ODMEVI

Berem, premišljujem evangelij po Mariji Valtorti. Jezus govori Mariji: »Izročam ti jih v varstvo. Dajem ti dediščino. Ničesar nimam na zemlji, razen Matere, in jo darujem Bogu: Žrtev z žrtvijo in svoje Cerkve, njo pa izročam tebi. Bodi njena rednica. Prejle sem razmišljal: v koliko ljudeh bo v teku stoletij oživel človek iz Keriota z vsemi svojimi hibami in pomislil sem, da bi vsak razen Jezusa zavrgel tega človeka, ki ga je ena sama hiba. A jaz ga ne bom zavrgel. Jaz sem Jezus. Dokler boš na zemlji, boš takoj za Petrom v cerkveni hierarhiji. On bo glava in ti vernica, prva od vseh kot Mati Cerkve, ker si rodila Mene, Glavo tega mističnega Telesa: ne boš zavračala veliko Judov, ampak boš pomagala, svetovala Petru, njegovim bratom, Janezu, Jakobu, Simonu, Filipu, Bartolomeju, Andreju, Tomažu in Mateju, da ne bodo zavračali, ampak pomagali. Brani me v mojih privržencih in brani me pred tistimi, ki bi radi razdrli in razpršili nastopajočo Cerkev. In v stoletjih, o Mati, bodi vedno Tista, ki posreduje in ščiti mojo Cerkev, moje duhovnike, moje vernike pred zlom, pred kaznijo, pred njimi samimi… Koliko Iškarijotov, o Mati, se bo pojavilo v stoletjih in koliko podobno duševno bolnim, ki ne bodo mogli razumeti, koliko podobnih slepcem in gluščem, ki ne bodo znali videti in slišati ali negibnih, ki ne bodo znali priti. Mati, vse vzemi pod svoj plašč. Samo ti lahko preprosiš Vsemogočnega, da ne kaznuje posameznikov in množic. Kajti Trojica ob vedno uslišala svojo Cvetlico«.

Marija: Tako bom storila, Sin. Kar se tiče mene, greš lahko mirno proti svojemu cilju. Tvoja Mati te bo vedno branila v tvoji Cerkvi, vedno.

Pepi

DOMAČA ZDRAVILA Veliki oman je učinkovit pri putiki

V preteklosti je bil na Slovenskem veliki oman (Inula helenium L.) dokaj poznana zdravilna rastlina. - Slovenci smo mu namreč nadeli kar nekaj ljudskih imen: alant, omanov koren, svinjski koren, veliki koren, tolsti koren, veliki oman, alent, voman, telsti koren. Tudi danes ga uporabljamo za pripravo pripravkov v zdravilne namene.

Je do 1,5 metra visoka trajnica iz družine košarnic. Gojimo ga po vrtovih, kjer je tudi lep okras s svojimi 3 do 8 cm širokimi rumenimi koški; cveti od junija do avgusta. Rastlina ima na dolgih steblih velike ovalne liste, njihovi robovi so nazobčani. Prosto v naravi raste po vlažnih jarkih in jasah, najraje ob rečnih bregovih, predvsem na Dolenjskem, v južni Notranjski in južni Primorski. Ima močno in kratko koreniko, iz katere rastejo dolge korenine. Spomladi ali jeseni nabiramo koreniko s koreninami – dobro jih operemo in posušimo, vendar ne na prevročem. Posušene močno diše po vijolicah ter so sladko kislega okusa, če jih prežvečimo v ustih. V zdravilne namene lahko uporabljamo svežo koreniko ali posušeno, zmleto v prah.

Učinkovitost velikega omana.

Veliki oman ima mnogovrstne učinke. V ljudski medicini oman poveča količino izločenega urina, poveča izločanje žolča iz žolčnika, poveča znojenje, olajša produktivni kašelj, sprošča krče, pospešuje presnovo itd. Ugodno deluje na prebavila, ker poveča izločanje žolča iz žolčnika in vsebuje inulin, ki je hrana za dobre bakterije v črevesju. V kombinaciji z drugimi zdravilnimi rastlinami ga priporočajo tudi pri putiki, kroničnem zaprtju, gastroezofagealnem refluksu, dispepsiji. V ljudski medicini oman pomaga pri sladkorni bolezni, driski, zlatenici in črevesnem vnetju. Zelo priljubljen in učinkovit je pri odpravljanju parazitov v črevesju.

Učinkuje tudi kot antiseptik, zato ga uporabljamo skupaj z drugimi zdravilnimi rastlinami pri večini dihalnih bolezni: astmi, angini, pljučnici, bronhitisu, kašlju. Izkazuje antibiotično aktivnost: izolirani alantolakton iz korenike omana deluje proti Mycobacterium tuberculosis. To potrjuje, zakaj so včasih dajali kravam in konjem čaj iz omana, da bi preprečili okužbo s povzročiteljem tuberkuloze.

Kot samostojno zdravilno rastlino ga ne uporabljamo radi, saj bi ga lahko jemali le kratek čas, zato ga dodajamo v čajne mešanice, kjer ga kombiniramo z drugimi zdravilnimi rastlinami za odpravljanje neke težave.

Novejše raziskave ugotavljajo zaviralni učinek omana na množenje rakavih celic.

V 60. letih prejšnjega stoletja so s kemijskimi raziskavami v koreninah omana izolirali 28 spojin z različnimi biološkimi aktivnostmi. To potrjuje, zakaj oman učinkovito uporabljamo pri številnih zdravstvenih težavah. Največ je grenkih seskviterpenskih laktonov (alantolakton, izoalanktolakton) ter nekaj eteričnega olja in veliko inulina. Glavna sestavina eteričnega olja je helenin, ki deluje protivnetno in protibolečinsko, zato oman danes v ljudski medicini uporabljamo pri težavah pri putiki ali revmi. Helenin najdemo tudi v cvetovih arnike. Oman deluje tudi diuretično – poveča količino izločenega urina. To je tudi ugodno, da iz telesa odplavimo odvečno sečno kislino, katere količina je pri putiki močno povečana v telesu.

 

Čajna mešanica proti putiki PutiSIT patra Simona Ašiča

10% rastlina rmana (Millefolii herba)

10% skorja vrbe (Salicis cortex)

10% rastlina močvirskega oslada (Filipendulae herba)

10% rastlina preslice (Equiseti herba )

10% cvet jegliča (Primulae flos)

10% list breze (Betulae folium)

10% list koprive (Urticae folium)

10% luščina fižola (Phaseoli pericarpium)

10% rastlina divje mačehe (Violae herba)

10% korenina omana (Ononidis radix)

 

Čaj pijemo za lajšanje revmatskih obolenj ter pri vnetjih sklepov. Zmanjšuje bolečino pri putiki ter poveča izločanje sečne kisline iz organizma.

Veliki oman ima mnogovrstne zdravilne učinke na telo. Četudi smo zdravi, si iz njegove korenine lahko občasno pripravimo čaj, ki nam bo koristil.

Barbara Kozan, mag.farm.

Jožef Benkovič (5. 2. 1869 – 5. 11. 1901)

Da je bil stiški samostan leta 1784 razpuščen, je »zasluga« cesarja Jožefa II. Da je bil leta 1898 obnovljen, ima zasluge nek drug Jožef – duhovnik Jožef Benkovič. Rodil se je v Kamniku, kjer je obiskoval frančiškanske šole. Že takrat ga je vleklo v samostan, a je postal svetni duhovnik. Življenja pot ga je pripeljala v Novo mesto, kjer je postal kapiteljski vikar. Tedaj je bil že priznan zgodovinar in pisatelj. Postal je tudi urednik Dolenjskih novic, ukvarjal se je celo s politiko. Bil je izjemno delaven, čeprav je bil že od otroštva bolehen in slaboten.

V Novem mestu se je srečal z opatom in priorjem iz cistercijanskega samostana Mehrerau ob Bodenskem jezeru. Na Kranjsko sta prišla iskat samostan, ki bi ga obnovili v čast 800 letnice obstoja cistercijanskega reda. Benkovič jima je zelo navdušeno opisal pomen in vlogo Stične v preteklosti. Tako je pripomogel, da je bil obnovljen stiški samostan in življenje v njem, ne pa Kostanjevica.

Slovesna otvoritev je bila 4. oktobra 1898, na god cesarja Franca Jožefa. Slovesnost se je začela že zjutraj, ko je mehrerauski opat Avguštin podelil redovno obleko dvema dijakoma -kandidatoma, ki sta stopila tu v noviciat. Prvi je dobil redovno ime Vincencij po prvem stiškem opatu, ki ga je leta 1136 sam sv. Bernard poslal v Stično iz francoskega samostana Morimond. Drugi novinec je prejel ime Jožef, po sv. Jožefu, ki je zavetnik kranjske dežele.

Tri leta pozneje je stopil v stiški samostan tudi Jožef Benkovič. Dobil je redovno ime Bernard. Bil je srečen v beli redovni obleki, a njegovo šibko zdravje ni zdržalo naporov cistercijanskega reda in je moral samostan zapustiti. Že tri mesece pozneje je umrl. Povejmo še, da je za obnovljeno samostansko knjižnico prispeval okoli 3.000 svojih knjig in zanjo zagotovil dvojnike novomeške kapiteljske knjižnice.

Valerija Ravbar

VALERIJINE VRSTICE Ignacij Lojolski (1491-1556) v Lazih nad Krko (V letu sv. Ignacija Lojolskega)

Pogosto pravimo, da so časi, v katerih živimo, čudni in ne vemo ali bomo ohranili Evropo kot smo jo vajeni. Toda spomnimo se 500 let nazaj! V začetku 16.stol. je prestopilo Kolumbovo odkritje Amerike vse znane meje, cesar Karl V. pa si je prizadeval za združitev zahodno - evropskega krščanskega sveta, ki ga je ogrožal Luter s svojim naukom. Tudi v tistem prelomnem času so bile posamezne dežele in deželice zapletene v celo vrsto medsebojnih spopadov. Eden takšnih se je odvijal 21. maja 1521 blizu mesta Pamplona v Španiji. Tega dne je bil v bitki težko ranjen mlad vitez z gradu Loyola. Toda častihlepni mladenič je tedaj doživel tudi notranji zlom, ki ga je v naslednjih letih pripeljal do globoke duševne preobrazbe. Odločil se je, da bo postal duhovnik. Zato se je posvetil študiju, hkrati pa je nabiral somišljenike, s katerimi je ustanovil red jezuitov. Ta je pripomogel k notranjim reformam Katoliške cerkve in v sledečih stoletjih pustil neizbrisno sled v zgodovini Evrope.

V Sloveniji ima Ignacij Lojolski eno samo cerkev, in sicer na Pohorju. Toda v naši bližini, v vasi Laze nad Krko, stoji kapela, ki ji domačini pravijo cerkev, posvečena sv. Valentinu in sv. Ignaciju Lojolskemu. Po ustnem izročilu je kapelico postavil vaščan v zahvalo, ker se je živ vrnil iz 1. sv. vojne. Morda se je spomnil na Ignacija Lojolskega prav zato, ker je bil tudi on vojak. Kapelici zob časa ni prizanašal, zato so oba svetnika spravili na neko podstrešje. Svoje mesto na oltarju sta spet zasedla leta 1992, ko so na namesto stare kapelice zgradili pravo majhno cerkev, ki ji s ponosom pravijo sedma krška podružnica.

 

Z duhovniki v Sankt Peterburgu (24)

 Avtobus nas je popeljal nazaj v mesto. Kar hiteti smo morali, saj smo želeli priti pravočasno na koncert ruske sakralne glasbe. Prometa je bilo kar precej, tako da smo mislili, da bomo zamudili. Priti smo morali do cerkve Jezusovega vstajenja ali do cerkve na preliti krvi. To je tista lepa z mozaiki.

Šofer nas je odložil prav blizu cerkve. Ruska vodička nam je razdelila vstopnice, in kolikor je bilo mogoče hitro, smo vstopili v svetišče. Imeli smo srečo, da nam je uspelo ujeti še pravi čas. Ni se še začelo. Počakali smo še kakšnih pet minut in si poiskali prostore. Usedel sem se ob strani v drugo vrsto spredaj. Mirno smo počakali, da so se prikazali pevci.

Skoraj vse skladbe, ki so jih izvajali, so bile delo skladatelja Rahmaninova. Ko sem malo bolj podrobno pogledal, sem opazil tudi očenaš. Mislil sem, da bo to tisti znani, ki so ga pogosto peli bogoslovci, ko sem bil še študent. A bilo je drugače. Očenaš, ki so ga peli. mi je bil čisto tuj.

Koncert ruske sakralne glasbe je bil čudovit. Pevci so bili vrhunski in so znali tako zapeti, da je res izražalo to, kar si je skladatelj zamislil, ko je skladbo pisal.

Čeprav se ne razumem na glasbo in nimam posluha, je bilo zame lepo doživetje. Razmišljal sem o ljudeh, ki imajo tako velik dar, da lahko komponirajo čudovite melodije. To je nekaj veličastnega. Najbrž ti ljudje glasbo razumejo popolnoma drugače, kot pa jo dojemam na primer jaz. Zdi se mi, da mora glasba tako prežemati njihovo življenje, da je tudi vse razmišljanje in ravnanje obarvano z glasbo.

Posebej se to pokaže pri skladateljih, ki so bili globoko verni ljudje. Njihova glasba ni samo glasba, njihove skladbe so način njihove molitve. Prepričan sem, da prav z glasbo izražajo svoj odnos do Boga. Namesto, da bi z besedami izrazili svojo molitev, svoj odnos do Boga, to naredijo z notami in melodijami, ki jim vrejo iz srca. Tako njihova glasba postane način njihove molitve. Način kako izpovejo Bogu svojo ljubezen.

Glasba ima to moč, da človeka v globini osvoji in prevzame. Tako je mogoče zelo dobro prenašati na druge to, kar je skladatelj čutil. Ljudje, ki določeno skladbo poslušajo, vsaj podobno čutijo, kakor je čutil skladatelj.

Tudi na koncertu v prekrasni cerkvi je bilo tako. Iz skladb se je čutila molitev, ki jo je skladatelj prelil v note. To je bilo njegovo doživljanje Boga, njegov odnos z Najvišjim. Iz njih je dihala neka umirjena, a vendar hrepeneča ljubezen po Najvišjem, ki nas je vse ustvaril. Ljubezen, ki je hkrati hrepenenje, da bi ga srečal, da bi se z njim združil, pa tudi ljubezen, ki se zahvaljuje, da ga je poklical v bivanje.

Melodije so bile kakor valovi na vodi. Mirno so valovali, se dvigali in spuščali. Tu in tam jim je veter dal kakor krila, da so se visoko vzpeli in tako izrazili svoje hrepenenje, da se želijo združiti s Tistim, ki jih je ustvaril. Končno so bile to bogoslužne skladbe. Skladbe, ki so jih napisali samo za bogoslužje. Njihov prvi namen je bil, da so ljudi, ki so se zbirali ob oltarju, pomagale dvigati k Bogu. Z drugimi besedami: ljudi so dvigale k molitvi in hrepenenju po Bogu.

Če je umetnik hotel to doseči, je moral biti najprej sam velik molivec. Ni bilo dovolj, da je bil skladatelj, moral je biti molivec, da je v sebi začutil hrepenenje po Bogu in srečo, ko se človekova duša sreča z Bogom, se z njim pogovarja in doživi lepoto Božjega dotika. Samo iz osebne izkušnje je lahko prelil v note in melodije to, kar je sam doživljal v molitvi in pri bogoslužju.

Sakralna glasba je kakor veter v krila duše, ki se želi dvigniti k Bogu. Duša se najprej z lastnimi močmi prizadeva in zamahuje, a dviga se počasi. Glasba pa ji prinese polet in ji pomaga, da se dvigne v neslutene višine Božje ljubezni. Sveta glasba je kakor molitev nekoga, ki te odpre za dojemanje Božje ljubezni. Se pravi, da je glasba najprej molitev tistega, ki jo je napisal, in ta ti pomaga, da tudi ti začneš moliti. Je molitev, ki kliče in vabi k osebni molitvi. Je kakor nežen šepet, ki ti seže v globine duše in ti pomaga, da se odpreš Božjemu nagovoru.

Gotovo je tudi Rahmaninov tako doživljal glasbo. Gotovo je to, kar je napisal, odraz njegove molitve. Lahko bi rekel, da je zbirka njegovega glasbenega opusa pravzaprav njegov osebni molitvenik, v katerega je zapisoval svoje molitve, svoje doživljanje Boga in svoje hrepenenje po Bogu. To daje njegovi glasbi tudi pečat neminljivosti. Ker je izraz molitve in ima drugačno vrednost kot neko delo, ki je samo sestavljanka intervalov in melodij. Ostala bo v spominu ljudi in imela bo ceno v svetu glasbe.

Lepo je bilo, ker sta se glas in okolje ujela v celoto. Ne samo glasovi pevcev, ne samo mojstrske skladbe Rahmaninova, tudi okolje, tudi cerkev je pripovedovala. Da, tudi cerkev je zvenela v molitvi k Bogu. Ob ubranih glasovih so spregovorile še ikone, ki so krasile vso notranjost cerkve. Vse skupaj je bilo eno samo dihanje in hrepenenje po najvišji ljubezni. Glasove so dopolnjevale podobe, ki so pripovedovale iz ikon, ki so bile upodobljene na stenah, kupolah in slopih. Tudi ikone so morale nastati iz molitve k Bogu. Tudi te so pripovedovale umetnikovo molitev. Prav tako kakor glasovi, so tudi one vabile k molitvi, vabile k srečanju z Najvišjim.

Sedel sem tam ob strani pri stebru, na katerem je bilo upodobljeno angelovo oznanjenje Devici Mariji. Iz višine se je na Marijo spuščal svetel žarek, v katerem je bila moč Najvišjega. Ko je dosegel prečisto Devico, je postala polna Boga. Tudi na nas se je spuščala molitev in nas napolnjevala s hrepenenjem, da bi se tudi v vsakem izmed nas naselil in udomačil Bog. Da bi ga imeli pri sebi, da bi bil on v nas in mi v Bogu.

p. Branko Petauer

Ljubi Jezus, v sveti hostiji

Ljubi Jezus,

v sveti hostiji se skrivaš,

v tabernaklju prebivaš tako sam.

Kot jetnik si zapuščen,

pa želiš si naš objem.

 

»O kristjan, le pridi k meni,

z vsem srcem se me okleni,

saj vedno sem prijatelj tvoj.

Ljubezen svojo mi ponudi,

da sveti blagoslov dobiš,

dušo svojo poživiš,

v ljubezni Božji lažje zaživiš.«

 

Ljubi Jezus,

ko bo mi zadnja ura bila,

takrat se skloni k meni,

tesno me objemi.

Vzemi me v raj veseli.

Tam s svetniki bom in angeli

na veke združen, srečen vekomaj.

Marija Kovačič

Svetost pri sv. Bernardu (Nagovori o Visoki pesmi)

Kdor bi rad vedel, kaj pomeni uživati Besedo, naj ji odpre srce, ne pa uho! Tega nas ne uči beseda, ampak milost. To je prikrito modrim in razumnim, razodeto pa malim (prim. Lk 10,21). Ponižnost, bratje, je velika in vzvišena krepost, ki zasluži nekaj, česar ne uči noben človeški učitelj in je vredna doseči, česar se ni mogoče naučiti, vredna, da sprejme od Besede in iz Besede, česar sama s svojimi besedami ne more razložiti. (85,14).

Poglejmo nevestino zadržanost; menim da je ni bolj prijetne poteze v človeškem vedenju. To želim najprej tako rekoč vzeti v roke in jo kot nekakšno prelepo cvetlico utrgati na tem mestu Svetega pisma ter jo podariti našim mladim bratom … Njena lepota se v nežni mladosti še bolj in še lepše blešči. Kaj je bolj prijetno kot skromen mladenič? Kako lep in svetel dragulj je zadržano, skromno vedenje v življenju in na obrazu mladeniča!

To je pravo in zelo zanesljivo znamenje lepih upov in dobrega značaja, dvignjena šiba proti sramotnim strastem, ki kroti lahkomiselna dejanja in vzgibe nevarnih let ter brzda objestnost. Nič se tako ne izogiblje umazanih pogovorov in vse grdobije, ki prihaja iz njih. Je sestra zdržnosti in nad vse jasen dokaz golobje preprostosti in zato tudi priča nedolžnosti. To je svetilka sramežljive duše, ki vedno sveti, da se nič sramotnega ali nečastnega ne skuša v dušo naseliti, ne da bi svetilka izdala. Tako izganja zlo in varuje prirojeno čistost, je posebna slava vesti, varuhinja dobrega imena, čast življenja, sedež kreposti, prvina kreposti, čast narave in znamenje vsega naravno dobrega. Sama rdečica, ki jo včasih sram izvabi na lica, daje obrazu veliko milino in lepoto. (86,1).

Sramežljivost je tako prirojena dušna dobrina, da se celo tisti, ki predrzno počenjajo zlo, bojijo, da bi jih kdo videl … (86,2).