ODMEVI 5

Rad bi posredoval lepo Jezusovo besedilo iz Valtortinega »Evangelija, kakršen mi je bil razkrit«: »Bog je postal človek, da bi pomagal ljudem. Ljudje pa lahko pomagajo Bogu. Ob uri zveličanja se bodo dela pravičnih pridružila mojim delom; dela tistih, ki so mrtvi že stoletja, tistih, ki živijo in tistih, ki bodo živeli. Tako lepo se je pridružiti brezmejni Dobroti, ji pridružiti, kar lahko damo od svoje dobrote, in reči: 'Tudi jaz, o Oče, bom prispeval v dobro svojih bratov.' Ni večje ljubezni – do Gospoda ali do brata – kot če človek ve, da umira v slavo Gospodovo in za večno zveličanje svojih bratov. Zveličati se? To je malo. To je minimum svetosti. Lepo je odreševati. Se darovati za odrešenje. Naj bo ljubezen tolikšna, da se spremeni v žrtveno grmado, ki odrešuje. Takrat je ljubezen popolna. In svetost velikodušnega brezmejna.«

Pepi

ODMEVI 4

Že nekaj let prejemam revijo V Materini šoli, ob kateri duhovno rastem in zorim. Ob naši nebeški Materi in sinu Jezusu dobivam moč za življenje, za hojo proti toku vsakdanjika, v katerem se borim za mir v srcu, za mir, ki ga najdem v Njem, ki mi daje moč. Revija je res bogata v podajanju globokih besedil in pričevanj, v poudarkih o molitvi, o pomenu dobre in tihe molitve po namenu Božje Matere. Ona je priprošnjica v naših hudih stiskah in preizkušnjah. K Njej se vedno lahko zatečemo, v Njeno naročje, kjer se počutimo varne. Ona nas vodi k Jezusu, našemu Odrešeniku.

Martina

ODMEVI 3

Ko sem bila še otrok, sem z mamo hodila na Rakovnik, kjer smo vso noč molili in peli, prav tako na Brezje z vlakom. Ko sem bila samostojna, sem za veliki šmaren sama vsako leto šla na Brezje, za 24. maj pa na Rakovnik. Hodila sem na Kurešček, v Medžugorje, najbliže pa v Zagradec k Mariji Brezmadežni. Sedaj pa, ko mi zdravje ne dopušča, je moje najdaljše romanje v Stično k Žalostni Materi Božji. Kadar pa zaradi slabega zdravja ne morem tja, je stiška podoba Žalostne Matere Božje pri meni doma. Večkrat razmišljam, da je dandanes Marija res žalostna, ker se premalo moli rožni venec, pa tudi zato, ker ljudje premalo obiskujejo mašno daritev, pri kateri je Jezus živ pričujoč med nami. Pa se čudimo, kako malo je duhovnih poklicev. Toliko jih je, kolikor molimo za duhovne poklice in živimo po svoji veri.

Ivanka H.

ODMEVI 2

Nekega dne sem opazila, da ima Marija povešene oči, a ko sem prišla bliže, me je pogledala. Ko sem šla nekoč zopet k njej, me je prešinjalo veselje, da sem skoraj tekla. Videla sem, da se je z nasmehom obrnila k meni. Obstala sem pred kipom. Marija je bila kot živa in nepopisno lepa. Čutila sem nepopisno notranjo srečo. Priporočila sem ji vse, kar mi je prišlo na misel, ljudi in potrebe. Sedaj me Marija vedno gleda. A je žalostna. Zdi se mi, da ima solze v očeh. Nekaj mi je reklo, da me je prišla opogumit.

Kati

ODMEVI 1

Lučka Frančiška ni v nobeni izmed »uradnih« skupin Vere in luči, je pa vključena v molitveno skupino Vrtnice Jezusovega in Marijinega Srca v Domu starejših v Grosupljem, ki se skoraj vsak dan zbira v molitvi pred Najsvetejšim.

Frančiška je resnično Božja lučka. Z njenim zgledom pogosto spodbujam bolnike, ki težje izrekajo svoj zgodi se ob spremembi okolja. Frančiška je večino življenja preživela na kmetiji. Ker je bila zelo ubogljiva, se je oče z njo rad pohvalil in pred ljudmi povedal, da je »zlata dušica«. Seveda je bilo treba na kmetiji trdo prijeti za vsako delo, zato sedaj, ko ji v Domu starejših vsi strežemo, sama pogosto ponavlja, da ji še nikdar ni bilo tako lepo. Kadar jo pridem iskat, da bi jo zaradi težke hoje peljala kar z invalidskim vozičkom, se razveseli kot otrok, da se bo lahko peljala. Ker se težko obuje, ji je treba obuti copate, poiskati jopico … Nikdar ne pozabi besedice hvala. Med potjo v kapelo pogosto skupaj kakšno zapojeva. Največkrat kar Sveti angel, varuh moj, in najin duet mnoge prebudi, da se nama pridružijo ali pa vsaj prijazno nasmehnejo in veselo pomahajo. V kapeli je njena molitvena drža z dvignjenimi zravnanimi dlanmi kot kakšen angel na oltarju in je mnogim obiskovalcem v navdih. Ko ji je sv. Miklavž prinesel malo račko, se je je izredno razveselila in vsak dan, ko odideva v kapelo, mala račka pristane na postelji in čuva posteljo, Frančiška pa ji smeje pomaha.

Kadar med potjo v kapelo srečava kakšnega invalida z žalostnim obrazom, ga Frančiškina vedrina hitro razvedri in rada prizna, da je postala takšna kot kakšen »razvajen otrok«, ki mu vsi strežejo.

Lučka Frančiška s krotkim in ponižnim srcem vse sprejema kot dar, iste okoliščine pa kdo drug, ki nima takšnega srca, sprejema kot veliko breme. Srce lučke Frančiške je polno vere, upanja in ljubezni.

Mojca

Sveti Anton Padovanski z Zdenske Rebri

Obroči! Zagledala sem jih razvrščene po stari preprogi sredi bolšjega trga. Ne da bi jih iskala. Nikoli nisem pomislila, da bi bilo sploh še kje mogoče kupiti rinke, kot smo rekli železnim obročem na štedilniku. Očetu je naš stari štedilnik veliko pomenil. Ali bolje ogenj, ki je gorel v njem. Morala sem skrbeti, da je gorel noč in dan. Nobena druga toplota mu ni bila po volji. Spominjam se noči, ko sem se zbujala brez budilke, na nek notranji ukaz, in sem v temi tipala po stopnicah: ena, dva, tri … osem, podest in nato spet: ena, dva … osem. Zgodilo se je, da sem se uštela in zgrmela v prazno, ter si razbila glavo, zvila koleno, a ogenj sem še vedno pravočasno ujela, da ni umrl. Toda štedilnik je bil star in plošče na njem razpokane. Obroči, na katerih so svoj čas stali lonci med kuho, in smo jih umikali, če smo želeli, da bi hitreje zavrelo, so bili obrabljeni. Najhuje je bilo s srednjim obročem, ki je bil podoben votli polkrogli s premerom kakih 5cm. Bil je tako ožgan, da se je komaj še obdržal sredi obročev. Dostikrat je zdrknil v ogenj, a smo ga vedno našli. Nekega dne pa ga preprosto ni bilo več. Oče je bil zelo nesrečen. Kaj bi takrat dala, da bi bilo mogoče kje dobiti nove obroče! Tolažila sem ga, da ga bomo že kako našli do prihodnje zime.

Toda oče je imel še eno muho. Če je kako reč založil in je ni takoj našel, je ugotovil: »Ukradli so jo. Pa bo že sv. Anton Padovanski z Zdenske Rebri poskrbel, da bo prišla nazaj.« Oče je bil čevljar. Ko je bil še vajenec, sta z mojstrom vsako leto prodajala čevlje na velikem sejmu pri sv. Antonu na Zdenski Rebri. Zato je imel tega svetnika do smrti zelo v čislih. Ko se je pogrešan predmet čez čas našel, je zmagoslavno ugotovil: »So že nazaj prinesli. Sv. Anton vse uredi.«

Prav tako je bilo z obročem: »Ukradli so ga.«

»Kdo neki?« sem protestirala.

»Dobro vem, kdo. Videl sem, kako ga je dal v žep.«

»Le kako bi lahko dal vroče železo v žep?«

Moje oporekanje je očeta ujezilo in ni maral več govoriti o tem. Samo užaljeno je zamahnil z roko: »Bo že sv. Anton z Zdenske Rebri poskrbel, da ga bo prinesel nazaj.«

Bilo je več kot jasno, da žarečega obroča ne bi ukradel prav nihče pod božjim soncem, še najmanj pa človek, na katerega je namigoval oče.

Preden je bilo zime konec, je oče umrl in ogenj v njegovem štedilniku je za zmeraj ugasnil. Na pomlad sem začela brskati po vrtu in v kupčku pepela, ki sem ga pozimi stresla na gredico, zagledala pogrešani obroč. Vzela sem ga v roke in se zjokala. Tedaj pa se je v zvoniku oglasil mrtvaški zvon. Že čez nekaj minut je prišlo do mene sporočilo, da je povsem nepričakovano umrl mož, ki je očeta obiskal tistega dne, ko je izginil obroč. Sveti Anton Padovanski je uredil stvari za ta in za oni svet.

Valerija Ravbar