ŽIVLJENJE IZ POSVETITVE JMS Božja ljubezen nas vabi k ljubezni (4) Ljubezen do Boga

V knjigi sv. Alfonza Marije Ligvorija O ljubezni do Jezusa Kristusa beremo: “Ker je Bog vedel, da dobrote privabljajo človeka, ga je hotel s svojimi darovi pridobiti, da bi ga ljubil: 'S tistimi vezmi bom pritegnil ljudi, da me bodo ljubili, s kakršnimi se dajo ujeti: z vezmi ljubezni.'”

Naša ljubezen do Boga se začne z veseljem, ki ga občutimo nad neskončno dobrim in usmiljenim Bogom in njegovimi darovi. Ko to doživljamo, se v nas začne dobrohotna ljubezen do njega. Vendar Bogu, ki je neskončno popoln, ne moremo ničesar dodati. Moremo pa se vedno bolj veseliti Božje dobrote in se odpovedovati vsakemu drugemu ugodju. Moremo se mu popolnoma darovati in ga nesebično slaviti.

Neki redovnik je vprašal brata Egidija, enega od prvih tovarišev sv. Frančiška Asiškega, kaj bi mogel še storiti, da bi bil Bogu prijetnejši. Ta mu je odgovoril: “Eno enemu, eno enemu!” Potem mu je to razložil: “Daj vso svojo dušo, ki je ena sama, edinole Bogu, ki je en sam!”

Potrebno je, da si Božjo odličnost, dobroto in ljubezen vedno znova kličemo v spomin. Potem nam ne bo težko veseliti se v Bogu in ga ljubiti. Svetniki so se mnogo bolj veselili Boga kakor sebe. Iz spoznanja izvira ljubezen. Človek postane to, kar ljubi.

V ljubezni do Boga napredujemo toliko, kolikor napredujemo v spoznavanju Božje ljubezni do nas. Naša ljubezen je odgovor na poprejšnjo Božjo ljubezen. Bog nas s svojo ljubeznijo vedno prehiteva in preseneča. Pred Bogom smo vedno ubogi, revni in prazni. On od nas ne more pričakovati nobene koristi. On nas ljubi, ker nam hoče dobro.

Bog nas je ustvaril in nas stalno vzdržuje v bivanju. Bog nas je odrešil in nas stalno odrešuje. Bog nas je posvetil in nas stalno posvečuje. Treba je imeti vse to vsak dan znova pred svojimi duhovnimi očmi. Tako bomo vzljubili Darovalca.

Bog sam nam pomaga s svojo milostjo. Lep primer je sv. Avguštin. V Izpovedih takole piše o sebi: “Klical si in klical, da si mi gluhoto prebil. Bliskal si in žarel, da si mi slepoto pregnal. Sladkó zavonjal si mi in vsrkal sem tvoj vonj in zdaj koprnim po tebi. Okusil sem te in zdaj sem te lačen in žejen. Dotaknil si se me, pa sem zagorel po tvojem miru.”

Sv. Terezija Avilska je v Lastnem življenjepisu zapisala: “Kadarkoli mislimo na Kristusa, bi se morali spomniti tudi ljubezni, s katero nam je dal toliko milosti, spomniti pa bi se morali tudi vélike ljubezni, ki nam jo je Bog pokazal s tem, da nam je dal tako dragoceno poroštvo svoje ljubezni do nas; kajti ljubezen se rodi iz ljubezni. Tudi če bi bili še prav na začetku in še zelo hudobni, bi si morali prizadevati, da te ljubezni nikoli ne pozabimo in si prizadevamo, da tudi mi ljubimo njega.”