Prej nisem verjela v rožni venec.

Cecilija Paschner, Filipinka, urednica v pokoju in mati treh otrok. Živi v provinci Cebu. Na vrhuncu svoje kariere pred petindvajsetimi leti je bila urednica mnogih lokalnih revij. Nekega dne se je odločila, da se bo izselila v ZDA. Sprememba življenja in kulture je močno oslabila njeno vero. »Z Bogom nisem imela nobenega odnosa, ker sem v ZDA morala delati za preživetje,« se spominja Cecilija.

Zdravniki so v marcu leta 2013 na desni strani prs odkrili velik tumor. Diagnoza se je glasila: rak na prsih v tretjem stadiju. Cecilija je zavrnila kemoterapijo in obsevanje ter se vrnila na Cebu, ker je hotela umreti v domači deželi. »Tumor so sicer odstranili, vendar so se v novembru 2015 pojavile metastaze, ki so se razširile na jetra in rebra spodnjega dela hrbta. Onkolog je ugotovil četrti stadij rakave bolezni,« je dejala urednica.

Cecilija Paschner je takrat spet vzpostavila odnos z Gospodom, se začela vsak dan udeleževati sv. maše in prejemati sv. obhajilo. »Moje vsakdanje zdravilo je bila sv. evharistija. Prej nisem verjela v rožni venec, ko pa sem ga pričela moliti, sem bolje spala. Rak je zelo boleča bolezen, vendar nisem jemala nobenih protibolečinskih tablet, ker sem imela rožni venec,« se spominja Cecilija.

Dne 24. marca 2018 je njen zdravnik onkolog ugotovil, da je rak izginil! Urednica je še izjavila: »Rak je beseda, ki vzbuja strah, vendar s Kristusom zmorete vse.«

Rona Joyce T. Fernandez

Vir: Sun Star

 

»Molitev rožnega venca v meni ves čas ustvarja nerazložljivo milino.«

P. Jacquesa Mourada, sirskega katoliškega duhovnika iz Aleppa (Sirija), je 21. maja 2015 ugrabila teroristična organizacija Islamska država. Po petih mesecih zapora, v katerem so ga mučili in je bilo njegovo življenje v smrtni nevarnosti, je uspel čudežno pobegniti. Navajamo izvleček iz njegovega pričevanja:

»Vsak dan, odkar so me ugrabili, molim v tišini rožni venec … V vseh teh letih, ki sem jih preživel v samostanu Mar Musa in nato še v Mar Elianu (Sirija), se nanj nisem navadil, ker me je petdesetkratno ponavljanje zdravamarij dolgočasilo. Po štirih dneh pa se je vse spremenilo: zdravamarije so kot klici na pomoč (SOS), ki jih pošiljam v nebesa, obenem pa jih spremlja nerazložljiva gotovost, da jih slišijo.

Prepričan sem, da me Marija po molitvi rožnega venca vodi v največjo Jezusovo bližino. Ne gre več za mehanično molitev, ampak za resnično in pravo meditacijo: dolgo se zadržujem ob vsaki skrivnosti iz Jezusovega življenja in sleherna moji duši govori s presenetljivo močjo …

Po molitvi rožnega venca se prizori iz Jezusovega življenja v mojem umu vrstijo, kot če bi sedel v kinu … Mnoge vidike Jezusovega trpljenja razumemo, ko se sami znajdemo v težki preizkušnji in osamljenosti. Molitev rožnega venca v meni ves čas ustvarja nerazložljivo milino.«

Jacques Mourad, Menih v ujetništvu. Boj džihadističnega ujetnika za notranji mir, založba Emanuel, str. 83.

 

Rebulov rožni venec in kajenje

Alojz Rebula se je odločil za vsakdanjo molitev rožnega venca z arheologom in akademikom Stanetom Gabrovcem že v študentskih letih. O vsakdanji molitvi rožnega venca pisatelja Alojza Rebule je profesor dr. Edvard Kovač zapisal: »Vemo, da je bil Alojz Rebula strasten kadilec. Njegovi otroci vedo npr. povedati, da ko so stopili v njegovo sobo, ko je pisal veliki roman V Sibilinem vetru, je bila ta strašno zadimljena. Bil je verižni kadilec. Pisal je Stanetu Gabrovcu, da bi rad nehal kaditi, a da enostavno nima moči. Gabrovec mu je odgovoril: 'Prijatelj, kaj pa če nimaš dovolj vere?' Takrat se je zdrznil, in ker je bral življenjepis sv. Terezije iz Lisieuxa, cerkvene učiteljice, ki ji pravimo Mala Terezija, se je spomnil stavka: 'rožni venec zmore vse!' Takrat je, začuda, ne da bi mu kdo to svetoval, ugotovil, da z rožnim vencem zaposli svoje roke, svoje prste – ugotovil je, da je to čudovit pripomoček proti kajenju! No, seveda ni šlo samo za to. V rožnem vencu je odkril tudi tisto, o čemer govori krščanska katoliška tradicija, ko pravi, da se z rožnim vencem povežemo s skrivnostjo odrešenja. Rebula je te skrivnosti zelo rad premišljeval. Prav te ponavljajoče se Ave Marije – osvobajajo duha: takšna molitev človeka osvobodi od želje, da bi se ustavil zgolj pri eni besedi. Duh poleti k skrivnosti. Se pravi, da je možno rožni venec moliti tudi na duhoven, mističen način.«

Mladika 4(2021)28–29

 

»Takrat se je začelo«

To je bilo leta 1997. V tistem času sem stanovala v Ljubljani, kjer sem se preko skupnih prijateljev seznanila z Dragico Čepar, s katero sva postali prijateljici.

Nekega dne, to je bilo v času prvega obiska Marije Romarice iz Fatime v Sloveniji, me je Dragica povabila na Kurešček k sveti maši v čast fatimski Mariji, in sicer 11. oktobra 1997 ob 9.00.

Na sivem nebu so se nad našimi glavami silovito podili temni oblaki. Ker je bila maša na prostem, sem se resnično bala, da bomo vsak čas vsi mokri. V hipu si je za trenutek utrla pot špranja vedrine, vendar takoj za tem so nebo spet prekrili črni oblaki. Ves čas svete maše se je nadaljevala ta bitka med soncem in temnimi oblaki, naposled je zmagalo sonce.

Slišala sem vzklike ljudi, ki so gledali v sonce in na njem videli spremembe. Vedela sem za sončni čudež, ki ga je Marija naredila v Fatimi leta 1917, vendar se mi je zdelo neverjetno, da bi se lahko v tistem trenutku zgodilo kaj podobnega, zato nisem hotela pogledati v nebo, da ne bi bila razočarana.

Dragica mi je pripovedovala o posvetitvi slovenskega naroda Marijinemu Brezmadežnemu Srcu 30. maja 1943. Odkrila sem, da je leto prej, 8. decembra 1942, papež Pij XII. posvetil ves svet Marijinemu Brezmadežnemu Srcu.

Moje srce je že bilo za fatimsko Marijo, ker sem prejela prvo sveto obhajilo 13. maja 1951. Tisti dan na Kureščku pred fatimsko Marijo romarico pa se je v mojem srcu rodila želja, da se posvetim Marijinemu brezmadežnemu Srcu in tako svojo molitev in žrtev združim z molitvami in žrtvami številnih vernikov, ki upajo in si prizadevajo za zmago Marijinega brezmadežnega Srca.

Anna Maria Spinetti - Rim

 

Rekla sem »da« (2)

Po prvem srečanju s fatimsko Marijo v Stični sem začela prebirati literaturo o njenem prikazovanju v Fatimi in seveda hkrati odkrivala tudi mnoge druge spise o različnih Marijinih prikazovanjih v svetu. Vse bolj sem si želela njene bližine in da bi razumela njeno poslanstvo med nami. V preteklosti je bil Jezus daleč stran od moje vere, Marija pa še toliko dlje, kajti v naši družini nisem občutila, da bi se kdaj zatekali k njej, niti skupne molitve ob rožnem vencu ni bilo. Spominjam pa se tega, da sem v nočnih urah slišala staro mamo, kako nekaj brblja, pa sem v sebi rekla, »ali ne more biti vsaj ponoči tiho, da kar naprej brblja in godrnja«. Spominjam se, kako sem vsako jutro ob postelji na stolčku videla rožni venec. Danes vem, kaj je »brbrala«, in sem ponosna na to njeno dokaj tiho žrtvovanje.

Vse bolj in bolj sem premišljevala o Marijinem klicu: »Vsak dan molite rožni venec, da boste svetu izprosili mir in konec vojne.« In »Ali ste se pripravljeni darovati Bogu in prenašati trpljenje, ki vam ga bo poslal, v spravo za grehe, s katerimi ga žalijo, in se žrtvovati za spreobrnjenje grešnikov?«

Vse te globine sem začela odkrivati v rednih srečanjih ČASTILCEV JMS v Stični. Prepletali sta se Marijin k klic k molitvi rožnega venca in samo nedoumljivo Božje usmiljenje. Marija me vodi v premišljevanje o Jezusovem prihodu med nas, o njegovem delovanju med nami, kot o žrtvovanju in kot pot k zaupanju, da nismo ostali sami. Po vseh molitvah sem vsakič dobila več in več zaupanja, da je Bog z menoj. Moja vera je začela rasti in se krepiti. Z večjim zaupanjem sem sprejela razne odločitve kot odgovorna dejanja.

Prejeti milost je Božji dar. Ko sem v tem času hodila na Katehetsko pastoralno šolo, sem, Bogu Hvala! svojo prakso lahko opravljala ravno v Stični na rednih mesečnih srečanjih JMS. Na vsa ta molitvena srečanja ob rožnem vencu pa so bila moja predpriprava že doma. Molitev in premišljevanje pri rožnem vencu je bil en sam dialog in poslušanje Božje besede. Odpiral se mi je svet Božjega usmiljenja in vse njegove dobrote. Rožni venec me uči, kako mora moje življenje postati evangelij prenesen v vsakodnevno dogajanje. Odkrila sem smisel življenja, ki je odgovor na Marijino vprašanje: »Ali ste se pripravljeni darovati Bogu in prenašati trpljenje, ki vam ga bo poslal, v spravo za grehe, s katerimi ga ljudje žalijo, in se žrtvovati za spreobrnjenje grešnikov?«

»Da, Marija, Kraljica rožnega venca.«

Zlatka Opalički