Vir največje moči (9) Vse je odvisno od tega, kako.

Če Nežica Karket, o kateri smo že govorili, ne bi prijazno, skromno prosila, bi skoraj gotovo dosegla le to, da bi ji Bristol zaprl vrata. Tako pa je njeno prikupno vedenje bogatina ganilo. Neža je znala preudarno prositi.

Podobno je tudi pri Bogu. Čim bolj smo podobni njegovemu Sinu, tem bolj nam bo naklonjeno Njegovo očetovsko srce; kajti tisto, kar našim prošnjam zagotavlja odločilno zmago, je to , da »mu popolnoma zaupamo«; da preudarno prosimo; da Boga – če čisto po človeško povemo – »potipljemo na pravo žilico«. Tudi Bog ima – če govorimo po človeško – svojo »slabost«, táko namreč, da se Njegova velika ljubezen ni obotavljala dati svojega edinorojenega Sina, »da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje« (Jn 3,16). Kakor se Bog ustavlja ošabnim in prevzetnim, tako ne more nič odreči ponižnemu. »Ponižnim daje svojo milost« (1 Pt 5,5). In če je presveto Devico izvolil za svojo Mater, jo je zlasti zaradi njene ponižnosti. »Zakaj ozrl se je na nizkost svoje dekle« (Lk 1,48). To je popolnoma naravno. Če kdo hoče biti deležen kake dobrote, mora zanjo ponižno prositi, zlasti, če nima nobene pravice, da bi bil uslišan. Če smo pa poleg tega Boga še mnogokrat žalili in potrebujemo zdaj njegove pomoči, ga moramo zato najponižneje prositi.

Zgled naj pojasni, kolikšnega pomena je ponižnost pri naši molitvi. Če na primer angleška kraljica uradno sprejema obiske, se je treba natančno ravnati po določilih ceremoniala, nakar je treba čakati, dokler vladarica ne dovoli govoriti. Tedaj je primerno, da svojo zadevo razložimo in utemeljimo.

Kar predstavlja pri avdienci ceremonial, to je pri molitvi ponižnost, ki se seveda tudi med utemeljevanjem prošnje ne neha. Zato je treba pred Boga stopiti ponižno, in sicer ne le na zunaj, marveč še bolj na znotraj, zakaj: »Jaz sem Gospod, ki preiskujem srca in obisti in vsakomur povrnem po njegovem ravnanju in po zasluženju njegovih del« (Jer 17,10). Z Bogom moramo govoriti spoštljivo. »Bog se ne da zasmehovati« (Gal 6,7).

Kristus »pa je tudi povedal nekaterim, ki so zaupali sami vase, češ da so pravični, in so druge zaničevali, tole priliko: 'Dva človeka sta šla molit v tempelj, eden je bil farizej, drugi cestninar. Farizej se je postavil in pri sebi molil takole: 'Bog, zahvaljujem se ti, da nisem kakor drugi ljudje: grabežljivci, krivičniki, prešuštniki ali tudi kakor ta cestninar. Postim se dvakrat na teden in desetino dajem od vsega, kar dobim'. Cestninar pa je stal daleč proč in še oči ni hotel vzdigniti proti nebu, ampak se je tolkel po prsih in govoril: 'Bog, bodi milostljiv, meni grešniku!' Povem vam: Ta je šel opravičen domov, oni pa ne; kajti vsakdo, kdor se povišuje, bo ponižan, in kdor se ponižuje, bo povišan« (Lk 18,9–14). Ko bi farizej v srčni ponižnosti takole molil: »Gospod, zahvaljujem se ti za toliko dobrot, ki si mi jih podelil. Zahvaljujem se ti za zdravje, ki si mi ga podaril, da se lahko postim in tako izpolnjujem tvojo postavo. Zahvaljujem se ti, ker mi daješ vse potrebno za življenje, da morem dajati desetino. Imej usmiljenje z menoj in me ne zapusti, da ne padem in ne postanem morda kak prešuštnik ali ropar. Brez tvoje pomoči, Gospod, bi bil veliko slabši kakor cestninarji, ki so tako razvpiti. Ti pa, Gospod, se me boš gotovo usmilil, kakor se usmili tegale človeka, čeprav je cestninar, ki si niti ne upa povzdigniti oči k nebu, ki se trka po prsih in te prosi odpuščanja«. Ko bi farizej tako molil, bi bila njegova molitev Bogu všeč, tako pa je bilo ravno obratno. Njegov način molitve Gospodu ni bil všeč.

Zato moramo moliti ponižno, in sicer ne le na zunaj, marveč v srcu.

Nato pa moramo Bogu razložiti svoje razloge. »Gospod«, reče mati, »dal si mi sina in mi zapovedal, da naj skrbim zanj. Glej ga, kako zahaja na slaba pota in se ne zmeni za moje nasvete. Kaj naj storim, če mi ti ne pomagaš? Pomagaj mi, Gospod, gani njegovo srce, da se vrne na pravo pot!«

Zdravnik Mu govori: »Gospod, dal si mi v oskrbo te bolnike. Ti veš, kaj zmore medicina. Ti si zdravje in življenje. Pomagaj, Gospod, da se mi posreči predpisati taka zdravila, ki bodo pomagala in prinesla zdravje. V Tvoje roke izročam svoje bolnike!«

Družinski oče moli takole: »Gospod, otroke si mi dal in mi naložil dolžnost, da jih hranim in vzgajam. Kako naj izvršim nalogo, ki si mi jo naložil, ko pa nimam dela? Tvoja stvar je , da mi pomagaš. Ne branim se dela. Daj mi dela, Gospod, daj mi kruha za moje otroke!«

Hči moli: »Gospod, otrokom si zapovedal, naj svoje starše spoštujemo, jih ljubimo in zanje skrbimo. Moj očka pa je bolan in hudo trpi, ne le zaradi bolezni, marveč tudi zato, ker ne more nahraniti svoje družine. Poglej moje bratce, mojo ubogo mamico, imej usmiljenje z nami in ozdravi mojega očka!«

In v približno takem slogu bi Boga lahko prosili še marsičesa drugega, opirajoč se na nekako pravico, da bi nas uslišal. Mar take prošnje, če so izrečene z notranjo ponižnostjo, Boga ne bodo ganile?

V resnici ga ne ganejo … ker večni in neskončni Bog pozna veliko bolj, kot mi sami, naše potrebe, še preden smo mu jih razložili in navedli tudi podlago za naše uslišanje. Pa bo kdo dejal: Kaj pa potemtakem pomagajo take molitve, kakšen smisel imajo? O, zelo pomagajo, ko nas same ganejo, nam povečajo in utrdijo zaupanje, da bomo dosegli, za kar smo prosili. In če zaupno, če prosimo z ganjenim srcem, nam bo Gospod dal, kar ga prosimo. Ponovno se spomnimo, kar pravi sveti Avguštin, da je molitev »človekova moč« in »božja šibkost«.

Vse, kar poveča naše »zaupanje«, stori tudi našo molitev bolj uspešno in učinkovito; vse, kar naše zaupanje zmanjšuje, nujno zmanjšuje tudi uspeh naše molitve. Večje zaupanje v Boga stori našo molitev bolj učinkovito. To je skrivnost uspešne molitve. Če molimo z resničnim zaupanjem, okrepimo svojo vero in bomo od Boga prejeli, karkoli ga prosimo. Še celo več! Če mu bomo docela in popolnoma zaupali, se bo kot ljubeči Oče odločil dati nam vse, kar si želimo, čeprav ga tega nismo prosili.

O življenju svete Jedrti beremo, da jih je veliko hodilo k njej prosit, naj zanje pri Bogu izprosi to in ono. Svetnica je obljubila, da bo, pa je večkrat pozabila prositi posebej za tisto, kar so ji ljudje priporočili. Kljub temu pa se jih je veliko prihajalo zahvaljevat, ker jim je Bog dal, kar ga je sveta Jedrt prosila. Tega je bilo svetnico sram. Zato je nekega dne Gospodu potožila to svojo težavo. Gospod pa ji je odgovoril: »Moja hči, ali se mar nisi vsa izročila mojim rokam in zaupala vse zadeve meni?« »Tako je, Gospod!« je odgovorila svetnica. »Če si se torej vsa in popolnoma zaupala meni, ali misliš, da mi ni mar, da bi tvojim prošnjam ustregel, četudi bi kdaj pozabila zanje izrecno prositi? Vse prošnje uslišim, če so opravljene po tvojem posredovanju, četudi bi mi jih ti pozabila povedati.«

Popolno zaupanje v Boga je torej njeno molitev storilo učinkovito celo tedaj, ko je pozabila izrecno prositi, kar je želela. Bog prav posebno skrbi za vse tiste, ki »mu popolnoma in docela zaupajo«. »Zakaj ti, Gospod, si varuh tistih, ki vate zaupajo. In kdor vate, Gospod, zaupa, mirno in varno počiva v usmiljenju Najvišjega« (Ps 20,8).

C. M. de Heredia

Sveti Bernard o ponižnosti 2.

Ponižnost in pričakovanje pohvale

Če pričakuješ pohvalo zaradi svoje ponižnosti, nimaš te kreposti, ampak njeno nasprotje. Kdor je zares ponižen, hoče veljati za neznatnega in ne želi, da bi ljudje govorili o njegovi ponižnosti. Veselí se, kadar ga zaničujejo, in je le toliko ponosen, da zaničuje hvalo. Kaj je bolj pokvarjenega in nesramnega, kakor če izpoved, ki je varuhinja ponižnosti, služi napuhu, ko bi človek želel veljati za toliko boljšega, kolikor slabšega se dela?

To je zares čudna bahavost, ko ne moreš doseči svetniškega ugleda, če se ne pokažeš kot hudodelec.

Takšno izpovedovanje, ki ima le videz ponižnosti, ne pa njene kreposti, ne zasluži usmiljenja, ampak izziva jezo (Razlaga Vp 16,10).

Če človek pričakuje hvalo od ljudi, nima zasluženja pri Bogu. Vso modrost in vso krepost, kolikor ju utegneš imeti, pripiši Kristusu, ki je Božja moč, Božja modrost (1 Kor 1,24).

Ne želi si pohvale v tem življenju, saj kradeš Bogu vsako čast, za katero nisi njemu hvaležen. Od kod ti prihaja slava, gnili prah, od kod? Iz svetega življenja? Posvečuje samo Duh, in sicer ne tvoj duh, ampak Božji.

In če se bleščiš s čudeži in znamenji, jih izvršuje Božja moč, četudi po tvojih rokah. Ali, če ti ploska množica, ker si dobro izrazil kakšno dobro misel. Usta in modrost ti je dal Kristus (Razlaga Vp 13,7).

Sveti Bernard o ponižnosti 1.

Ponižnost in ponižanje

Koliko ljudi, ki niso ponižni, je ponižanih! Nekateri ponižanje sprejmejo z zamero, drugi s potrpljenjem, nekateri celo z veseljem. Prvi so krivi, drugi nedolžni, tretji pa pravični. Čeprav je tudi nedolžnost del pravičnosti, vendar doseže vrhunec v ponižnem človeku, v tistem, ki more reči: »Dobro je zame, da sem bil ponižan« (Ps 119,71).

Tega ne more reči tisti, ki prenaša ponižanje proti svoji volji, še manj pa tisti, ki godrnja …

Ponižen je tisti, ki ponižanje spreminja v ponižnost in govori Bogu: »Dobro je zame, da sem bil ponižan.« … Edino vesela in popolna ponižnost zasluži milost, ki je bila obljubljena (Razlaga Vp 34,3).

VEČ IN BOLJE MOLITI (41) Za kaj naj prosimo (1)?

Iz Jezusovega nauka o prosilni molitvi vemo, da Jezus ni postavil nobene omejitve glede tega, kaj smemo prositi. Samo po sebi se razume, da mora iti za dobro stvar. Očenaš kaže, da imajo prednost prošnje za duhovne potrebe. Sv. Ambrož nas spodbuja: »Kadar moliš, prosi velikih stvari!« Sv. Avguštin pojasnjuje: »Vse, kar si smemo želeti, smemo v molitvi tudi prositi.« Kako je prosilna molitev pomembna, zvemo iz skoraj drzne Tertulijanove misli: »Samo molitev je, ki Boga premaga.«

V današnji in prihodnji številki si bomo ogledali nekaj primerov, za katere naj bi predvsem prosili.

1. Za odpuščanje svojih grehov. V mnogih molitvah je vključena ta prošnja, saj smo pred Bogom vsi grešniki. V očenašu prosimo: »Odpusti nam naše dolge, kakor tudi mi odpuščamo svojim dolžnikom.« V zdravamariji se obračamo na sveto Marijo s prošnjo: »Prosi za nas grešnike, zdaj in ob naši smrtni uri.« Kdor je v velikih grehih, naj si pred vsako drugo prošnjo z molitvijo najprej izprosi od Boga milost popolnega kesanja in temeljitega spreobrnjenja. To lahko stori po Marijinem posredovanju. Kar je voda za ogenj, to je molitev za grehe. Sv. Avguštin pravi: »Če mora moliti že tisti, ki je brez večjih grehov in živi v milosti, koliko bolj je šele potrebna molitev tistemu, ki živi v grehih in je brez Božje milosti.«

Treba je biti pripravljen pustiti grehe, če prosimo za spreobrnjenje in brezgrešno življenje. Sv. Avguštin je v Izpovedih povedal svoje težave: »Jaz pa, siroten slabič, kakršen sem v mladosti bil, siroten predvsem v začetku mladosti, sem resda prosil od tebe čistosti, ali kako? 'Daj mi čistost in vzdržnost,' sem dejal, 'samo ne še takoj!' Zakaj bal sem se, da bi me bil utegnil prehitro uslišati in mi prehitro ozdraviti bolezen poželjivosti, ki mi jo je bilo prijetneje nasičevati kakor ugaševati.«

Fant, ki je zabredel globoko v nečisto življenje, se je hotel greha rešiti, a ni imel moči. Duhovnik mu je svetoval, naj vsako jutro in vsak večer zmoli molitev O Gospa moja in v vsaki skušnjavi naj še posebej pokliče Božjo Mater na pomoč. Fant je pozneje povedal, kako je z Marijino pomočjo zaživel novo življenje.

2. Za grešnike. Veliki grešniki pogosto za svoje spreobrnjenje ne molijo, zato je to naloga drugih kristjanov. Že Abraham je prosil za grešno Sodomo, Mojzes za godrnjave Izraelce. Kristus je molil za omahljive apostole in druge učence.

Sv. Avguštin pripoveduje, kako je njegova mati Monika dolga leta vztrajno molila za njegovo spreobrnjenje. Ko je bil še manihejec, se je obrnila na nekega škofa, da bi Avguština odvrnil od zmotnega nauka. A škof je poznal Avguštinovo trmo in zaverovanost v zmotne nauke, zato je rekel ženi:      »Pojdi in pusti me že! Kakor resnično živiš, nemogoče je, da bi se otrok takšnih solzá izgubil.«

Mati Monika sinu Avguštinu ni zmolila samo spreobrnjenje. Postal je celo odličen duhovnik in škof ter nazadnje eden največjih svetnikov.

Sv. Janez Nepomuk Neumann je dejal: »Svet se bo spreobrnil bolj z molitvijo kakor z vsem drugim prizadevanjem.«

Naš svetniški kandidat škof Friderik Baraga je zapisal: »Velikokrat se kakšen grešnik spreobrne le zaradi gorečih molitev, ki jih ta ali ona bogaboječa, pred svetom skrita duša, pošilja iz svoje samote k Bogu.«

Angel je leta 1916 naučil fatimske pastirčke, Lucijo, Frančiška in Jacinto, naj molijo: »Prosim te odpuščanja za tiste, ki ne verujejo, ne molijo, ne upajo in te ne ljubijo.«

Zelo pomembno je, da ljudi ne obsojamo. Zavračamo le grehe, grešnike pa ljubimo. Molitven človek ne kritizira negativnosti v Cerkvi, duhovnikov in vernikov, ampak vse zadeve in ljudi v molitvi izroča Bogu.

3. Za zmago v skušnjavah. Molitev je v skušnjavah, zlasti v hujših, nujno potrebna. Še posebej to velja za skušnjave, ki jih povzroča hudobni duh. V očenašu prosimo: »Ne vpelji nas v skušnjavo.«

Sv. Avguštin je zapisal: »Če se držimo za Božjo roko, bomo premagali hudobnega duha, če pa se zanašamo samo na svoje moči, bomo podlegli njegovim skušnjavam.«

Menih Izak je imel hude skušnjave zoper čistost. Ves obupan je prišel k sv. Janezu Klimaku in mu potožil svoje težave. Svetnik ga je povabil: »Moj sin, iščiva pomoči pri Bogu v molitvi.« Pokleknila sta in goreče prosila pomoči. Od tistega časa Izak ni imel več nečistih skušnjav.

Mnogi svetniki so se v različnih skušnjavah – posebej v skušnjavah zoper čistost – zatekali k Devici Mariji. Ona jih ni nikoli razočarala. Sv. Alojzij je v cerkvi v Firencah pred Marijino podobo pogosto molil. Pred to podobo je naredil zaobljubo, da bo vse življenje živel čisto in deviško. Marija ga je obvarovala vseh skušnjav zoper čistost. Sv. Frančišek Saleški se je v svojih težavah pogosto zatekal k Božji Materi. Sv. Koleta in sv. Ivana Šantalska sta se z velikim uspehom zatekali k Devici najčistejši. Sv. Marijo Magdaleno Paciško, karmeličanko, so pet let mučili verski dvomi in skušnjave bogokletja, obupa, nečistosti in napuha. Branila se je s skrajnimi napori in se ostro pokorila. Molila je in se še posebej zatekala k Božji Materi.

4. Drug za drugega. Ljubezen nam narekuje, da molimo za tiste, ki se nam priporočajo v molitev. Prav tako je prav, da mi sami prosimo druge, da molijo za nas. Drug za drugega smo lahko sredniki pri Bogu. Takšna molitev za drugega je več vredna, ker je bolj nesebična, kakor je molitev samo zase.

Ko je ljudstvo godrnjalo zoper Boga in Mojzesa, je Bog poslal strupene kače. Od njihovih pikov je veliko ljudi pomrlo. Ljudje so prišli k Mojzesu, priznali svoj greh, in prosili svojega voditelja, naj posreduje pri Bogu, da bo odvzel kače. V boju zoper Filistejce so Izraelci prosili Samuela, naj ne neha zanje klicati h Gospodu, da jih bo rešil iz rok Filistejcev. Preden je Judita odšla v sovražnikov tabor, je prosila za molitev, pa tudi sama je molila. Kralj Sedekija je prosil preroka Jeremija, naj moli za ljudstvo.

Če naši odnosi z bližnjim niso urejeni, je molitev najboljše sredstvo, ki nas pripravi za učinkovit pogovor z njim. Angleški general Gordon je nekoč rekel: »Kadarkoli grem h kakemu človeku, poprej molim. To mi pomaga, da uredim tudi najtežja vprašanja.«

5. Za sovražnike. Molitev za sovražnike ni lahka, je pa najboljše znamenje, da sovražnikom odpuščamo in jih ljubimo. Jezus sam je molil za tiste, ki so ga križali. Prvi mučenec sv. Štefan je prav tako molil za svoje mučitelje. Jezus je učil:    »Ljubite svoje sovražnike in molite za tiste, ki vas preganjajo, da boste otroci svojega Očeta, ki je v nebesih. On namreč daje svojemu soncu, da vzhaja nad hudobnimi in dobrimi, ter pošilja dež pravičnim in krivičnim« (Mt 5,44s).

V 19. stoletju je v Ameriki živel neveren mož, ki je imel globoko vernega sužnja Kuffa. Ta je zelo rad in pogosto molil. Gospodarju to početje sužnja ni bilo prav, zato mu je molitev prepovedal z besedami: »Kuff, nikomur na svojem posestvu ne dovolim moliti, zato moraš tudi ti prenehati.« Kuff je odgovoril, da ne more prenehati z molitvijo. Gospodar je odločil, da bo Kuff vsako jutro in vsak večer prejel po petindvajset udarcev, dokler ne bo nehal moliti. Pri priči je dobil določeno mero udarcev, a to ga ni potrlo. S pesmijo na ustnicah je odšel. Gospodar ponoči zaradi velike razburjenosti in notranje tesnobe ni mogel spati. Opolnoči je zbudil ženo in jo prosil, naj zanj moli. A žena mu je odgovorila, da ne zna moliti, ker še nikoli v življenju ni molila. Nato mu je svetovala, naj se obrne na Kuffa, ker v vsej hiši edino on zna moliti. Žena je vstala in šla po Kuffa. Ko je prišel, ga je gospodar vprašal: »Kuff, ali moreš moliti za svojega gospodarja?« Ta je odgovoril: »Gospod, molil sem za vas, odkar ste me dali bičati.« Ta dogodek je bil začetek spreobrnjenja gospodarja in njegove žene.

6. Za blagoslov pri delu. Po molitvi nam Bog pomaga, da dobro opravljamo svoje stanovske in poklicne naloge. Abrahamov hlapec se je v molitvi priporočil Bogu in tako Abrahamovemu sinu Izaku srečno preskrbel nevesto (prim. 1 Mz 24,12–27). Mojzes je po neprestani molitvi, ki se je začela ob srečanju z Bogom v gorečem grmu, postal zelo uspešen voditelj starozaveznega izvoljenega ljudstva. Preroki so bili glasniki Božje volje, ker so bili najprej sami po molitvi in življenju povezani z Bogom. Spomnimo se na Jezusovo in Marijino molitev in na molitev svetnikov! Vsa njihova dejavnost je rasla iz molitve. Nikoli ne bi bilo silne dejavnosti sv. Pavla, sv. Avguština, sv. Bernarda, sv. Frančiška Asiškega, sv. Dominika, sv. Ignacija Lojolskega, sv. Frančiška Ksaverija, sv. Petra Kanizija, sv. Terezije Velike, sv. Janeza od Križa, sv. Janeza Vianneya, sv. Janeza Boska, sv. Maksimilijana Kolbeja, sv. Janeza Pavla II. in toliko drugih svetnikov in svetnic, če ne bi bilo v ozadju njihove molitve.

Sv. Gregor Nacianški je ljudem priporočal, naj pred vsakim delom molijo. Kovač sv. Pamfilij, ki je živel v 5. stoletju v Egiptu, je vsako delo začel in končal z molitvijo. Sv. Bonaventura je pred vsakim opravilom prosil Svetega Duha za razsvetljenje. Sv. Benedikt je v svojem Pravilu zapisal: »Preden se lotiš kakega dobrega dela, si z gorečo molitvijo od njega [Kristusa] izprosi, da ga on dopolni.«

p. Anton