DOMAČA ZDRAVILA Jabolčni kis patra Simona Ašiča

Pater Simon Ašič je imel zelo rad domač jabolčni kis. Venomer ga je nosil s seboj v majhni steklenici. Sam je v nekem pismu zapisal: »Redno pri hrani uporabljam jabolčni kis, samo pri mleku in kavi ne. Pri mesu obvezno, juha dobi dober okus pri treh čajnih žličkah kisa.« Tudi svoj sodček jabolčnega kisa je imel v samostanu. Ljudje, ki so pri njem iskali pomoč za svoje zdravje, so nemalokrat dobili nekaj tega kisa za domov, če ga sami niso imeli in so ga potrebovali za okrevanje.

V Stični še danes pridelujejo jabolčni kis. Jabolčni kis vsebuje koristne spojine za telo, zato ga je dobro uživati. V njem je kalcij, natrij, železo, magnezij in veliko kalija, encimi, jabolčna in ocetna kislina ter druge spojine.

Jabolčni kis lahko obogatimo z izvlečki zdravilnih rastlin. Zeliščni kis vsebuje izvlečke naslednjih zdravilnih rastlin: list poprove mete (Menthaepiperitae folium), list rožmarina (Rosmarini folium), korenino angelike (Angelicae radix), plod kumine (Carvi fructus), rastlino majarona (Majoranae herba) in korenino peteršilja (Petroselini radix). Uživanje tega kisa deluje ugodno na delovanje prebavnega sistema. Poveča se izločanje prebavnih sokov, izločanje žolča, izboljša se peristaltika, zmanjša se pojavnost krčev, predvsem pa se zmanjša napenjanje. V raziskavah so npr. za poprovo meto, ki je v zeliščnem kisu, dokazali, da ima protiulkusno, protivnetno, protimikrobno in protivirusno delovanje.

Pripravimo si pa lahko še jabolčni kis s hrenom, jabolčni kis s česnom, jabolčni kis z zelenimi orehi in jabolčni kis s čemažem. Splošni napotek za pripravo obogatenih jabolčnih kisov je tak, da npr. sveže nabrane zelene orehe umijemo, razrežemo na koščke in jih namakamo v jabolčnem kisu približno 14 dni. Nato orehe precedimo, ožmemo in že imamo pripravljen jabolčni kis z zelenimi orehi, ki je zdaj bogatejši za spojine iz zelenih orehov, ki so topne v jabolčnem kisu.

Nekaj nasvetov patra Simona Ašiča o uporabi jabolčnega kisa pri različnih zdravstvenih tegobah

Pri prekomernem potenju nog si pomagamo tako, da si pripravimo kopel z jabolčnim kisom. 2 l kisa razredčimo z 2 l vode. Noge kopamo, če je mogoče, trikrat dnevno po pol ure.

V času alergij na cvetni prah, naj tisti, ki ima te težave, pri obroku vzame 1 do 2 žlički jabolčnega kisa z žličko medu.

Pri luskavici, obolela mesta, izmivamo z jabolčnim kisom.

Izpadanje las lahko omilimo z veliko koprivo. V pol litra jabolčnega kisa 10 minut kuhamo 1 pest korenin kopriv. Ohladimo, precedimo in natiramo lasišče enkrat dnevno.

Zasvojenost s prekomernim pitjem alkohola. Star nasvet po priporočilu patra Simona Ašiča je bil: v mlačno vodo v kadi vlijemo pol litra jabolčnega kisa. Večkrat tedensko se tako sprostimo.

Če nimamo pri sebi zobne paste, si vodo za umivanje zob pripravimo tako, da v toplo vodo damo jabolčni kis.

Pege odstranimo z mazilom s hrenom. Svež, nariban hren za 1 do 2 dni namočimo v jabolčnem kisu. S to zmesjo si zvečer pred spanjem previdno namažemo kožo s pegami.

Krčne žile, ki rahlo krvavijo. Pripravimo si obkladek, ki ga pripravimo iz svežih listov bršljana in listov ozkolistnega trpotca. V 1 l hladne vode, ki smo ji dodali 3 žlice jabolčnega kisa, 30 minut namakamo 4 žlice listov bršljana in ozkolistnega trpotca. Precedimo, liste sesekljamo v kašasto obliko in jih za eno uro položimo na razjedo. Obkladek menjamo trikrat dnevno. Rano vsakič umijemo z vodo, ki smo ji dodali malo jabolčnega kisa.

Bolečina v vratu. Pripravimo si obkladek iz ovsa in jabolčnega kisa. V pol litra vode skuhamo 2 pesti zmletih ovsenih zrn v kašasto obliko. Nato dolijemo malo jabolčnega kisa, zmešamo in položimo maso na razbolelo mesto. Obkladek imamo toliko časa na bolečem mestu, dokler je topel.

Za ohranjanje zdravja je pater Simon Ašič poleg vsakodnevnega uživanja jabolčnega kisa pil tudi čaj. Napisal je: «Vsak dan popijem kakšen liter zdravilnega čaja, v katerem je do dvajset zdravilnih rastlin«.

Barbara Kozan, mag.farm.

 

Ženske z Vrhovega II., IDA

Čudno se je spreminjalo življenje na posameznih domačijah na Vrhovem. Rodbine, ki so veljale za spoštovane ali vsaj premožne, so se na lepem izgubile. Dovolj je bila le ena neprava nevesta, pa se je počasi začelo rušiti vse, kar so ustvarili nešteti rodovi pred njo. Otroci smo pogosto občudovali Prhnetovo fasado, kjer je bilo videti še nekaj ornamentov od nekdanjih poslikav, ko je bila ta domačija še zelo imenitna, pravi mali dvorec. Ker so imeli v vsakem rodu veliko otrok in je vsak z doto nekaj odnesel od hiše, že dolgo ni bila več tako premožna kot nekdaj, a dobro ime se jo je še držalo. Zato seveda tudi vsaka nevesta ni bila dobra za ponosno Prhnetovo mater. A vseeno je pogledala malo previsoko. Ana je bila doma z gostilne. Res je znala marsikaj, česar kmečke hčere niso bile vešče, hkrati pa ji je bilo tuje marsikaj, kar je bilo za kmečka dekleta samoumevno. Skromnost in ponižnost nista bili njeni čednosti. Če ji kakšno delo ni bilo po volji, se je preprosto uprla. Pogosto je nagovorila moža, da sta zapregla zapravljivček in se zapeljala do kakega sorodstva ali na božjo pot. To je bilo všeč tudi možu in sta pravzaprav kar srečno živela. Imela sta dva otroka. Hči je bila podobna materi, samozavestna in oblastna. Odraščala je v prvih letih po vojni in odločila se je, da ne bo ostala na kmetiji. Sorodnik ji je preskrbel službo v Ljubljani, končala je tudi večerno šolo, se poročila in postala imenitna gospa. Večkrat je prihajala domov in mati ni vedela, kaj bi ji dala s seboj: zeljnato glavo, steklenico žganja, suho klobaso. Ida je rekla sosedom, da tega nič ne rabi, saj si lahko vse kupi, a noče mami jemati veselja. In najbrž je bilo res tako. Njen brat Luka pa ni imel tako srečne usode. Že od otroštva je bolehal in vse v njegovem življenju je urejala mati. Bilo je jasno, da se mora oženiti, če hočejo, da bo šlo življenje naprej. Toda sam si ni znal ali upal izbrati punco. Včasih so se oglasili kaki ženitni posredniki, morda bi celo našli ženo zanj, a nobena ni hotela k hiši, če ji ne bi prepisali pol grunta. S tem pa se stara Prhnela ni strinjala. Toda, ko je umrla, so vse njene zahteve odpadle. K hiši je prišla prva, ki je hotela. Dobila je pol grunta, pa bolnega tasta in bolehnega moža, ki ga je zelo prezirala. Zaničljivo mu je rekla naš šlevček. Ljudje so ji zamerili, ker se ji ni zdel vreden niti toliko, da bi mu rekla šleva. Luka je delal, kolikor je pač zmogel; ko je omagal, je obsedel v meji. Ona se ni spomnila, da bi mu pomagala. Cele zime je preležala na peči in brala romane. Če ji je kdo od sosedov skušal to previdno oponesti, se je spustila v jok: «Saj nimam nobenega drugega veselja v življenju.« Avtomobila nista imela, stari zapravljivček, ki je bil nekdaj zaščitni znak Prhnetovih, ni bil več za uporabo. Tako sta bila vedno doma. Šla nista niti k maši niti na obiske. Ona je s kolesom opravila najnujnejše opravke v trgovini in uradih. Tudi če se je odločila, da bo šla k maši, je odkolesarila v svoj domači kraj. O veliki noči je nesla žegen v cerkev na hribu že kako uro prej in prišla po košaro, ko so že vsi odšli. Res je bila najbolj nemogoča žena in soseda. Ida, ki je bila vajena časov, ko je vzvišeno gospodinjila njena mati, tega ni mogla prenesti. Vendar je še prihajala domov - zaradi brata - je trdila. Skrbela je tudi za grob staršev in dala za mašo ob obletnicah. Rekla je, da hoče biti tudi ona pokopana poleg staršev, saj ona plačuje za grob. Seveda pa ne dovoli, da bi bila v njem pokopana tudi svakinja. Ko je brat umrl, ga niso upali pokopati v ta grob, ker bi pokopali pozneje vanj še ženo. Tako je dobil večni mir v novem grobu. Toda zgodilo se je, da je kmalu potem umrla tudi Ida. Hči jo je pokopala na pokopališču v kraju, kjer je stanovala, saj ni imela namena, da bi hodila urejat njen grob čez pol Slovenije. Stari Prhnetov je ostal zanemarjen in pozabljen, saj ni bilo nikogar, ki bi se še zmenil zanj. Lukova vdova je pač skrbela le za svoje zadnje domovanje.

Valerija Ravbar

 

VALERIJINE VRSTICE Postni čas

Naši predniki so slovesno obhajali še tako neznaten praznik. Raje so opustili delo kakor pobožnost. »Ta svetnik se vrne le enkrat na leto, zato ga hočemo praznovati kot našega priprošnjika pri Bogu,« so rekli. Posta so se strogo držali in za nič na svetu ne bi jedli mesa v petek ali v postnem času. Ko je o polnoči s pustnega torka na pepelnično sredo zapel postni zvon, je bilo treba odstraniti vso hrano, ki je morda ostala od pustovanja. Če bi jedli meso pred veliko nočjo, bi to prineslo nesrečo. Zato so suho meso zalili z mastjo ali pa so ga zagrebli v žito v kašči, kjer je počakalo do pomladi. Krofe in potice so dali sušit in so jih pozneje namakali v mleko. Skrbno so pomili vse lonce, da ne bi kje ostala kakšna mastna sraga. Ves post so jedli zelo skromno, nekateri le kruh in vodo. Gostilne so zamrle, zabav ni bilo, godci so shranili svoje inštrumente, celo otroci so pospravili orglice. Tudi večerno fantovsko petje in vriskanje na vasi je bilo prepovedano. Fantom in dekletom, ki so kljub temu vasovali, so zaničljivo rekli kvatrniki. Kadilci so prenehali s kajenjem, ženske so si zavezale črne rute. Mnogi so hodili k maši tudi med tednom, doma pa molili žalostni del rožnega venca. Ponavljali so krščanski nauk, saj je bilo pred veliko nočjo spraševanje v cerkvi. Uvod v to obdobje je bila pepelnica, ko so verniki prišli v cerkev k pepeljenju. Z besedami »Prah si in v prah se povrneš,« jih je in jih še danes duhovnik spomni na njihovo minljivost. Ker so bili kmetje zelo povezani s svojim posestvom, so ponekod raztresli blagoslovljen pepel tudi po gospodarskih poslopjih. V postu se je spet začelo delo na polju, ki so ga kmetje blagoslovili, preden so zastavili prvo brazdo. Blagoslov so namenili tudi živini. 40 mučencev v začetku marca je napovedovalo vreme za sledečih 40 dni. Sv. Gregor prvi znanilec pomladi, ko se ptički ženijo, je opomnil gospodinje, da morajo pripraviti za delavce poleg treh glavnih obrokov še dopoldansko malico. O Jožefovem se pomlad zares začne. Tedaj je dan enako dolg kot noč. »Sveti Jožef lep in jasen, dobre letine prerok prijazen,« pravi pregovor. Na praznik Marijinega oznanjenja pa so verjeli, da pade na zemljo nebeški ogenj, ki prešine vsako zrno semena, da more kaliti in rasti. Njive, ki so bile posejane z ozimnim žitom, so pokropili z blagoslovljeno vodo. Rekli so :«Z Bogom začni vsako delo, da bo dober tek imelo.«

Valerija Ravbar

 

Z DUHOVNIKI V SANKT PETERBURGU (22)

Pot smo nadaljevali še nekoliko bolj na jug. Namenjeni smo bili v mesto Puškin. Zakaj se imenuje po pisatelju Puškinu, ne vem. Mogoče je bil tam doma, ali je tam delal, pisal. Tudi v tem kraju je bilo veliko parkov, razkošnih drevoredov in večjih hiš. Lahko bi jim rekel celo palače. Sli smo naprej med drevesi in prišli do velikega in imenitnega dvorca.

Stavbe so bile imenitno prenovljene. Vse je bilo v modri in beli barvi, okrasje v obliki štukatur pa je bilo temno oker barve. Po velikem dvorišču je bil tudi pesek oker barve. Večji del pa je bila trava. Na robu trave je bila cela vrsta velikih žarometov, ki so ponoči osvetljevali dvorec. Ta dvorec je bil posvečen cesarici Katarini, zato ga tudi po njej imenujejo.

Nekaj časa smo potrpežljivo čakali. Začelo je deževati. Čakali smo na vogalu dvorišča. Bili smo v trenutku mokri. Škof Andrej me je vzel pod svoj dežnik. Precej premočeni smo prišli v vežo. Bilo je nekoliko bolj toplo kot zunaj, zato smo tisti, ki smo obogateni z očali, težko videli. Očala so se namreč čisto orosila. Toda kmalu smo se znašli. V nekem stranskem prostoru smo počakali in uredili obveznosti z vstopnicami. Ne vem več točno ali smo dobili posebnega vodiča ali nam je razlagala naša vodička, ki nas je ves čas spremljala. Dobili smo rjave papirnate copate, ki smo si jih morali obuti preko čevljev. Vse to je kazalo, da bomo hodili po dragocenih tlakih. Fotografiranje je bilo dovoljeno, toda brez bliskavice in brez stojala. To pomeni, da ne bo mogoče narediti dobre fotografije. Toda nekako se bom že znašel.

Povedli so nas na razkošno stopnišče. Tam smo čakali, da se je skupina pred nami vrnila z ene strani ogleda. Na stenah so bili mali pomoli, na njih pa razkošne vaze. Po stenah je bilo polno belih štukatur in veliko okrasja. Na stropu je bilo nekaj slik na platno.

Ko se je skupina pred nami vrnila, smo se pomaknili naprej. Prva dvorana, ki smo si jo ogledali, je bila razkošna jedilnica za manjšo druščino. Mislim, da je bilo sedem ali osem sedežev. Vse je bilo pripravljeno za slovesno pojedino. Prostor je bil razkošen in ves v zlatu. Vsi robovi na stenah in vse štukature so bile pozlačene. Na mizah dragoceno posodje, ob stenah pa zlati svečniki. V kotu čudovita lončena peč, za katero je bilo videti, kakor da je narejena iz dragocenega porcelana. Mogoče je celo bila.

Strop je bil razkošno okrašen s štukaturami, ki so bile okviri slik, ki so bile vanje vstavljene. Na zadnji steni je bilo nekaj oken. A to so bila le lažna okna, ki so bila narejena v steni. Namesto šip pa so bila v njih ogledala. Tudi to je bil eden izmed trikov, s katerim so umetno povečali prostor. Zdelo se ti je, da gledaš skozi okna, v resnici pa so bila le ogledala.

Naslednji prostor je bila velika dvorana čez vso širino stavbe. Bila je svetla, z okni na obeh straneh. V osnovi so bile bele stene, a vse so se bleščale v zlatu. Zidovi so bili polni lepih štukatur, ki so bile vse pozlačene, zato se je vse lesketalo v zlatu. Tudi tla so bila vrhunsko izdelana. Kombinacije različnih barv in razne figure, izdelane iz več vrst lesa.

Pogled v strop pa je razodeval še večje razkošje. Ves strop je bil ena sama slika na platno. Naslikana je bila iluzorna arhitektura, ki je prostor navidezno povišala vsaj za eno nadstropje. V vrhu navidezne arhitekture se je strop odpiral v nebo, kjer so bili razni prizori.

Počasi samo drsali v naših papirnatih prevlekah za čevlje. To je bila zanimiva domislica. Toda navadni čevlji najbrž ne poškodujejo tal. Posebej če so podplati iz mehke in voljne gume. No, oni že vedo, zakaj so tako ukrenili. Guma mogoče lahko pušča temne črte na tlaku. Mislim, da jih ni težko pobrisati, a najbrž je bolje, če jih sploh ni. Tlake veliko bolj poškodujejo ženski čevlji z visoko peto. Posebej tisti z ozko in trdo petico. To sem sam že videl, saj so bila tla tako uničena, kot bi jih natolkel z ošiljenim kladivom.

V veliki dvorani so nas zadržali tako dolgo, da si je skupina za nami ogledala prva dva prostora. Ko je bila vsa skupina že v polovici velike dvorane, so nas spustili naprej. Zanimivo, kako so uredili obhode turistov.

Ta velika dvorana je bila najbrž namenjena raznim večjim koncertom ali celo plesom. Dva velika klavirja sta bila še vedno v dvorani. Vmes med okni so bila nameščena velika ogledala. Tudi to je dajalo občutek, da je prostor večji, kot je v resnici. Najbrž je bilo tudi zanimivo gledati sebe med plesom. Vsak je lahko opazil, koliko lahkotnosti in elegance je v njegovih plesnih gibih. Da, znali so si carji opremljati prostore!

Eno takih ogledal je še mene zapeljalo, da sem skušal narediti en avtoportret. Toda ni bilo tako preprosto, kot se na prvi pogled zdi. Takoj, ko pogledaš skozi iskalo, zakriješ precejšen del obraza. Kar pa za portret ni ravno najbolje. Ko pa umakneš oko iz iskala, se sicer obraz bolje vidi, a s tem tvegaš, da fotografija mogoče ne bo tako pokončna kot bi morala biti. Naredil sem več poskusov in se potrudil, da je bil fotoaparat čim bolj pravilno pokončno postavljen. Za silo mi je uspelo. Toda ko gledam fotografijo, se mi zdi, da bi bilo to in ono še potrebno popraviti. Bom pa naslednjič bolj pazil, ko me bo spet popadla kakšna skušnjava pred ogledalom.

Na koncu sem spoznal, da jaz nisem bil edini nečimrnež, ki sem se ogledoval in fotografiral v ogledalu. Tudi nekateri bogoslovci so poskušali enako.

p. Branko Petauer

 

POMEN MOLITVE ZA NAŠE ŽIVLJENJE (18) Različne težave pri molitvi

Neka žena in mati je zapisala: »Molim rada, a molim težko. Čudna trditev, saj navadno tisto, kar imamo radi, tudi radi opravljamo. Molim rada, ker vsaj delno poznam lepoto in bogastvo molitvenega življenja; molim težko, ker mi molitev predstavlja premagovanje marsikatere težave. Molim rada, ker me molitev umirja, sprošča, nasičuje mojo notranjost. Po njej se mi približuje ter razodeva Bog in jaz njemu. Molim težko, ker mi ni vselej preprosto začeti; težko se zberem, potrebujem nekaj časa, ki ga tolikokrat zmanjkuje, morda si dam preveč opraviti z drugimi, bolj ali manj pomembnimi stvarmi. Molim težko, ker velikokrat ne znam prav moliti, ker ne molim v pravem duhu in resnici ... Kar naprej se borim s svojo lenobo, raztresenostjo in z vsem, kar je v meni preveč Martinega in premalo Marijinega.«

Ne smemo pozabiti, da je Bog skrivnost, za katero je treba biti odprt. Treba je biti lačen in žejen Boga. Upoštevati moramo Boga, kakor se nam javlja po razodetju, in ne "boga", ki je proizvod naše domišljije. Tisto, kar vidimo, slišimo, stehtamo, zmerimo, spravimo v denar, ni vse in predvsem ni najvažnejše.

Sv. Bernard nam svetuje: »Če čutiš, da se te loteva odpor, lenoba ali naveličanost, ne izgubi zaupanja in ne opuščaj duhovnih vaj, marveč poišči roko Pomočnika in prosi.«

Zelo je res, kar je zapisal italijanski duhovni pisatelj Alessandro Pronzato: »Prijatelj, če boš čakal na to, da boš molil, ko se ti bo ljubilo, se boš pošteno opekel. Imeti moraš moč in pogum, da boš molil tudi takrat in še posebno takrat, ko se ti ne ljubi.«

V čemer si moremo sami pomagati, si bomo pomagali sami. Bog ne bo podpiral naše lenobe in brezbrižnosti. Molitev zato ne more biti beg pred našimi dolžnostmi, temveč naj bo povezana z našo dejavnostjo in odgovornostjo.

Današnji človek, ki je nagnjen k neredu, ima težave z redno molitvijo, a prav ta je zelo pomembna. Če se bomo glede molitve držali reda, bo ta red tudi nas ohranjal na duhovni višini. Če je molitev dihanje duše, s tem dihanjem nikoli ne smemo prekiniti. Dokler kristjan duhovno diha, tudi duhovno živi. Molitev zato nujno spada h krščanskemu življenju.

Marsikdo kljub resni volji po redni molitvi pogosto čuti skušnjavo, da ne bi molil, ker se mu zdi, da njegova molitev zaradi različnih vzrokov nič ne velja.

Kogar med molitvijo nadlegujejo skušnjave, bo upošteval nasvet meniha Evagrija Pontskega (u. 399): »Če moliš kot se spodobi, pričakuj, kar se ne spodobi, in pogumno vzdrži.«

Marsikomu je kamen spotike trpljenje, ki ga molitev ne odpravlja. Pogosto gre za napačno pojmovanje vere in primitivno pojmovanje Boga. Vera ni trgovina na drobno, daj-dam.

Največja ovira za vero in s tem za molitev je praktični materializem, to je zakopanost v ta svet, življenje, kakor da Boga ni, skrb samo za boljši kos kruha, težnja, da bi iz življenja iztisnili čim več užitkov. Jezus nas uči, naj ne bomo pretirano zaskrbljeni, kaj bomo jedli ali kaj bomo pili ali kaj bomo oblekli. Če bomo iskali najprej Božje kraljestvo in njegovo pravico, nam bo vse drugo navrženo (prim. Mt 6,31.33). Po pravici je Kristus med blagre postavil na prvo mesto: »Blagor ubogim v duhu, ker njihovo je nebeško kraljestvo« (Mt 5,3). Takšni si ne nabirajo »zakladov na zemlji, kjer jih uničujeta molj in rja in kjer tatovi spodkopavajo zidove in kradejo,« marveč si nabirajo »zaklade v nebesih, kjer jih ne uničujeta ne molj ne rja, in kjer tatovi ne spodkopavajo in ne kradejo« (Mt 6,19s).

Tudi za globoko vernega človeka molitev večkrat ni lahka, zlasti če se hoče držati v molitvi nekega reda in moli tudi takrat, kadar ni razpoložen za molitev. Molitev postane posebno težka takrat, ko smo notranje popolnoma prazni, ko se nam zdi, da smo v temi in da nas je Bog zapustil.

Važno je, da v času preizkušnje ne prenehamo z molitvijo. V pomoč nam bodo kratki molitveni izreki. S pridom bomo vzeli v roke Sveto pismo. Najbrž se bomo morali na začetku k temu prisiliti, a končno nam bo Bog po Svetem pismu spregovoril in nas potolažil.

Znani duhovni pisatelj in vzgojitelj Romano Guardini v knjigi Uvajanje v molitev svetuje: »Večkrat pomaga, če menjaš molitvene obrazce; kar je novo, še neizrabljeno, daje prožnost. Ali pa spremeni obliko molitve. Nadomesti npr. lastno molitev z duhovnim branjem in poskusi priti po tej poti do Boga. Ali se omeji na določene, prav preproste in krepke molitve.

Kadar pa ti sploh vse odpove, tedaj vsaj poklekni ali stopi pred Boga z besedami: 'Vem, da bi moral moliti, a ne morem.'«

Kako se pri molitvi ne smemo zanašati na omahljiva čustva in kako jih moramo prerasti, nas poučuje Hoja za Kristusom:      »Sin, ne zaupaj temu, kar morda sedaj čutiš v srcu, zakaj čustva se hitro menjajo. Dokler boš živel, boš podvržen spremenljivosti, tudi ne po svoji volji: zdaj vesel, zdaj žalosten; zdaj miren, potem nemiren; danes goreč, jutri mlačen; sedaj skrben, drugič len; zdaj resen, a potem zopet lahkomiseln.

A kdor je moder in v duhovnem življenju poučén, ta je vzvišen nad vso to spremenljivost; tak se ne meni za čustva, ne za to, od kod vleče veter nestanovitnosti, ampak samo za to, da je duh popolnoma obrnjen k pravemu in zaželenemu cilju.«

Treba je upoštevati, kar je zapisal teolog Karl Rahner v knjigi Molitev, naša težava in naš blagoslov: »"Molitev je milost. Molitev pa je tudi umetnost, ki se je moremo privaditi. Lahko se naučimo, kako naj se pred molitvijo umirimo in zberemo, kako naj premislimo, kaj nameravamo, kako se z Bogom pogovorimo brez molitvenih obrazcev o svojih težavah, celo o tem, da se le neradi mudimo ob svetih rečeh, kako se z Bogom pogovorimo o njem samem.«

p. Anton