FATIMA – STOLETNICI NAPROTI. FATIMA, ZNAMENJE UPANJA ZA NAŠ ČAS (II)

(Iz pastirskega pisma Portugalske škofovske konference ob stoletnici Marijinih prikazovanj v Fatimi)

Žrtev in zadoščevanje: poistovetenje s Kristusom

12. Fatimski dogodek je povabilo v sodelovanje z načrtom usmiljenja po zgledu treh pastirčkov. Vprašanje, ki jim je bilo postavljeno 13. maja 1917, je namenjeno tudi nam: »Ali se hočete darovati Bogu, da boste prenašali vse trpljenje, ki vam ga bo poslal, v zadoščenje za grehe, s katerimi ga ljudje žalijo, in kot prošnjo za spreobrnjenje grešnikov?«

Pastirčki so takoj odgovorili z molitvijo, saj so v njihovi molitvi, s katero so častili Boga, prisotni tudi drugi: »Moj Bog, verujem vate, molim te, upam vate in te ljubim nadvse. Prosim te odpuščanja za tiste, ki ne verujejo, ne molijo, ne upajo in Te ne ljubijo.« Že po prvih angelovih besedah so odkrili, da so prejeli poslanstvo, ki pomeni, izročiti svoje življenje za dobro drugih. Silnost potreb soljudi je zahtevala pokoro, žrtev in zadoščevanje. Kristjan se lahko žrtvuje samo iz molitve in tako, da njegova žrtev postane molitev.

Pastirčki so se v globokem združenju z Bogom zavedli, da so drugi ljudje tako pomembni, da se je potrebno žrtvovati zanje. Tako se je v njih prebujala odgovornost: niso mogli pustiti grešnika v njegovi krivdi ali trpečega v njegovem trpljenju. Kot je kasneje rekla Lucija, ne bi mogli iti srečni v nebesa sami, ker ne bi mogli biti srečni brez drugih ljudi. Povabilo k spreobrnjenju in zadoščevanju nam je izziv, naj se ne vdamo pred omalovaževanjem zla, naj premagamo diktaturo brezbrižnosti pred trpljenjem, ki nas obdaja.

Na tej poti osebnega očiščevanja za solidarnost je prisotna duhovnost, ki je ukoreninjena v središču skrivnosti krščanske vere. Za to duhovnost se vzgaja in se jo živi v obredih, ki krepijo naše poistovetenje s Kristusom: v evharistiji, kjer je Kristus zakramentalno prisoten in v molitvi rožnega venca, kjer je prisoten v besedi in premišljevanju skrivnosti rožnega venca.

Pastirčki so iz globoke izkušnje Boga in iz zaupanja, ki jim ga je vlila Gospa, dali pričevanje zmage Ljubezni, ki objema celotno stvarstvo in se razodeva v Marijinem Brezmadežnem srcu. Prav na ozadju videnja pekla Marijine besede dobijo pomembnost: »Končno bo zmagalo moje Brezmadežno Srce,« kar pomeni zmago Božje ljubezni, ki se je razodela človeštvu. V luči te resničnosti fatimsko sporočilo postane spev upanja. Kakor je rekel kardinal Ratzinger, Devica Marija ne povzroča strahu in ne prinaša apokaliptičnih napovedi, ampak nas vodi k Sinu, k bistvu krščanskega razodetja. Kasneje je kot papež ponovil, da je fatimsko sporočilo, zgoščeno v tej Marijini obljubi, »kot okno upanja, ki ga Bog odpre takrat, ko mu človek zapre vrata.«

FATIMA – STOLETNICI NAPROTI. FATIMA, ZNAMENJE UPANJA ZA NAŠ ČAS (II)

(Iz pastirskega pisma Portugalske škofovske konference ob stoletnici Marijinih prikazovanj v Fatimi)

Povabilo k spreobrnjenju in boju proti zlu: preroško sporočilo

11. Med znamenji časa – je zatrdil sveti Janez Pavel II. – »izstopa Fatima, ki nam pomaga videti Božjo roko, previdnostno vodstvo in potrpežljivega, sočutnega Očeta tudi dvajsetega stoletja«. S svoje strani je Benedikt XVI. podkrepil ta vidik rekoč, da je Fatima »najbolj preroška od sodobnih prikazovanj.« V resnici razkriva maske zla, ki v svetu povzroča toliko nepravičnega trpljenja in včasih zajame tudi člane Cerkve: na eni strani so mehanizmi, ki vodijo v vojno, ateizem, ki hoče zabrisati Božje odtise v tem svetu, ekonomske oblasti, ki iščejo samo korist na račun ubogih in šibkih, preganjanje Cerkve in svetih, ki nasprotujejo malikom človeških koristi; na drugi strani je hinavščina ali nezvestoba tistih, ki se v Cerkvi pustijo prevladati ravnodušnosti ali posvetnemu duhu: lagodnosti, izprijenosti ali oblastiželjnosti. Trpljenje Cerkve – je rekel Benedikt XVI. na poti iz Fatime – prihaja tudi zaradi greha, ki je v Cerkvi, zato se moramo učiti pokore, sprejeti očiščevanje, prositi odpuščanja.

Fatimsko sporočilo je silen klic k spreobrnjenju in pokori. Večkrat ponovljena prošnja, naj ljudje ne žalijo več Boga, Marijina žalost kot izraz, da ji ni vseeno zaradi človeških grehov, povabilo k molitvi in žrtvi za grešnike, so odgovor na zlo, klic k spreobrnjenju in potrditev Božje ljubezni. Kardinal Ratzinger je v teološkem komentarju fatimske skrivnosti zapisal, da je »ključna beseda te skrivnosti [tretjega dela] trojni klic: 'Pokora, pokora, pokora!' To nas spominja na začetek evangelija: 'Spreobrnite se in verujte evangeliju (Mr 1,15). Razumeti znamenja časa pomeni: Razumeti nujnost pokore – spreobrnjenja – vere.«

FATIMA – STOLETNICI NAPROTI. FATIMA, ZNAMENJE UPANJA ZA NAŠ ČAS (II)

(Iz pastirskega pisma Portugalske škofovske konference ob stoletnici Marijinih prikazovanj v Fatimi)

Ikona nežnosti in usmiljenja: Marijina prisotnost

10. Središčna vloga Troedinega Boga v naši zgodovini, njegova bližina in previdnost so postale vidne v Devici Mariji, konkretneje, v njenem Brezmadežnem Srcu. Za pastirčke je bilo Marijino Srce svetišče, kjer so srečali Boga: »Ali nam ne pravi sveti evangelij, da je Marija vse te besede ohranila v svojem srcu? Kdo bi nam mogel bolje kot to brezmadežno Srce odkriti skrivnosti Božjega usmiljenja?« To srce je »prostor«, kjer so izkusili Božjo luč in jim je bilo posredovano sporočilo. »Kaj bi bilo šele, če bi vedeli vse, kar nam je Ona pokazala o Bogu, v svojem brezmadežnem Srcu, v tisti veliki svetlobi!« Božje usmiljenje, utrip njegovega srca pred grešniki in trpečimi, najde v Marijinem Srcu privilegirano podobo. V tem brezmadežnem Srcu odseva moč milosti, delovanje Duha, ki jo je v trenutku oznanjenja obsenčil in ki je v njej že z Jezusovim spočetjem pričel odrešenjsko delovanje velikonočne skrivnosti. Že cerkveni očetje so »Božjo porodnico imenovali vso sveto in prosto vsakega madeža greha, na neki način oblikovano od Svetega Duha in narejeno za novo stvar.« Materino Srce je resnično ikona »milosti in usmiljenja« – besedi, ki v prikazanju, ki ga Lucija prejme v Tuyu 13. junija 1929, ponazarjata videnje Svete Trojice; dve besedi, ki tako dobro povzameta fatimsko sporočilo. Zato je pobožnost do Marijinega Brezmadežnega Srca postala ena od značilnih potez fatimske duhovnosti.

Dejstvo Marijine prisotnosti je v skladu s potekom zgodovine odrešenja in z vlogo, ki jo je Devica imela v skrivnosti učlovečenja. Na popolnoma edinstven način je sodelovala z Odrešenikovim delom, zato se njeno materinsko poslanstvo do ljudi po Božji milosti brez prestanka nadaljuje. Z vnebovzetjem ni opustila svojega poslanstva. Še bolj kot prej skrbi za brate svojega Sina, ki romajo po svetu med stiskami in nevarnostmi, s svojo priprošnjo skuša doseči darove odrešenja ter nam tako razodeva moč edinega in edinstvenega posredovanja Jezusa Kristusa. Iz svoje slave Marija v prikazanjih kaže na trajen pomen velike noči, na nenehno zmago milosti in usmiljenja.

Na ta način Devica Marija v svojem materinskem Srcu razkriva usmiljeno voljo Troedinega Boga, ki ni ravnodušen do tega, kar se dogaja človeku, ki ne zapusti grešnika v njegovi krivdi, ki ne pozabi nesrečnih v njihovem trpljenju, ki ni brezbrižen do žrtev in izključenih, ki vedno podarja svoje odpuščanje in svojo tolažbo, ki vedno odpira vrata upanja, ko se ljudje zapiramo v svojo sebičnost ali v svojo neodgovornost.

FATIMA – STOLETNICI NAPROTI. FATIMA, ZNAMENJE UPANJA ZA NAŠ ČAS (II)

(Iz pastirskega pisma Portugalske škofovske konference ob stoletnici Marijinih prikazovanj v Fatimi)

Kontemplacija, sočutje in oznanilo: karizme vidcev

9. Frančišek, Jacinta in Lucija so živeli duha češčenja na različen, a enako globok način, ki je izražal njihovo mistično izkustvo. Karizma vsakega od njih je globoko zaznamovala fatimsko duhovnost in še vedno priteguje romarje.

Frančišek doživlja Božjo presežnost in hkrati radost ob Njegovi prisotnosti. Izpove: »Najlepši se mi je zdel naš Gospod v tisti luči, ki jo je naša Gospa vlila v naša srca. Tako zelo ljubim Boga!« Občutil je, kot da so »goreli v tisti svetlobi, ki je Bog […].Kakšen je Bog! Tega ni mogoče povedati!« Ta združitev z Bogom mu daje čutiti Božjo bolečino zaradi človeških žalitev. Hudo mu je, ker je Bog »tako žalosten«, zato se v njem rodi ganljiv odgovor: »Ko bi ga le mogel tolažiti!«

Jacinta je imela posebno občutljivost za križanega Kristusa, v katerem je čutila strnjeno vso Božjo ljubezen, in je zato v njej prebujal neizmerno hvaležnost: v zrenju Križanega se je »raznežila in jokala«, »ker je umrl za nas«. Pritegnjena je v nenehen ljubeč pogovor: tako ima rada Jezusa in njegovo Mater, da se jima ne utrudi govoriti, da ju ljubi; išče samoto, da »bi bila veliko časa sama, da bi govorila s skritim Jezusom«.

Lucija sprejme za svoje življenjsko poslanstvo, da posreduje vsem ljudem Božjo ljubezen, ki se razodeva v Marijinem Brezmadežnem Srcu. Njeno življenje ima namen, da spominja svet, ne na bedo sveta, ampak na veličino Božjega usmiljenja, da bi se razodelo tisto, kar »je bilo v prikazovanjih Naše Gospe v dolini Iria najglobljega«. V zvestobi temu poslanstvu bo izpričala svetu, čeprav v klavzurnem življenju, da je skrivnost sreče, živeti v ljubezni.

FATIMA – STOLETNICI NAPROTI. FATIMA, ZNAMENJE UPANJA ZA NAŠ ČAS (II)

(Iz pastirskega pisma Portugalske škofovske konference ob stoletnici Marijinih prikazovanj v Fatimi)

Ponovno obrniti pogled v Troedinega Boga: češčenje

8. Od vsega začetka je središče fatimskega dogodka v Troedinem Bogu. Luč in lepota, ki sta ju izžarevala angel in Gospa in ki sta zajeli tri otroke, so bile odprte Božje roke, ki v dobroti svoje ljubezni objema vse ljudi. »Moč Božje navzočnosti« – se spominja Lucija – »je bila tako silna, da nas je prevzela in skoraj popolnoma oslabila. Zdelo se je, da nam je za dalj časa omrtvila celo telesne čute [...]. Mir in sreča, ki smo ju občutili, sta bila zelo velika, vendar le v naši notranjosti, in sta naše duše popolnoma naravnala na Boga.«

Tega, tako globokega izkustva Boga, ne smemo razumeti preprosto kot neko izredno zaznavanje svetega ali neke skrivnosti. Bog ni preprosto le arhitekt sveta ali ključ za razlago stvarnosti. Bog je živa Oseba, ki je blizu svojim ustvarjenim bitjem. Pastirčki so se osebno srečali z Nekom, ki jim je prihajal naproti in jim razodeval svoje načrte usmiljenja: tako so razumeli »kdo je Bog, kako [jih] ljubi in kako želi biti ljubljen«. Ta Bog, ki ljubi in želi biti ljubljen, je »Presveta Trojica v tisti neizmerni svetlobi, ki [jih] je presunila do globine duš.« Zato je Sveti Trojici posvečena ena najbolj izvirnih in pristnih fatimskih molitev: »Presveta Trojica, Oče, Sin in Sveti Duh, molim te iz dna srca ...«

Trije otroci so doživeli srečanje z Bogom kot virom globoke sreče in veselja. Zato molitev samodejno privre iz njihove notranjosti, kot nenehna razpoložljivost za živ pogovor z Bogom, ki bo dokončno spremenil njihovo življenje. Od vsega začetka čutijo, da je češčenje način bivanja pred Njim, ki je nad vsemi maliki, ki hočejo zapeljati človeka.