Ljubezen do Boga se razodeva v izpolnjevanju njegove volje.

Pri ljubezni do Boga ima najvažnejšo vlogo človekova notranjost, njegovo srce. S srcem ljubimo Boga samega in to, kar on ljubi. Če je ta ljubezen pristna, se pokaže tudi v zunanjih dejanjih. Če imamo koga radi, nam ni težko izpolniti njegove volje. Če Boga ljubimo, bomo radi uresničevali tudi njegovo voljo. Če ne izpolnjujemo Božje volje, se nam ljubezen do Boga ohladi.

V Stari zavezi, v peti Mojzesovi knjigi, beremo: “Kaj zahteva od tebe Gospod, tvoj Bog? Samo to, da se bojiš Gospoda, svojega Boga, da hodiš po vseh njegovih poteh, ga ljubiš in služiš Gospodu, svojemu Bogu, z vsem srcem in z vso dušo, da izpolnjuješ Gospodove zapovedi in njegove zakone, ki ti jih danes zapovedujem, da ti bo dobro” (5 Mz 10,12s).

Ker kralj Savel ni ubogal Gospoda, mu je Samuel rekel: “Poslušnost je boljša od klavne daritve, pokorščina boljša od maščobe ovnov” (1 Sam 15,22).

Kralj David je naročal sinu Salomonu: “Drži se postave Gospoda, svojega Boga, da boš hodil po njegovih potih in se držal njegovih zakonov, zapovedi, odlokov in pričevanj, da boš imel srečo pri vsem, kar boš delal, in pri vsem, česar se boš lotil” (1 Kr 2,3).

Da bomo izpolnjevali Božjo voljo, je potrebna odprtost za Boga, kakor se kaže pri preroku Jeremiju: “Če so prišle tvoje besede, sem jih požiral, tvoja beseda mi je bila v radost in veselje srca” (Jer 15,16).

Modri Sirah je zapisal: “Kateri se bojijo Gospoda, ne bodo nepokorni njegovim besedam, kateri ga ljubijo, se bodo držali njegovih poti” (Sir 2,15).

Po zunanjih dejanjih, po sadovih, presojamo notranjost. Jezus je učil: “Po njihovih sadovih jih boste spoznali. Se mar grozdje obira s trnja ali smokve z osata? Takó vsako dobro drevo rodi dobre sadove, slabo drevo pa slabe” (Mt 7,16s).

Glede svoje notranjosti se namreč kaj hitro motimo. Če čutimo pri molitvi prijetno notranjo toplino in zadovoljstvo, to še ni znamenje, da resnično ljubimo Boga. Zunanja dejanja pokažejo, kako je z našo notranjostjo in ljubeznijo. V izpolnjevanju Božje volje se pokaže, koliko je naša ljubezen do Boga pristna. Od tega izpolnjevanja je odvisna tudi naša večna sreča: “Ne pojde v nebeško kraljestvo vsak, kdor mi pravi: 'Gospod, Gospod,' ampak kdor uresničuje voljo mojega Očeta, ki je v nebesih” (Mt 7,21).

Papež Pij XI. je aprila 1923 o sv. Tereziji Deteta Jezusa izjavil, da nam odkriva, v čem je popolnost, h kateri smo vsi poklicani. “Ugajati Bogu, ljubiti ga; mu ugajati in ljubiti ga tako, da izpolnimo Njegovo voljo. To je najlepši nauk, ki ga nam daje Mala Terezija. Pravi nam, da morejo priti vsi k Bogu, polni srčnega miru, če se vdano prepustijo Njegovi Božji volji, kakor se otrok prepusti v naročju svojega Očeta.”

p. Anton

Zakaj je ljubezen do Boga največja zapoved?

Ljubezen do Boga je bila že v stari zavezi največja zapoved: “Ljubi Gospoda, svojega Boga, z vsem srcem, z vso dušo in z vso močjo! Te besede, ki ti jih danes zapovedujem, naj bodo v tvojem srcu. Ponavljaj jih svojim sinovom in govori o njih, ko bivaš v svoji hiši in ko hodiš po poti, ko legaš in ko vstajaš! Priveži si jih za znamenje na roko in naj ti bodo za čelni nakit med očmi! Napiši jih na hišne podboje in na mestna vrata!” (5 Mz 6,4–9).
Evangelij nam poroča, kako je neki učitelj postave hotel Jezusa preizkušati z vprašanjem: “Učitelj, katera je največja zapoved v postavi?”
V Mojzesovi postavi je bilo po sodbi judovskih učiteljev kar 613 postavnih določb, od teh 248 zapovedi (kolikor ima po takratnem poznavanju človeško telo kosti) in 365 prepovedi (kolikor je dni v letu). Kako naj se v vsem tem človek znajde? Med 613 postavnimi določbami sta bili tudi ljubezen do Boga in do bližnjega. Nista pa bili med seboj povezani. Ljubezen do bližnjega tudi ni bila podobna ljubezni do Boga, kakor je naglasil Jezus.
Jezus je na vprašanje učitelja postave odgovoril: “Ljubi Gospoda, svojega Boga, z vsem srcem, z vso dušo in z vsem mišljenjem. To je največja in prva zapoved. Druga pa je njej podobna: Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe. Na teh dveh zapovedih stoji vsa postava in preroki” (Mt 22,37–40).
Največja zapoved je torej ljubezen do Boga, toda njej je podobna ljubezen do bližnjega. Gre za dve neločljivi zapovedi, ki pa se med seboj razlikujeta. Mera, s katero naj ljubimo Boga, je drugačna od mere, s katero naj ljubimo bližnjega. Boga je treba ljubiti “z vsem srcem, z vso dušo in z vsem mišljenjem”, to je “nad vse”, bližnjega pa “kakor samega sebe”.
Če vsaj nekoliko doumemo, kdo je Bog, da je neskončno lepši in bolj vzvišen od vsega ustvarjenega ter neizmerno boljši od vsakega še tako dobrega človeka, ga ni težko ljubiti. Ljubezen do njega nam olajšuje čustvo hvaležnosti.
Ljubezen mora biti gibalo vsega našega delovanja in življenja. Vse drugo bo propadlo, ostalo bo le tisto, kar je narejeno iz ljubezni. Ljubezen je namreč od Boga in je večna. Naša zmožnost za ljubezen prihaja od njega. Ljubezen je zato tako pomembna, ker je edini most do edinosti z Bogom in z ljudmi.
Če hočemo biti v pravem pomenu Jezusovi učenci, moramo Jezusa in po njem troedinega Boga bolj ljubiti kakor svoje starše ali otroke. Ljubezen do Boga ima prednost pred ljubeznijo do kogarkoli drugega. Bog mora biti v našem življenju na prvem mestu. Gre za ljubezen v volji, ne za čustveno ljubezen. S čustveno ljubeznijo morda ljubimo svoje sorodnike bolj kakor Boga. Čustva niso v naši oblasti.

ŽIVLJENJE IZ POSVETITVE JMS Božja ljubezen nas vabi k ljubezni (4) Ljubezen do Boga

V knjigi sv. Alfonza Marije Ligvorija O ljubezni do Jezusa Kristusa beremo: “Ker je Bog vedel, da dobrote privabljajo človeka, ga je hotel s svojimi darovi pridobiti, da bi ga ljubil: 'S tistimi vezmi bom pritegnil ljudi, da me bodo ljubili, s kakršnimi se dajo ujeti: z vezmi ljubezni.'”

Naša ljubezen do Boga se začne z veseljem, ki ga občutimo nad neskončno dobrim in usmiljenim Bogom in njegovimi darovi. Ko to doživljamo, se v nas začne dobrohotna ljubezen do njega. Vendar Bogu, ki je neskončno popoln, ne moremo ničesar dodati. Moremo pa se vedno bolj veseliti Božje dobrote in se odpovedovati vsakemu drugemu ugodju. Moremo se mu popolnoma darovati in ga nesebično slaviti.

Neki redovnik je vprašal brata Egidija, enega od prvih tovarišev sv. Frančiška Asiškega, kaj bi mogel še storiti, da bi bil Bogu prijetnejši. Ta mu je odgovoril: “Eno enemu, eno enemu!” Potem mu je to razložil: “Daj vso svojo dušo, ki je ena sama, edinole Bogu, ki je en sam!”

Potrebno je, da si Božjo odličnost, dobroto in ljubezen vedno znova kličemo v spomin. Potem nam ne bo težko veseliti se v Bogu in ga ljubiti. Svetniki so se mnogo bolj veselili Boga kakor sebe. Iz spoznanja izvira ljubezen. Človek postane to, kar ljubi.

V ljubezni do Boga napredujemo toliko, kolikor napredujemo v spoznavanju Božje ljubezni do nas. Naša ljubezen je odgovor na poprejšnjo Božjo ljubezen. Bog nas s svojo ljubeznijo vedno prehiteva in preseneča. Pred Bogom smo vedno ubogi, revni in prazni. On od nas ne more pričakovati nobene koristi. On nas ljubi, ker nam hoče dobro.

Bog nas je ustvaril in nas stalno vzdržuje v bivanju. Bog nas je odrešil in nas stalno odrešuje. Bog nas je posvetil in nas stalno posvečuje. Treba je imeti vse to vsak dan znova pred svojimi duhovnimi očmi. Tako bomo vzljubili Darovalca.

Bog sam nam pomaga s svojo milostjo. Lep primer je sv. Avguštin. V Izpovedih takole piše o sebi: “Klical si in klical, da si mi gluhoto prebil. Bliskal si in žarel, da si mi slepoto pregnal. Sladkó zavonjal si mi in vsrkal sem tvoj vonj in zdaj koprnim po tebi. Okusil sem te in zdaj sem te lačen in žejen. Dotaknil si se me, pa sem zagorel po tvojem miru.”

Sv. Terezija Avilska je v Lastnem življenjepisu zapisala: “Kadarkoli mislimo na Kristusa, bi se morali spomniti tudi ljubezni, s katero nam je dal toliko milosti, spomniti pa bi se morali tudi vélike ljubezni, ki nam jo je Bog pokazal s tem, da nam je dal tako dragoceno poroštvo svoje ljubezni do nas; kajti ljubezen se rodi iz ljubezni. Tudi če bi bili še prav na začetku in še zelo hudobni, bi si morali prizadevati, da te ljubezni nikoli ne pozabimo in si prizadevamo, da tudi mi ljubimo njega.”

II. Drugi večer

Naslednjega dne sta Nika in Miha vsa upehana pritiskala na zvonec. Vso pot sta tekla, da bi imeli več časa za pogovor.

»Včeraj sta rekla, da rada molita. Katero molitvico imata najraje?«

»Sveti angel. To je bila prva molitvica, ki sem jo znala. Moja mama ji reče večerna pesmica,« je hitela pripovedovati Nika. Miha se ni mogel spomniti in je najprej modro molčal, potem pa povedal: »Tudi kadar ne molim svetega angela, vem, da je z menoj. Ko sem se nekoč s kolesom zapodil na cesto, je rekla mama, da me je moj angel varuh zadnji trenutek potegnil proč.«

»Pa, če se vama bi prikazal angel?« sem skušala speljati pogovor na fatimske dogodke.

»Če bi videl angela, bi pokleknil in molil,« se je odločil Miha, a Nika ni bila tako prepričana.

»Mene bi bilo strah,« je rekla.

»Tako sta se obnašala tudi Frančišek in Jacinta, pastirja v Fatimi. Oba sta bila malce preplašena tudi pozneje, ko se jim je prikazovala Marija. Samo najstarejša Lucija je govorila z njo.«

»Mislim, da se tudi Urška ne bi bala in bi govorila z Marijo,« je bil prepričan Miha. Nika je razmišljala naprej:

»Zakaj se Marija ni prikazala predsedniku države in ministrom ali škofu? Ti bi lahko pomagali. Njih bi ljudje bolj poslušali.«

»Kako so pastirčki sploh lahko povedali, kaj jim je naročila Marija? Kako, da so jim verjeli?«

»Ja, taka vprašanja se nam pojavijo. Tudi meni. Toda Marija je vedno, ne samo v Fatimi, izbrala za svoja naročila male ljudi. Otroke. Njihova srca niso pokvarjena. Kar vanje položi Bog, ostane nespremenjeno.«

»Zakaj se je Marija prikazala ravno na Portugalskem? Zakaj ne pri nas?«

»Vedno v zgodovini so se pojavljala obdobja, ko je bila vera preganjana. Tako so na Portugalskem tedaj ukinili cerkvene praznike, prepovedali procesije in zvonjenje, katoliške šole pa zaprli. Toda ljudje na podeželju so kljub močnemu pritisku ostali verni. Fatima je bila precej odmaknjena od sveta, zato so se je spremembe manj dotaknile. Večina ljudi je še vedno verovala v Boga in hodila v cerkev. Zato je Bog poslal pomoč.«

»Kako je bilo takrat v naših krajih?«

»Takrat je tudi pri nas divjala vojna, pozneje so jo poimenovali prva svetovna vojna. Vidva sta premajhna, da bi vedela, kaj je to vojna.«

»Seveda veva, videla sva na TV. Jaz ne maram takih filmov.«

»Takrat pred malo več kot sto leti so ljudje vojno zares doživljali. Trpeli so tudi tisti, ki niso bili na bojiščih. Na vojno so morali njihovi sorodniki. Gledali so trpljenje mater, ko so dobile sporočilo, da so njihovi sinovi padli. Čeprav je ravno v tistem obdobju veliko ljudi zapustilo Boga, so mnogi goreče molili, da bi se končala.«

»Tudi pri nas?«

»Seveda. Tudi moj ded je bil v vojni, a se je vrnil živ. Babica je veliko molila. In tudi moja mama, čeprav je bila še otrok.«

»Toda njim tega ni naročila Marija.«

»Ne, ljudje so molili sami od sebe. Posebno, če jim je bilo hudo. Saj pravi pregovor: Kadar je stiska največja, je Božja pomoč najbližja.«

»Kako pa sta Jacinta in Frančišek vedela, da jih je obiskal pravi angel? Lahko bi se samo kdo oblekel vanj.«

»O tem se bomo pogovarjali jutri. Naj vaju do tedaj varuje vajin angel varuh.«

Valerija Ravbar

I.Prvi večer

Preden sta voščila dober dan, sta Nika in Miha skoraj v en glas vzkliknila: «Pri naših sosedih imajo punčko!« To je bila seveda vesela novica, posebej še, ker se je sestrica pridružila petim bratcem.

»Kako ji bo pa ime?« me je zanimalo. »Marija«

»O, kako lepo ime!«

»Ja, najlepše,« je pritrdila Nika. »Tako je ime tudi moji mami in Jezusovi mami.«

«Naša teta je bila na romanju v Medžugorju. Obljubila je, da bo tudi naju vzela s seboj, ko bova večja. Tam se je Marija prikazala otrokom. Ste vi že bili tam?«

»Seveda sem bila. Ali pa vesta, da se je Marija prikazala tudi pastirjem v Fatimi? Ali sploh vesta, kje je Fatima?«

»Ne,« sta po kratkem premisleku oba odkimala.

»To je na drugem koncu Evrope, na Portugalskem. Fatima je majhen kraj, vsaj pred dobrimi sto leti je bil tak. Leži na visoki planoti, kjer je poleti zelo vroče. Zato nimajo takih bogatih travnikov kot pri nas. Zato so tu ljudje redili drobnico, ki so jo otroci pasli. Pravzaprav so bili otroci, o katerih vama pripovedujem, doma v majhnem zaselku Ajustrel kaka dva kilometra od Fatime.«

»To je tako, kakor če mi rečemo, da smo doma iz Stične, čeprav živimo 4 km proč. Ampak za Stično ve ves svet, za našo vas pa ne«, se je odrezal Miha.

»Točno tako. No, pašnik oziroma globel, kamor so gonili svoje črede, ni bil daleč od vasi. Temu kraju so rekli Irijska globel. Med številnimi pastirji, ki so vsak dan prignali svojo čredo, sta bila tudi Jacinta in Frančišek - brat in sestrica.«

»Tako, kakor sva midva«, sta navdušeno vzkliknila.

»Ja, samo, da je bil Frančišek starejši za dve leti kot Jacinta.«

»Jaz pa sem dve leti starejša od Miha. Ampak se vseeno vedno skupaj igrava. Samo v šoli nisva v istem razredu.«

»No, Jacinta in Frančišek sta bila skoraj vedno v družbi malce starejše sestrične Lucije.«

»Z nama pa je sestrična Urška. Ona naju je naučila dosti stvari, jaz pa sem njo naučila rolati,« se je pohvalila Nika.

»Ja, prav tako kot vi trije ,« sem jima prikimala. »Tudi ti trije fatimski pastirci so bili skoraj vedno skupaj, predvsem pa, ko so pasli ovce.«

»Pri nas nimamo ovc in tudi živine ne pasemo. Najbolj se zabavamo, ko se s sosedovimi igramo na dvorišču.«

»Kaj se najraje igrata?«

»Igramo se zemljo krast, skrivamo se in lovimo.«

»So se tudi fatimski pastirčki igrali te igre ?«

»Mogoče. Zelo radi so imeli igro s kamenčki, gumbi in igro dobitkov. »

»Teh igric ne poznava.«

»Tudi jaz ne. Ali pa imajo pri nas drugačna imena.«

»Midva se zelo rada igrava. Ampak mama nama določi, koliko časa sva lahko na dvorišču. Morava se pripravljati za šolo in tudi doma pomagava pri delu, posebno poleti.«

»Takrat, ko se je dogajala fatimska zgodba, šole niso jemali tako zares kot danes. Če so imele ovce dovolj paše, tudi ni bilo dela z njimi. Tako so imeli pastirčki čas, da so poleg igre tudi veliko molili.«

 »Tudi midva moliva, »sta zagotovila otroka.

»Vem, pa se bomo o tem pogovarjali jutri. Doma morata biti, preden se zmrači, da jih ne bo preveč skrbelo.«

Fatimski pastirji Z Niko in Mihom o Fatimi

Internet kvari babice (uvodna zgodba)

Moje otroštvo je potekalo ob petrolejki. Ne spominjam se, da bi me to kdaj motilo. Ob njeni brleči svetlobi sem se naučila brati in pisati. Predvsem pa je dajala svoj čar večerom, ki smo jih z babico preždeli na kmečki peči. Babica je bila drobcena ženica, sive lase je spletala v kito, ki jo je zvila na temenu. Očal ni nikoli nosila , pomagala si je z nekakšnim monoklom, ki ga je po potrebi odmikala ali približevala očem. Uporabljala ga je, kadar nam je vnukom prebirala zgodbe iz knjig. Toda še lepše so bile tiste, ki nam jih je pripovedovala. To so bili spomini na njeno otroštvo in davno umrle sorodnike. To so bile stare pesmi, ki se jih je na pamet učila v šolskih letih in jih ni nikoli pozabila. Babica nas je naučila večino molitvic. O Mariji in svetnikih nam je pripovedovala, kakor da bi jih bila poznala. V njenih pripovedih so stopili z oltarjev in se nam približali. Vse, kar smo jo vprašali, je znala razložiti tako, da smo bili zadovoljni. Brezmejno smo ji zaupali in ji verjeli. Deda se komaj še spomnim, saj je umrl ko sem imela pet let. Nosil je prekrasne francjožefovske brke. Med prvo svetovno vojno je bil v vojnem ujetništvu v Rusiji. Od tam je prinesel domov nešteto neverjetnih zgodb. O ledeni Sibiriji, kjer so se vozili s sanmi in so jih zasledovali tropi volkov, pa o nepreglednih poljih pšenice, ki so jih revolucionarji zažgali tako, da so lisicam privezali na repe goreče predivo in jih spustili med pšenico. Najbolj nas je prevzela pripoved o Čerkezih, ki naj bi jih srečal in so imeli v glavi eno samo oko. Babica mu je verjela, pa smo mu verjeli še mi. Kar je rekel ded, je bilo sveto. Tako skromen je bil svet našega otroštva, pa je vendar odpiral pred nami ves svet in zgodovino. Predvsem pa budil domišljijo.

Tudi danes v naših sobah stojijo kmečke peči. Bolj za okras, saj babice nimajo ne časa ne volje, da bi na njih posedale z vnuki. Prav tako mi nismo znali prenesti njihovih zgodb svojim vnukom.

Če bi zvečer, ko je vsa družina zbrana doma, vnuki radi izvedeli kaj iz starih časov, jim babica priporoči internet, kjer tako in tako vse piše. Ona si mora pač ogledati nadaljevanko na TV. Ko jih z avtom pelje v glasbeno šolo, bi morda ob znamenjih ob cesti rada rekla nekaj besed, pa so otroci poglobljeni vsak v svoj mobitel. Ne, to res ni priložnost, da bi pripovedovala, kakšna je bila nekoč njena pot v šolo.

Kadar pritečeta na obisk mala nečak in nečakinja, bi rada od mene izvedela vse mogoče, pa se vse prevečkrat konča s tem, da me podučita o novostih pri mobitelu in naročita po spletni pošti kako torbico ali ovitek. Zgodi se tudi, da preprosto buljim v internet in pozabim, da sta pri hiši.

In ob neki taki priložnosti, ko se mi ni ljubilo pogovarjati z njima, je vzkliknil desetletni Miha:

»Internet je pokvaril tudi teto Valčko!«

Ali res? Kaj pa, če bi vsaj za nekaj dni obrnila hrbet internetu in bi se z Niko in Mihom preprosto samo pogovarjali?