Kdor bi rad vedel, kaj pomeni uživati Besedo, naj ji odpre srce, ne pa uho! Tega nas ne uči beseda, ampak milost. To je prikrito modrim in razumnim, razodeto pa malim (prim. Lk 10,21). Ponižnost, bratje, je velika in vzvišena krepost, ki zasluži nekaj, česar ne uči noben človeški učitelj in je vredna doseči, česar se ni mogoče naučiti, vredna, da sprejme od Besede in iz Besede, česar sama s svojimi besedami ne more razložiti. (85,14).
Poglejmo nevestino zadržanost; menim da je ni bolj prijetne poteze v človeškem vedenju. To želim najprej tako rekoč vzeti v roke in jo kot nekakšno prelepo cvetlico utrgati na tem mestu Svetega pisma ter jo podariti našim mladim bratom … Njena lepota se v nežni mladosti še bolj in še lepše blešči. Kaj je bolj prijetno kot skromen mladenič? Kako lep in svetel dragulj je zadržano, skromno vedenje v življenju in na obrazu mladeniča!
To je pravo in zelo zanesljivo znamenje lepih upov in dobrega značaja, dvignjena šiba proti sramotnim strastem, ki kroti lahkomiselna dejanja in vzgibe nevarnih let ter brzda objestnost. Nič se tako ne izogiblje umazanih pogovorov in vse grdobije, ki prihaja iz njih. Je sestra zdržnosti in nad vse jasen dokaz golobje preprostosti in zato tudi priča nedolžnosti. To je svetilka sramežljive duše, ki vedno sveti, da se nič sramotnega ali nečastnega ne skuša v dušo naseliti, ne da bi svetilka izdala. Tako izganja zlo in varuje prirojeno čistost, je posebna slava vesti, varuhinja dobrega imena, čast življenja, sedež kreposti, prvina kreposti, čast narave in znamenje vsega naravno dobrega. Sama rdečica, ki jo včasih sram izvabi na lica, daje obrazu veliko milino in lepoto. (86,1).
Sramežljivost je tako prirojena dušna dobrina, da se celo tisti, ki predrzno počenjajo zlo, bojijo, da bi jih kdo videl … (86,2).
Ni komentarjev:
Objavite komentar