“Zdaj je moderna odprtost, a boste videli, da bo prej ali slej kaka država spet pričela ostreje nadzorovati meje. Zato imamo pamet, da vemo, kdaj in koliko odpreti vrata hiše pa tudi države in lastnega poželenja. Prav tega nista storila, po pripovedi Svetega pisma, prva človeka, ko sta prvič prelomila Božjo voljo in zavrgla Njegov red, ter sama odločala, kaj je zanju dobro in kaj ne.«
»To so bajke. Le kaj se je mogel odločati tisti primitivni človek.«
»Tega res ne vem, zanimivo pa je, da je tisti človek razmišljal prav tako kot vi. Kar pa se znanosti tiče, nas vedno postavlja pred odločitve dobre ali slabe uporabe. Ob ognju se grejemo, ali zanetimo požar; z atomsko energijo si lajšamo delo, ali rušimo stvarstvo.«
“In Bog, ki je vse to vedel, zakaj ni slabega preprečil? Kje je potem njegova dobrota, če nas je nagnal v to žalostno eksistenco?”
“Ali raje ne bi bili, ali raje ste? Jaz sem, kljub revmi, hvaležen za čas, ki mi je bil podarjen.”
“Ne vem, kaj bi rekli tisti, ki umirajo po svetu od lakote?”
“Morda so hvaležni Bogu za dar življenja in smrti.”
“Hvaležni za smrt? Če je to šala, je ne razumem …”
“Ni šala. Ko nam telo opeša, je smrt rešitev. Ali mislite, da bi morali živeti kar naprej, vedno z istimi dolžnostmi, težavami, z isto zabavo in z istim delom?”
“Če je smrt rešitev, potem je vse brez smisla.”
“Ne bi rekel. Kaj če nas smrt osvobodi oslabelega telesa, s katerim smo se pripravljali na večnost?”
“Mislite, da je tam, na oni strani kaj? Da ni le prazen nič?”
“Nič, kar je, se ne izniči. Materija, ko se izrablja, se spreminja v energijo, zakaj bi se izničil le duh?”
“Res mislite, da s smrtjo ni konec?”
“Prepričan sem, da ni. Prej bi rekel, da je pričetek, da sta čas in večnost, svet in presežnost, transcendenca, del iste, neskončne stvarnosti.”
“Kako morete biti prepričani?”
“Razmišljam in verjamem.”
“Komu verjamete?”
“Bogu, ki se nam je razodel, in svoji pameti.”
“Veliko pametnih ljudi ne veruje. Pa smo spet pri veri.”
“Kaj pa veste o veri takega, da vas ne prepriča?”
“Ni znanstveno utemeljena.”
“Seveda, vera ne govori o otipljivih rečeh, kot fizika, a tudi sila težnosti ni otipljiva in ljubezen ni znanstvena.”
“Znanost, tehnika, to je bodočnost, ostalo so stvari, ki se jih v šoli ne uči. Niso važne.”
“Imate prav, glede tega je naša šola pomanjkljiva.”
”Otroci se morajo učiti, kar jim bo koristilo za življenje.”
“Prav je, da se pripravljajo na kratko življenje v času, skrbi pa me, da jih je veliko, ki se ne pripravljajo na življenje v večnosti.”
“Živimo zdaj in tu. Če je tam kaj, ne more biti zelo komplicirano, ker konec koncev gremo vsi tja. In če se prične tam spet vse na novo, zakaj bi si zdaj belili glavo s temi rečmi?”
“Kaj pa, če ni vse na novo? Kaj, če je tam nadaljevanje?”
“Kako to mislite?”
“Naša duša, zavest, jaz in vi bova živela naprej. Življenje se nadaljuje.”
“Zakaj potem smrt?”
“Telo je materija. Podvrženo je zakonom časa in prostora, duša pa se taka, kot je bila ustvarjena in smo jo v času sami oblikovali, sprosti in preseli v duhovni svet.”
“In tam, mislite, da boste šli kristjani v nebesa, nas bo pa vzel hudič. Dajte no. To so izmišljotine.”
“Nebesa in pekel, ali bivanje v Božji ljubezni ali bivanje brez nje, je resničnost, ki zahteva odločitve, pred katere smo postavljeni vsi ljudje.”
“Vi mislite, da bo tisti vaš Bog, če res je, po smrti sprejel svetnike, druge pa zavrgel? Večina o teh rečeh ne ve ničesar, kako naj se potem odločajo?”
“Vsi ljudje imamo vest. Vemo, kaj je dobro in kaj ne.”
“Vemo že, a kdo dela vedno tisto kar je dobro in prav?”
“Nihče. Vsi smo grešniki, a nam je vendar lahko kdaj kake stvari žal. Priznanje naših slabih dejanj in opustitve dobrih je potreben korak do obžalovanja in Božjega usmiljenja.”
“Ali res mislite, da je vse odvisno od Njega?”
“Vse, kar je, je odvisno od Stvarnika, ker pa smo svobodna bitja, tudi od nas.”
“Vsi smo rdeči pod kožo, nihče ne živi, kot pravite, po vesti. Smo grešniki in jaz si ne domišljam, da bi bil lahko kaj drugega. Kot sem rekel. Tista vaša nebesa so za elito, za take brez grehov, za rajo pa naj bo pekel. Tako je že na zemlji, brez kakega boga. Za to ni treba večnosti.«
»Govorite o nebesih in peklu, bi rekel, da ste včasih hodili k verouku. Ali ste bili celo ministrant?«
»Tisto ne, k verouku pa so me res naganjali doma. Pri župniku smo morali znati vse zapovedi in grehe na pamet.«
»Pa se menda niste učili le o grehih?«
»Vedno pravijo, da so važni grehi, teh pa imamo vsi dovolj, tako da je vse skupaj brez pomena.«
»Če ni Boga, je res vse brez smisla, če pa je, se je vredno vprašati o smislu vsega, kar je, tudi greha, ki je odsotnost ljubezni.«
»Ne boste rekli, da grešniki ne znamo ljubiti. Prepričan sem, da bolj kot kak svetnik.«
»Zamenjujete spolnost z ljubeznijo.«
»Ali mislite, da je kaka razlika? Za večino je ni.«
»Spolnost je lahko izraz ljubezni, lahko pa tudi sebičnosti.«
»Vsi smo sebični. Poznate koga, da ne bi bil?«
»Kot vsaka lastnost, mora biti tudi sebičnost uravnovešena. Kar je v nas slabega, prihaja iz neurejene sebičnosti, iz napuha ali iz sovraštva. Vse te lastnosti pa so nasprotje ljubezni. Vendar mislim, da je kljub temu v večini ljudi več ljubezni in dobrote, kot to kažejo na zunaj.”
“Nekaj že, a dobro veste, da se večina peha in trudi le zase. A to ne pomeni, da bi bili slabi ljudje.”
“Rekel bi, da malokdo misli vedno le nase. A dandanes ljudje ne razkazujejo radi dobrote. Pa smo vendar vsi zmožni kdaj kakega dobrega dela.”
“To že.”
“No in kdor ima v trenutku, ko se poslovi s tega sveta, v sebi vsaj iskrico ljubezni, ne more v pekel.”
“Zakaj ne?”
“Ker v peklu ni prostora za ljubezen.”
“Potem je tisti vaš pekel prazen?”
“Pekel je hudičev, a se bojim, da ni prazen.”
“Dajte no, saj ste rekli, da je dovolj narediti kdaj kaj dobrega.”
“Ne obračajte besed. Vprašanje je, ali je ob koncu življenja od tistega dobrega, storjenega iz ljubezni in usmiljenja, kaj ostalo v nas. Vsaj velika slaba dejanja moramo obžalovati, tako smo v prijateljstvu z Bogom. Nekdo, ki je s slabimi dejanji uničil v sebi zmožnost ljubiti in ni te lastnosti gojil z dobrimi deli, se lahko znajde na pragu večnosti brez trohice ljubezni. A tudi jaz upam, da takih nesrečnikov ni veliko.”
“Kaj pa ostali? Za hudiča so predobri, za tista vaša nebesa pa preslabi. Tam grešnikov ne marajo.”
“Vsi smo grešniki. Skesati se je treba.”
“Skesati na zadnjo uro? Se mi ne zdi pošteno.”
“Bolje je kot nič. Kjer je vsaj malo ljubezni, je po Božjem usmiljenju tudi to mogoče.”
“In kaj potem?”
“Za nebesa bo treba dozoreti.”
“Mislite, da potem Bog odmeri kazni?”
“Bog ne meri kazni. Mislim, da bomo kar sami spoznali, da še nismo zreli za to, kar nam je v večnosti pripravil Stvarnik. Potem bomo čakali, da se ob tisti iskrici ljubezni, ki smo jo ohranili v sebi, počasi in z Božjo pomočjo in našimi molitvami stopi ledena gora grehov in sebičnosti, ki jo imamo nakopičeno v duši.”
“Mislite, da je to večnost?”
“Očiščevanje je verjetno v času, ki je del večnosti. Traja, a bo minilo. Kristjani pravimo temu stanju vice. Nekoč se bo končalo, ker je plamenček ljubezni močnejši kot ledenik naših slabosti. Po Božjem usmiljenju se ta čas konča pri Njem, ki je vir ljubezni. To bo večnost, ki ne mine, a pred njo bo sodba.”
“Mislite ´sodni dan´, ko bo zemlja uničena?”
“Nekoč se bo zemlja, ki je materija, tako ali drugače izrabila, se presnovila, ali kot pravi Sveto Pismo: prešla. Takrat bo Bog zaključil zgodovino in naš čas. To bo trenutek sodbe, ko se bo Kristus vrnil med nas. Konec bo tudi vic in prepad med ljubeznijo in sovraštvom, ki je odsotnost ljubezni, bo postal dokončen in večen.”
“To zveni skoraj preroško.”
“Je preroško. Tako uči Cerkev, kot se morda spomnite od verouka. Naše duše bodo takrat ponovno prejele oporo teles in vsi, ki bodo v območju Božje ljubezni, bodo sprejeti v novo, svetlo in sveto razsežnost zunaj časa. To je večnost zveličanih.”
“Mislite raj?”
“Raj, o katerem govori Sveto pismo, je bil na zemlji. Mislim na doživljanje popolne, trajne sreče, na nekaj, česar si v svoji sedanji omejenosti ne moremo predstavljati in imenujemo nebesa. A ta beseda je večkrat slabo uporabljena, tako, da nam danes pove verjetno manj, kot je morda nekoč.”
“In ostali? Ali res mislite, da obstaja večno pogubljenje?”
“Ni važno, kaj o tem mislim jaz ali kak teolog. Isti, ki nam je govoril o koncu sveta in večni sreči, nam je tudi povedal, da obstaja pekel in da bodo takrat, na sodni dan, nekateri izgnani vanj in dokončno ločeni od teh, ki bodo sledili Odrešeniku.”
“Lepa zgodba. Ali ste opazili, da se je med tem, ko midva govoriva o večnosti, vlak ustavil. Pa še postaje ni. Spet bo zamuda.”
“Res je. Zamuda bo.”
“Presneta reč, čakajo me. Na vlak se človek res ne sme zanesti.”
“Tudi na cesti so kdaj zastoji. Potrpeti je treba. Prej ali slej bo vlak spet potegnil in bova prišla.”
“Ali se vam res nikamor ne mudi? Ali vas nihče ne čaka?”
“O, seveda. Vnuček me čaka, pa hčerka tudi. Četrtek je.”
“Vsak četrtek ju obiščete?”
“Če le morem. Z vnučkom se igrava, Vanda pa ima prost večer.”
“Živi sama z otrokom? Ni poročena?”
“Poročena je, a jo je mož zapustil. Ji pride prav, da ji včasih jaz popazim na otroka.”
“Takole čakanje mi gre na živce.”
“No, pomislite, kako nam bo šlo na živce po smrti čakanje v vicah.”
“Pa smo spet tam. Ali mislite, da je čakanje tisto trpljenje, o katerem govorijo župniki?”
“Tega nihče ne ve, a mislim, da je tudi to del boleče tesnobe, ki nas čaka, kolikor jo zaslužimo.”
“Kot vidim, ste kar vdani, da bo tako. Ali smo pri vsem tem čisto brez moči?”
“Dokler živimo, si vsak lahko pomaga z dobrimi deli in z molitvijo.”
dr. Marko Kremžar
Ni komentarjev:
Objavite komentar