Božja roka

Stana se je kot omamljena opotekala ob progi, iskala med travo in kamenjem okrvavljene predmete in jih zavijala v ruto. Sama ni vedela zakaj. Moža so že odpeljali. Vrgel se je pod vlak in bil takoj mrtev. Tak je bil žalosten konec njenega nesrečnega zakona. Čeprav sta bila ločena, je bil zanjo še vedno njen mož. Ko je prišla domov, se ji je približala mati, rekoč: »Božja roka.« Kako naj bo nekaj takega božja volja! Bila je prepričana, da je za to, kako je končal njen mož, bila kriva samo ona. Nikoli se ne bi smela poročiti. Pravzaprav v času svojega deklištva sploh ni mislila, da se bo kdaj poročila.

Njene sestre so kmalu odšle od doma, Stana je pomagala staršem. Šele pozneje si je tudi ona poiskala službo. Toda nikoli ni hodila v družbo. Rada je imela samoto, razmišljanje in molitev. In bala se je greha! Zato se je tudi izogibala fantom. Imela je lepo, mirno mladost. Zdelo se ji je, kakor da nad njo bdi Marija. Kadar se ji je priporočila, je bila uslišana. V tihih pogovorih z njo se je čutila varno in srečno. Potem pa je na lepem prišlo obdobje, ko je zahrepenela po družini, da bi mela moža in otroke, kakor njene sestre. Ko so za praznike prišle domov, so napolnile hišo z radostjo in veseljem. Ob takih priložnostih je bilo, kakor da ona sploh ne obstaja. Starša, ki jima je posvečala vso skrb in ljubezen, sta imela oči in ušesa samo za vnuke. Prav takrat se je pojavil v njeni bližini fant, ki nikakor ni znal ceniti njenih kreposti, se mu je pa zdelo, da bi mu znala ustvariti lepo domače ognjišče. Stana je razmišljala, da je za njo 25 let, od katerih ni imela čisto nič, in se spraševala, ali je bilo pametno, da se je tako asketsko odrekala vsemu? Ali ni morda njeno mesto v samostanu, kjer bi lahko Mariji izkazovala svojo vdanost? Toda postajalo ji je čedalje bolj jasno, da je to obdobje minilo. Zasnubil jo je in ona je na začudenje mnogih privolila. Ko sta se oporočila, je bila noseča. In to je bila njena neskončna bolečina. Ne samo sramota za družino, sram jo je bilo pred Marijo, ki ji je tolikokrat obljubljala, kako bo živela pošteno in brez greha. Toda skušala je čim manj misliti na to. Trudila se je, da bi ustvarila dom kot je bil dom njenih staršev. Toda on je dom rabil le toliko, da se je imel kam vrniti po prekrokani noči ali potepanju s svojo motoristično družbo. Ona je lahko le prosila in jokala, naj se poboljša. Leta so se vlekla, bilo je samo slabše. Strahoval je njo in otroka. Kadar je bil trezen, je obljubljal, kako bo že naslednji dan vse drugače, pa ni bilo. Ko je bil pijan, je pozabil na vse. Svetovali so ji, naj ga postavi pred izbiro: zdravljenje alkohola ali ločitev. Odločil se je za alkohol. Stana se je z otrokom vrnila k staršem. Bila je spet osramočena in strta še bolj kot ob poroki. Očitala si je, da ni bila zmožna dovolj potrpeti, da se ni dovolj potrudila, da bi ohranila zakon. Toda tudi mož se je sesul in se odločil za smrt.

Potem so sledila leta molitve. Molitve za pokojnega moža. Ko se je sin poročil in odšel po svoje, je molila še za njegovo družino, za vse sorodnike in znance, za katere je menila, da so potrebni priprošnje v nebesih. Dolga leta ni imela moči, da bi šla k maši. Še vedno se je počutila krivo pred Marijo, ki je bila z njo tako dobrotljiva, dokler ni izdala njenega zaupanja. Potem pa se je nenadoma v njeni glavi vse spremenilo. Zazdelo se ji je, da so tudi njej namenjene besede, ki jih je Marija v Fatimi izrekla Luciji ob svojem drugem prikazanju: «Ne izgubljaj poguma! Jaz te ne bom nikoli zapustila. Moje brezmadežno srce bo tvoje pribežališče in pot, ki te bo vodila k Bogu.«

In Stani se je nenadoma zazdelo, kakor da jo je Marija spet sprejela v svoje varstvo. Začutila je, da jo je izbrala za novo poslanstvo. Lahko je zbrano molila ure in ure. Dolgo ni nihče vedel za njene tihe molitve v samoti doma. Zdaj pa je začutila, da mora molitev deliti še z drugimi. Začela je obiskovati osamljene ljudi in jim s skupno molitvijo dajala pogum. Nanjo so se obračali mnogi, ki so izgubili stik z Bogom, pa niso želeli zapustiti tega sveta brez Božjega odpuščenja. Pogumno je spet začela hoditi k maši in vsi so jo sprejeli z odprtimi srci. Po toliko letih molitve je njena duša našla mir, kot ga je občutila v mladosti. Ko se je poslavljala od življenja, je šele zares razumela, kaj pomenijo besede »božja roka«. Ne, Marija je ni zapustila. Pokazala ji je resničen smisel njenega življenja na poti k Bogu. Moliti.

Valerija Ravbar

 

Oltarček v domu za upokojence

Bratranec je bil že dolgo let v Domu za upokojence, preden sem ga prvič obiskala. Njegova soba z najnujnejšo opremo je bila pač taka kakor so najbrž vse sobe v podobnih domovih. Nad mizo sta dve polici. Polica bratrančevega sostanovalca je bila popolnoma prazna, on pa je imel na svoji poleg vseh vrst drobnarij: spominkov, fotografij, suhih rož in podobnega tudi Marijino sliko, upodobitev z oltarja domače cerkve, in kipec Lurške Matere Božje. Prvo je vzel s seboj, ko je odšel zdoma, drugo mu je z romanja prinesla nekdanja soseda. »Vsako jutro, ko vstanem, najprej eno uro v tišini molim pred Marijinima podobama, potem šele grem na zajtrk,« mi je zaupal.

Med tem se je zgodila karantena. Ko sem ga po dolgem času spet obiskala, v sobi ni bilo sprememb. Razen ene: kipec Lurške Marije je stal na sosedovi polovici police. »Ja, prej se nisva kaj dosti pogovarjala. Med korono pa sva bila veliko sama in sva se pomenila drug o drugem. Veš, tudi on rabi svojo Marijo.«

 

VALERIJINE VRSTICE Kadar mrtvim klenka, takrat je pesem grenka

V dneh čudne bojazni, povezane s korono, se je zvon v cerkvici vrhu griča čisto nepričakovano oglasil z zloveščim sporočilom: »Ni ga več, ni ga več ….« Zvonilo je mrliču. Pravzaprav sta bila samo dva cuga – znak, da je umrla ženska. Nobene smrti nismo pričakovali, zato je bilo vznemirjenje toliko večje. Kmalu smo izvedeli, da je v Ljubljani umrla nekdanja soseda Milka. Svoj rojstni dom je zapustila že pred mnogo desetletji. Zdaj se je vrnila k večnemu počitku v grob svojih staršev. Ne vemo niti, kako so jo pokopali, ne kdo je bil na pogrebu. Strah in ukrepi zaradi korone so nam preprečili, da bi jo pospremili na zadnjo pot. Toda spomnili smo se pripovedi, kako so pred natanko petinsedemdesetimi leti pokopali Milkino mater. Bolehala je vrsto let. Vojna je šla h koncu in verjeli so, da ji bo pomlad dala novih moči. Niso ji povedali, da se njen sin ne bo vrnil iz vojne, a ona je to najbrž slutila. Tistega dne, ko je izdihnila, so zavezniška letala leta 1944 bombardirala samostan v Stični. Letala so krožila tudi nad sosednjimi vasmi in ljudje so bili preplašeni. Bali so se, da bi odvrgla bombe na pogrebni sprevod. Zato so opravili pogreb na vse zgodaj zjutraj, skoraj še v temi. Krsto so naložili na voz, poleg so sedli le najbližji sorodniki in pognali konje proti pokopališču v Stični. Župnik je na hitro zmolil nekaj pogrebnih molitev, potem pa so pohiteli domov, ne da bi šli v cerkev ali na pogrebščino. In skoraj tako so zdaj pokopali Milko. Kako navsezadnje na svetu ni nič novega. Tudi ko nas več ne bo, bo vas na griču še obstajala, življenje bo teklo dalje in glas zvonov bo spremljal vaščane, ko bodo odhajali s tega sveta.

 

Z duhovniki v Sankt Peterburgu (19)

Ob izstopu je bilo treba spet najti moj nahrbtnik. Pogrešal ga res nisem. Bilo je kar prijetno hoditi po muzeju in si ogledovati, brez da bi moral paziti, da ti ne bi kdo kaj ukradel iz nahrbtnika. Kmalu sem našel pult, pri katerem sem nahrbtnik oddal. Zadal sem si ga na rame in šel z drugimi.

Zunaj ob Nevi, pred vrati muzeja, je bila spet velika množica. Med njimi so bili možje, ki so ponujali babuške. Cene pri njih so bile še bolj ugodne. Za isto ceno, kot prej dve, sem dobil tukaj tri. Hitro sem jih kupil in spravil v nahrbtnik.

Z metrojem smo se odpravili proti semenišču. Ni se nam mudilo, saj je bilo dovolj časa. Toda kljub temu smo bili kar urno pri bogoslovju. Bilo je še toliko časa, da smo si privoščili nekaj za večerjo.

Po večerji smo imeli dogovorjeno srečanje z novim rektorjem bogoslovja. Popeljal nas je v tretje nadstropje. Mislim, da smo bili v kapeli. Spregovoril nam je o bogoslovju in o razmerah v Rusiji. Govoril je v lepi italijanščini, prevajal pa je Matjaž.

Bilo ga je zanimivo poslušati. Izvedeli smo, da je v bogoslovju trenutno nekaj čez dvajset bogoslovcev. Predavanja imajo kar v hiši. Povedal nam je, da občasno predava tudi ena Slovenka, sestra iz skupnosti Lojola, ki tam tudi živi. Spomnil sem se je, saj je bila prejšnji dan pri maši. Toda nismo se imeli časa srečati, saj je po maši takoj odšla.

Kolikor sem prav razumel, je to najbrž edino katoliško bogoslovje za vso prostrano Rusijo. Zato so tudi bogoslovci iz vse Rusije zelo pisana druščina. Rekel je, da se moramo zavedati, da je Rusija dežela mnogih narodov. Zvedeli smo, da v Rusiji živi sto dvajset različnih narodov. To pomeni tudi toliko kultur, ki so si nekatere zelo različne.

Na koncu je bilo še nekaj časa za vprašanja. Seveda je prišla na tapeto tudi Ukrajina in ruska zasedba Krimskega polotoka. Rektor se je potrudil za čim bolj razumljiv odgovor. Dejal nam je, da Rusi na to drugače gledajo, kot je bilo razširjeno po vsej zahodni Evropi. Krim je bil že od zdavnaj del ruskega ozemlja. Tako čudne meje so nastale v času komunizma. Risali so meje, kakor se jim je zdelo. Malo pa tudi tako, da so stare prvotne meje zavestno nekoliko zabrisali. Ljudem so hoteli vtepsti v glavo, da ni pomembno, katerega naroda si, pomembno je bilo samo to, da si komunist. Zato je bilo vse skupno. Meje so bile, tako so mislili, brezpredmetne. Tako se je dogajalo tudi pri nas. Tudi pri nas bi ne bilo potrebno toliko težav z mejo s Hrvaško, če bi komunisti ne bili risali mej, kakor se jim je zdelo.

Dejal je, da je bil Krim vedno njihov, zato se jim zasedba ne zdi nič spornega. Svoje so vzeli nazaj. Tudi mi smo skušali razumeti to, kar nam je pošteno povedal. Najbrž ima prav, saj bolje pozna razmere v domači državi, kot pa razni novinarji, ki pišejo tako, kakor oni razumejo. To pa je včasih lahko pristransko ali celo napačno.

Dejal je, da se bogoslovje težko preživlja. Zato so se odločili, da v del svoje hiše sprejmejo tudi popotnike. To jim bo prineslo nekaj prihodkov, da bodo lažje shajali. Bilo bi tudi nespametno vzdrževati in ogrevati hišo, ki je na pol prazna. Uredili bodo tudi kuhinjo. Sedaj jo prenavljajo, da bodo sposobni dostojno poskrbeti tudi za hrano za popotnike. Tudi mi smo bili deležni njihovega gostoljubja. Cene so bile za naše razmere zelo nizke, a kljub temu smo nekaj malega prispevali, da se bodo lažje preživljali in prenavljali veliko hišo.

Po srečanju z rektorjem smo imeli na voljo še nekaj časa. Pripravili smo se za koncert. Silvo nam je program tako uredil, da smo v to popotovanje vključili tudi nekaj kulturnih dogodkov. Šli smo v »Teatr Marinskij«. To je ena najbolj znanih koncertnih hiš v Rusiji. Pa ne samo v Rusiji, zaradi kvalitete prireditev slovi po vsem svetu. Na sporedu so imeli Verdijev Requiem.

Avtobus nas je pripeljal pred veliko staro poslopje. Na zunaj je dajalo baročni videz. Bilo je tudi prenovljeno. Hotel sem narediti kakšno dobro fotografijo te hiše, pa ni bilo tako enostavno. Pred hišo je bila zelo prometna cesta. Tam je bilo parkiranih tudi nekaj avtobusov, ki so pripeljali ljudi, ki bodo šli na koncert. Moral bi se potruditi, da bi šel na drugo stran ceste pa bi lahko naredil boljšo fotografijo. Bil sem enostavno preblizu hiše. Toda v svoji lenobi sem se zadovoljil s tem, kar sem naredil. Časa je bilo še dovolj. S Silvom bi se moral dogovoriti pa bi bilo vse v redu. Gospodje so bili pripravljeni na račun mojega fotografiranja nekoliko potrpeti. Vsaj tako se mi je zdelo.

Bili smo precej zgodnji. Malo smo morali počakati, da so nas začeli spuščati v notranjost. V veliki sprejemni veži smo si malo ogledovali notranjost. Na ogled je bila velika maketa koncertne dvorane. Dobro smo videli, kakšna je notranjost, saj je bila maketa dokaj podrobno izdelana.

Naše vstopnice so bile za četrti balkon. Po pet ali šest nas je šlo v eno ložo. A zgoraj smo morali še kar nekaj časa počakati, da so nas spustili v lože. Na voljo je bila bogata postrežba. Lahko bi si kupili kakšno kavo, sok ali kakšno drugo pijačo. Sedeli smo na hodniku, se pogovarjali in čakali, da nas bodo spustili v dvorano.

Poleg parterja je še pet balkonov. Štirje so dokaj razkošni, peti pa je čisto na vrhu, najbrž namenjen najcenejšim vstopnicam. Spodnji balkoni se delijo v male lože, ki ima vsaka svoj vhod. Prav nasproti odra je velika in zelo razkošna loža. Najbrž je namenjena samo za odličnike. V njej je okoli trideset sedežev. Sedeži niso nič bolj razkošni kot v parterju ali na balkonih. Pomembno je, da se je od tam dogajanje na odru najbolje videlo in slišalo. Gotovo je bilo tam mesto za carje in njihove odličnike. Zanimivo je tudi to, da so notranjost pustili staro, táko kot je bila nekoč. Niso namestili modernih sedežev, kakor so danes v kinodvoranah in novih opernih hišah. Ostali so čisto navadni stoli, ki so sicer okusno narejeni in dobro vzdrževani. Po vsej dvorani so bili obloženi in oblazinjeni z zelenim blagom. Tudi preproge po tleh in robovi na balkonih so bile v enaki barvi. Vse barvno usklajeno. Tudi notranje okrasje se je prilegalo tem barvam. Stene so bile popleskane z umazano in ubito rumeno barvo. Vse je dajalo videz starinskosti.

Pravijo, da ta hiša sprva ni bila koncertna hiša. Bil je neke vrste cirkus, kar se še vidi na poslikavah in okrasju na stropu. Kasneje pa je bilo v njej vse več koncertov. Tako je hiša postala svetovno znana koncertna hiša, ki ima seveda tudi odlične glasbenike, ki tam izvajajo glasbeni program. Gotovo je med njimi tudi precejšnje število tistih, ki so kot dečki začeli svojo glasbeno pot na šoli Glinka.

Marinski teater je prava operna hiša. Spodaj je prostor za velik orkester. Oder je moderno izdelan in osvetljen na vse mogoče načine. Celo v tla so vdelali cel pas svetilk, ki osvetljujejo igralce in pevce od spodaj.

Ko se je predstava začela, je mala deklica prinesla žogo. Bila je v belo oblečena, žogo pa je ponesla v sredo dvorane in se sprehajala med sedeži. Pojavila se je še večkrat v teku koncerta.

Kako je bilo glede glasbene plati, ne morem soditi, ker se na glasbo nič ne razumem. Zame je bilo veličastno. Še nikoli nisem slišal tega dela. Po predstavi so tisti, ki se na glasbo razumejo, rekli, da je bila izvedba fantastična. Posebej tisti, ki so Verdijev Requiem že večkrat poslušali v različnih opernih hišah.

Tudi koreografija je bila zanimiva, moderna. Bila je tudi paša za oči in ne samo užitek za ušesa. Prizori so se menjavali, pevci prihajali in odhajali. Celo po vrvi so jih spuščali s stropa. Prostor na odru so umetno povečali z ogledali in z njimi ustvarjali odseve in celo vrsto navideznih slik. Imel si občutek, da je oder eno samo veliko dogajanje, ki se razteguje v nedogled.

Visoko nad odrom je bil velik semafor ali kako bi taki napravi rekel. Na njem je bilo sproti izpisano, kaj so pevci peli. Poleg latinskega besedila je bilo še rusko in angleški prevod. Tega še nisem videl nikjer. To mi je dalo misliti, da je to res hiša, ki jo obiskujejo ljubitelji glasbe z vsega sveta. Dobro so poskrbeli za tiste, ki originalnega jezika ne razumejo.

Zame je bilo to veliko doživetje. Ob glasbi sem užival, čeprav nisem dobro razumel, kaj vse glasba sporoča. Zdi se mi, da tisti, ki so v glasbi doma, le to popolnoma drugače razumejo. Melodije in odlomki jim najbrž govorijo, tako kot nam navadnim zemljanom pripovedujejo besedila. Da bi glasbo bolje razumel, sem si vedno želel, a sem imel v vsem času šolanja zelo skromno možnost za boljšo glasbeno izobrazbo. Seveda tega niso krivi učitelji in programi, ki smo jih imeli. Ker mi je bila glasba nekoliko tuj svet, se zanjo tudi nisem veliko zanimal. Še največ sem dobil v osnovni šoli, ko smo imeli zagretega učitelja, ki nam je nekaj znanih glasbenih del v podrobnosti razložil. Opozoril nas je na zgradbo dela, na razne melodije, na teme, ki se v delu menjavajo, prepletajo, dopolnjujejo. On mi je dal pravzaprav največ v moji glasbeni izobrazbi. Bilo bi dobro, da bi se bolj poglobil tudi v svet glasbe. Toda kaj, ko je tako malo časa in ga še za tisto, kar me najbolj priteguje, ni dovolj.

Po koncertu smo se zbrali zunaj in počakali na naš avtobus. Bilo je še svetlo, a že precej pozno. Na misel mi je prišla želja, da bi šel slikat sončni zahod in nočno podobo cerkve, ki smo jo dopoldne obiskali. Približno sem vedel, kako se tja pride. Na podzemno pri Tehnološkem inštitutu in potem dve postaji naprej. Pri Gribojedovem kanalu pa se cerkev že vidi. Povedal sem Silvu, kaj mi roji po glavi. Nič mi ni branil. Celo rekel mi je, naj izkoristim možnost, če se mi le ljubi. Dobil sem še več poguma in moja odločitev je postala trdna. Bilo mi je pa nekoliko težko, da bi šel kar sam. Malo nerodno je, če ti zaprejo podzemno, saj potem ne veš, kako nazaj. Rusko znam premalo, da bi lahko vprašal, kako se pride domov. Angleško ne znam nič, nemško me pa gotovo nihče ne bo razumel. Tudi nisem vedel, kje je pravzaprav bogoslovje, v katerem prenočujemo. Vprašal sem Luka, ki je bil z nami, čeprav ni bil bogoslovec, če gre z mano. Ni bil proti. Ko sem mu povedal, da bi mi bilo lažje, če ne bom sam, sva se hitro dogovorila, da greva skupaj. Tudi on je nameraval vzeti svoj fotoaparat.

Takoj, ko smo prišli domov, sva se dobila in šla na pot. Bilo je še čisto svetlo. Najbrž je bila ura kakšnih pol enajstih. Brez vsake težave sva prišla do kanala. Cerkev je zasijala pred nama. Namestila sva se na enega od mostov in začel sem svojo nočno akcijo. No, nočna še ravno ni bila, saj je bilo še svetlo. Čakala sva, se pogovarjala in spremljala življenje na ulici. Kljub temu, da je bila že pozna ura, se luči še niso prižgale. Tudi nebo še ni zasijalo v tisti lepi modri barvi.

Čakanje sploh ni bilo dolgočasno. Luka mi je pripovedoval svoje izkušnje iz praktičnega dela, ki ga je opravljal med počitnicami na primorski avtocesti. Je študent gradbeništva in tudi zelo dejaven v svoji župniji Pirniče. Bilo ga je zanimivo poslušati, saj mi je odpiral povsem nov svet, o katerem nisem še nič slišal. Gradnja in prenova avtocest! Zame popolna neznanka.

Nekaj minut po enajsti so se prižgale luči. Cerkev je počasi začela žareti v zlati barvi. Odsevi na vodi v kanalu so bili vedno bolj jasni in svetli. Nebo je začelo dobivati tisti čarobni modri žar. Bil sem navdušen. Skušal sem narediti čim več posnetkov, kolikor je mogoče različnih. Vedno bolj blizu cerkvi sva prihajala. Nebo je postajalo vedno bolj žareče modro. Sklenil sem, da bom naredil cel krog okoli cerkve in jo fotografiral z vseh strani. S seboj sem imel tudi širokokoten objektiv, da sem jo lažje ujel tudi s tistih kotičkov, kjer ni bilo veliko prostora.

Pazila sva na uro, da ne bi zamudila zadnjega metroja. Okoli cerkve pa je bilo kar živahno. Ljudje so se zbirali, se sprehajali in ogledovali. Zadaj med cerkvijo in parkom so bili razni igralci, ki so počeli vse mogoče. Ustavil sem se pri skupinici, ki se je igrala z ognjem. Poslušali so glasbo in plesali. Dekle, ki je plesalo, je v rokah držalo male baklice. Z njimi je risala po zraku razne krivulje in figure. Njeno početje mi je prav prišlo. Skušal sem jo posneti čim večkrat. Vsaka fotografija je bila drugačna, ker je s plamenčki risala drugačne figure, drugačne krivulje. Bilo jih je zanimivo opazovati, biti popolnoma v stvari.

Predolgo se pa le nisva smela muditi. Ne bilo bi dobro, da bi zamudila zadnji vlak na podzemni. Šla sva še po isti poti nazaj okoli cerkve. Vsakih nekaj korakov sem naredil novo fotografijo. Nebo je spremenilo barvo. Postalo je rdečkasto in vijoličasto. Zgleda, da je zahajajoče sonce obarvalo oblake, da so postali rdečkasti. Jaz bi sicer raje imel lepo modro nebo, a tako se je zgodilo. Cerkev je bila čudovita. Svetila se je, kot bi bila vsa iz zlata. Klub temu, da večer tam daleč na severu dolgo traja, je bilo vedno temneje. O, želel bi si, da bi lahko krožil okoli cerkve vso noč, da bi ujel vse mogoče trenutke, ko se barve tako čudovito spreminjajo. Toda vozni redi so drugače narejeni. Tudi delavci iz podzemne morajo domov, da se spočijejo.

Ujela sva še ravno zadnje trenutke, nekaj vrat pri vstopu v podzemno je bilo že zaprtih. Silvo nama je razložil, naj greva nekoliko naprej po Nevskem prospektu, če bodo vrata pri Gribojedovem kanalu že zaprta. Nekoliko naprej po ulici je še en vhod v podzemno. Toda ni nama bilo treba. Hitro sva vstopila in se odpeljala v globine. Bilo je še vedno veliko ljudi. Zdi se, da mesto skoraj nikoli popolnoma ne zaspi.

Ko sva bila že v globinah, sva si dejala: Sedaj sva na konju! Ne bova se izgubila, saj Tehnološki inštitut ne bo težko najti. Pot do semenišča pa tudi ni zamotana. Treba je samo čez cesto in peš naprej do bogoslovja.

Malo čez polnoč je že bilo, ko sva prispela pred našo hišo. Luka je dejal, da bi šel še v trgovino. Tudi jaz sem šel z njim in si nakupil soka za naslednji dan. Zanimivo, da je bilo v trgovini še vedno precej ljudi.

Po nakupu sva odšla proti domu. Luku sem se zahvalil, da je bil tako dober, da me je spremljal. Tudi on je bil vesel, da sva večer preživela skupaj. Prosil me je, da bi mu dal kakšno sliko, da bo imel za spomin, kako sva ponočevala v Sankt Peterburgu.

Ura je bila že blizu ena, ko sem legel k počitku. Spet bo kratka noč! O, to bom prišel utrujen domov! Toda to so enkratne priložnosti. Tam daleč na sever, v to zanimivo mesto, najbrž ne bom nikdar več potoval. Zato je bilo treba izkoristiti možnost, ki mi je bila dana. Počival bom doma. Pa saj pravijo današnji moderni dopustniki, da je po dopustu treba še nekaj dni, da se od dopustovanja odpočiješ.

p. Branko Petauer

 

Misli sv. Bernarda

O moč ljubezni! Ali ni Najvišji med vsemi tako postal eden izmed vseh? Kdo je to storil? Ljubezen, ki pozablja na svoje dostojanstvo, nad vse ljudomila, mogočna, učinkovita v svetovanju. Kaj je silnejšega?

Ljubezen slavi zmago nad samim čustvom. Kaj je tako nenasilno? Ljubezen! Prosim, katera je tista moč, tako silna za zmago, tako zmagana za nasilje? Končno je sam sebe izničil, da bi ti vedel: iz ljubezni je bilo storjeno, da se je izlila polnost, da se je visokost izenačila z nami, da se je edinstvenost nam pridružila.

Dobrodošla je radost po žalosti, po trudu počitek, po brodolomu pristan. Vsem je všeč varnost, najbolj pa njemu, ki je prestal strah. Vsem prijetna je luč, še najbolj pa tistemu, ki je ušel iz oblasti teme. Kdor je prestopil iz smrti v življenje, temu je življenje dvakrat ljubo.

Če bom čutil, da se mi odpira čut za razumevanje Svetega pisma, ali, da mi modre besede nekako vrejo iz srca, ali da se mi v luči, vliti mi od zgoraj, razodevajo skrivnosti, ali da se mi zanesljivo odpre nebo kot neka brezdanja globočina in da mi od zgoraj priteka obilnejši dež premišljevanj, ne bom dvomil, da je Ženin tukaj. Lastnina Besede je vse to bogastvo in iz njegove polnosti ga prejemamo. In če bi se hkrati razlila vame neka ponižna, a plodna in globoka predanost, tako da bi ljubezen do spoznane resnice rodila v meni neko nespravljivo sovraštvo do nečimrnosti in zaničevanje nečimrnosti, tako da bi me vednost ne napihnila ali da se zaradi pogostih obiskov ne bi prevzel, takrat bi naravnost čutil, da se z mano dogaja nekaj očetovskega in prav nič ne bi dvomil, da je Oče pri meni. Če pa bom vztrajal v prizadevanju, da, kolikor le morem, tem Božjim darovom vedno odgovarjam z njih vrednimi čustvi in dejanji, in če Božja milost v meni ne bo ostala prazna, se bo pri meni tudi nastanil tako Oče, ki hrani, kakor Beseda, ki poučuje.