I. Človeški poskusi

Drevo bolečin je neskončno razvejeno. Že v svojih koreninah: človeško trpljenje je namreč globoko povezano s trpljenjem živali, ki preganjajo druga drugo in živijo od tega, da se med seboj jedo. Živali se bojujejo za svoj obstoj in končno vedno enkrat podležejo: sovražniku, bolezni, starosti, smrti. »Stvarstvo je podvrženo ničevosti« (Rim 8,20), zlasti če se hoče ohranjati, kaj šele »razvijati«. Človek v moči svoje zavesti podeduje in poglablja to bolečino narave, pa naj izbruhne od zunaj kot elementarna katastrofa ali od znotraj iz njegovega slabotnega organizma, naj bo fizično kot stradanje in hiranje ali duhovno kot izkušnja sovraštva, osamljenosti, obupanosti nad smislom bivanja. Razumemo tiste svetovne nazore, ki vse ugodje in veselje razlagajo kot (morda varljivo) lupino, bolečino pa kot resnično nosilni temelj obstoja sveta. Kdor bi hotel odvrniti pogled od tega, mora vendarle videti pred seboj svoj gotovi konec in tako preživljati »vse svoje življenje v suženjskem izgnanstvu smrtnega strahu« (Heb 2,15). Kakšno stališče človek lahko zavzame do trpljenja? Trojno.

 

SKRIVNOST KRIŽA BOG IN TRPLJENJE (1) Vprašanje

Človeka gotovo najbolj teži to vprašanje: kako more Bog, če obstaja, dopuščati strašno trpljenje sveta in ga gledati, medtem ko se že stoletja in tisočletja nenehno dogaja? Človeštvo je vsak možen odgovor že neštetokrat poslušalo in ga spričo teže vprašanja vedno znova spoznalo za prelahkega ter ga zavrglo. To vprašanje je kakor odprta, smrtna rana, za katero ni nobenega zdravila. Toda če ni zdravila, ali naj človek ne išče vsaj blažila? To vsi nenehno delamo. Preiskati bo treba, ali in koliko ta blažila zadostujejo. Mnoga blažila ponujajo naokoli in nekateri jih pohlepno sprejemajo; ker pa ni ozdravljenja za celoto, jih puščajo veljati vsaj kot začasno rešitev. Pozorno si bomo morali v podrobnostih ogledati meje te človeške lekarne.

Onkraj vseh človeških zdravil Bog v Jezusu Kristusu daje svoje zdravilo, različno od vseh drugih. Prav tako bo treba preudariti, ali je to zdravilo priporočljivo in se more obnesti. A celo če bi bilo zdravilo najbolj sprejemljivo: ali ne ostaja za tem še vedno začetno vprašanje: kako se more Bog – in prav zdaj domnevno dobrotljivi Bog Jezusa Kristusa – sprijazniti s to neizmernostjo človeškega in svetnega trpljenja? Ali ga to ne zaduši? Ali ni vprašanje, ki vpije do nebes, glasnejše kakor vsak odgovor, ki ga lahko pričakujemo od tam?

 

MOLITEV POSVETITVE JMS (4) »Mati Marija, danes se izročim tvojemu brezmadežnemu Srcu.«

Kaj pomeni, če Devici Mariji zagotavljamo, da se ji »izročimo« (posvetimo)? To je odgovor naše ljubezni na poprejšnjo Marijino ljubezen do nas. Iz ljubezni se naši duhovni Materi popolnoma in nepreklicno podarimo. Tu ne gre samo za enkratno dejanje. Za stalno smo popolnoma Marijini. Vse življenje hočemo biti tesno povezani s svojo duhovno Materjo in po njej z njenim Sinom Jezusom Kristusom. »Srce te Matere,« pravi sv. Janez Vianney, »je ena sama ljubezen in usmiljenje«.

Glavni namen Marijinih prikazovanj v Fatimi je bil širjenje češčenja njenega brezmadežnega Srca, kar naj bi prispevalo k rešitvi človeštva. Marija je vidkinji Luciji leta 1917 naročila: »Jezus hoče s tvojim sodelovanjem doseči, da me bodo ljudje spoznali in ljubili. Na svetu hoče vpeljati češčenje mojega brezmadežnega Srca. Tistemu, ki se ga bo oklenil, obljubim zveličanje. Te duše bo Bog ljubil kakor cvetlice, s katerimi krasim njegov prestol.«

Mala Jacinta, ki jo je papež Frančišek skupaj z vidcem Frančiškom 13. maja 2017 prištel med svetnike, je pred smrtjo dejala Luciji: »Še malo, pa pojdem v nebesa! Ti boš ostala in boš ljudem povedala, da hoče Bog vpeljati na svetu češčenje Marijinega brezmadežnega Srca. Ko bo prišel čas za to, se ne skrij. Povej vsem ljudem, da nam Bog deli milosti po Marijinem brezmadežnem Srcu. Po njej naj prosijo za milosti, ker Srce Jezusovo hoče, da se ob njem časti Marijino brezmadežno Srce.«

Ko govorimo o Marijinem brezmadežnem Srcu, pri tem ne mislimo prvenstveno na Marijino telesno srce, ampak na Marijino osebo. Telesno srce je pri tem simbol njene čudovite ljubezni do Boga in do ljudi, simbol njenega bogatega notranjega duhovnega življenja. O Jezusovem in Marijinem Srcu govorimo zato, ker sta to ime zase v posebnem razodetju uporabljala Jezus in Marija in ker ga uporabljajo tudi papeži.

Papež Pij XII. je leta 1942, ob 25-letnici Marijinih prikazovanj v Fatimi, ves svet posvetil Marijinemu brezmadežnemu Srcu. Praznik Marijinega Srca je raztegnil na vso Cerkev. Danes ga obhajamo takoj za praznikom Srca Jezusovega.

Ko je leta 1997 naše župnije obiskala fatimska Marija romarica, smo se z veliko gorečnostjo posvetili njenemu brezmadežnemu Srcu. Prav tako so se številni posamezniki, družine in druga občestva po temeljiti pripravi izročili Marijinemu Srcu in se po njem posvetili Jezusovemu Srcu ob praznovanju dvatisočletnice Jezusovega rojstva. Fatimska Marija romarica nas je obiskala in spodbudila našo gorečnost tudi v letih 2008, 2016 in 2017. Nismo pa še dovolj izpolnili Marijinih in Jezusovih naročil, kot so: molitev, pokora, spreobrnjenje, zadostilna pobožnost prvih petkov in prvih sobot. Še vedno je treba v zvezi s tretjo fatimsko skrivnostjo uresničiti klic angela z ognjenim mečem 13. julija 1917: »Pokora, pokora, pokora!« Vse te naloge naj bi z Marijino in Jezusovo pomočjo uresničili v 21. stoletju.

p. Anton

 

Popolna posvetitev svojemu Odrešeniku

Papež v okrožnici uči: »Verniki s češčenjem Presvetega Srca Jezusovega izvršujejo najvažnejšo dolžnost, ki jo imajo, da namreč služijo Bogu, obenem pa da sebe vsega, svoja notranja čustva in zunanja dejanja posvetijo svojemu Stvarniku in Odrešeniku ter se na ta način pokoravajo Božji zapovedi: 'Ljubi Gospoda, svojega Boga, iz vsega svojega srca in iz vse duše, z vsem mišljenjem in z vso močjo' (Mr 12,30; Mt 22,37)« (št. 63).

Češčenje Srca Jezusovega se ujema »z bistvom krščanske vere, ki je kajpada vera ljubezni« (št. 52).

p. Anton

 

Najpopolnejša ljubezen do Boga in do bližnjega

Papež Pij XII. pojasnjuje, kakšen namen ima češčenje Srca Jezusovega: »To češčenje ima za svoj namen, da nas privede do najpopolnejše in najbolj dovršene ljubezni do Boga in do bližnjega, do tiste ljubezni, ki vsak dan bolj velikodušno izpolnjuje novo zapoved, ki jo je Božji Učenik kot sveto dediščino zapustil učencem, ko je dejal: 'Novo zapoved vam dam, da se ljubite med seboj, kakor sem vas jaz ljubil. … To je moja zapoved, da se ljubite med seboj, kakor sem vas jaz ljubil' (Jn 13,34; 15,12)« (št. 60). 

Sv. Katarina Sienska (+ 1380) je v posebnem videnju na mistični način doživela zamenjavo svojega srca z Odrešenikovim srcem. V prikazanju ji je Gospod dejal: »Glej, moja ljuba, zvesta hčerka, vzel sem ti tvoje srce in ti izročil svojega.«

Sv. Frančišek Saleški (+ 1622) je v nekem pismu zapisal: »O moja hči, če premišljuješ to Srce, Ti mora ugajati. Kajti to Srce je tako milo, krotko, polno ljubezni do ubogih stvari, polno usmiljenja do spokornikov. O, kako naj bi ne ljubili tega kraljevskega Srca, ki je tako očetovsko in materinsko do nas!«