Je do 1,5 metra visoka trajnica iz družine košarnic. Gojimo ga po vrtovih, kjer je tudi lep okras s svojimi 3 do 8 cm širokimi rumenimi koški; cveti od junija do avgusta. Rastlina ima na dolgih steblih velike ovalne liste, njihovi robovi so nazobčani. Prosto v naravi raste po vlažnih jarkih in jasah, najraje ob rečnih bregovih, predvsem na Dolenjskem, v južni Notranjski in južni Primorski. Ima močno in kratko koreniko, iz katere rastejo dolge korenine. Spomladi ali jeseni nabiramo koreniko s koreninami – dobro jih operemo in posušimo, vendar ne na prevročem. Posušene močno diše po vijolicah ter so sladko kislega okusa, če jih prežvečimo v ustih. V zdravilne namene lahko uporabljamo svežo koreniko ali posušeno, zmleto v prah.
Učinkovitost velikega omana.
Veliki oman ima mnogovrstne učinke. V ljudski medicini oman poveča količino izločenega urina, poveča izločanje žolča iz žolčnika, poveča znojenje, olajša produktivni kašelj, sprošča krče, pospešuje presnovo itd. Ugodno deluje na prebavila, ker poveča izločanje žolča iz žolčnika in vsebuje inulin, ki je hrana za dobre bakterije v črevesju. V kombinaciji z drugimi zdravilnimi rastlinami ga priporočajo tudi pri putiki, kroničnem zaprtju, gastroezofagealnem refluksu, dispepsiji. V ljudski medicini oman pomaga pri sladkorni bolezni, driski, zlatenici in črevesnem vnetju. Zelo priljubljen in učinkovit je pri odpravljanju parazitov v črevesju.
Učinkuje tudi kot antiseptik, zato ga uporabljamo skupaj z drugimi zdravilnimi rastlinami pri večini dihalnih bolezni: astmi, angini, pljučnici, bronhitisu, kašlju. Izkazuje antibiotično aktivnost: izolirani alantolakton iz korenike omana deluje proti Mycobacterium tuberculosis. To potrjuje, zakaj so včasih dajali kravam in konjem čaj iz omana, da bi preprečili okužbo s povzročiteljem tuberkuloze.
Kot samostojno zdravilno rastlino ga ne uporabljamo radi, saj bi ga lahko jemali le kratek čas, zato ga dodajamo v čajne mešanice, kjer ga kombiniramo z drugimi zdravilnimi rastlinami za odpravljanje neke težave.
Novejše raziskave ugotavljajo zaviralni učinek omana na množenje rakavih celic.
V 60. letih prejšnjega stoletja so s kemijskimi raziskavami v koreninah omana izolirali 28 spojin z različnimi biološkimi aktivnostmi. To potrjuje, zakaj oman učinkovito uporabljamo pri številnih zdravstvenih težavah. Največ je grenkih seskviterpenskih laktonov (alantolakton, izoalanktolakton) ter nekaj eteričnega olja in veliko inulina. Glavna sestavina eteričnega olja je helenin, ki deluje protivnetno in protibolečinsko, zato oman danes v ljudski medicini uporabljamo pri težavah pri putiki ali revmi. Helenin najdemo tudi v cvetovih arnike. Oman deluje tudi diuretično – poveča količino izločenega urina. To je tudi ugodno, da iz telesa odplavimo odvečno sečno kislino, katere količina je pri putiki močno povečana v telesu.
Čajna mešanica proti putiki PutiSIT patra Simona Ašiča
10% rastlina rmana (Millefolii herba)
10% skorja vrbe (Salicis cortex)
10% rastlina močvirskega oslada (Filipendulae herba)
10% rastlina preslice (Equiseti herba )
10% cvet jegliča (Primulae flos)
10% list breze (Betulae folium)
10% list koprive (Urticae folium)
10% luščina fižola (Phaseoli pericarpium)
10% rastlina divje mačehe (Violae herba)
10% korenina omana (Ononidis radix)
Čaj pijemo za lajšanje revmatskih obolenj ter pri vnetjih sklepov. Zmanjšuje bolečino pri putiki ter poveča izločanje sečne kisline iz organizma.
Veliki oman ima mnogovrstne zdravilne učinke na telo. Četudi smo zdravi, si iz njegove korenine lahko občasno pripravimo čaj, ki nam bo koristil.
Barbara Kozan, mag.farm.
Ni komentarjev:
Objavite komentar