Z DUHOVNIKI V SANKT PETERBURGU (4)

Končno se nam je pridružil Silvo Novak z našo vodičko Emilijo, ki nas je nameravala voditi po mestu.

Odšli smo za njima iz zgradbe. Nedaleč proč nas je čakal avtobus. Naložili smo svojo prtljago in se namestili na sedeže. Med vožnjo v mesto nas je vodička lepo pozdravila in nam zaželela dobrodošlico. Silvo je vse prevajal, saj dobro govori rusko. Sam sem se trudil vsaj nekaj razumeti, a moje znanje ruščine je že precej splahnelo. Bral sem napise in gledal, kje smo se vozili. Ceste so bile široke in prostorne.

Vreme je bilo kolikor toliko lepo. Pihal je veter in bilo je okoli petnajst stopinj. Gospa, ki nas je vodila, je bila iz agencije »Eksta«. Z njimi se je Silvo dogovoril, da nam organizirajo bivanje v mestu. Sam ne moreš. Potrebno je, da imaš neko uradno agencijo, da te vodi.

Mesto Sankt Peterburg je zgrajeno na ustju reke Neve. Pravzaprav na samem močvirju. Toda potrudili so se, da so tla uredili. Naredili so kanale med manjše reke in Nevo. Mesto je podobno zgrajeno kot italijanske Benetke. Leži na štiridesetih otokih. Med otoki so kanali in reke, ki imajo seveda svoja imena. Mesto ima zelo evropski videz, saj so carji vabili v mesto vse vrste evropskih umetnikov, da so tam zgoraj ustvarjali.

Vodička je poudarila, da je pomembno ime mesta prav razumeti. Ime nima po carju Petru ampak po apostolu svetem Petru. Bilo je prestolnica Rusije. V njem je bilo vse uradništvo. V Moskvo so prestolnico preselili šele v času komunizma. Zato je Moskva razmeroma mlada prestolnica.

Stanovali smo precej v centru mesta. Namestili smo se v katoliško bogoslovje za vso Rusijo. Ker imajo manj študentov in veliko sob praznih, so se odločili, da bodo začeli sprejemati romarje in popotnike, da bodo vsaj nekaj dobili za prazne sobe.

To je ulica Druga XXX. Velika stavba, ki ima vhod z dvorišča. Namestili smo se po sobah, ki jih je bilo še preveč za nas. Z nami je bila še skupina španske mladine, ki je menda nekaj pomagala v hiši. Ker je bila kuhinja trenutno v prenovi, smo si hrano poiskali sami. Bilo je vse zelo blizu. Takoj na drugi strani ulice je bil mali lokal, kjer so pripravljali zajtrke, kosila in večerje. Tudi cene so bile ugodne za nas.

Sobe so bile čedne in dovolj velike. Po dve sta imeli skupne sanitarije. Pred obema sobama je bila mala predsoba in od tam je bil dostop do sanitarij. Čedno urejeno in uporabno. V vsakih sanitarijah tuš, umivalnik in stranišče. Iz predsobe je bil vhod v vsako sobo posebej. Kar me je presenetilo, so bili pragovi. Vsepovsod jih je bilo polno. Sredi hodnika v nadstropju je bil več kot deset centimetrov visok prag. Iz hodnika v predsobo je bil prag. In še iz predsobe v sobo je bil spet prag. Ker nismo navajeni toliko pragov, je bilo treba kar paziti, da se nisi spotaknil. Ne vem zakaj so tako naredili? Po mojem mišljenju bi se dalo tako urediti, da pragov ne bi bilo.

V vsaki sobi sta bili dve postelji, omara ena miza in dva stola. Vse je bilo preprosto, uporabno in snažno. Bil sem vesel, da sem bil tako nameščen. Ker je bilo sob na pretek, je bila sosednja soba prazna. Imel sem božji mir in nikogar nisem motil, tudi če bi prišel pozno. Dobili smo ključe od sob in ključ od vhodnih vrat. Zato smo imeli popolno svobodo gibanja.

Ker je bilo še svetlo, smo se domenili, da gremo najprej nekaj pojest. Razdelili smo se na oba lokala. Kot sem že rekel, je bil eden takoj na drugi strani ulice, drugi pa tudi na isti strani, mogoče dvesto metrov naprej. Šel sem s skupino, ki je šla v onega malo bolj oddaljenega. V prvem prostoru je bilo mogoče izbrati, nabrati in plačati jedila. V drugem prostoru, pa smo se posedli za mize in v miru pojedli. Poleg hrane je bilo na voljo tudi nekaj pijače: čaj, kompot in sok. Tudi sladic ni manjkalo. Cene so bile zelo ugodne. Na primer za zajtrk sem plačal običajno okoli tri evre. Seveda smo plačevali v rubljih. Pa sem se vedno pošteno najedel. Vzel sem si dve pečeni jajci, nekaj kosov kruha, eno ali dve ocvrti salami, sladico in še pijačo. Izbira ni bila ravno velika, a je bilo vsega dovolj. Zadaj so imeli kuhinjo in so sproti donašali, če je česa zmanjkalo. Navadil sem se na tisti lokal in sem ga redno obiskoval vsak dan.

Začudilo pa me je, da je bila tam v bližini bogoslovja velika samopostrežba odprta tudi vso noč. Tudi tja smo hodili in kupovali sadje, vodo in sokove. Cene v samopostrežbi pa so bile primerljive z našimi. Vsaj tako se mi je zdelo. Nabavil sem si sok in ga odnesel v sobo. Ob dogovorjeni uri smo se dobili pred bogoslovjem in šli na večerni sprehod po Nevskem prospektu. Najprej sem mislil, da je to kakšno sprehajališče ob Nevi. Potem pa sem zvedel, da je več prospektov v mestu. Ugotovil sem, da so to glavne ulice, ki vodijo skozi mesto. Nevski prospekt je tako znana ulica, da jo mora spoznati vsak, ki pride v mesto.

Seveda sem vzel fotoaparat s seboj in tudi stojalo, ker sem vedel, da gre proti večeru in se bo kmalu stemnilo. Glede teme sem se nekoliko uštel, saj je sonce tam zgoraj na severu zašlo šele ob enajstih. Ker so noči zelo kratke, saj sonce vzide že ob treh, so te noči dobile posebno ime. Poznamo jih pod imenom bele noči v Sankt Peterburgu. V času komunizma se je mesto imenovalo Leningrad. Toda o tem imenu ni danes ne duha ne sluha. Zelo dobro so opravili s komunistično preteklostjo.

Peš smo se podali do konca ulice. Tam je v enem izmed vogalov postavljen Tehnološki inštitut. Velika zgradba, ki je ponoči lepo osvetljena. Nasproti te zgradbe je bil vstop v podzemno železnico. Kupili smo si žetone, ki so stali po 45 rubljev, to je malo več kot pol evra. Pri vhodu v območje podzemne smo seveda oddali žetone. Toda avtomati niso bili čisto brezhibni. Če je bilo kaj narobe so piskali in piskanje je bilo slišati zmeraj. Nekaterim gospodom je avtomat žeton vzel odprl pa ni prehoda. K sreči pa so bili tam dežurni delavci, ki so človeku pomagali iz zagate.

V podzemlje so vodile izredno dolge tekoče stopnice. Ljudi je bilo vedno veliko. Kolikor sem lahko razbral iz obnašanja ljudi, je veljalo na tekočih stopnicah neko nenapisano pravilo. Če se ti ne mudi, stoj ob strani. Če pa se ti mudi, lahko po prosti strani stopnic še hodiš, da hitreje prideš dol ali gor. To smo spoznali kaj hitro, saj so nas tisti, ki se jim je mudilo kmalu naučili, naj stojimo ob strani, da so imeli ob prosti strani hiter prehod naprej.

Spodaj, na koncu stopnic, je bila kabina z dežurno delavko. Kaj je tam počela ne vem. Mogoče je pazila, da bi pomagala, če bi se kdo ujel med stopnice ali kaj. Mogoče je ta služba še celo ostanek iz časa komunizma, ko so vse nadzirali.

Na dnu so se odprli veliki in svetli prostori. Res čedno urejena podzemna železnica. Tako globoko je najbrž zato, da gre pod vsemi rekami in kanali. Čakati ni bilo treba dolgo, saj so vlaki vozili zelo pogosto. Potrebno pa je bilo, da smo se držali skupaj. Morali smo paziti na Silva. On je mesto že poznal in je dobro vedel, kam želimo priti in kako se tja pride.

Vožnja s podzemno ni bila dolga, saj smo izstopili že na drugi postaji. Zunaj smo prispeli na Nevski prospekt. To je torej tista ulica, po kateri se mora vsak obiskovalec sprehoditi. Je zelo prometna in pelje proti Veliki Nevi. Tam je večina največjih znamenitosti. Počasi smo šli po ulici. Tudi ljudi je bilo veliko. Moral sem prav paziti, da nisem ostal kje zadaj ali se celo izgubil, ko sem hotel narediti čim več fotografij. Nekaj mi pa v mestu ni bilo všeč: Bilo je polno kablov in žic. Popolnoma nemogoče je bilo napraviti posnetek, brez kablov in žic. Napeljane so bile iz ene strani ulice na drugo in vzdolž po ulicah. Na njih so visele luči, ki so bile velike kot sonce. Po ulicah so vozili tramvaji, ki so bili na električni pogon. Zaradi njih je bilo kablov, kolikor si hotel.

Ulica je bila lepa. Veliko lepo urejenih hotelov in prenovljenih zgradb. Bilo je veliko paše za oči. Ker se je že večerilo, so bili časi za fotografiranje precej dolgi. To sem izkoristil, da sem naredil posnetek ravno takrat, ko so se avtomobili premikali. Na ta način dobiš bolj prazno ulico in še lepe črte rišejo avtomobili, ko hitijo mimo.

Malo več časa smo se ustavili na mostu čez Gribojedov kanal. Tam smo lahko veliko videli. Pred nami je bila lepa cerkev, ki je imela v ospredju kolonade tako kot pri svetem Petru v Rimu. Razumljivo je, da so bile kolonade manjše, toda zelo slovesno so objemale cerkev, ki je stala v sredini. Kolonade so se pele v loku k cerkvi, ki je bila od ulice nekoliko umaknjena. Všeč mi je bila. Polkrožni prostor med cerkvijo in ulico so kolonade uokvirjale v lep park. Vanj so namestili vodomet, ga zasadili z lepimi gredicami cvetja, pušpana in z nizkimi pinijami.

Na drugi strani mostu se je bohotila čudovita cerkev, ki je imela tako oblikovane čebulaste zvonike, kot so oni v moskovskem Kremlju. Pravijo, da je to tatarski način gradnje. Ena kupola je bila lepša od druge in v dokaj mirnem kanalu so se zrcalile v različnih barvah. Zvoniki so bili odeti z živahnimi barvami.

Na ulici je bilo veliko življenja. Na več mestih so prodajali sladoled in druge sladkarije. Tudi uličnih igralcev je bilo več skupin. Ljudje so se ob njih na kratko ustavili, malo gledali in šli naprej. Tu in tam se je kdo spomnil in jim spustil kakšen rubelj v klobuke, ki so jih imeli nastavljene na vogalih.

Potrebno je bilo iti naprej. Silvo se je potrudil in nam razlagal, a jaz nisem veliko slišal ne razumel. Bil sem vedno bolj na robu, da sem lažje fotografiral. Šli smo čez reko Mojko in čez nekaj časa zavili v stransko ulico, desno od Nevskega prospekta. Tudi ta je bila živahna. Po risbah, ki so bile na tleh, sem spoznal, da so bili tu risarji, ki so risali s kredo po tleh. Njihove umetnine niso bile več dobro vidne, saj so bile razmazane. Mogoče so jih risali pred nekaj dnevi in jih je deževje razmočilo, pa tudi ljudi je šlo veliko mimo. Ura je bila pol enajstih, pa je bilo še čisto svetlo. Izložbe in nekatere zgradbe so bile že osvetljene.

Skozi mali prehod smo prišli na velikanski trg, ki je imel v sredi velik obelisk ali stolp. Na vrhu pa je bil lep bronast angel. Stolp se imenuje Aleksandrovskaja kolonada, ves trg, ki se je odprl pred nami, pa Dvorcovskaja ploščad. Tu smo ostali v skupini. Bilo je veličastno. Nebo je bilo še modro, oblaki pa so že rdeli v zahajajočem soncu. Silvo nam je povedal, da je veličastna zeleno bela zgradba pred nami slavni Ermitaž ali Zimski dvorec ruskih carjev.

Stali smo in gledali. Zaslišalo se je pokanje. Ne nebu pa so se začele svetiti raznobarvne rakete. Bil je ognjemet. Škoda! Bilo je presvetlo in čudovite barve še niso prišle do izraza. Bolje so se videle le močnejše rakete, ki so naredile obliko palme. Na vrhu so se razpočile v vse smeri. Svetlobni prameni so padali na več strani in risali svetlobne like podobne palmovi krošnji. Dolgo smo bili tam in gledali. Bilo je lepo in veličastno. Pošalili smo se, da so nam za dobrodošlico pripravili ognjemet.

p. Branko Petauer

Razmišljanja ob zmedi

64. Razvrednotenje

Inflacija denarja je varljiva sanja,

da bomo od države kaj zastonj dobili,

je otipljiv izraz neskladja

med tem, kar nam obljublja

in kar nam lahko posreduje neka vlada;

a hkrati tudi nas zavaja,

ko mislimo, da potrebujemo vse, kar želimo;

in da nam več pripada,

kot to, kar smo si z delom zaslužili.

65. Trdnost vrednot

Brez trdnih in nespremenljivih opor,

ki dajo jih družbi moralne vrednote,

pričenja se širiti dvom o slehernem redu,

o vrednosti dane besede,

podpisa pogodbe in sodbe sodnikov.

Nered pa odganja ustvarjalne napore,

pripravlja pogoje za vlado nasilja.

66. Teženja po neskončnosti

Nič končnega ne umiri človeka.

K neskončnosti se moremo usmerjati s poglabljanjem,

kar je naporno,

zato jo mnogi skušajo dosegati s seštevanjem,

kar je brezupno.

Medtem, ko vodi prva pot v poznanje stvarstva

in s tem v postopno rast,

pripelje druga, ko postane strast,

do razvrednotenja nabranega bogastva.

dr. Marko Kremžar

Vir največje moči II/3 Znane podobe

Angel luči, ko jo je izgubil, se je spremenil v kneza teme. Boj na življenje in smrt se je začel med njim, ki je Luč sveta, in med močjo teme. Satan in vsi njegovi tovariši, bodisi da so pripadali temu svetu ali pa peklu, vsi ti, vsa moč teme se je borila zoper Kristusa. Ta pa ni maral, da bi mu v tem boju pomagali niti njegovi s tega sveta, niti angelski duhovi. Kristus je imel v rokah orožje, mogočnejše kakor vsakršno drugo, da premaga sovražnike: molitev! – »Nadel si je vso Božjo bojno opravo, da se je mogel ustavljati vsem hudičevim zvijačam; kajti ni se mu bilo treba bojevati zoper kri in meso, marveč zoper hudobne duhove v podnebju« (Ef 11–12). Zato je rekel Petru: »Spravi svoj meč v nožnico … Ali misliš, da ne bi mogel prositi svojega Očeta in bi mi poslal več kot dvanajst legij angelov?« Ampak vzel je čelado zveličanja in meč Duha in vztrajno ter goreče pošiljal prošnje k Bogu (Ef 6,17–18). S tem mečem je zmagal v najhujši izmed bitk, ki sta jim kdaj bila priča nebo in zemlja, čeprav je moral prej pretrpeti smrtne muke. V to temo je zasvetila luč, in Jezus je jasno spoznal Očetovo voljo. Kakor grešnik je moral umreti na križu. »Kako naj se sicer izpolnijo pisma,« je rekel Petru, »da se mora tako zgoditi«?

Poštenjaka nič bolj ne zaboli, kakor če ga obsodijo, da je razbojnik. Hudič je vedel, da bo Kristus najbolj trpel, če ga bodo prišteli med grešnike; zato je tudi hotel, da so njegovi pomagači Kristusa prijeli, kakor bi bil razbojnik. »Kakor nad razbojnika ste prišli z meči in koli, da bi me prijeli. Dan za dnem sem sedel pri vas v templju in učil, in me niste prijeli. Vse to pa se je zgodilo, da so se spolnila pisma prerokov« (Mt 26,55–56). Kristus je že iz vse svoje duše spregovoril svoj »Zgodi se« – »Ne moja, ampak tvoja volja naj se zgodi!«

Telesne muke, ki jih je Kristus trpel med svojim trpljenjem, krivice, ki so mu jih prizadeli, Peter, ki ga je zatajil, vse to je v njegovem duhu zastiralo tisto misel, ki ga je najbolj mučila: da bo moral pred svojega Očeta kot grešnik. Ko pa se je približal trenutek smrtne muke, je peklenski boj postajal vedno hujši in hujši. Satanovi agentje, podžgani od njega, so Jezusa križali med dvema razbojnikoma, ki sramotita svojega »tovariša« in ga hkrati dolžita, da morata zaradi njega to muko prestajati prej, kakor bi jo sicer.

Jezus na križu pa moli, moli kar najprej … Moli zanje, ki ga preganjajo in se iz njega norčujejo, moli zanje k Očetu: »Oče, odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo« (Lk 23,34). Obrekujejo me … imajo me za razbojnika, kakršna sta ta dva … Oče, odpusti jim, saj ne vedo, kaj govore…

In Jezus je spregovoril: »Žejen sem!« Tedaj je zaslišal glas enega izmed razbojnikov, ki sta bila z njim križana, kako govori svojemu tovarišu: »Kaj? Ali se tudi ti ne bojiš Boga, ko si v isti obsodbi? Midva prejemava po pravici, primerno temu, kar sva storila, ta pa ni storil nič hudega … » Razbojnik je Jezusu izkazal pravico …

Zadnja molitev, ki jo je Jezus moral uslišati na zemlji, je bila molitev razbojnika, ki je njemu izkazal pravico.

Nato je razbojnik ogovoril Jezusa: »Gospod, spomni se me, ko prideš v svoje kraljestvo«. Ta srečni razbojnik je Kristusu še kar naprej izkazoval pravico s tem, da ga je priznal in razglasil za Kralja in je tako rekoč vložil prvo prošnjo, ki jo je Kristus moral ugodno rešiti, kakor hitro pride v svoje Kraljestvo.

In Jezus mu je odgovoril: »Resnično, povem ti, danes boš z menoj v raju« (Lk 23,39-43).

Ravno ob tistem času, ko je boj najbolj strašno divjal in ko se je ves peklenski bes ob sodelovanju Judov zaganjal v Kristusa samega, je ta boj ustavila molitev drugega Juda, razbojnika, ki je Kristusu izkazal pravico in ga spoznal za nedolžnega ter celo za Kralja. Tako je Kristus, križan kot grešnik in hudodelec, postal Kralj slave in je svojo prvo pomilostitev podpisal s svojo krvjo, ki jo je pravkar prelival. »Si razbojnika odrešil, tudi moj up boš utešil!«

To je bila ura »moči teme« …

Zmagoslavje razbojnikove molitve na križu je moralo raztogotiti Satana, kneze in sile teme ter njihove pomagače, kateri so zato, da bi bil boj še strahotnejši in da bi pokazali svojo moč, vso zemljo pokrili s temo od šeste do devete ure, to je od poldneva do treh popoldne (Lk 23,44).

Če nas nočni mrak kdaj navdaja s strahom, kadar je naša duša v skrbeh, povzroči tema sredi dneva pravo grozo. Hkrati s zunanjo temo je umirajočega Zveličarja še bolj mučila duhovna tema.

In spet se mu je približal Satan in ga nadlegoval: Če si Božji Sin, zakaj si prištet med razbojnike? Zakaj si križan, če nisi razbojnik? O, hudobni sin, poglej, v kakšni sramoti puščaš tisto, ki ti je dala življenje. Kako naj verjame, da si nedolžen, ko pa vidi, da te je obsodilo najvišje sodišče izvoljenega ljudstva? Hudobni sin, le glej, kako puščaš svojo mater.«

In Jezus se v svoji strašni smrtni muki obrne k Mariji, ki stoji ob križu in jo priporoči Janezu: »Glej, tvoja Mati!« »Slepar, hinavec,« ponavlja Satan, porogljivo rjovejo njegovi pajdaši: »Ti, ki podiraš tempelj in ga v treh dneh postavljaš, reši sam sebe! Če si Božji Sin, stopi s križa!« (Mt 27,39).

Satan pa ponavlja: »Slepar, goljuf!«

Veliki duhovniki se mu naprej rogajo: »Če je Izraelov Kralj, naj stopi zdaj s križa in bomo verovali vanj« (Mt 27,41). In Satan ponavlja: »Hinavec, naj zdaj pride tvoj Oče in te reši. On, ki te vedno usliši, naj zdaj pride, naj le pride«.

V tistem hipu je Zveličarjevo srce obdala gosta tema, ko se je božanstvo umaknilo, da bi človek sam trpel. Jezus ni nič več videl ne spoznal, klical je k Očetu, pa se je zdelo, da mu ne odgovarja. Njegova molitev se je zdela brez haska in uspeha.

Satan pa se je spet rogal: »Le kliči, kolikor hočeš, svojega Očeta, saj vemo, da Bog grešnikov ne usliši, ti pa si grešnik in hinavec. Tvoj Oče te je zapustil.«

V svoji veliki potrtosti brez vsake tolažbe Jezus zakliče s psalmistom: »Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil?« Nato je svoje oči povzdignil proti nebu: »Vse je dopolnjeno!« Izvršil sem tvojo voljo! »Oče, v tvoje roke izročam svojo dušo!« S to molitvijo je Kristus nagnil glavo in izdihnil. »In glej, zagrinjalo v templju se je pretrgalo na dvoje od vrha do tal, zemlja se je stresla, skale so se razpočile, grobovi so se odprli in veliko teles svetnikov, ki so bili zaspali, je vstalo.«

Ko so stotnik in ti, ki so z njim Jezusa stražili, videli potres in kar se je zgodilo, so se silno prestrašili in so govorili: »Resnično, ta je bil Božji Sin!« (Mt 27,45–54). Kristusova molitev je bila uslišana. Odrešenje sveta je bilo dovršeno, in sicer tako, kakor je sklenil in odločil Oče.

C. M. de Heredia

Misli sv. Bernarda (44) Združenje s Kristusom

Če je kdo med nami tak Božji ljubljenec, da hrepeni, da bi odšel s sveta in bil s Kristusom, in če je njegova želja velika, želja goreča in misel neprestana: ta bo gotovo sprejel Besedo pod podobo Ženina v času obiskanja, to se pravi ob uri, ko bo znotraj začutil, da so ga objele roke modrosti in da mu od tod priteka sreča svete ljubezni, čeprav v izgnanstvu telesa, le deloma in v času, za malo časa. Ko smo ga z bedenjem, z mnogimi prošnjami in z močno ploho solz priklicali in že mislimo, da ga držimo, se nam naglo izmakne.

Če ga ponovno v solzah iščemo, nam pride naproti in se da prijeti, ne pa zadržati ter zopet hipoma izgine iz rok.

In če vdana duša ne neha s prošnjami in solzami, se zopet vrne, da ne bi bile vse njene prošnje zaman; toda vnovič izgine in se ne prikaže, razen,če ga duša zopet išče z vsem hrepenenjem.

Tako se je torej mogoče v tem telesu veseliti pogostne Ženinove navzočnosti, toda ta radost ni nikoli popolna, kajti kakor je duša vsakega obiska vesela, tako je ob ločitvi žalostna.

Seveda ne bo takšne Ženinove navzočnosti niti prehodno deležna vsaka duša, marveč samo tista, ki se z globoko vdanostjo, gorečim hrepenenjem in najnežnejšo ljubeznijo izkaže kot nevesta, vredna, da jo obišče Beseda v vsej svoji lepoti in v podobi ženina. Kdor pa še ni dosegel take stopnje ljubezni, ampak je ob spominu na svoja nekdanja dejanja globoko skrušen, bo z bridkostjo v duši govoril Bogu: »Ne obsojaj me« (Job 10,2), ali če ga morda še vedno nevarno skuša lastno poželenje, ne išče Ženina, ampak zdravnika. Zato tudi ne bo deležen poljubov in objemov, ampak olja in mazila kot zdravila za svoje rane.

Nagovori o Visoki pesmi

POGLOBIMO SE V OČENAŠ (11)

Zagotovilo, »kakor tudi mi odpuščamo svojim dolžnikom«, Jezus ni dodal v očenaš zato, da bi nam grenila življenje. To je resen opomin, da smo dolžni biti usmiljeni, kakor je usmiljen nebeški Oče. Če se zavedamo prošnje, ki smo jo izrekli, nas besede obljube še bolj postavijo na trdna tla. Razodevajo nam, da je nebeški Oče neskončno usmiljen, a isto pričakuje tudi od nas. Tudi mi mu moramo biti podobni, sicer je naša podobnost Bogu zlagana. Ker hrepenimo, da bi ljubezen izkazovali, razdajali, je odpuščanje bližnjemu čudovita priložnost za to delo. Resničnost je seveda drugačna. Kot je delavec iz prilike hitro pozabil na gospodarjevo usmiljenje, tudi ljudje pogosto pozabljamo, kolikšno usmiljenje nam je izkazal Oče. Svojemu bližnjemu bi najraje zaračunali vse z obrestmi vred. Za usmiljenje pa v srcu ni prostora.

Kaj naj torej storimo? Ali teh besed ni treba vzeti čisto zares? Ali je Jezus nekoliko pretiraval? Nič ni pretiraval. To je storil zato, ker nas tako dobro pozna. Ve, da smo slabotni in vsak trenutek potrebni usmiljenja. Ko prosimo, ga tudi prejmemo. Vedel je, da smo tudi pozabljivi, ko gre za odpuščanje bližnjim. Zato nas v tej obljubi tako pogosto spominja na naše dolžnosti. Ko bi jo vedno izrekli z iskrenim srcem, bi nas morala v globino srca pretresti.

Na koncu prilike Jezus pove besede: »In njegov gospodar se je razjezil in ga izročil mučiteljem, dokler mu ne bi povrnil vsega dolga. Tako bo tudi moj nebeški Oče storil z vami, če vsak iz srca ne odpusti svojemu bratu.« Oče se lahko razjezi. Ker je izkazal usmiljenje tistemu, ki prosi, je obdarovani dolžan usmiljenje izkazati. V tej naši napaki se vidi trdota človeške narave. Človek bi bil rad pravičen in dobil nazaj tisto, kar mu pripada. Pri tem pa ne pomisli, koliko je prejel. Jezusove besede nakazujejo, da bomo prejeli toliko odpuščanja, kolikor ga bomo podelili, izkazali. To je resno sklepanje, saj nam jasno pove, da je možnost, da ostanemo brez odpuščanja.

Življenje ni kupčkanje z Bogom. Življenje je resna stvar, ki se dogaja sedaj in tukaj. Noben trenutek se ne povrne, nobena priložnost se ne ponovi. Če danes nisem izkazal usmiljenja, bo zadolžitev ostala. Zato je treba bolj modro ravnati v naslednjem primeru. Modrost pa je v izkazovanju usmiljenja. Treba je prerasti sebičnost in drugemu izkazati ljubezen. Ljubezen ni samo pravljično lepa, ki človeka očara do pijanosti. Ljubezen je pogosto tudi težka, zahtevna in boleča. Tudi Boga boli, ko ne sledimo njegovi ljubezni. Škoda, ker si na ta način grenimo življenje in postavljamo svojo večnost v nevarnost. Sami sebe obsojamo, ker nočemo biti usmiljeni. Sebe samega izganjamo izpred Božjega obličja. Zato se srečanja z Bogom ne veselimo. Mnoge je groza umirati, ker iz podzavesti vstajajo neporavnani računi zaradi lastne trdosrčnosti. Ni Bog kriv, da ne bomo videli njegovega obličja, kriv je vsak človek sam.

p. Branko Petauer