I.Prvi večer

Preden sta voščila dober dan, sta Nika in Miha skoraj v en glas vzkliknila: «Pri naših sosedih imajo punčko!« To je bila seveda vesela novica, posebej še, ker se je sestrica pridružila petim bratcem.

»Kako ji bo pa ime?« me je zanimalo. »Marija«

»O, kako lepo ime!«

»Ja, najlepše,« je pritrdila Nika. »Tako je ime tudi moji mami in Jezusovi mami.«

«Naša teta je bila na romanju v Medžugorju. Obljubila je, da bo tudi naju vzela s seboj, ko bova večja. Tam se je Marija prikazala otrokom. Ste vi že bili tam?«

»Seveda sem bila. Ali pa vesta, da se je Marija prikazala tudi pastirjem v Fatimi? Ali sploh vesta, kje je Fatima?«

»Ne,« sta po kratkem premisleku oba odkimala.

»To je na drugem koncu Evrope, na Portugalskem. Fatima je majhen kraj, vsaj pred dobrimi sto leti je bil tak. Leži na visoki planoti, kjer je poleti zelo vroče. Zato nimajo takih bogatih travnikov kot pri nas. Zato so tu ljudje redili drobnico, ki so jo otroci pasli. Pravzaprav so bili otroci, o katerih vama pripovedujem, doma v majhnem zaselku Ajustrel kaka dva kilometra od Fatime.«

»To je tako, kakor če mi rečemo, da smo doma iz Stične, čeprav živimo 4 km proč. Ampak za Stično ve ves svet, za našo vas pa ne«, se je odrezal Miha.

»Točno tako. No, pašnik oziroma globel, kamor so gonili svoje črede, ni bil daleč od vasi. Temu kraju so rekli Irijska globel. Med številnimi pastirji, ki so vsak dan prignali svojo čredo, sta bila tudi Jacinta in Frančišek - brat in sestrica.«

»Tako, kakor sva midva«, sta navdušeno vzkliknila.

»Ja, samo, da je bil Frančišek starejši za dve leti kot Jacinta.«

»Jaz pa sem dve leti starejša od Miha. Ampak se vseeno vedno skupaj igrava. Samo v šoli nisva v istem razredu.«

»No, Jacinta in Frančišek sta bila skoraj vedno v družbi malce starejše sestrične Lucije.«

»Z nama pa je sestrična Urška. Ona naju je naučila dosti stvari, jaz pa sem njo naučila rolati,« se je pohvalila Nika.

»Ja, prav tako kot vi trije ,« sem jima prikimala. »Tudi ti trije fatimski pastirci so bili skoraj vedno skupaj, predvsem pa, ko so pasli ovce.«

»Pri nas nimamo ovc in tudi živine ne pasemo. Najbolj se zabavamo, ko se s sosedovimi igramo na dvorišču.«

»Kaj se najraje igrata?«

»Igramo se zemljo krast, skrivamo se in lovimo.«

»So se tudi fatimski pastirčki igrali te igre ?«

»Mogoče. Zelo radi so imeli igro s kamenčki, gumbi in igro dobitkov. »

»Teh igric ne poznava.«

»Tudi jaz ne. Ali pa imajo pri nas drugačna imena.«

»Midva se zelo rada igrava. Ampak mama nama določi, koliko časa sva lahko na dvorišču. Morava se pripravljati za šolo in tudi doma pomagava pri delu, posebno poleti.«

»Takrat, ko se je dogajala fatimska zgodba, šole niso jemali tako zares kot danes. Če so imele ovce dovolj paše, tudi ni bilo dela z njimi. Tako so imeli pastirčki čas, da so poleg igre tudi veliko molili.«

 »Tudi midva moliva, »sta zagotovila otroka.

»Vem, pa se bomo o tem pogovarjali jutri. Doma morata biti, preden se zmrači, da jih ne bo preveč skrbelo.«