, s kakšno ljubeznijo je zame trpel moj Gospod. Potem bi tudi jaz rad postal njegov prijatelj, tako velik prijatelj, da bi ga ljubil bolj kot vse na svetu. Ne bi mi bilo težko darovati se mu. Tudi bolečina križa mi ne bi bila tako velika, da mu ne bi mogel pokazati, da ga ljubim. Za njim bi hotel hoditi, četudi bi moral nositi najtežji križ, da bi mu le lahko sledil. Z njim bi hotel biti tudi pod težo križa in zasramovanja, pa tudi umreti bi hotel z njim, saj je on umrl zame, grešnika, ki mu tako malo vračam njegovo sveto ljubezen. Ker se je on daroval zame, se mu tudi jaz hočem darovati do zadnjega vlakna svoje biti. Čast je biti križan za Gospoda, saj je bil on križan zaradi mene.

p. Branko Petauer

MOLITEV POSVETITVE JMS (13) »Odpovem se grehu, zapeljivosti zla in hudemu duhu.«

Bistvo posvetitve je v skladu s posvetitveno molitvijo zavestna in popolna odpoved grehu, zapeljivosti zla in hudemu duhu ter nepreklicna podaritev Marijinemu brezmadežnemu Srcu ter po njem Jezusovemu presvetemu Srcu. To je naš odgovor na njuno neizmerno ljubezen, odgovor, ki se mora poznati v našem življenju.

Kaj je vzrok, da se bolj ne odpremo Kristusu in njegovemu evangeliju, da ne posnemamo bolj zavzeto naše Matere Marije? To je naša sebičnost, grešnost, zagledanost vase, v naše trenutne koristi in ugodje. To so resne ovire na poti k Bogu.

Da se lahko popolnoma podarimo Marijinemu Srcu in se po njem posvetimo in izročimo Jezusovemu Srcu, moramo prej odstraniti vse ovire. To sta poleg naših grehov in slabih nagnjenj, tudi zlo, ki nas obdaja, in hudobni duh, kateremu pogosto nasedamo. Iti moramo v duhovni boj z zapeljivostjo zla. Sami v tem boju brez božje pomoči ne moremo biti zmagovalci. Z molitvijo si moramo izprositi božjo pomoč in Marijino priprošnjo. S premišljevanjem Jezusove in Marijine dobrote in ljubezni se bo naša volja nagnila k dobremu in se tako odtrgala od zla. Če hočemo biti dobri, moramo plavati proti toku, ravnati drugače, kakor danes ravna večina ljudi. Ko se odpovemo vsemu zlu in se podarimo Jezusovemu in Marijinemu Srcu, se s tem obnovi in poglobi zaveza z Bogom, ki je bila sklenjena pri svetem krstu.

Na znotraj lahko človeka premakne samo ljubezen. Te moči nima nobena zunanja sila in zunanja zapoved. Če se bomo poglabljali v Jezusov evangelij, v njegovo daritev na križu, v mašno daritev in v njegovo prebivanje v naših tabernakljih, bomo vedno znova odkrivali njegovo neizmerno ljubezen, ki more ogreti naša mrzla srca, jih odtrgati od navezanosti na greh in jih navdušiti za krepost.

Sv. Janez Vianney je govoril svojim poslušalcem: »Ob smrti nam bo žal časa, ki smo ga zapravili za užitke, za prazne pogovore, za počivanje, namesto da bi ga porabili za odpoved, za molitev, za dobra dela, za premišljevanje svoje uboge revščine in objokovanje svojih pomilovanja vrednih grehov! Takrat človek vidi, da ni ničesar napravil za nebesa. Kako žalostno je to, otroci! Tri četrtine kristjanov dela samo za potešitev telesa, ki bo kmalu propadlo v zemlji, ne misli pa na svojo dušo, ki bo nujno večno srečna ali pa nesrečna. Nimajo duha in zdrave pameti; človek se zgrozi ob tem!«

Ko se posvetimo in izročimo Jezusovemu in Marijinemu Srcu, s tem pokažemo pripravljenost, da si bomo prizadevali za življenje v prijateljstvu z Jezusom in Marijo in da bomo posnemali njune kreposti ter se varovali greha. Če se zavestno podarimo Marijinemu Srcu in po njem Jezusovemu Srcu, se nam tudi onadva podarita na nov način. Z Jezusom se nam podari nebeški Oče. Izpolni se Jezusova napoved: »Če me kdo ljubi, se bo držal moje besede in moj Oče ga bo ljubil. Prišla bova k njemu in prebivala pri njem"«(Jn 14,23). Tako se bomo oblikovali po Jezusovem in Marijinem Srcu. V nas bo vedno manj prostora za greh.

p. Anton

 

Odrešenikova ljubezen pri apostolskem delovanju

Papež Pij XII. v okrožnici razglablja, kako je trojna ljubezen Kristusa »vodila na njegovih dolgotrajnih apostolskih potovanjih. Vodila ga je, ko je delal brezštevilne čudeže, s katerimi je obujal mrtve ali ko je ozdravljal vsakovrstne bolnike; ko je prenašal napore; v znoju, lakoti in žeji; v nočnih bedenjih, ko je prisrčno molil k nebeškemu Očetu. V tej ljubezni se je izčrpaval v govorih, ki jih je imel, in v prilikah, ki jih je pripovedoval in razlagal, prav posebej v tistih, ki govore o usmiljenju, kakor npr. prilika izgubljeni drahmi, izgubljeni ovci in o izgubljenem sinu. V vseh teh stvareh in osebah se odkriva, kakor pravi Gregor Veliki, Božje Srce sámo: 'Spoznavaj Božje Srce v Božjih besedah, da boš bolj goreče hrepenel po večnih dobrinah.'« 

Papež Benedikt XVI. v okrožnici Bog je ljubezen piše: »Če Jezus v svojih prilikah govori o pastirju, ki išče izgubljeno ovco, o ženi, ki išče drahmo, o očetu, ki gre naproti izgubljenemu sinu in ga objame, potem to niso le besede, ampak razlage njegovega lastnega bitja in delovanja.«

p. Anton