Ljubil je Božjo naravo.

Frančišek je bil vesel in živahen pastirček, ki ni poznal zadrege. Rad je imel naravo in ga je očaral zlasti sončni vzhod in zahod. Bil je pogumnejši od Jacinte in se je večkrat tudi razjezil ter nikoli ni bil strahopeten. Ni se bal sam ponoči hoditi po temi. Igral se je s kuščarji in kačami, ki jih je našel in jih navijal na palico. V kamnite kotanje jim je nalival ovčjega mleka, da so ga pile. Stikal je po votlinah, ko je iskal lisičja ležišča, zajčje luknje ali jazbine. Kuščarje je nosil v hišo in se jih ni bal, kakor se jih je bal celo njegov oče.

V četrtem Spominu Lucija poroča, kako se je Frančišek z obema deklicama hodil igrat na dvorišče. Sonce so imenovali »svetilka našega Gospoda«, luno »svetilka naše Gospe«, zvezde pa »svetilke angelov«. Zvečer so čakali, da naša Gospa in angeli prižgejo svoje luči. Vsi trije so jih navdušeno šteli. Vendar Frančiška ni nič tako očaralo kakor lep sončni vzhod ali zahod. Dokler je mogel videti še edini sončni žarek, ni pogledoval za svetilkami angelov, če že gorijo.

»Nobena svetilka ni tako lepa kot svetilka našega Gospoda,« je po navadi govoril Jacinti, ki je imela raje svetilko naše Gospe, ker ne slepi oči, kot je večkrat rekla.

Frančišek je imel zelo rad ptice in ni dovolil, da bi jim kdo praznil gnezda. Ptiče je hranil tako, da jim je na vrhu skal zdrobil nekaj kruha, ki ga je imel za malico. Potem se je umaknil in jih vabil, naj pridejo jest. Ni dovolil, da bi se kdo približal in jih splašil.

Govoril jim je:

»Revčki, zelo ste lačni. Pridite, pridite jest!«

Res so ptiči prileteli v velikih jatah, Frančišek pa jih je ves vesel gledal, kako so s polnimi golšami odleteli nazaj na drevesa in tam veselo žvrgoleli. Spretno jih je posnemal in se vključil v njihov zbor.

Ko so naši pastirčki nekega dne srečali dečka, ki je nosil ujetega ptiča, mu je Frančišek, poln sočutja, obljubil 2 vintena, če ptiča izpusti. Deček je hotel najprej denar, zato je Frančišek stekel domov po denar. Ko je ptič zletel, je Frančišek od veselja ploskal z rokami in mu klical:

»Pazi nase! Ne daj se več ujeti!«

Za premislek ob koncu: Srečali smo se s Frančiškovo svetostjo v navadnih življenjskih razmerah. Kot pastirček se je mnogo bolj kot njegovi vrstniki odlikoval v veri, upanju in ljubezni do Boga, do vsakega človeka in do Božje narave. Živel je krepostno na junaški način, seveda ob izdatni podpori Božje milosti. Lahko je naš zgled in priprošnjik pri Bogu in Materi Mariji.

p. Anton

Ljubil je vsakega človeka.

Rad je pomagal pomoči potrebnim. Neka starka, ki so ji rekli teta Maria Carreira [márja karéjra], je pasla čredo koz in ovac, ki so bile zelo divje in so se pogosto razkropile v vse smeri. Frančišek je bil prvi, ki je starki priskočil na pomoč. Pomagal ji je gnati čredo na pašo in segnal skupaj razkropljene živali. Starka ga je zato imenovala moj angel varuh.

Lucija je o Frančišku zapisala tudi tale dogodek:

»Nekega dne je v Frančiškovo sobo vstopila neka ženska iz kraja Casa Velha [káza vélja], imenovala se je Marijana. Bila je zelo žalostna, ker je njen mož napodil sina od hiše. Prosila je za milost sprave med očetom in sinom. Frančišek ji je odgovoril:

‘Bodite mirni! Kmalu bom šel v nebesa, in ko bom prišel tja, bom našo Gospo prosil za to milost.’

Ne spomnim se več natančno, po koliko dneh je šel v nebesa, spomnim pa se, da je popoldne na dan Frančiškove smrti sin tiste ženske očeta slednjič prosil za odpuščanje. Ko ga je sin prosil prvič, ga je oče zavrnil, ker sin ni hotel sprejeti njegovih pogojev. Zdaj je sin privolil v vse, kar je oče zahteval, in mir se je vrnil v tisto hišo.«

Živel je samo za Boga.

Frančišek je zelo ljubil Jezusa in se trudil, da bi spolnjeval njegovo voljo. Tudi Jacinto in Lucijo je k temu usmerjal. Ko je 19. avgusta 1917 sestrica Jacinta pritekla, da je bila navzoča pri četrtem Marijinem prikazanju, je hotela tudi po njem ostati na paši. Frančišek jo je opomnil:

»Ne, moraš domov, saj ti mati danes sploh ni dovolila iti na pašo.«

Da je raje šla domov, se je ponudil, da jo spremlja.

Marija je že v prvem prikazanju pastirčkom obljubila, da jih bo v trpljenju krepila Božja milost. Vsi trije so z njo zvesto sodelovali in hitro napredovali v svetosti.

O Frančiškovi duhovni rasti največ zvemo v Lucijinem četrtem Spominu.

Po prvem Marijinem prikazanju je živel samo za Boga. Zelo je bil vesel in srečen ob Marijinem zagotovilu, da bo šel v nebesa. Z veseljem je sprejel Marijino naročilo, da mora zmoliti še veliko rožnih vencev. Pogosto se je oddaljil od obeh deklic, kakor da bi se šel sprehajat, a je molil rožni venec. Ko sta ga začeli iskati in klicati, jima je odgovoril izza kakšnega zidu ali grma, kjer je klečal in molil. Pokazal jima je rožni venec. Lucija ga je včasih vprašala:

»Zakaj nama ne rečeš, da bi molili skupaj?«

'Ker rajši molim sam.'

Ljubil je skritega Jezusa.

Lucija je v četrtem Spominu opisala nekaj značilnih dogodkov, ki dobro razodevajo, kakšen je bil Frančišek. Ko je iz Aljustrela [alžustréĺa], svojega rojstnega kraja in doma, šel z Lucijo v Fatimo v šolo, ji je včasih med potjo rekel:

»Glej, ti pojdi v šolo, jaz pa ostanem tukaj v cerkvi pri skritem Jezusu. Ne splača se več, da bi se učil brati, saj grem kmalu v nebesa. Ko se boš vračala iz šole, me pokliči.«

Dve misli nas navdajata ob tem Frančiškovem dejanju. Najprej ga občudujemo, da je lahko tako dolgo vztrajal v cerkvi pri »skritem Jezusu«. Poleg tega pa se nam zdi to dejanje nenavadno in napačno. Vendar je treba vedeti, da takrat obiskovanje šole ni bilo obvezno, kakor je danes.

Prav tam Lucija poroča: »Ko sem nekega dne odhajala od doma, sem srečala svojo sestro Terezijo, ki se je pred kratkim poročila v Lombo. Prišla je na prošnjo neke žene iz sosednje vasi, ki so ji zaprli sina. Ne spomnim se, kakšnega hudodelstva so ga obtožili. Če ne bo dokazal svoje nedolžnosti, bo izgnan ali vsaj obsojen na veliko let zapora. V imenu uboge žene, ki ji je hotela pomagati, me je sestra goreče prosila, naj dosežem to milost od naše Gospe.

Ko sem prejela naročilo, sem odšla v šolo in po poti sem svojima bratrancema povedala, kaj se je zgodilo. Ko smo prišli v Fatimo, mi Frančišek reče:

'Glej, medtem ko greš v šolo, bom jaz ostal pri skritem Jezusu in ga bom prosil za to milost.'

Po vrnitvi iz šole sem ga šla poklicat in ga vprašala:

'Si prosil našega Gospoda za tisto milost?'

'Sem. Povej svoji sestri Tereziji, da se fant čez nekaj dni vrne domov.'

In res je bil ubogi fant čez nekaj dni že doma in trinajstega se je z vso družino prišel zahvalit naši Gospe za prejeto milost.«

Nekega dne je Frančišek hodil zelo počasi. Lucija ga je vprašala:

»Kaj ti je? Videti je, kot da ne moreš hoditi.«

»Zelo me boli glava in zdi se mi, da bom padel.«

»Pa ne hodi, ostani doma.«

»Ne morem ostati doma! Raje bom v cerkvi pri skritem Jezusu, medtem ko boš ti v šoli.«

Ko je bil bolan in ga je Lucija na poti iz šole obiskala, ji je včasih naročil:

»Pojdi v cerkev in izroči moje pozdrave skritemu Jezusu! Najbolj me boli, da nič več ne morem toliko časa preživeti pri skritem Jezusu.«

Kakšna vera in kakšna ljubezen se razodevata v teh besedah malega fantiča!

Lucija je nekoč prišla do Martove hiše v družbi šolarjev obiskat bolnega Frančiška in Jacinto. Frančišek jo je opozoril:

»Ne hodi z njimi, lahko bi se naučila grešiti. Po šoli obišči skritega Jezusa in potem pridi sama nazaj.«

Frančišek je Luciji »pripovedoval o skupini, ki ga je v bolezni obiskala. 'Bila je tudi neka žena iz Alqueidãa, ki je hotela, da molimo za ozdravljenje nekega bolnika in spreobrnjenje nekega grešnika. Za to žensko bom molil jaz, vidve pa molita za druge, ki jih je zelo veliko.'

Ta ženska se je vrnila kmalu po Frančiškovi smrti. Prosila me je, naj ji pokažem, kje je njegov grob, ker se je hotela zahvaliti za obe milosti, za kateri je takrat prosila.«

Hotel je videti Gospoda.

Ko je po 13. septembru 1917 Lucija rekla Frančišku, da oktobra pride tudi naš Gospod, se je silno razveselil:

»O, to je pa lepo! Doslej smo ga samo dvakrat videli in jaz ga imam tako rad.«

Mislil je na Marijino prikazanje v maju in juniju ter na luč, ki je izhajala iz Marijinih rok. V tej luči so otroci globoko doživeli Gospodovo navzočnost, zlasti Frančišek.

Papež sv. Janez Pavel II. je 13. maja leta 2000 v Fatimi – ko je Frančiška in Jacinto razglasil za blažena – v pridigi omenil prav to Frančiškovo doživetje in ga primerjal z Mojzesovim, ko se je ta srečal z Bogom v gorečem grmu:

»'Mi smo goreli v tisti luči in nismo zgoreli. Kakšen je Bog? Tega ni mogoče povedati! Tega res ni mogoče nikdar spraviti v besede, nikdar izraziti! To je ogenj, ki ne zgori.' Enak občutek je imel Mojzes, ko je videl Boga v gorečem grmu. Takrat je Bog govoril z njim in mu povedal, da je zaskrbljen zaradi suženjstva njegovega ljudstva. In odločil se je, da ga osvobodi z Mojzesovo pomočjo. Tisti, ki sprejemajo to navzočnost, postanejo prebivališče in posledično goreči grm Najvišjega.«

Tudi mi smo poklicani, da postanemo »prebivališče in posledično goreči grm Najvišjega«.

Frančišek je večkrat vprašal Lucijo:

»Je še veliko dni do trinajstega [oktobra]? Komaj čakam, da bom spet videl Gospoda.«

Po kratkem premisleku je rekel:

»Toda poslušaj! Ali bo še vedno tako žalosten? Zelo mi je hudo, da je tako žalosten! Darujem mu vse žrtve, ki jih morem narediti. Včasih ne bežim pred temi ljudmi [z različnimi vprašanji nadležnih obiskovalcev], da naredim žrtev.«

Po zadnjem Marijinem prikazanju 13. oktobra 1917 in po sončnem čudežu ter videnju Gospoda na nebu je rekel:

»Tako zelo sem se veselil, da bom videl našega Gospoda, toda še bolj mi je ugajal, ko sem ga gledal v tisti luči, v kateri smo bili tudi mi. Čez nekaj časa me bo naš Gospod vzel k sebi in potem ga bom vedno gledal.«

Iz teh Frančiškovih besed lahko sklepamo, da je pri prvem in drugem Marijinem prikazanju šlo pri njem za izredno mistično doživetje Gospodove navzočnosti, ki je niti ni mogel izraziti z besedami. Tako si je predstavljal nebesa, kjer bomo Boga »gledali takega, kakršen je« (1 Jn 3,2).