Avtobus nas je popeljal nazaj v mesto. Kar hiteti smo morali, saj smo želeli priti pravočasno na koncert ruske sakralne glasbe. Prometa je bilo kar precej, tako da smo mislili, da bomo zamudili. Priti smo morali do cerkve Jezusovega vstajenja ali do cerkve na preliti krvi. To je tista lepa z mozaiki.
Šofer nas je odložil prav blizu cerkve. Ruska vodička nam je razdelila vstopnice, in kolikor je bilo mogoče hitro, smo vstopili v svetišče. Imeli smo srečo, da nam je uspelo ujeti še pravi čas. Ni se še začelo. Počakali smo še kakšnih pet minut in si poiskali prostore. Usedel sem se ob strani v drugo vrsto spredaj. Mirno smo počakali, da so se prikazali pevci.
Skoraj vse skladbe, ki so jih izvajali, so bile delo skladatelja Rahmaninova. Ko sem malo bolj podrobno pogledal, sem opazil tudi očenaš. Mislil sem, da bo to tisti znani, ki so ga pogosto peli bogoslovci, ko sem bil še študent. A bilo je drugače. Očenaš, ki so ga peli. mi je bil čisto tuj.
Koncert ruske sakralne glasbe je bil čudovit. Pevci so bili vrhunski in so znali tako zapeti, da je res izražalo to, kar si je skladatelj zamislil, ko je skladbo pisal.
Čeprav se ne razumem na glasbo in nimam posluha, je bilo zame lepo doživetje. Razmišljal sem o ljudeh, ki imajo tako velik dar, da lahko komponirajo čudovite melodije. To je nekaj veličastnega. Najbrž ti ljudje glasbo razumejo popolnoma drugače, kot pa jo dojemam na primer jaz. Zdi se mi, da mora glasba tako prežemati njihovo življenje, da je tudi vse razmišljanje in ravnanje obarvano z glasbo.
Posebej se to pokaže pri skladateljih, ki so bili globoko verni ljudje. Njihova glasba ni samo glasba, njihove skladbe so način njihove molitve. Prepričan sem, da prav z glasbo izražajo svoj odnos do Boga. Namesto, da bi z besedami izrazili svojo molitev, svoj odnos do Boga, to naredijo z notami in melodijami, ki jim vrejo iz srca. Tako njihova glasba postane način njihove molitve. Način kako izpovejo Bogu svojo ljubezen.
Glasba ima to moč, da človeka v globini osvoji in prevzame. Tako je mogoče zelo dobro prenašati na druge to, kar je skladatelj čutil. Ljudje, ki določeno skladbo poslušajo, vsaj podobno čutijo, kakor je čutil skladatelj.
Tudi na koncertu v prekrasni cerkvi je bilo tako. Iz skladb se je čutila molitev, ki jo je skladatelj prelil v note. To je bilo njegovo doživljanje Boga, njegov odnos z Najvišjim. Iz njih je dihala neka umirjena, a vendar hrepeneča ljubezen po Najvišjem, ki nas je vse ustvaril. Ljubezen, ki je hkrati hrepenenje, da bi ga srečal, da bi se z njim združil, pa tudi ljubezen, ki se zahvaljuje, da ga je poklical v bivanje.
Melodije so bile kakor valovi na vodi. Mirno so valovali, se dvigali in spuščali. Tu in tam jim je veter dal kakor krila, da so se visoko vzpeli in tako izrazili svoje hrepenenje, da se želijo združiti s Tistim, ki jih je ustvaril. Končno so bile to bogoslužne skladbe. Skladbe, ki so jih napisali samo za bogoslužje. Njihov prvi namen je bil, da so ljudi, ki so se zbirali ob oltarju, pomagale dvigati k Bogu. Z drugimi besedami: ljudi so dvigale k molitvi in hrepenenju po Bogu.
Če je umetnik hotel to doseči, je moral biti najprej sam velik molivec. Ni bilo dovolj, da je bil skladatelj, moral je biti molivec, da je v sebi začutil hrepenenje po Bogu in srečo, ko se človekova duša sreča z Bogom, se z njim pogovarja in doživi lepoto Božjega dotika. Samo iz osebne izkušnje je lahko prelil v note in melodije to, kar je sam doživljal v molitvi in pri bogoslužju.
Sakralna glasba je kakor veter v krila duše, ki se želi dvigniti k Bogu. Duša se najprej z lastnimi močmi prizadeva in zamahuje, a dviga se počasi. Glasba pa ji prinese polet in ji pomaga, da se dvigne v neslutene višine Božje ljubezni. Sveta glasba je kakor molitev nekoga, ki te odpre za dojemanje Božje ljubezni. Se pravi, da je glasba najprej molitev tistega, ki jo je napisal, in ta ti pomaga, da tudi ti začneš moliti. Je molitev, ki kliče in vabi k osebni molitvi. Je kakor nežen šepet, ki ti seže v globine duše in ti pomaga, da se odpreš Božjemu nagovoru.
Gotovo je tudi Rahmaninov tako doživljal glasbo. Gotovo je to, kar je napisal, odraz njegove molitve. Lahko bi rekel, da je zbirka njegovega glasbenega opusa pravzaprav njegov osebni molitvenik, v katerega je zapisoval svoje molitve, svoje doživljanje Boga in svoje hrepenenje po Bogu. To daje njegovi glasbi tudi pečat neminljivosti. Ker je izraz molitve in ima drugačno vrednost kot neko delo, ki je samo sestavljanka intervalov in melodij. Ostala bo v spominu ljudi in imela bo ceno v svetu glasbe.
Lepo je bilo, ker sta se glas in okolje ujela v celoto. Ne samo glasovi pevcev, ne samo mojstrske skladbe Rahmaninova, tudi okolje, tudi cerkev je pripovedovala. Da, tudi cerkev je zvenela v molitvi k Bogu. Ob ubranih glasovih so spregovorile še ikone, ki so krasile vso notranjost cerkve. Vse skupaj je bilo eno samo dihanje in hrepenenje po najvišji ljubezni. Glasove so dopolnjevale podobe, ki so pripovedovale iz ikon, ki so bile upodobljene na stenah, kupolah in slopih. Tudi ikone so morale nastati iz molitve k Bogu. Tudi te so pripovedovale umetnikovo molitev. Prav tako kakor glasovi, so tudi one vabile k molitvi, vabile k srečanju z Najvišjim.
Sedel sem tam ob strani pri stebru, na katerem je bilo upodobljeno angelovo oznanjenje Devici Mariji. Iz višine se je na Marijo spuščal svetel žarek, v katerem je bila moč Najvišjega. Ko je dosegel prečisto Devico, je postala polna Boga. Tudi na nas se je spuščala molitev in nas napolnjevala s hrepenenjem, da bi se tudi v vsakem izmed nas naselil in udomačil Bog. Da bi ga imeli pri sebi, da bi bil on v nas in mi v Bogu.
p. Branko Petauer
Ni komentarjev:
Objavite komentar