Ljubezen do Boga se razodeva v izpolnjevanju njegove volje.

Pri ljubezni do Boga ima najvažnejšo vlogo človekova notranjost, njegovo srce. S srcem ljubimo Boga samega in to, kar on ljubi. Če je ta ljubezen pristna, se pokaže tudi v zunanjih dejanjih. Če imamo koga radi, nam ni težko izpolniti njegove volje. Če Boga ljubimo, bomo radi uresničevali tudi njegovo voljo. Če ne izpolnjujemo Božje volje, se nam ljubezen do Boga ohladi.

V Stari zavezi, v peti Mojzesovi knjigi, beremo: “Kaj zahteva od tebe Gospod, tvoj Bog? Samo to, da se bojiš Gospoda, svojega Boga, da hodiš po vseh njegovih poteh, ga ljubiš in služiš Gospodu, svojemu Bogu, z vsem srcem in z vso dušo, da izpolnjuješ Gospodove zapovedi in njegove zakone, ki ti jih danes zapovedujem, da ti bo dobro” (5 Mz 10,12s).

Ker kralj Savel ni ubogal Gospoda, mu je Samuel rekel: “Poslušnost je boljša od klavne daritve, pokorščina boljša od maščobe ovnov” (1 Sam 15,22).

Kralj David je naročal sinu Salomonu: “Drži se postave Gospoda, svojega Boga, da boš hodil po njegovih potih in se držal njegovih zakonov, zapovedi, odlokov in pričevanj, da boš imel srečo pri vsem, kar boš delal, in pri vsem, česar se boš lotil” (1 Kr 2,3).

Da bomo izpolnjevali Božjo voljo, je potrebna odprtost za Boga, kakor se kaže pri preroku Jeremiju: “Če so prišle tvoje besede, sem jih požiral, tvoja beseda mi je bila v radost in veselje srca” (Jer 15,16).

Modri Sirah je zapisal: “Kateri se bojijo Gospoda, ne bodo nepokorni njegovim besedam, kateri ga ljubijo, se bodo držali njegovih poti” (Sir 2,15).

Po zunanjih dejanjih, po sadovih, presojamo notranjost. Jezus je učil: “Po njihovih sadovih jih boste spoznali. Se mar grozdje obira s trnja ali smokve z osata? Takó vsako dobro drevo rodi dobre sadove, slabo drevo pa slabe” (Mt 7,16s).

Glede svoje notranjosti se namreč kaj hitro motimo. Če čutimo pri molitvi prijetno notranjo toplino in zadovoljstvo, to še ni znamenje, da resnično ljubimo Boga. Zunanja dejanja pokažejo, kako je z našo notranjostjo in ljubeznijo. V izpolnjevanju Božje volje se pokaže, koliko je naša ljubezen do Boga pristna. Od tega izpolnjevanja je odvisna tudi naša večna sreča: “Ne pojde v nebeško kraljestvo vsak, kdor mi pravi: 'Gospod, Gospod,' ampak kdor uresničuje voljo mojega Očeta, ki je v nebesih” (Mt 7,21).

Papež Pij XI. je aprila 1923 o sv. Tereziji Deteta Jezusa izjavil, da nam odkriva, v čem je popolnost, h kateri smo vsi poklicani. “Ugajati Bogu, ljubiti ga; mu ugajati in ljubiti ga tako, da izpolnimo Njegovo voljo. To je najlepši nauk, ki ga nam daje Mala Terezija. Pravi nam, da morejo priti vsi k Bogu, polni srčnega miru, če se vdano prepustijo Njegovi Božji volji, kakor se otrok prepusti v naročju svojega Očeta.”

p. Anton