PO MARIJI K JEZUSU Izredni čudež

»Verjel bom v čudeže, če mi boste uspeli dokazati, da odrezana noga lahko znova zraste. To se nikoli ni zgodilo in tega ne boste zmogli narediti«, so nepremišljene besede velikega ateističnega modreca. Kajti ta neverjetni čudež se je resnično zgodil po posredovanju Naše Gospe od stebra (Pilar) 29. marca 1640 v Španiji: mlademu kmetu je vnovič zrasla noga, ki so jo pred dvema letoma odrezali in jo položili v zemljo na pokopališču bolnišnice.

Stroga zgodovinska preiskava ne pušča nobenega dvoma o resničnosti dejstev: razpoložljive arhivske dokumente, ki poročajo o operaciji, »pokopu« noge, o izvedencih, ki so jih določile oblasti, in o natančnem opisu procesa, ki je čudež priznal, je Vittorio Messori zbral v neverjetni knjigi, ki je postala uspešnica v številnih državah (V. Messori, Čudež, Rizzoli, 1998).

 

SMISEL TRPLJENJA (2) Združljivost trpljenja in sreče

Kako sta združljiva trpljenje in sreča? Trpljenje in smrt človek pogosto doživlja kot največji nesmisel in nepremagljivo oviro sreče. Misli, da bo z napredkom znanosti in tehnike odstranil vsako trpljenje ter prišel do sreče. Toda trpljenje in smrt sta neizprosno dejstvo tudi za tega človeka. Trpljenja z napredkom znanosti in tehnike ni manj, ampak celo več. Pojavlja se vedno novo trpljenje. Pomislimo na pandemijo novega koronavirusa. Človek je vedno manj sposoben, da sprejema trpljenje.

Kako je mogoče biti srečen kljub trpljenju, ki je več ali manj stalen človekov spremljevalec na zemlji?

Trpljenje, ki se ne da odpraviti, je treba zavestno sprejeti in ga vedno znova sprejemati. Če trpljenja, ki ga ne moremo odpraviti, z Božjo pomočjo ne sprejmemo, nas težave lahko zlomijo, nas naredijo nezadovoljne, zamorjene, brez poleta.

Na trpljenje moramo začeti gledati drugače. Tako kot je gledal nanj Kristus. Odkriti mu je treba višji smisel, smisel, ki presega ozke meje časa in prostora. Seveda kljub temu boli, a vedno manj.

Stvari naj dobijo mesto, ki jim gre. Če se nanje ne bomo navezovali, bomo manj trpeli. Notranje svobodnejši se bomo lahko globlje približali Bogu in duhovnim vrednotam. Tedaj bomo tudi svoje trpljenje lažje sprejeli in ga znali pridružiti Kristusovi odrešenjski daritvi.

Na trpljenje bomo gledali drugače in nas ne bo tako onesrečevalo, če bomo gledali nanj z vidika večnosti. Kaj je še tako veliko trpljenje tu na zemlji v primerjavi z večno srečo, ki nas čaka onstran groba?! Kaj je 50, 60, 80 let še tako neznosnega trpljenja v primerjavi z nebeško blaženostjo, kjer je milijarda let manj kakor kapljica v primerjavi z neizmernim oceanom sreče v Bogu?! Ko bi imeli stalno pred seboj neizmerni ocean blaženosti v Bogu, bi nas zemeljsko trpljenje ne prizadelo tako zelo, čeprav se nam zdi krivično in nas boli.

Marsikaj je zavito v skrivnost. Trpljenja pogosto ne razumemo. Če verujemo, da je Bog ljubezen, je ljubezen tudi takrat, ko dopušča trpljenje. Naša naloga je, da trpljenje spreminjamo v ljubezen. Če iz ljubezni trpimo za Boga in bližnjega, najbolje razodevamo, da je naša ljubezen iskrena in nesebična. Ni pomembno, da trpljenje razumemo, pomembno je, da ga sprejmemo, osmislimo in Bogu darujemo.

Na trpljenje ne smemo gledati kot na oviro in nasprotje sreče. Trpljenje je treba vračunati v srečo kot njeno sestavino in pot do nje. Kako? Samo v povezavi z ljubeznijo. Tako je bilo pri Jezusovem trpljenju. Trpljenje samo zase, če ni osmišljeno in vračunano v srečo, še ni vrednota. Ker je Kristus trpljenje in smrt sprejel iz ljubezni do Očeta in človeštva, je postalo tako zelo rodovitno. Z njim nas je odrešil.

Kdor svojega trpljenja ne vračuna v svojo srečo, ne more biti dalj časa srečen. S trpljenjem, ki se iz našega življenja ne da odstraniti, se je treba najprej sprijazniti kot z nujnim gostom, nato pa iz njega dobiti duhovno korist. Življenja ni brez trpljenja. Trpljenje ima za vernega človeka posebno vrednost in smisel. Za človeka mora postati vrednota. Tudi bolezen in smrt sta za kristjana smiselni. Če to uvidimo in zavestno sprejmemo, nam trpljenje ne bo ovira za srečo. Tedaj bo za nas veljalo, kakor pravi akademik Trstenjak v knjigi Po sledeh človeka: »Tudi cele gore trpljenja ne morejo človeka, ki je res srečen, narediti nesrečnega.«

p. Anton

 

SKRIVNOST KRIŽA SKRIVNOST KRIŽA (3) Križ ponižanja (1)

Beseda ponižanje danes ni priljubljena in večina ljudi bi jo najraje črtala iz slovarja. Toda četudi bi jo črtali, bi resničnost ponižanja še vedno ostala. Ponižanja bodo obstajala, dokler bomo na svetu ljudje, saj smo ranjeni po izvirnem grehu in tako včasih ponižujemo drug drugega.

V današnji družbi se veliko govori o različnih pravicah, vsakdo se zelo zavzema za raznorazne pravice. Ljudje gredo tako daleč, da se bolj zavzemajo za pravice živali kot pa za človeka. Toda ali je prav, da tako zelo poudarjajo pravice, še posebej vsak svoje? Mislim, da to ni prav, saj se pravice zmeraj križajo. Moje pravice delajo krivico mojemu bližnjemu. To, kar imam jaz pravico narediti, lahko mojemu bližnjemu prizadene škodo ali ga poniža. Zato uzakonjena pravica ne bo nikoli naredila reda na svetu. Svet bi morala urejati in obvladovati ljubezen do bližnjega. Ta je zmeraj pravična, ker ne gleda na svoje, ampak na to, kar je bližnjega. Apostol Pavel jo tako lepo opiše: »Ljubezen je potrpežljiva, dobrotljiva je ljubezen, ni nevoščljiva, ljubezen se ne ponaša, se ne napihuje, ni brezobzirna, ne išče svojega, ne da se razdražiti, ne misli hudega. Ne veseli se krivice, veseli pa se resnice. Vse prenaša, vse veruje, vse upa, vse prestane.« Ljubezen vedno ravna tako, da je prav za bližnjega in seveda ne gleda nase. Raje sama potrpi ali je prikrajšana, samo da bližnji ne trpi.

Kot sem že rekel, ponižanje danes ni priljubljeno, ljudje pa kljub temu veliko ponižujejo drug drugega. Še hujše pa je, ker nobeden ni pripravljen ponižanja sprejeti, ampak ga hoče vrniti vsaj v tolikšni meri, kot ga je prejel. Ponižanje v ljudeh zbudi maščevanje. Lahko bi rekli, da glede tega še pri mnogih ljudeh velja starozavezno pravilo zob za zob, oko za oko. Zaradi ponižanj se ljudje tožijo na sodiščih in tako povzročajo še večje sovraštvo med seboj.

Pravo nasprotje ponižanja je napuh. Prav napuh nam prigovarja, da se ne smemo pustiti tako zelo ponižati. Napuh šepeče, da ima vsak izmed nas svoje dostojanstvo, ki ne sme biti potlačeno. Toda potrebno je razlikovati med pravim dostojanstvom in med tistim, ki temelji na napuhu. Pravo dostojanstvo, ki ga imamo, izvira od Boga. Najdragocenejše dostojanstvo, ki ga imamo, je dostojanstvo Božjega otroštva. To nam daje pravico, da smo sodediči v nebeškem kraljestvu. Toda to dostojanstvo je utemeljeno na ljubezni in ni tako, da bi drugemu škodilo ali ga ponižalo. Je tudi resnično dostojanstvo, ki nam ga ne more nihče vzeti, in tudi nihče nas ne more toliko ponižati, da bi nam to dostojanstvo lahko vzel. Bog nam ga je popolnoma izročil, položil nam ga je v roke, zato ga lahko zapravimo le sami. Dostojanstvo Božjega otroštva nam lahko vzame samo greh, ki ga naredimo s svobodno odločitvijo. Greh pa je pravzaprav samoponižanje.

Drugače pa je z drugim, lažnim dostojanstvom. To je lahko utemeljeno na napuhu ali pa je sad lastne želje ali poželjivosti. Je škodljivo, ker človeku zamegljuje pogled in ni več sposoben sebe prav videti niti prav oceniti lastnega stanja. Napuh človeka zavaja, da sebe opravičuje in krivdo vali na druge. Na ta način v človeku raste dostojanstvo, ki ni pravo, ampak je zlagano. Resnično stanje je bistveno drugačno od tistega, ki ga vidimo v napuhu. Tak človek mora najprej spregledati in se spreobrniti k resnični poštenosti. Iz svojega življenja mora odpraviti vse, kar je lažno, in se okleniti samo resnice, ki je včasih tudi boleča. Resnica nam pove, kakšni v resnici smo, to pa nam mnogokrat ni všeč, saj bi bili radi drugačni. Še posebej je resnica boleča, kadar nas vodi do spoznanja naših slabosti, napak in grehov. To je neke vrste ponižanje, toda resnica nas vedno tudi osvobaja.

Vrača nam pravi pogled na lastno življenje in nam pokaže tako dobro kot tudi slabo. Ponižanje, ki nam pomaga spoznati lastne napake, je potrebno in koristno. Odpira nam oči, da smo ubogi in ne tako imenitni, kot si včasih domišljamo. Ponižanje nas postavi na trda tla, da začnemo razmišljati o svojem življenju, in nas nagovarja, da spremenimo tisto, kar nam povzroča grenkobo in bolečino. Ponižanje nas tudi vodi v ponižnost, to je v držo, ki nas odpira bogu in bližnjemu. Apostol Peter lepo pravi o ponižnosti: »Prav tako mlajši, podredite se starejšim. V medsebojnih odnosih se vsi oblecite v ponižnost, ker Bog se prevzetnim upira, ponižnim pa daje milost. Ponižajte se pod močno Božjo roko, da vas ob svojem času poviša.«

p. Branko Petauer

 

Tudi nad vami so se danes odprla nebesa

S hvaležnostjo Bogu in svetima Srcema Jezusa in Marije se spominjam škofa msgr. dr. Jožefa Smeja in njegove pastoralne in človeške modrosti ob začetku mojega duhovniškega delovanja. Po opravljanju kaplanske službe v župniji Luče v Zg. Savinjski dolini sem bil prestavljen v župnijo Ruše. Kmalu sem spoznal, da je to zahtevna fara, narodnostno zelo pestra, saj je bilo veliko faranov iz južnih republik. Vsako leto sem tako imel katehumene, župnija pa je slovela tudi po tem, da je imela starodavno božjepotno cerkev, »Ruško Mater Božjo« iz 15. stoletja. Zato sem se kmalu po svojem prihodu seznanil s škofom msgr. Jožefom Smejem. Pomagal mi je s svojimi bogatimi pastoralnimi izkušnjami in je spremljal moje delovanje. Takoj ob začetku pastirske službe v Rušah sem začutil potrebo po posebnem dejanju v župniji: Posvetitev Jezusovemu in Marijinemu Srcu (JMS). Skupaj s člani ŽPS, ob sodelovanju Združenja posvečenih JMS, smo se dogovorili za posvetitev posameznikov in družin. Nato pa sem prosil škofa msgr. Jožefa Smeja, če bi to dejanje lahko opravil on. Z veseljem je sprejel in določil datum na praznik Jezusovega krsta, 7. januarja 2001, in opozoril, naj se dobro pripravimo. Adventni čas in sklep svetega leta 2000 je bila dobra priložnost za pripravo. Lahko sem od blizu občudoval njegovo zaupanje v Marijino priprošnjo. Pred podobo Ruške Matere Božje je dolgo klečal pred in po posvetitvi. V pridigi pa je med drugim dejal:

»Včeraj smo pred praznikom Bogojavljanja ali Gospodovim razglašenjem v Mariboru pred mariborsko stolnico zaključili jubilejno sveto leto 2000. Toda v nekem smislu pa bomo tudi v Rušah slovesno zaključili sveto leto s tem, da se bomo posvetili presvetemu Jezusovemu in Marijinemu brezmadežnemu Srcu. Posvetitev JMS je obnovitev krstnih obljub. Pri sv. krstu smo se neizbrisno posvetili Sv. Trojici, Bogu Očetu kot sinovi in hčere nebeškega Očeta, Božjemu Sinu Jezusu Kristusu kot bratje in sestre, Sv. Duhu, da smo tako postali njegov tempelj. Na današnji dan, ko se bomo posvetili JMS, se bodo tudi nad vami odprla nebesa, kajti dana vam bo Jezusova obljuba, ki jo je Jezus posredoval francoski redovnici sv. Marjeti Mariji Alakok: »Tistim, ki bodo častili Jezusovo Srce, bom dal milosti, da bodo spreobračali tudi najbolj trdovratne grešnike.«

Občudoval sem njegovo ponižnost in srčnost, s katerima se je srečeval z ljudmi, delil podobe JMS kot spominske slike na dan posvetitve. Z vsakim posameznikom se je pomenkoval, spodbujal in se zahvaljeval.

Lik škofa msgr. dr. Jožefa Smeja odkrivam vedno bolj, ko se pogovarjam z ljudmi, ki so ga poznali od bliže, ko gledam slike, ko obujam spomine na čas delovanja v Rušah, Martjancih, ali ob različnih priložnostih, na praznovanjih v župniji Puščava na Pohorju, ki je bila sosednja župnija Rušam. Sem je zelo rad zahajal tudi škof Smej. Zbiral nas je duhovnike, se pogovarjal, šalil, vedno pa spodbujal k resnemu, svetemu duhovniškemu življenju. To so bila npr. nepozabna srečanja bolnikov, invalidov in ostarelih (BIO). Naj bo tudi to moje obujanje svetih trenutkov njegovih obiskov kot kamenček v mozaiku njegove svetosti. Šele sedaj dojemam njegovo škofovsko geslo: »Milosti polna, spomni se me.« Vse njegove kreposti so izhajale iz ljubezni do Božje matere Marije, ki je srednica vseh milosti.

Srečko Fras, župnik pri Mali Nedelji

 

MOLITEV POSVETITVE JMS (3) Da bi bil vedno bolj predan in zvest tvoj [Očetov] otrok

Spomnimo se prvega stavka molitve posvetitve JMS: »Večni Oče, v Svetem Duhu se hočem posvetiti in izročiti Jezusovemu in Marijinemu Srcu, da bi bil vedno bolj predan in zvest tvoj otrok.«

Nebeški Oče ima v posebnem, naravnem pomenu samo enega Sina. To je Božji Sin, druga Božja oseba, Jezus Kristus. Bog je njegov Oče v edinstvenem pomenu. Če beremo evangelije, lahko spoznamo, kako prisrčen je bil Jezusov odnos do nebeškega Očeta, ki se je še posebej razodeval v njegovi molitvi. Njegova najkrajša in najprisrčnejša molitev je imela samo eno besedo: »Oče!«

Mi smo pri svetem krstu po Jezusu postali deležni njegovega Božjega sinovstva. Postali smo Božji posinovljenci, Božji otroci. Tudi v nas naj bi bilo nekaj tiste prisrčnosti do nebeškega Očeta, ki je Jezusa navdajala vse dni njegovega zemeljskega življenja in ga navdaja tudi zdaj, ko je poveličan v nebeški slavi.

Kako veličastna in tolažilna je misel: Za svojega očeta imamo samega nebeškega Očeta! Kdo je on, kdo smo mi! Kakšno dostojanstvo je nam, nevrednim, podaril naš nebeški Oče! Apostol Janez ves vesel vzklika: »Poglejte, kakšno ljubezen nam je podaril Oče: Božji otroci se imenujemo in to tudi smo« (1 Jn 3,1). Bog Oče nas ljubi kot svoje otroke. Zelo smo mu pri srcu. Želi nam le dobro. Pričakuje, da mu ljubezen vračamo.

Ker smo Božji otroci, se svojemu nebeškemu Očetu lahko popolnoma prepustimo in mu popolnoma zaupamo. Ljubezen nebeškega Očeta do nas nas nagiba k hvaležni predanosti in zvestobi. V nekem smislu smo sprejeti v samo družinsko življenje, ki vlada med posameznimi Božjimi osebami v Sveti Trojici.

Če se izročimo Marijinemu brezmadežnemu Srcu in po njem posvetimo Jezusovemu presvetemu Srcu, če to posvetitev vedno znova obnavljamo in po njej živimo, nas bosta onadva vodila v Očetovo srce. To je največ, nekaj najčudovitejšega, kar moremo doseči.

Ker smo Božji otroci, smo bratje in sestre Jezusa Kristusa, smo bratje in sestre tudi med seboj. To dejstvo nas spodbuja k prenovljenim medsebojnim odnosom, ki jih vodi in usmerja Božja ljubezen. Takšni smo svojemu Očetu v nebesih najbolj všeč. Zato je Jezus tako naglašal medsebojno ljubezen med kristjani kot razpoznavno znamenje in je pri tem sebe postavil za zgled: »Novo zapoved vam dam, da se ljubite med seboj! Kakor sem jaz vas ljubil, tako se tudi vi ljubite med seboj! Po tem bodo vsi spoznali, da ste moji učenci, če boste med seboj imeli ljubezen"« (Jn 13,34s). »To je moja zapoved, da se ljubite med seboj, kakor sem vas jaz ljubil« (Jn 15,12).

Tudi apostola Janez in Pavel zelo naglašata ljubezen med Jezusovimi učenci: »Ljubimo se med seboj, ker je ljubezen od Boga in ker je vsak, ki ljubi, iz Boga rojen in Boga pozna. Kdor ne ljubi, Boga ni spoznal, kajti Bog je ljubezen. Če nas je Bog tako vzljubil, smo se tudi mi dolžni ljubiti med seboj« (1 Jn 4,7s.11). »Živite v ljubezni, kakor je tudi Kristus vzljubil nas in je daroval sam sebe za nas kot blago dišečo daritev in žrtev Bogu« (Ef 5,2).

p. Anton