Vse najpomembnejše informacije o epidemiji COVID19 Slovenske Škofovske Konference

Viri objav

Tekst v blogu je iz objav glasila V Materini šoli, glasila Bernardove družine. Izdaja: Cistercijanska opatija Stična, Stična 17, 1285, Ivančna gorica, Slovenija

petek, 27. avgust 2021

VALERIJINE VRSTICE Ignacij Lojolski (1491-1556) v Lazih nad Krko (V letu sv. Ignacija Lojolskega)

Pogosto pravimo, da so časi, v katerih živimo, čudni in ne vemo ali bomo ohranili Evropo kot smo jo vajeni. Toda spomnimo se 500 let nazaj! V začetku 16.stol. je prestopilo Kolumbovo odkritje Amerike vse znane meje, cesar Karl V. pa si je prizadeval za združitev zahodno - evropskega krščanskega sveta, ki ga je ogrožal Luter s svojim naukom. Tudi v tistem prelomnem času so bile posamezne dežele in deželice zapletene v celo vrsto medsebojnih spopadov. Eden takšnih se je odvijal 21. maja 1521 blizu mesta Pamplona v Španiji. Tega dne je bil v bitki težko ranjen mlad vitez z gradu Loyola. Toda častihlepni mladenič je tedaj doživel tudi notranji zlom, ki ga je v naslednjih letih pripeljal do globoke duševne preobrazbe. Odločil se je, da bo postal duhovnik. Zato se je posvetil študiju, hkrati pa je nabiral somišljenike, s katerimi je ustanovil red jezuitov. Ta je pripomogel k notranjim reformam Katoliške cerkve in v sledečih stoletjih pustil neizbrisno sled v zgodovini Evrope.

V Sloveniji ima Ignacij Lojolski eno samo cerkev, in sicer na Pohorju. Toda v naši bližini, v vasi Laze nad Krko, stoji kapela, ki ji domačini pravijo cerkev, posvečena sv. Valentinu in sv. Ignaciju Lojolskemu. Po ustnem izročilu je kapelico postavil vaščan v zahvalo, ker se je živ vrnil iz 1. sv. vojne. Morda se je spomnil na Ignacija Lojolskega prav zato, ker je bil tudi on vojak. Kapelici zob časa ni prizanašal, zato so oba svetnika spravili na neko podstrešje. Svoje mesto na oltarju sta spet zasedla leta 1992, ko so na namesto stare kapelice zgradili pravo majhno cerkev, ki ji s ponosom pravijo sedma krška podružnica.

 

sreda, 25. avgust 2021

Z duhovniki v Sankt Peterburgu (24)

 Avtobus nas je popeljal nazaj v mesto. Kar hiteti smo morali, saj smo želeli priti pravočasno na koncert ruske sakralne glasbe. Prometa je bilo kar precej, tako da smo mislili, da bomo zamudili. Priti smo morali do cerkve Jezusovega vstajenja ali do cerkve na preliti krvi. To je tista lepa z mozaiki.

Šofer nas je odložil prav blizu cerkve. Ruska vodička nam je razdelila vstopnice, in kolikor je bilo mogoče hitro, smo vstopili v svetišče. Imeli smo srečo, da nam je uspelo ujeti še pravi čas. Ni se še začelo. Počakali smo še kakšnih pet minut in si poiskali prostore. Usedel sem se ob strani v drugo vrsto spredaj. Mirno smo počakali, da so se prikazali pevci.

Skoraj vse skladbe, ki so jih izvajali, so bile delo skladatelja Rahmaninova. Ko sem malo bolj podrobno pogledal, sem opazil tudi očenaš. Mislil sem, da bo to tisti znani, ki so ga pogosto peli bogoslovci, ko sem bil še študent. A bilo je drugače. Očenaš, ki so ga peli. mi je bil čisto tuj.

Koncert ruske sakralne glasbe je bil čudovit. Pevci so bili vrhunski in so znali tako zapeti, da je res izražalo to, kar si je skladatelj zamislil, ko je skladbo pisal.

Čeprav se ne razumem na glasbo in nimam posluha, je bilo zame lepo doživetje. Razmišljal sem o ljudeh, ki imajo tako velik dar, da lahko komponirajo čudovite melodije. To je nekaj veličastnega. Najbrž ti ljudje glasbo razumejo popolnoma drugače, kot pa jo dojemam na primer jaz. Zdi se mi, da mora glasba tako prežemati njihovo življenje, da je tudi vse razmišljanje in ravnanje obarvano z glasbo.

Posebej se to pokaže pri skladateljih, ki so bili globoko verni ljudje. Njihova glasba ni samo glasba, njihove skladbe so način njihove molitve. Prepričan sem, da prav z glasbo izražajo svoj odnos do Boga. Namesto, da bi z besedami izrazili svojo molitev, svoj odnos do Boga, to naredijo z notami in melodijami, ki jim vrejo iz srca. Tako njihova glasba postane način njihove molitve. Način kako izpovejo Bogu svojo ljubezen.

Glasba ima to moč, da človeka v globini osvoji in prevzame. Tako je mogoče zelo dobro prenašati na druge to, kar je skladatelj čutil. Ljudje, ki določeno skladbo poslušajo, vsaj podobno čutijo, kakor je čutil skladatelj.

Tudi na koncertu v prekrasni cerkvi je bilo tako. Iz skladb se je čutila molitev, ki jo je skladatelj prelil v note. To je bilo njegovo doživljanje Boga, njegov odnos z Najvišjim. Iz njih je dihala neka umirjena, a vendar hrepeneča ljubezen po Najvišjem, ki nas je vse ustvaril. Ljubezen, ki je hkrati hrepenenje, da bi ga srečal, da bi se z njim združil, pa tudi ljubezen, ki se zahvaljuje, da ga je poklical v bivanje.

Melodije so bile kakor valovi na vodi. Mirno so valovali, se dvigali in spuščali. Tu in tam jim je veter dal kakor krila, da so se visoko vzpeli in tako izrazili svoje hrepenenje, da se želijo združiti s Tistim, ki jih je ustvaril. Končno so bile to bogoslužne skladbe. Skladbe, ki so jih napisali samo za bogoslužje. Njihov prvi namen je bil, da so ljudi, ki so se zbirali ob oltarju, pomagale dvigati k Bogu. Z drugimi besedami: ljudi so dvigale k molitvi in hrepenenju po Bogu.

Če je umetnik hotel to doseči, je moral biti najprej sam velik molivec. Ni bilo dovolj, da je bil skladatelj, moral je biti molivec, da je v sebi začutil hrepenenje po Bogu in srečo, ko se človekova duša sreča z Bogom, se z njim pogovarja in doživi lepoto Božjega dotika. Samo iz osebne izkušnje je lahko prelil v note in melodije to, kar je sam doživljal v molitvi in pri bogoslužju.

Sakralna glasba je kakor veter v krila duše, ki se želi dvigniti k Bogu. Duša se najprej z lastnimi močmi prizadeva in zamahuje, a dviga se počasi. Glasba pa ji prinese polet in ji pomaga, da se dvigne v neslutene višine Božje ljubezni. Sveta glasba je kakor molitev nekoga, ki te odpre za dojemanje Božje ljubezni. Se pravi, da je glasba najprej molitev tistega, ki jo je napisal, in ta ti pomaga, da tudi ti začneš moliti. Je molitev, ki kliče in vabi k osebni molitvi. Je kakor nežen šepet, ki ti seže v globine duše in ti pomaga, da se odpreš Božjemu nagovoru.

Gotovo je tudi Rahmaninov tako doživljal glasbo. Gotovo je to, kar je napisal, odraz njegove molitve. Lahko bi rekel, da je zbirka njegovega glasbenega opusa pravzaprav njegov osebni molitvenik, v katerega je zapisoval svoje molitve, svoje doživljanje Boga in svoje hrepenenje po Bogu. To daje njegovi glasbi tudi pečat neminljivosti. Ker je izraz molitve in ima drugačno vrednost kot neko delo, ki je samo sestavljanka intervalov in melodij. Ostala bo v spominu ljudi in imela bo ceno v svetu glasbe.

Lepo je bilo, ker sta se glas in okolje ujela v celoto. Ne samo glasovi pevcev, ne samo mojstrske skladbe Rahmaninova, tudi okolje, tudi cerkev je pripovedovala. Da, tudi cerkev je zvenela v molitvi k Bogu. Ob ubranih glasovih so spregovorile še ikone, ki so krasile vso notranjost cerkve. Vse skupaj je bilo eno samo dihanje in hrepenenje po najvišji ljubezni. Glasove so dopolnjevale podobe, ki so pripovedovale iz ikon, ki so bile upodobljene na stenah, kupolah in slopih. Tudi ikone so morale nastati iz molitve k Bogu. Tudi te so pripovedovale umetnikovo molitev. Prav tako kakor glasovi, so tudi one vabile k molitvi, vabile k srečanju z Najvišjim.

Sedel sem tam ob strani pri stebru, na katerem je bilo upodobljeno angelovo oznanjenje Devici Mariji. Iz višine se je na Marijo spuščal svetel žarek, v katerem je bila moč Najvišjega. Ko je dosegel prečisto Devico, je postala polna Boga. Tudi na nas se je spuščala molitev in nas napolnjevala s hrepenenjem, da bi se tudi v vsakem izmed nas naselil in udomačil Bog. Da bi ga imeli pri sebi, da bi bil on v nas in mi v Bogu.

p. Branko Petauer

petek, 20. avgust 2021

Ljubi Jezus, v sveti hostiji

Ljubi Jezus,

v sveti hostiji se skrivaš,

v tabernaklju prebivaš tako sam.

Kot jetnik si zapuščen,

pa želiš si naš objem.

 

»O kristjan, le pridi k meni,

z vsem srcem se me okleni,

saj vedno sem prijatelj tvoj.

Ljubezen svojo mi ponudi,

da sveti blagoslov dobiš,

dušo svojo poživiš,

v ljubezni Božji lažje zaživiš.«

 

Ljubi Jezus,

ko bo mi zadnja ura bila,

takrat se skloni k meni,

tesno me objemi.

Vzemi me v raj veseli.

Tam s svetniki bom in angeli

na veke združen, srečen vekomaj.

Marija Kovačič

nedelja, 15. avgust 2021

Svetost pri sv. Bernardu (Nagovori o Visoki pesmi)

Kdor bi rad vedel, kaj pomeni uživati Besedo, naj ji odpre srce, ne pa uho! Tega nas ne uči beseda, ampak milost. To je prikrito modrim in razumnim, razodeto pa malim (prim. Lk 10,21). Ponižnost, bratje, je velika in vzvišena krepost, ki zasluži nekaj, česar ne uči noben človeški učitelj in je vredna doseči, česar se ni mogoče naučiti, vredna, da sprejme od Besede in iz Besede, česar sama s svojimi besedami ne more razložiti. (85,14).

Poglejmo nevestino zadržanost; menim da je ni bolj prijetne poteze v človeškem vedenju. To želim najprej tako rekoč vzeti v roke in jo kot nekakšno prelepo cvetlico utrgati na tem mestu Svetega pisma ter jo podariti našim mladim bratom … Njena lepota se v nežni mladosti še bolj in še lepše blešči. Kaj je bolj prijetno kot skromen mladenič? Kako lep in svetel dragulj je zadržano, skromno vedenje v življenju in na obrazu mladeniča!

To je pravo in zelo zanesljivo znamenje lepih upov in dobrega značaja, dvignjena šiba proti sramotnim strastem, ki kroti lahkomiselna dejanja in vzgibe nevarnih let ter brzda objestnost. Nič se tako ne izogiblje umazanih pogovorov in vse grdobije, ki prihaja iz njih. Je sestra zdržnosti in nad vse jasen dokaz golobje preprostosti in zato tudi priča nedolžnosti. To je svetilka sramežljive duše, ki vedno sveti, da se nič sramotnega ali nečastnega ne skuša v dušo naseliti, ne da bi svetilka izdala. Tako izganja zlo in varuje prirojeno čistost, je posebna slava vesti, varuhinja dobrega imena, čast življenja, sedež kreposti, prvina kreposti, čast narave in znamenje vsega naravno dobrega. Sama rdečica, ki jo včasih sram izvabi na lica, daje obrazu veliko milino in lepoto. (86,1).

Sramežljivost je tako prirojena dušna dobrina, da se celo tisti, ki predrzno počenjajo zlo, bojijo, da bi jih kdo videl … (86,2).

 

torek, 10. avgust 2021

MOLI IN DELAJ Žetev je velika, delavcev pa malo.

Naša bralka je zapisala: »Že dolgo čutim željo in potrebo, da molim za vse duhovne in redovne poklice ter stanovitnost že poklicanih. Kljub velikim oviram, ki so se postavljale na pot, mi je bilo po Božji milosti in Marijini priprošnji dano, da sem uspela opraviti pobožnost prvih devet petkov ter prvih pet sobot. Srčno upam in želim, da mi bo tudi vnaprej to možno v kar največji meri. Mislim, da je sveta Marija Marjeta Alakok nekje zapisala, kako lepi so prvi vikendi v mesecu in kako jih komaj čaka. Tudi jaz sem se vsak prvi vikend tako počutila …

Vsak dan znova želim vstopati po poti spreobrnjenja. Vsak dan znova se posvečam Jezusovemu in Marijinemu Srcu ter prosim za pomoč kot otrok Brezmadežne.«

Napredovali smo za dve zrni, to je tisoč rožnih vencev. Bog povrni vsem sodelujočim.

četrtek, 5. avgust 2021

ČASNIKAR IN STAREC (1/2)

Avor tega spisa dr. Marko Kremžar je v 94. letu starosti, 11. junija, v Argentini umrl. Bil je ena izmed osrednjih osebnosti slovenske politične emigracije, politik, ekonomist, pisatelj in publicist. 

“Zdaj je moderna odprtost, a boste videli, da bo prej ali slej kaka država spet pričela ostreje nadzorovati meje. Zato imamo pamet, da vemo, kdaj in koliko odpreti vrata hiše pa tudi države in lastnega poželenja. Prav tega nista storila, po pripovedi Svetega pisma, prva človeka, ko sta prvič prelomila Božjo voljo in zavrgla Njegov red, ter sama odločala, kaj je zanju dobro in kaj ne.«

»To so bajke. Le kaj se je mogel odločati tisti primitivni človek.«

»Tega res ne vem, zanimivo pa je, da je tisti človek razmišljal prav tako kot vi. Kar pa se znanosti tiče, nas vedno postavlja pred odločitve dobre ali slabe uporabe. Ob ognju se grejemo, ali zanetimo požar; z atomsko energijo si lajšamo delo, ali rušimo stvarstvo.«

“In Bog, ki je vse to vedel, zakaj ni slabega preprečil? Kje je potem njegova dobrota, če nas je nagnal v to žalostno eksistenco?”

“Ali raje ne bi bili, ali raje ste? Jaz sem, kljub revmi, hvaležen za čas, ki mi je bil podarjen.”

“Ne vem, kaj bi rekli tisti, ki umirajo po svetu od lakote?”

“Morda so hvaležni Bogu za dar življenja in smrti.”

“Hvaležni za smrt? Če je to šala, je ne razumem …”

“Ni šala. Ko nam telo opeša, je smrt rešitev. Ali mislite, da bi morali živeti kar naprej, vedno z istimi dolžnostmi, težavami, z isto zabavo in z istim delom?”

“Če je smrt rešitev, potem je vse brez smisla.”

“Ne bi rekel. Kaj če nas smrt osvobodi oslabelega telesa, s katerim smo se pripravljali na večnost?”

“Mislite, da je tam, na oni strani kaj? Da ni le prazen nič?”

“Nič, kar je, se ne izniči. Materija, ko se izrablja, se spreminja v energijo, zakaj bi se izničil le duh?”

“Res mislite, da s smrtjo ni konec?”

“Prepričan sem, da ni. Prej bi rekel, da je pričetek, da sta čas in večnost, svet in presežnost, transcendenca, del iste, neskončne stvarnosti.”

“Kako morete biti prepričani?”

“Razmišljam in verjamem.”

“Komu verjamete?”

“Bogu, ki se nam je razodel, in svoji pameti.”

“Veliko pametnih ljudi ne veruje. Pa smo spet pri veri.”

“Kaj pa veste o veri takega, da vas ne prepriča?”

“Ni znanstveno utemeljena.”

“Seveda, vera ne govori o otipljivih rečeh, kot fizika, a tudi sila težnosti ni otipljiva in ljubezen ni znanstvena.”

“Znanost, tehnika, to je bodočnost, ostalo so stvari, ki se jih v šoli ne uči. Niso važne.”

“Imate prav, glede tega je naša šola pomanjkljiva.”

”Otroci se morajo učiti, kar jim bo koristilo za življenje.”

“Prav je, da se pripravljajo na kratko življenje v času, skrbi pa me, da jih je veliko, ki se ne pripravljajo na življenje v večnosti.”

“Živimo zdaj in tu. Če je tam kaj, ne more biti zelo komplicirano, ker konec koncev gremo vsi tja. In če se prične tam spet vse na novo, zakaj bi si zdaj belili glavo s temi rečmi?”

“Kaj pa, če ni vse na novo? Kaj, če je tam nadaljevanje?”

“Kako to mislite?”

“Naša duša, zavest, jaz in vi bova živela naprej. Življenje se nadaljuje.”

“Zakaj potem smrt?”

“Telo je materija. Podvrženo je zakonom časa in prostora, duša pa se taka, kot je bila ustvarjena in smo jo v času sami oblikovali, sprosti in preseli v duhovni svet.”

“In tam, mislite, da boste šli kristjani v nebesa, nas bo pa vzel hudič. Dajte no. To so izmišljotine.”

“Nebesa in pekel, ali bivanje v Božji ljubezni ali bivanje brez nje, je resničnost, ki zahteva odločitve, pred katere smo postavljeni vsi ljudje.”

“Vi mislite, da bo tisti vaš Bog, če res je, po smrti sprejel svetnike, druge pa zavrgel? Večina o teh rečeh ne ve ničesar, kako naj se potem odločajo?”

“Vsi ljudje imamo vest. Vemo, kaj je dobro in kaj ne.”

“Vemo že, a kdo dela vedno tisto kar je dobro in prav?”

“Nihče. Vsi smo grešniki, a nam je vendar lahko kdaj kake stvari žal. Priznanje naših slabih dejanj in opustitve dobrih je potreben korak do obžalovanja in Božjega usmiljenja.”

“Ali res mislite, da je vse odvisno od Njega?”

“Vse, kar je, je odvisno od Stvarnika, ker pa smo svobodna bitja, tudi od nas.”

“Vsi smo rdeči pod kožo, nihče ne živi, kot pravite, po vesti. Smo grešniki in jaz si ne domišljam, da bi bil lahko kaj drugega. Kot sem rekel. Tista vaša nebesa so za elito, za take brez grehov, za rajo pa naj bo pekel. Tako je že na zemlji, brez kakega boga. Za to ni treba večnosti.«

»Govorite o nebesih in peklu, bi rekel, da ste včasih hodili k verouku. Ali ste bili celo ministrant?«

»Tisto ne, k verouku pa so me res naganjali doma. Pri župniku smo morali znati vse zapovedi in grehe na pamet.«

»Pa se menda niste učili le o grehih?«

»Vedno pravijo, da so važni grehi, teh pa imamo vsi dovolj, tako da je vse skupaj brez pomena.«

»Če ni Boga, je res vse brez smisla, če pa je, se je vredno vprašati o smislu vsega, kar je, tudi greha, ki je odsotnost ljubezni.«

»Ne boste rekli, da grešniki ne znamo ljubiti. Prepričan sem, da bolj kot kak svetnik.«

»Zamenjujete spolnost z ljubeznijo.«

»Ali mislite, da je kaka razlika? Za večino je ni.«

»Spolnost je lahko izraz ljubezni, lahko pa tudi sebičnosti.«

»Vsi smo sebični. Poznate koga, da ne bi bil?«

»Kot vsaka lastnost, mora biti tudi sebičnost uravnovešena. Kar je v nas slabega, prihaja iz neurejene sebičnosti, iz napuha ali iz sovraštva. Vse te lastnosti pa so nasprotje ljubezni. Vendar mislim, da je kljub temu v večini ljudi več ljubezni in dobrote, kot to kažejo na zunaj.”

“Nekaj že, a dobro veste, da se večina peha in trudi le zase. A to ne pomeni, da bi bili slabi ljudje.”

“Rekel bi, da malokdo misli vedno le nase. A dandanes ljudje ne razkazujejo radi dobrote. Pa smo vendar vsi zmožni kdaj kakega dobrega dela.”

“To že.”

“No in kdor ima v trenutku, ko se poslovi s tega sveta, v sebi vsaj iskrico ljubezni, ne more v pekel.”

“Zakaj ne?”

“Ker v peklu ni prostora za ljubezen.”

“Potem je tisti vaš pekel prazen?”

“Pekel je hudičev, a se bojim, da ni prazen.”

“Dajte no, saj ste rekli, da je dovolj narediti kdaj kaj dobrega.”

“Ne obračajte besed. Vprašanje je, ali je ob koncu življenja od tistega dobrega, storjenega iz ljubezni in usmiljenja, kaj ostalo v nas. Vsaj velika slaba dejanja moramo obžalovati, tako smo v prijateljstvu z Bogom. Nekdo, ki je s slabimi dejanji uničil v sebi zmožnost ljubiti in ni te lastnosti gojil z dobrimi deli, se lahko znajde na pragu večnosti brez trohice ljubezni. A tudi jaz upam, da takih nesrečnikov ni veliko.”

“Kaj pa ostali? Za hudiča so predobri, za tista vaša nebesa pa preslabi. Tam grešnikov ne marajo.”

“Vsi smo grešniki. Skesati se je treba.”

“Skesati na zadnjo uro? Se mi ne zdi pošteno.”

“Bolje je kot nič. Kjer je vsaj malo ljubezni, je po Božjem usmiljenju tudi to mogoče.”

“In kaj potem?”

“Za nebesa bo treba dozoreti.”

“Mislite, da potem Bog odmeri kazni?”

“Bog ne meri kazni. Mislim, da bomo kar sami spoznali, da še nismo zreli za to, kar nam je v večnosti pripravil Stvarnik. Potem bomo čakali, da se ob tisti iskrici ljubezni, ki smo jo ohranili v sebi, počasi in z Božjo pomočjo in našimi molitvami stopi ledena gora grehov in sebičnosti, ki jo imamo nakopičeno v duši.”

“Mislite, da je to večnost?”

“Očiščevanje je verjetno v času, ki je del večnosti. Traja, a bo minilo. Kristjani pravimo temu stanju vice. Nekoč se bo končalo, ker je plamenček ljubezni močnejši kot ledenik naših slabosti. Po Božjem usmiljenju se ta čas konča pri Njem, ki je vir ljubezni. To bo večnost, ki ne mine, a pred njo bo sodba.”

“Mislite ´sodni dan´, ko bo zemlja uničena?”

“Nekoč se bo zemlja, ki je materija, tako ali drugače izrabila, se presnovila, ali kot pravi Sveto Pismo: prešla. Takrat bo Bog zaključil zgodovino in naš čas. To bo trenutek sodbe, ko se bo Kristus vrnil med nas. Konec bo tudi vic in prepad med ljubeznijo in sovraštvom, ki je odsotnost ljubezni, bo postal dokončen in večen.”

“To zveni skoraj preroško.”

“Je preroško. Tako uči Cerkev, kot se morda spomnite od verouka. Naše duše bodo takrat ponovno prejele oporo teles in vsi, ki bodo v območju Božje ljubezni, bodo sprejeti v novo, svetlo in sveto razsežnost zunaj časa. To je večnost zveličanih.”

“Mislite raj?”

“Raj, o katerem govori Sveto pismo, je bil na zemlji. Mislim na doživljanje popolne, trajne sreče, na nekaj, česar si v svoji sedanji omejenosti ne moremo predstavljati in imenujemo nebesa. A ta beseda je večkrat slabo uporabljena, tako, da nam danes pove verjetno manj, kot je morda nekoč.”

“In ostali? Ali res mislite, da obstaja večno pogubljenje?”

“Ni važno, kaj o tem mislim jaz ali kak teolog. Isti, ki nam je govoril o koncu sveta in večni sreči, nam je tudi povedal, da obstaja pekel in da bodo takrat, na sodni dan, nekateri izgnani vanj in dokončno ločeni od teh, ki bodo sledili Odrešeniku.”

“Lepa zgodba. Ali ste opazili, da se je med tem, ko midva govoriva o večnosti, vlak ustavil. Pa še postaje ni. Spet bo zamuda.”

“Res je. Zamuda bo.”

“Presneta reč, čakajo me. Na vlak se človek res ne sme zanesti.”

“Tudi na cesti so kdaj zastoji. Potrpeti je treba. Prej ali slej bo vlak spet potegnil in bova prišla.”

“Ali se vam res nikamor ne mudi? Ali vas nihče ne čaka?”

“O, seveda. Vnuček me čaka, pa hčerka tudi. Četrtek je.”

“Vsak četrtek ju obiščete?”

“Če le morem. Z vnučkom se igrava, Vanda pa ima prost večer.”

“Živi sama z otrokom? Ni poročena?”

“Poročena je, a jo je mož zapustil. Ji pride prav, da ji včasih jaz popazim na otroka.”

“Takole čakanje mi gre na živce.”

“No, pomislite, kako nam bo šlo na živce po smrti čakanje v vicah.”

“Pa smo spet tam. Ali mislite, da je čakanje tisto trpljenje, o katerem govorijo župniki?”

“Tega nihče ne ve, a mislim, da je tudi to del boleče tesnobe, ki nas čaka, kolikor jo zaslužimo.”

“Kot vidim, ste kar vdani, da bo tako. Ali smo pri vsem tem čisto brez moči?”

“Dokler živimo, si vsak lahko pomaga z dobrimi deli in z molitvijo.”

dr. Marko Kremžar