LETO V JOŽEFOVI ŠOLI (7)

Blaženi škof Anton Martin Slomšek je zapisal, da je pri otroški vzgoji eden poglavitnih grehov nepokorščina. Nam bolj znan pregovor pa pravi, da kdor ne uboga, ga tepe nadloga. Pri tem, kako današnji otroci izpolnjujejo to pokorščino, je v veliki meri odvisno tudi od nas odraslih skrbnikov, staršev, vzgojiteljev, ki mnogokrat svojim neubogljivim otrokom popustimo in ne preverimo do konca storjeno nalogo, katero smo jim naročili. Pogosto jim potem žugamo s kaznijo, pa jih potem ne kaznujemo. Še slabša je metoda, če otrokom dajemo razne obljube, če bodo naročeno delo izpolnili. Zelo usklajena morata biti starša. Če oče otroku zapove kakšno delo, da mati otroka ne zagovarja in mu ne daje potuhe. Veliko dobrih nasvetov nam ponuja tudi Sveto pismo. Evangelist Luka je zapisal, da je tudi Jezus bil pokoren materi Mariji in svojemu očetu sv. Jožefu, kljub temu, da je bil Božji Sin. Evangelist poročilo končuje tako, da je Jezus napredoval v modrosti, rasti in milosti pri Bogu in pri ljudeh ( Lk 2,52). Ali si vsak zemeljski oče in mati ne želita kaj podobnega za svojega otroka? Koliko lepih zgledov nam daje sveta Družina. Težko si je predstavljati, koliko je bilo molitve, dela in trpljenja pri Mariji in Jožefu od betlehemske »štalice« pa vse do Kalvarije.

Naša premišljevanja so namenjena sv. Jožefu, zato se bomo bolj osredotočili na njegove kreposti, katere si je sam pridobil v svojem življenju, ko je z velikim veseljem delal od zore do mraka, ter skrbel za Jezusa in Marijo. Še bolj pa je bil vesel, ko je videl, kako ljubita tudi njega Jezus in Marija. Samo sv. Jožef skupaj z Marijo imata zasluge, da je bil Jezus z dvanajstim letom zgled svojim vrstnikom in vsem otrokom, kako je treba biti staršem pokoren.Sv. Jožef je učil Jezusa delati. Zato je bil z dvanajstim letom sposoben prevzeti dolžnost, da je samostojno izvrševal dela v tesarski delavnici. Ves čas odraščanja se je v polnosti zavedal, da je sv. Jožef mojster, Jezus pa je bil njegov učenec. Sveta Družina je gotovo imela tudi njivo, kamor je Jezus z Jožefom in Marijo šel sejat pšenico. Zagotovo sta z Jožefom zasadila tudi kakšno trto, saj so v Galileji znani dobri vinogradi. Nazareške družine pa so imele tudi ovce za volno in hrano. Jezus se je za vedno vtisnil v spomin, ko je prvič z družino romal na praznik v Jeruzalem in je sv. Jožef, kot glavar družine, na pot vzel tudi velikonočno jagnje. Jezus pa je ob hiši, kjer je rasla smokva, nabral nekaj za potovanje.

Iz omenjenega dela in poslanstva sv. Jožefa v njegovem življenju je Cerkev priznala sv. Jožefu posebno krepost, da ga smemo klicati, kot »Steber družin, prosi za nas«. Da bi na njegovo priprošnjo utrdili našo družinsko srečo. Prepričanje je, da je molitev, delo in trpljenje tisto, ki je naredilo sv. Jožefa za steber sveti Družini. Zato je veliki priprošnjik tudi našim družinam. Potrebno mu je odpreti vrata z molitvijo, ga povabiti v svoje družinsko ognjišče in mu dovoliti, da postane on steber naše družine. Ne smemo pa pozabiti, da sv. Jožef, kot »Steber družine« ni nikoli sam. Kot je bil združen v sveti Družini na zemlji, je tudi v nebesih. Iz nebes pa ne pomaga sam. Vedno je v družbi z Jezusom in Marijo. Prav zato je tako mogočen, ker je z njim Vsemogočni Bog, naš Odrešenik Jezus Kristus in njegova Mati Marija. Dovolj razlogov, da se naše krščanske družine izročijo v skrb sveti Družini, tako kot so se mnoge družine pred nami posvetile in izročile Jezusu, Mariji in Jožefu. Potem smemo upati, da bodo iz naših družin zrasli tudi prepotrebni novi duhovni poklici. Mnogo let je že stara molitev, ki so jo molili naši predniki, ko so se zatekali v varstvo sveti Nazareški Družini. V celoti jo zmolimo:

»O Jezus, naš preljubeznivi Zveličar! Prišel si iz nebes, da si razsvetljeval svet s svojim naukom in zgledom, in hotel si večji del svojega zemeljskega življenja preživeti v nazareški hišici, ponižno pokoren Mariji in Jožefu, da si tako posvetil Družino, ki naj bo zgled vsem krščanskim družinam. Sprejmi milostno tudi to našo družino, ki se ti zdaj podari in posveti. Varuj in brani jo, in utrdi v njej svoj sveti strah ter mir in edinost krščanske ljubezni, da bo vedno bolj podobna božjemu zgledu tvoje svete Družine in da vsi njeni člani dosežejo večno življenje.

O Marija, preljuba Mati Jezusova in naša mati, izprosi po svoji dobroti in milosti, da Jezus milostno sprejme to naše posvečenje in nam podeli svoje dobrote in blagoslove.

O Jožef, presveti Jezusov in Marijin varuh, pomagaj nam s svojo priprošnjo v vseh dušnih in telesnih potrebah, da bomo z Devico Marijo in s teboj vekomaj častili in hvalili svojega Božjega Zveličarja Jezusa Kristusa. Amen« (Franc Hrastelj. LJ. 1975, Z Jožefom skozi Marijin mesec)!

Jože Andrejek

 

LITANIJE SVETEGA JOŽEFA (5)

»Jožef najpokornejši« (Ioseph oboedientissime)

Pokorščina je hčerka ponižnosti. Čim ponižnejši je človek, tem pokornejši je. Jožef je bil vedno in v vsem pokoren Bogu. Brez obotavljanja se je uklonil Božjim ukazom. Po angelovem naročilu je vstal in odšel v Egipt. Tam je ostal, dokler mu ni bilo ukazano drugače (Mt 2,14–15). To je zgled popolne pokorščine Bogu, ki nam še kako manjka. Sveti Gregorij pravi: »Kdor se je naučil popolnoma pokoren biti, ne sprašuje nič ne premišljuje nič, marveč stori, kakor mu je ukazano.« Sveti Hieronim uči, da »pokorščina vsebuje vse čednosti in vodi naravnost h Kristusu,« zato naj nam bo zgled sveti Jožef. Sveto pismo imenuje človekov odgovor Bogu »poslušnost vere« in nam predstavlja Abrahama kot vzor te poslušnosti. Devica Marija je njeno najpopolnejše uresničenje. Skupaj z njo pa seveda sv. Jožef.

»Jožef najzvestejši« (Ioseph fidelissime). Gospod govori: »Kdo je zvesti in razumni služabnik, ki ga je Gospod postavil nad svojo družino, da ji ob pravem času da živež« (Mt 24,45). Jožef je bil dosledno zvest svojemu Bogu v veri, upanju in ljubezni, zato je bil zvest tudi sočloveku, najprej presveti Devici Mariji. Ob njem moremo premišljevati o kreposti zvestobe. Gospod sam pravi: »Kdor je zvest v malem, bo zvest tudi v velikem.«

Zvestoba je danes v hujši krizi kakor kdajkoli. Sedanja kriza zvestobe je povezana s krizo resnice. Hebrejska beseda »emeth, amen« pomeni namreč oboje: resnico in zvestobo. Človek je po naravi krhek, nezanesljiv, nestanoviten. Zgolj iz lastne moči ne more držati dane besede in zvestobe. Od kod torej čut in potreba po zvestobi, prisotni v vseh časih in globoko zapisani v naše bitje? Zvestoba je odsev večnosti! Zvestoba je odsev božanskega, zato more končno edino Bog uresničiti zvestobo. Zato nam je Bog razodel svojo zvestobo, ki jo drži tudi tedaj, ko se mu grešni ljudje izneverijo. Bog je skala pravice in zvestobe, prava in pravičnosti tudi sredi »pokvarjenega in popačenega rodu« (5 Mz 32,4.5). Psalmi nenehno poveličujejo božjo zvestobo, ki je človeška krhkost ne prelomi. Kdor zaupa in se izroči zvestemu Bogu, more in mora tudi sam ostati zvest. Človekove odločitve pred Bogom, Cerkvijo in bližnjim, morajo biti nepreklicne, izrečene »enkrat za vselej«. Božja zvestoba je temelj človeške zvestobe: »Bog ostane zvest, kajti sebe ne more zatajiti« (2 Tim 2,13). Prekipevajoča izpolnitev zaupljive zvestobe je nova zaveza, ker je tu v osebi Jezusa Kristusa Božja in človeška zvestoba postala istovetna. Gospod Jezus se imenuje »Zvesti« (2 Tes 3,3; 2 Tim 2,13; Heb 2,17). On je »Zvesta priča« (Raz 1,5; 3,14). Božja utelešena zvestoba se nadaljuje v Jezusu Kristusu po njegovi Cerkvi. Kaj to pomeni za nas in naše življenje? Kristjanova zvestoba Bogu se s Kristusom nadaljuje v Cerkvi. Častni vzdevek »zvesti« more prejeti tudi v svojem cerkvenem služenju (Kol 4,7.9; Ef 6,12; 1 Pt 5,12).

Sveti Jožef je prvi Kristusov učenec in zgled neomajne krščanske zvestobe do Boga in bližnjega. Tudi kristjan, ki je zvest v malem in v velikem, more s Kristusom in Cerkvijo postati »zvesta priča« (Raz 2,13). Kot hvaležen odgovor na zvestobo, ki mu jo Bog naklanja po Kristusu in Cerkvi, more kristjan v svojem vsakdanjiku izpričevati vsem nezaupnežem okoli sebe, da je zvestoba na svetu mogoča in da napravlja bivanje veliko in dragoceno. (Prim. Balthasar, »Kje je zvestoba doma?«)

Sv. mati Terezija je v Skopju ob svetniškem škofu Janezu Gnidovcu dozorevala za svoje poslanstvo. Njena odločnost je kristalno jasna: »Bog me ne kliče, da bi bila uspešna, ampak zvesta!« Marija, Devica verna, in sveti Jožef najzvestejši, naj nam pomagata s svojim zgledom in priprošnjo!

Anton Štrukelj

POJDITE K JOŽEFU »POJDITE K JOŽEFU« (5) Adrienne von Speyr o sv. Jožefu (2)

Hans Urs von Balthasar končuje svoj opis ali portret sv. Jožefa z značilno oznako: »Dobro je, da Jožef jasnemu obrisu svojega lika ni dodal niti ene same besede razlage o sebi. Beseda, ki jo Bog govori z njim, te razlage ne potrebuje.« Ali ne velja ista odlika tudi za vso sveto Družino? Saj nam evangelisti ne ohranjajo nobene druge besede iz Jezusovega »skritega življenja« v Nazaretu razen Marijinega začudenega in rahlo očitajočega vprašanja Dvanajstletnemu (Lk 2,48). Ne vemo, kaj so se pogovarjali v sveti Družini. Pač pa sv. Luka dvakrat s poudarkom omenja, da je »Marija vse besede ohranila in premišljevala v svojem srcu« (Lk 2,19.51). Molk in premišljevanje. Molk in izpolnjevanje Božje volje. »Faire sans dire« (Stori brez besede – vodilo plemiške družine Von Speyr).

V nadaljnjem opisu molka, značilnega za Marijo in Jožefa, se Adrienne von Speyr za hip ustavi pri zakoncih, ki morajo tudi ohranjati spoštljiv molk drug pred drugim, zlasti glede najbolj osebnega odnosa do Boga.

»Četudi so njeni odnosi do Jožefa odnosi neveste do njenega ženina, je vendar njeno pričakovanje zadnje, o čemer bi mu mogla pripovedovati. Kajti Marija ni samo devica po telesu, temveč prav tako in še veliko bolj po duhu. Njena samoumevna sramežljivost, ki ni nikakršna zavrtost, temveč moč, ji prepoveduje govoriti. Zaradi tega ni prav nič manj pripravljena vse deliti z Jožefom, biti mu soproga vse življenje, na način, kakor sta to predvidevala angel in obljuba. Toda govoriti o tem ne more. Tako varujeta krščanska zakonca svojo skrivnost, ki jo ima vsak od njiju pred Bogom. Držeč se za roko gresta v cerkev, toda o tem, česar se je vsak izmed njiju spovedal, drug z drugim potem ne govorita. In ta molk ne omejuje in ne moti njune intimnosti. Po svojem tesnem sožitju si morda lahko predstavljata, česa se je drugemu bilo treba spovedati, toda nikdar ne bosta poskušala, tudi ne zgolj samo zase, priti do te predstave: iz spoštljivosti drug pred drugim in iz spoštljivosti pred Bogom. Pravilna spoved, to se pravi taka spoved, ki jo človek razume kot izpoved pred Bogom, je pogoj in osnova za molčečnost, ki jo je Marija prejela in ohranila s svojim pogovorom z angelom. In njenemu molku ustreza molčanje Jožefa samega, ki tudi ne postavlja nobenega vprašanja in ki je napolnjen z enako spoštljivostjo pred skrivnostjo.«

Milost molka, dolžnost molčanja živi naprej v krščanskih zakonih, ki so sklenjeni v Bogu. Tako mož kakor žena sta naposled odgovorna Bogu. Čim bolj sta zvesta in vdana Bogu, tem bolj bosta zvesta in predana tudi drug drugemu. »V trenutku, ko hoče Jožef ukrepati, ker mu grozi, da nanašanje dejstva na njega samega postane neizogibno, se mu prikaže angel in mu razjasni. Angel razvozla molk z Božje strani. Ne razreši ga s človekove strani. Angel omogoči, da se njun obojestranski molk izlije v novo molčanje, v katerem bo tisto vedenje in razumevanje, ki je bilo prej le enostransko, odslej postalo medsebojno. To bo molk sporazumevanja, ne da bi kadarkoli med njima prišlo do pogovora o skrivnosti te nosečnosti. Tako bosta tudi dva čista človeka v zakonu komaj kaj govorila o svoji najintimnejši združitvi niti o tem ne bosta govorila, kar sta prej o tem mislila in občutila. Vse ostane zaklenjeno v deju spoštljivosti drugega pred drugim, v deju, ki terja molk. Toliko bolj more biti deležna varstva Marijina skrivnost, kajti njena vezanost na Boga je globlja kakor vsaka vezanost na kakega moža. Ta Materin molk pred njenim zemeljskim ženinom ne bo šel Cerkvi nikoli v izgubo. To je milost, ki živi naprej v krščanskih zakonih. Skrivnost zakoncev, skrivnost, ki jo ima vsak od njiju pred Bogom, ne le, da ne more motiti medsebojne ljubezni, temveč jo lahko samo napravi rodovitno, jo poglobi, oplemeniti. Še zdaleč ta skrivnost ne ogroža celostnosti podarjanja, temveč je za trajno najboljše jamstvo za vedno novo živost človeške ljubezni.

Marija je v pritrditvi angelu dala neomejeno pritrditev, ne da bi prej vprašala Jožefa. S tem ni posegla v njegove pravice in ni samovoljno razpolagala z njunim obojestranskim zakonom. Bog je tako odredil in Marija se je uklonila … Jožef ostane še vedno svoboden, da angelu odgovori z 'da' ali 'ne'. Tudi on se bo moral osebno odločiti … Gotovo ostane tudi njegova pritrditev izrečena neposredno Bogu, a kljub temu ostane nekaj drugotnega, naslednjega. Zaobsežena in zaobjeta je od Marijine pritrditve; Marija je svoj 'da' izrekla vključno že tudi za Jožefa. Kajti Gospod hoče biti pri svojem učlovečenju rojen v družini; najti je torej treba tudi moža, ki to voljo uresniči. In ta ne more biti nihče drug kakor ženin Božje matere. Tako sega njena pritrditev onkraj njene osebne usode; in to ne nezavestno: Marija se zaveda daljnosežnosti zase, za Jožefa, za Gospoda in za celotno človeštvo. Za vse, kar je s tem bistveno povezano, je Marija bistveno pripravljena.«

»Bog lahko poseže v vsako zakonsko zvezo in z njo razpolaga.« »Marija živi z Jožefom v resničnem zakonu. Toda duh zaobljube je uresničen v tem zakonu, in sicer tako na Marijini kakor na Jožefovi strani. Oba živita od časa svoje zaroke dalje v posebni pokorščini do Boga – sicer ne bi oba dala svoje pritrditve enkratni poklicanosti – in živita v kontemplaciji, sicer se ne bi angel obema prikazal.«

V resničnem zakonu Marije in Jožefa ves čas vlada Božja volja. V skupnosti svete Družine so uresničeni vsi trije evangeljski sveti: pokorščina, uboštvo in čistost. »Jožefova pokorščina ostaja zaobjeta od Marijine pokorščine. Jožef vedno ostane poslušen, tudi če po angelovem obisku krene v popolnoma nasprotno smer kakor poprej. Ker je Bog predvidel njuno zedinjenje, je tudi enota njune poslušnosti zagotovljena že od začetka naprej. Marija je tako zelo v pokorščini, da je ta njena pokorščina kakor prekipevajoč studenec in privzema tudi Jožefovo pokorščino. Ničesar od tega, kar Marija dela, nima veljave le zanjo sámo; tistega razlivanja, ki odlikuje vsako krščansko milost, ni mogoče najti nikjer v čistejši obliki kakor pri Mariji. Vse, kar ji je lastno, podarja tudi naprej, in tako Jožef, ki ji stoji najbližje, kot prvi dobi delež tiste moči pokorščine, ki je lastna njeni pritrditvi.«

»Jožef prinaša s seboj v njuno zvezo uboštvo: to je njegova posebna dota. Jožef pač ima poklic, toda v njem se ne more povzpeti do blagostanja; nenehno menjavanje prebivališča, vedno nova vrženost ven iz vseh urejenih razmer – to preprečuje vsako normalno razvijanje in načrtovanje. Uboštvo gospodinje že, preden je otrok tu, in služenje otroku sili družino, da vedno znova omalovažuje vse zunanje ozire. Jožef na začetku gotovo meni, da je njegova naloga v tem, da za ženo in otroka zagotovi dohodke, ki ne bi bili odvisni zgolj od njegove navzočnosti, sedanjosti, od njegovih morebitnih vsakdanjih zaslužkov. Toda na začetku ne pride do tega in pozneje vzame Gospod uboštvo v svoje roke in ga oblikuje naprej. V vedno novih angelovih navodilih, da naj vstane in odide, je vselej vključena tudi zahteva po novem uboštvu. Uboštvo in pokorščina sta utemeljena enotno z istimi besedami nebes.«

»Če Marija prinaša s seboj še zlasti pokorščino, a Jožef uboštvo, potem je čistost vsebovana v povezavi obeh, čeprav jo je vsak od njiju že na svoj način prinesel s seboj: Mati v svoji brezpogojni odprtosti k Bogu, Jožef v podreditvi vsakega lastnega razpolaganja v zakonu pod Božja naročila. Tudi čistosti daje angel svoj pečat in dokončno vzpostavitev, ko njegova beseda, izrečena Jožefu glede Marijinega spočetja, obda Marijo kakor z nekakšno klavzuro. Marija ostane v vsakem odnosu in v vsakem obdobju svojega življenja nevesta.

Biti nevesta pomeni nenehno pripravljenost na podarjanje. Tudi ko je otrok še majhen, je Marija polna te predanosti. Toda tedaj jo Gospod potrebuje kot mater. Pozneje, ko otrok zraste, jo potrebuje za svoje delo – delo kontemplacije in akcije – kot vedno prenovljeno predanost. Tako se bo njena materinska predanost zopet spremenila v predanost neveste. Kakor nevesta mu stoji ob strani, v ozadju, ne da bi se silila v ospredje. Dovolj je, da Sin ve: ona je tu. Tako je, kakor če dva potujeta v gore: če kdo pride na težavno mesto, tedaj vesta: prijatelj mi bo lahko ponudil roko. Ni treba, da gresta zaradi tega po poti v dolini držeč se za roke, in morda tudi tam zgoraj ne bo niti treba čutom zaznavno podati roke. Tako zadošča Sinu vedeti, da bi se mogel okleniti materine roke. Čuti se podprtega z njeno navzočnostjo tako, kakor postanejo otroci pogumnejši, če vedo: mati gleda. Ob križu bo Marija hodila skupaj z njim, tam bo stanje njene pripravljenosti na višku. Tedaj bo popolna nevesta. In ko jo tam zagledamo spet vidno, tedaj hkrati dojamemo, da je bila vedno tam, kot nevesta in kot mati. Na to najvišjo službo se je Marija pripravljala s tem, da je bila nevesta Jožefu.«

Anton Štrukelj

 

Zarja Odrešenika

Zarja naznanja

začetek novega dne;

upanje zbudi.

 

Mati Marija

je zarja nove dobe

Odrešenika.

 

Hvala Ti, Mati,

pripelji nas k Jezusu,

večnemu Dnevu.

An

 

Vrata sv. Jožefa in Marijina vrata

Sv. Terezija Avilska v 32. poglavju svoje Avtobiografije govori o »videnju pekla« in o tem, na kakšen način ji ga je Gospod leta 1559 pokazal: »Je ena od najodličnejših milosti, ki mi jih je podelil Gospod. V meni je povzročila največji napredek. Osvobodila me je strahov pred trpljenjem in protislovji življenja ter mi dala pogum, da jih prenašam.«

V istem poglavju to videnje daje nov smisel svetu, ki se je porajal in je popolno nasprotje pekla: ustanovitev prvega reformiranega karmela sv. Jožefa v Avili (24. avgust 1562). Majhna Sveta Družina na zemlji! Ta mali samostan je nastal po Božjem Srcu, kar ji je nekega dne Jezus po obhajilu opisal takole:

»Hotela si, da bi bil posvečen sv. Jožefu: to ti daje zagotovilo, da bo slednji bdel nad enimi vrati, Naša Gospa pa nad drugimi. Tako bo Kristus lahko živel med nami in bo samostan žarel kot zvezda, ki ima zaslepljujoč sijaj.«

Ta Božji svet (samostan) je svet sv. Jožefa. V njem je dvoje vrat: prva, skozi katera vstopamo s ceste, so zaupana sv. Jožefu in omogočajo, da zapustimo zamotani, zapleteni, sovražni in nevarni svet. Druga pa so skrivnostna vrata, skozi katera Jezus vstopa v svet: to so Marijina vrata, ki so odprta k nebesom.

P. André Doze, Joseph Ombre du Père (Jožef, senca Očeta)

Založba Éditions des Béatitudes, str. 40

Marijine solze

Večkrat se zgodi, da kakšen Marijin kip toči prave človeške solze. Dobro izpričan in od Cerkve potrjen je tak primer v Sirakuzah leta 1953. V treh dneh in pol je priteklo iz Marijinega reliefa za približno liter pravih človeških solz. Danes na tem mestu stoji veličastna bazilika rotunda, ki sprejme do dvajset tisoč ljudi. Cerkev je 1994 posvetil sv. Janez Pavel II. V homiliji je poudaril, da so te solze znamenja, ki »pričajo za navzočnost Matere v Cerkvi in svetu. Mati joka, kadar vidi, da njenim otrokom grozi kako zlo, duhovno ali fizično. Mati joka in je s tem udeležena pri Kristusovem joku.« Čeprav je Marija v nebeški blaženosti, ni za človeško trpljenje brezčutna, ampak ostaja zvesta svoji nalogi matere, ki jo je prejela pod križem (Jn 19,26–27): Solze so dejansko zgovornejša govorica od besed in spregovorijo, ko ni več besed. Z njimi hoče Marija podkrepiti svoje besede v Kani: »Kar koli vam [Jezus] reče, storite« (Jn 2,5). Marijine solze odkrivajo tudi žalost Božjega Srca, ki ni ljubljeno: Papež sv. Janez Pavel II. je rekel ob posvetitvi cerkve: »To so solze žalosti zaradi vseh teh, ki zavračajo Božjo ljubezen.« Solze so »znamenja«, ki povzemajo jok človeštva: Marija je bitje kot mi, je del našega človeštva. Je podoba in zagovornica vseh tistih, ki jokajo. Marija upravičeno govori z apostolom Pavlom: »Veselite se s tistimi, ki se veselijo, in jokajte s tistimi, ki jočejo« (Rim 12,15). »Jokajoča Mati Božja predstavlja vse solze nedolžnih, ki jih nihče ne tolaži« (Joseph Ratzinger).

An