Če Nežica Karket, o kateri smo že govorili, ne
bi prijazno, skromno prosila, bi skoraj gotovo dosegla le to, da bi ji Bristol
zaprl vrata. Tako pa je njeno prikupno vedenje bogatina ganilo. Neža je znala
preudarno prositi.
Podobno je tudi pri Bogu. Čim bolj smo podobni
njegovemu Sinu, tem bolj nam bo naklonjeno Njegovo očetovsko srce; kajti tisto,
kar našim prošnjam zagotavlja odločilno zmago, je to , da »mu popolnoma
zaupamo«; da preudarno prosimo; da Boga – če čisto po človeško povemo –
»potipljemo na pravo žilico«. Tudi Bog ima – če govorimo po človeško – svojo
»slabost«, táko namreč, da se Njegova velika ljubezen ni obotavljala dati
svojega edinorojenega Sina, »da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil,
ampak bi imel večno življenje« (Jn 3,16). Kakor se Bog ustavlja ošabnim in
prevzetnim, tako ne more nič odreči ponižnemu. »Ponižnim daje svojo milost« (1 Pt
5,5). In če je presveto Devico izvolil za svojo Mater, jo je zlasti zaradi
njene ponižnosti. »Zakaj ozrl se je na nizkost svoje dekle« (Lk 1,48). To je
popolnoma naravno. Če kdo hoče biti deležen kake dobrote, mora zanjo ponižno
prositi, zlasti, če nima nobene pravice, da bi bil uslišan. Če smo pa poleg
tega Boga še mnogokrat žalili in potrebujemo zdaj njegove pomoči, ga moramo
zato najponižneje prositi.
Zgled naj pojasni, kolikšnega pomena je
ponižnost pri naši molitvi. Če na primer angleška kraljica uradno sprejema
obiske, se je treba natančno ravnati po določilih ceremoniala, nakar je treba
čakati, dokler vladarica ne dovoli govoriti. Tedaj je primerno, da svojo zadevo
razložimo in utemeljimo.
Kar predstavlja pri avdienci ceremonial, to je
pri molitvi ponižnost, ki se seveda tudi med utemeljevanjem prošnje ne neha.
Zato je treba pred Boga stopiti ponižno, in sicer ne le na zunaj, marveč še
bolj na znotraj, zakaj: »Jaz sem Gospod, ki preiskujem srca in obisti in
vsakomur povrnem po njegovem ravnanju in po zasluženju njegovih del« (Jer
17,10). Z Bogom moramo govoriti spoštljivo. »Bog se ne da zasmehovati« (Gal
6,7).
Kristus »pa je tudi povedal nekaterim, ki so
zaupali sami vase, češ da so pravični, in so druge zaničevali, tole priliko:
'Dva človeka sta šla molit v tempelj, eden je bil farizej, drugi cestninar.
Farizej se je postavil in pri sebi molil takole: 'Bog, zahvaljujem se ti, da
nisem kakor drugi ljudje: grabežljivci, krivičniki, prešuštniki ali tudi kakor
ta cestninar. Postim se dvakrat na teden in desetino dajem od vsega, kar
dobim'. Cestninar pa je stal daleč proč in še oči ni hotel vzdigniti proti
nebu, ampak se je tolkel po prsih in govoril: 'Bog, bodi milostljiv, meni
grešniku!' Povem vam: Ta je šel opravičen domov, oni pa ne; kajti vsakdo, kdor
se povišuje, bo ponižan, in kdor se ponižuje, bo povišan« (Lk 18,9–14). Ko bi
farizej v srčni ponižnosti takole molil: »Gospod, zahvaljujem se ti za toliko
dobrot, ki si mi jih podelil. Zahvaljujem se ti za zdravje, ki si mi ga podaril,
da se lahko postim in tako izpolnjujem tvojo postavo. Zahvaljujem se ti, ker mi
daješ vse potrebno za življenje, da morem dajati desetino. Imej usmiljenje z
menoj in me ne zapusti, da ne padem in ne postanem morda kak prešuštnik ali
ropar. Brez tvoje pomoči, Gospod, bi bil veliko slabši kakor cestninarji, ki so
tako razvpiti. Ti pa, Gospod, se me boš gotovo usmilil, kakor se usmili tegale
človeka, čeprav je cestninar, ki si niti ne upa povzdigniti oči k nebu, ki se
trka po prsih in te prosi odpuščanja«. Ko bi farizej tako molil, bi bila
njegova molitev Bogu všeč, tako pa je bilo ravno obratno. Njegov način molitve
Gospodu ni bil všeč.
Zato moramo moliti ponižno, in sicer ne le na
zunaj, marveč v srcu.
Nato pa moramo Bogu razložiti svoje razloge.
»Gospod«, reče mati, »dal si mi sina in mi zapovedal, da naj skrbim zanj. Glej
ga, kako zahaja na slaba pota in se ne zmeni za moje nasvete. Kaj naj storim,
če mi ti ne pomagaš? Pomagaj mi, Gospod, gani njegovo srce, da se vrne na pravo
pot!«
Zdravnik Mu govori: »Gospod, dal si mi v oskrbo
te bolnike. Ti veš, kaj zmore medicina. Ti si zdravje in življenje. Pomagaj,
Gospod, da se mi posreči predpisati taka zdravila, ki bodo pomagala in prinesla
zdravje. V Tvoje roke izročam svoje bolnike!«
Družinski oče moli takole: »Gospod, otroke si
mi dal in mi naložil dolžnost, da jih hranim in vzgajam. Kako naj izvršim
nalogo, ki si mi jo naložil, ko pa nimam dela? Tvoja stvar je , da mi pomagaš.
Ne branim se dela. Daj mi dela, Gospod, daj mi kruha za moje otroke!«
Hči moli: »Gospod, otrokom si zapovedal, naj
svoje starše spoštujemo, jih ljubimo in zanje skrbimo. Moj očka pa je bolan in
hudo trpi, ne le zaradi bolezni, marveč tudi zato, ker ne more nahraniti svoje
družine. Poglej moje bratce, mojo ubogo mamico, imej usmiljenje z nami in
ozdravi mojega očka!«
In v približno takem slogu bi Boga lahko
prosili še marsičesa drugega, opirajoč se na nekako pravico, da bi nas uslišal.
Mar take prošnje, če so izrečene z notranjo ponižnostjo, Boga ne bodo ganile?
V resnici ga ne ganejo … ker večni in neskončni
Bog pozna veliko bolj, kot mi sami, naše potrebe, še preden smo mu jih
razložili in navedli tudi podlago za naše uslišanje. Pa bo kdo dejal: Kaj pa
potemtakem pomagajo take molitve, kakšen smisel imajo? O, zelo pomagajo, ko nas
same ganejo, nam povečajo in utrdijo zaupanje, da bomo dosegli, za kar smo
prosili. In če zaupno, če prosimo z ganjenim srcem, nam bo Gospod dal, kar ga
prosimo. Ponovno se spomnimo, kar pravi sveti Avguštin, da je molitev
»človekova moč« in »božja šibkost«.
Vse, kar poveča naše »zaupanje«, stori tudi
našo molitev bolj uspešno in učinkovito; vse, kar naše zaupanje zmanjšuje,
nujno zmanjšuje tudi uspeh naše molitve. Večje zaupanje v Boga stori našo
molitev bolj učinkovito. To je skrivnost uspešne molitve. Če molimo z resničnim
zaupanjem, okrepimo svojo vero in bomo od Boga prejeli, karkoli ga prosimo. Še
celo več! Če mu bomo docela in popolnoma zaupali, se bo kot ljubeči Oče odločil
dati nam vse, kar si želimo, čeprav ga tega nismo prosili.
O življenju svete Jedrti beremo, da jih je
veliko hodilo k njej prosit, naj zanje pri Bogu izprosi to in ono. Svetnica je
obljubila, da bo, pa je večkrat pozabila prositi posebej za tisto, kar so ji
ljudje priporočili. Kljub temu pa se jih je veliko prihajalo zahvaljevat, ker
jim je Bog dal, kar ga je sveta Jedrt prosila. Tega je bilo svetnico sram. Zato
je nekega dne Gospodu potožila to svojo težavo. Gospod pa ji je odgovoril: »Moja
hči, ali se mar nisi vsa izročila mojim rokam in zaupala vse zadeve meni?«
»Tako je, Gospod!« je odgovorila svetnica. »Če si se torej vsa in popolnoma
zaupala meni, ali misliš, da mi ni mar, da bi tvojim prošnjam ustregel, četudi
bi kdaj pozabila zanje izrecno prositi? Vse prošnje uslišim, če so opravljene
po tvojem posredovanju, četudi bi mi jih ti pozabila povedati.«
Popolno zaupanje v Boga je torej njeno molitev
storilo učinkovito celo tedaj, ko je pozabila izrecno prositi, kar je želela.
Bog prav posebno skrbi za vse tiste, ki »mu popolnoma in docela zaupajo«.
»Zakaj ti, Gospod, si varuh tistih, ki vate zaupajo. In kdor vate, Gospod,
zaupa, mirno in varno počiva v usmiljenju Najvišjega« (Ps 20,8).
C. M. de Heredia
Ni komentarjev:
Objavite komentar