35 LET BERNARDOVE DRUŽINE

V 2. številki revije V Materini šoli, decembra 1985, je za uvodnik zapisano, da se je začela polletna priprava na popolno izročitev Bogu po Mariji. Nato sledi:

»Naš cilj je, živeti v svetu cistercijansko duhovnost: moli in delaj! Gre za poglobljeno služenje Bogu in človeku. Tisto, kar že delamo, naj bi delali bolje. Okrog Marije bomo skupaj s cistercijani in z vami, Bernardovi sodelavci, ki se naših mesečnih srečanj ne morete udeleževati, povezani v eno duhovno družino. Molitev vsaj ene desetke rožnega venca (ali križevega pota ali litanij ali hvalnic ali večernic) nas bo k temu spodbujala in nam za to izprosila Božjo pomoč. Tako bomo Marijino šolo razširili v naše vsakdanje življenje.

Nekatere značilnosti cistercijanskega življenja lahko vsaj deloma upoštevamo in uresničujemo v svojem vsakdanjem življenju. Za cistercijane je značilna neka odmaknjenost od hrupa sredi sveta. Samota in molk sta tu posvečena in vodita človeka v osebno poglobitev ter v tesno povezanost z Bogom po molitvi.

Skoraj 900-letno zgodovino cistercijanov povezuje kot rdeča nit Devica Marija. Cistercijani so med našim narodom že od začetka vneto širili njeno češčenje. Ljudi so učili molitev, ki so posvečene Materi Božji. Zato ni nič čudnega, da je prav v Stiškem rokopisu iz 1. polovice 15. stoletja prvič v slovenskem jeziku zapisana molitev Pozdravljena, Kraljica. Cistercijani so zidali Marijine cerkve in oltarje. Slovesno so obhajali njene praznike.

Marija vodi h Kristusu. Cistercijanska duhovnost je po zgledu sv. Bernarda tesno povezana s Kristusom. Glavnega cistercijanskega svetnika pogosto vidimo na slikah ne le skupaj z Marijo, ampak tudi s Kristusom ali njegovim križem.

Cistercijansko življenje je uresničevanje gesla 'Moli in delaj!' Molitveno bogoslužje z vsakdanjo skupno mašno daritvijo je postavljeno na prvo mesto. Duhovno branje je nepogrešljiva vsakdanja hrana. Tako se menih ne hrani le s kruhom sv. obhajila, marveč tudi s kruhom Božje besede. Ročno delo meniha povezuje z naravo, ki človeka dviga k Bogu.

Samostanske stavbe, ki so iz stoletja v stoletje rastle in se razvijale, kakor bi bile živ organizem, tudi vodijo človeka k Bogu. Nastajale so iz vere in vabijo človeka k poglobljeni veri.«

Kdo je bil sv. Benedikt?

Duhhovnost cistercijanov je pravzaprav benediktinska duhovnost. Cistercijani žive po Pravilu sv. Benedikta. Red belih menihov je nastal iz težnje po natančnejšem izpolnjevanju tega Pravila, kakor so ga v tistem času izpolnjevali benediktinci.

Sv. Benedikt, oče zahodnega meništva in prvi zavetnik krščanske Evrope, se je rodil leta 480 v umbrijskem mestu Nursiji v Italiji. Tri leta je v neprestanem poglabljanju v Boga živel v samosti, v votlini. Ko so nekega dne tega puščavnika odkrili pastirji, so začeli k njemu prihajati od blizu in daleč ljudje, da bi jim bil duhovni učitelj in voditelj. Ljubeznivo jih je sprejemal in jim pomagal v duševnih stiskah in težavah.

Začeli so prihajati tudi taki, ki so hoteli popolnoma posnemati Benediktovo molitveno življenje v samoti. Benedikt jih je preskusil in uvedel v meniški način življenja. Okrog svoje votline je ustanovil dvanajst samostanov po dvanajst menihov. Pozneje je s skupino menihov deloval na Monte Cassinu, ki je postal matični samostan benediktinskega reda. Glas o Benediktovi svetosti je privabljal čedalje večje množice. Oznanjal jim je evangelij, jih tolažil in jim bil duhovni voditelj. Na Monte Cassinu je napisal meniško Pravilo, katerega so se mnogi menihi držali po vsej Evropi, benediktinci in cistercijani pa se po njem ravnamo še danes.

Kaj pravi Benediktovo Pravilo o molitvi?

»Preden se lotiš kakega dobrega dela, si z gorečo molitvijo od Kristusa izprosi, da ga on dopolni.«

»Gospoda bomo prosili, naj nam pomaga s svojo milostjo, kajti naša narava je preslabotna.«

»Pogosto se posvečaj molitvi.«

»Svoje prejšnje grehe s solzami in vzdihi vsak dan v molitvi priznavaj Bogu.«

»Iz ljubezni do Kristusa moli za sovražnike.«

Odmevi

»Zelo rad – iz ljubezni do Stične – se pridružim molitvi desetke rožnega venca, če je možno, tudi kot član Bernardove družine« (salezijanec).

»Danes je praznik darovanja Device Marije. Že človeku je lepo kaj darovati; darovati Bogu pa je najlepše! Zgodi se, da kdo naše darilo celo odkloni – kako to zaboli! – Bog ga ne odkloni nikoli! Kako tolažljivo je, da sprejme Bog že človekovo dobro voljo, trud, prizadevanje, da bi zanj in za bližnjega kaj storil! Bog z veseljem sprejme naš še tako majhen dar, da je le dan iz ljubezni, kaj šele, če mu vsak dan podarimo naše srce, da ga oblikuje po svojem Srcu!«

»Moja duša je polna klica Njega, ki ljubi, rešuje, daje moč. Le-to dobivam tudi po molitvi vseh Vas!«

Duhovne prireditve v Stični v letu 2020

FEBRUAR 2020

20. – 23. p. Vital Vider, zakonci z otroki

28. – 1. 3. o. Maksimilijan, birmanci

MAREC 2020

6. – 8. o. Maksimilijan, birmanci

6. – 8. Škofijska gimnazija Šentvid

8. ob 14.30 Bernardova družina in JMS

12. – 15. p. Vital Vider, zakonci z otroki

20. – 22. o. Maksimilijan, birmanci

27. – 29. o. Maksimilijan, birmanci

APRIL 2020

3. – 4. Skupnost Emanuel

10. – 12. Katoliška mladina

15. – 17. Vrtec Jurček

17. – 19. Silvo Novak, duhovne vaje

19. ob 3.00 v baziliki n. Božj. usm., BD in JMS

23. – 26. p. Vital Vider, zakonci z otroki

24. – 26. Katoliška mladina

MAJ 2020

9. – 10. Skupnost Emanuel

10. Bernardova družina in JMS, romanje

13. ob 19.30 fatimska pobožnost v baziliki

JUNIJ 2020

12. – 14. p. Andrej Benda, zakonci z otroki

12. ob 19.30 fatimska pobožnost v baziliki

14. ob 14.30 Bernardova družina in JMS

20. – 21. Skupnost Emanuel

JULIJ

6. – 10. Mednarodno srečanje mladih čebelarjev

13. fatimska pobožnost ob 19.30 v cerkvi

16. – 19. p. Andrej Benda, zakonci

30. – 2. 8. Marjan Turnšek, zakonci

Prijave za skupine v Domu duhovnosti sprejema voditelj Doma p. Nikolaj:

po e-mailu opatija.dom.duhovnosti@gmail.com

ali na telefon: 041 972 813.

Večdnevne skupine se redno začno ob 18.00 zvečer, ali po dogovoru.

Prijave posameznih udeležencev sprejemajo voditelji skupin.

P. dr. Nikolaj Aracki, GSM: 041/972 813; e-naslov: nikolaj.aracki@rkc.si

P. Andrej Benda, GSM: 041/918 432; e-naslov: andrej.benda@rkc.si

P. Krištof Čufer, GSM: 031/314 044; e-naslov: kristof.cufer@rkc.si

Ciril Čuš, GSM: 031/888 276; e-naslov: ciril.cus@rkc.si

P. Maksimilijan File, GSM 031/711 794; e-naslov: maksimilijan@sticna.si

Klemen Križaj, Zdravo življenje, tel.: 01/787 70 65

P. Lojze Markelj, GSM 031/755 945

Dr. Maksimilijan Matjaž, maksimilijan.matjaz@rkc.si

P. Anton Nadrah, tel. 01/78 77 100; e-naslov: anton.nadrah@rkc.si

P. Janez Novak; prijave: Mojca Kastelic: e-naslov: gabri@siol.net

P. Branko Petauer, GSM 031/687 802; e-naslov: branko.petauer@rkc.si

P. Vital Vider, tel. 02/332 13 74; e-naslov: vital.vider@rkc.si

Bernardova družina bo imela skupaj z Združenjem posvečenih Jezusovemu in Marijinemu Srcu v letu 2020 (BD in JMS) srečanja na 2. nedeljo v mesecu v opatovi kapeli od 14.30 do 16.30: 12. januarja, 9. februarja, 8. marca, 19. aprila (ob 15.00 v cerkvi na nedeljo Božjega usmiljenja), 10. maja (skupno romanje v Marijino svetišče), 14. junija, 20. avgusta (ob 19.00 v cerkvi), 13. septembra (ob 19.30 skupaj s fatimsko pobožnostjo v cerkvi), 11. oktobra, 8. novembra in 13. decembra.

Fatimska pobožnost leta 2020 bo v cerkvi ob 19.30: 13. maja, 12. junija, 13. julija, 13. avgusta, 13. septembra (tudi Bernardova družina in Združenje JMS), 13. oktobra.

Duhovne vaje: Jezus nas uči moliti: od 17. do 19. januarja 2020.

Vabljeni še posebej člani Bernardove družine in posvečeni Jezusovemu in Marijinemu Srcu, zlasti animatorji. Spremljevalec: p. Anton Nadrah. Prijave: anton.nadrah@rkc.si do 10. januarja

ZA ZIDOVI SAMOSTANA Iz samostanske kronike

Dne 23. decembra 2019 je minilo 900 let od uradne ustanovitve cistercijanskega reda, ko ga je s posebnim dokumentom potrdil papež Kalist II. 23. decembra 1119 in s tem potrdil tudi Listino ljubezni (Carta caritatis), ki jo je sestavil opat Štefan Harding, tretji opat samostana Cistercium. V stiškem samostanu so do razpusta samostana 1784 hranili najstarejši ohranjeni zapis te listine. Danes ga hrani Narodna in univerzitetna knjižnica v Ljubljani (NUK). Naš samostan je ob tej visoki obletnici poskrbel za faksimilno izdajo in zato od ravnatelja NUK-a Viljema Lebana prejel tole zahvalo: »Cistercijanskemu samostanu Stična za izdelavo faksimila Carte Caritatis, znanstveno aktualizacijo ustanovnega dokumenta in priložnostno razstavo. Gradivo predstavlja pomembno obogatitev zbirke Narodne in univerzitetne knjižnice. Ljubljana, 2. december 2019.«

Letošnje velike in umetniške jaslice so postavljene v okolico Kranjske Gore, v spomin na novega opata Maksimilijana Fileja, ki izhaja iz Kranjske Gore. Na ogled bodo do svečnice. Zaradi velikosti in da ne bi motile samostanskih molitev, niso v cerkvi, ampak v posebni stavbi. Več smerokazov obiskovalce usmerja tja. Jaslice je pripravljala in postavljala ekipa mož, predvsem iz župnije Stična, in sicer pod vodstvom Marjana Zadravca. Glinene glave in roke je izdelala Anica Čebašek iz Ribnice, oblekice: Ana in Tone Prosen, elektronika: Edo Strah, elektroinštalacije: Slavko Culjkar, izdelava robotkov: Andrej Sečnik, programiranje robotkov: Blaž Gregorčič. Že v štirih dneh je jaslice obiskalo več ljudi kakor lani cel mesec.

Nekaj izvodov 1. številke je bilo napačno vezanih, brez druge polovice. Če je kdo dobil tak izvod, naj sporoči naslov in bo dobil pravilnega.

Tej številki je priložena položnica. Čeprav je naročnina prostovoljna, bosta g. opat in ekonom vesela, če bodo vsaj v glavnem pokriti tiskarski in poštni stroški. Bog povrni za vsak dar.

kronist

DOMAČA ZDRAVILA

Obolenja srca in ožilja

Pri obolenjih srca in ožilja se pogosto hkrati pojavi več problemov, ki so med seboj povezani. Tako visok krvni tlak in zvišan holesterol pospešita nastanek ateroskleroze, kar lahko povzroči težave v prekrvavitvi in pripelje do infarkta ali kapi. Najbolj pogoste bolezni iz tega področja so:

Visok krvni tlak

V začetku ni posebnih težav. Po daljšem času se pojavijo vrtoglavice, glavobol, razbijanje srca, težko dihanje.

Vzroki za nastanek visokega tlaka so prevelika telesna teža, prirojene napake na ledvicah, stres, kajenje, prekomerno uživanje alkohola. Pri težavah s visokim krvnim tlakom dobro pomagajo pripravki iz česna, kot je česnova tinktura. Od zdravilnih rastlin dajejo dobre rezultate glog, bela omela, baldrijanove korenine in oljčni listi. Pripravke iz rastlin uživamo v obliki čaja ali tinktur posamezno ali v mešanicah.

Ateroskleroza

Nastane zaradi povišanega krvnega tlaka in nabiranja holesterola na stenah žil, kar zmanjšuje notranjo odprtino in pretok krvi. Obloge se lahko odluščijo in žilo popolnoma zamašijo. Bolezen povzroča bolečine v predelu srca, utrujenost in težave s koncentracijo. Od čajev pri tej bolezni učinkujejo artičoka, jetičnik, lipa, kopriva, rman in žajbelj.

Oslabelost srca

Oslabelost srca je pogosta v starosti. Spremlja jo težko dihanje in nočni kašelj, kar je značilno za popuščanje levega srčnega prekata.

Kadar je prizadeta desna polovica srca, trpi telesni krvni obtok. Voda zastaja v trebušnih organih in nogah. Pojavljajo se otekline, ki preko noči splahnijo. Srce krepijo pripravki iz gloga, jegliča, njivske preslice in brezovih listov.

Krčne žile in vnetje ven

Znaki, ki kažejo na to motnjo, so otekline v gležnju, združeno z bolečino, in odprte rane goleni. Pri omenjenih težavah pomagajo pripravki iz divjega kostanja.

Za več informacij nas lahko pokličete v Stično v zeliščno lekarno Sitik, kjer vam bomo z veseljem pomagali z nasveti in pripravki p. Simona Ašiča.

Sitik d.o.o.

Tel. št. 01 7877 065

e-pošta: info@sitik.si

farm. Klemen Križaj

Prt za Marijo

Vrhu griča je stala – pravzaprav stoji še danes – starodavna cerkev, posvečena Mariji Vnebovzeti. Prt na tamkajšnji oltarni mizi je nekaj posebnega. Na dragoceni rdeči podlogi so izvezeni veliki zlati cvetovi lilij. Pred nedavnim so to dragoceno vezenino obnovili. Izvezle so jo pred mnogimi desetletji nune vezilje – umetnice v bližnjem samostanu. Ko je prvič krasila oltar, je bil mrzel in vetroven februarski dan. Toda ljudi, ki so se tega dne zbrali v cerkvi, to ni motilo. Bila je poroka, poročila sta se fant in dekle iz dveh najpremožnejših in najuglednejših družin iz vasi pod hribom. Samo nevestina mati je neprestano hlipala. Nevesta se je z nejevoljo ozirala nanjo. Zakaj ji hoče zagreniti najsrečnejši dan v njenem življenju, dan, za katerega si ni upala misliti, da bo kdaj prišel. Ana in Anton sta bila namreč bratranca in Anina mati je bila prepričana, da se nikakor ne smeta poročiti. Za mater je bilo najpomembnejše, da bo rodila zdravega naslednika. Nekoč ji je v navalu jeze rekla: »Otrok ne boš imela ali pa bodo bebavi.« Ljubezen je trajala vse od šolskih let in mati je ni mogla preprečiti. Končno se je vdala. Ana je obljubila na Marijin oltar dragoceni prt, če se bo smela poročiti z Antonom. Zdaj sta bila mož in žena, v zahvalo za to pa prt na oltarju. Marija torej nima nič proti tej zvezi, če ji je uspelo dobiti spregled od cerkvenih oblasti. Ko so mladoporočencema čestitali pred cerkvijo, je mati rekla samo: »Z Bogom in Marijo barantati ni dobro. Ta zakon ne bo srečen.«

Toda Ana je bila prepričana, da bo srečna. Odšla bo s človekom, ki ga ljubi edinega na svetu. Čakala ju je premožna kmetija. Tudi veliko dela, seveda! Ampak Ana se tega ni bala. Toda, ko je bila noseča, so ji prišle na misel materine besede, da ne bo rodila zdravih otrok. Ampak sv. Miklavž je prinesel zdravega sina. Zdaj se je tudi njena mati nekako sprijaznila s hčerino poroko.

Ko je pričakovala drugega otroka, se strahovi niso več pojavili. Rodila je punčko, a babica je rekla, naj jo hitro nesejo h krstu, ker ne bo dolgo živela. Res je umrla še tisto popoldne. Pokopali so jo na pokopališču v kotiček z drugimi otroškimi grobovi. Ana je hodila na ta grobek, dokler je bila živa. Sprva je vodila s seboj tudi sina in nečake, ki pa nikakor niso znali razumeti, zakaj mati tako joka v tistem kotičku pokopališča. Toda življenje ji tudi naprej ni prizanašalo. Mož je začel bolehati. Še preden se je zavedel, da gre zares, je umrl. Vdovi se je mešalo od bolečine. Ko so krsto spustili v grob, je skočila za njim in rjovela, ne jokala. Sorodniki so jo spravili domov in ji dopovedovali, da mora živeti za sina in kmetijo. Ubogala jih je, toda vesela ni bila nikoli več. Hodila je sicer k maši in na pokopališče, a nič več se ni k Mariji obračala s prošnjami. Zdelo se ji je, da jo vsepovsod spremlja njena pokojna mati s svojimi hladnimi sivimi očmi in govori: »Z Marijo barantati ni dobro.« Moči ji je dajala samo zavest, da njen zakon ni bil zaman, saj je dala starodavni rodbini naslednika, ki so ga od nje pričakovali. Toda sin se je šele pozno poročil, a zakon ni bil blagoslovljen z otroki; splav je sledil splavu. Ko je bila snaha spet noseča, so znanke Ano nagovorile, naj gre z njimi na romanje v Fatimo. Nenadoma se ji je zazdelo, da je Marija ni povsem zapustila in se lahko spet obrne nanjo s prošnjo. Ko so prispeli v Fatimo, je pokleknila v odmaknjen kraj in samo molila. Vsaki molitvi je dodala: »Naj se otrok rodi. Pa ni treba, da je sin, ponosni dedič. Ne, majceno drobno punčko nam daj. Ime ji bo Marija.«

In res se je rodila drobcena punčka. Njena mamica je zanjo izbrala čudno tuje ime, za babičin predlog ni hotela niti slišati. Toda Ana jo v svojem srcu kliče Marija. In zdi se, da se je spet odtajalo njeno srce. Sama je vzela v roke vezenje in naredila prt za Marijo v cerkvi na griču. Med tem so se liturgične zapovedi v cerkvi spremenile, oltar so obrnili proti ljudem. Anin prt – darilo, je ostal na mizi pri oltarju. Za novo mizo je izvezla prt z istim vzorcem, le mnogo bolj preprost.

Valerija Ravbar