Ponižnost in pričakovanje pohvale
Če pričakuješ pohvalo zaradi svoje ponižnosti,
nimaš te kreposti, ampak njeno nasprotje. Kdor je zares ponižen, hoče veljati
za neznatnega in ne želi, da bi ljudje govorili o njegovi ponižnosti. Veselí
se, kadar ga zaničujejo, in je le toliko ponosen, da zaničuje hvalo. Kaj je
bolj pokvarjenega in nesramnega, kakor če izpoved, ki je varuhinja ponižnosti,
služi napuhu, ko bi človek želel veljati za toliko boljšega, kolikor slabšega
se dela?
To je zares čudna bahavost, ko ne moreš doseči
svetniškega ugleda, če se ne pokažeš kot hudodelec.
Takšno izpovedovanje, ki ima le videz
ponižnosti, ne pa njene kreposti, ne zasluži usmiljenja, ampak izziva jezo (Razlaga
Vp 16,10).
Če človek pričakuje hvalo od ljudi, nima
zasluženja pri Bogu. Vso modrost in vso krepost, kolikor ju utegneš imeti,
pripiši Kristusu, ki je Božja moč, Božja modrost (1 Kor 1,24).
Ne želi si pohvale v tem življenju, saj kradeš
Bogu vsako čast, za katero nisi njemu hvaležen. Od kod ti prihaja slava, gnili
prah, od kod? Iz svetega življenja? Posvečuje samo Duh, in sicer ne tvoj duh,
ampak Božji.
In če se bleščiš s čudeži in znamenji, jih
izvršuje Božja moč, četudi po tvojih rokah. Ali, če ti ploska množica, ker si
dobro izrazil kakšno dobro misel. Usta in modrost ti je dal Kristus (Razlaga Vp
13,7).
Ni komentarjev:
Objavite komentar