Marijina potrpežljivost

Bodite potrpežljivi v vsem svojem trpljenju, kot je to bila Marija v vsem svojem življenju. Če vas svet prezira in zasmehuje, iščite pri Jezusu in Mariji svojo tolažbo. Ne sramujte se pred svetom, da ste zvesti Jezusovi in Marijini služabniki. Tako boste že tu nosili nebesa v svojem srcu in se nekoč večno veselili tam, kjer Marija, Kraljica devic, kraljuje.
b. A. M. Slomšek

Nekateri imajo fatimska sporočila za zastarela

Mnogi so mislili, da koncilske misli potiskajo Fatimo v ozadje kot nekaj zastarelega, preživelega. Danes spoznavamo, da temu ni tako. Oba dogodka se lepo dopolnjujeta. Marija je Mati Cerkve, 2. vatikanski koncil je bil predvsem koncil o Cerkvi. Zadnji koncil je treba razlagati v povezavi z vsemi prejšnjimi koncili in s Svetim pismom ter upoštevati njegov celotni nauk, ne le tisto, kar komu prija.

Fatima zmeraj znova dokazuje, da se Devica Marija kot naša dobra duhovna Mati zanima za nas, za svojo Cerkev. Ne razodeva novih verskih resnic, saj so že vse vsebovane v Svetem pismu in nauku Cerkve. Voditi nas hoče k Jezusu in njegovemu evangeliju. Njen klic je enak tistemu v Kani: »Karkoli vam [Jezus] reče, storite!« (Jn 2,5).

Devica Marija je v Fatimi razodela svoje brezmadežno Srce, ki bije za nas in nas hoče rešiti za večnost. Sveta nebesa se sklanjajo h grešni zemlji. Bog nas ni in nas nikoli ne bo pozabil. Kot rešiteljico pošilja Mater Marijo. Po njej bo rešil Evropo, če se bo dala rešiti. Evropska zveza nima brez globokega pomena kot svoje znamenje v zastavi dvanajst Marijinih zvezd, o katerih govori sv. Janez v Razodetju: »Na nebu se je prikazalo veliko znamenje: žena, ogrnjena s soncem, in luna pod njenimi nogami, na njeni glavi pa venec dvanajstih zvezd« (Raz 12,1).

p. Anton

Šopek Materi Mariji

Rožni venec je KNJIGA ZA VSE; to je knjiga za duhovnika in ljudstvo; to je knjiga za slepega, to je knjiga za starčka, katerega oko se zapira za zemeljske stvari; to je knjiga za učenjaka in nevedneža, to je knjiga za tistega, ki trpi. O, kadar bolečina oslabi telo, ugasi njegove zmožnosti, tedaj človeku še ostane tolažba v njegovem rožnem vencu. Ko negibne ustnice ne morejo govoriti: Zdrava, Marija! še drži v rokah rožni venec, da se spominja svoje Matere, in ko mu je smrt zaprla oči, odnese s seboj v grob svoj križec in svoj rožni venec, da s tem dokazuje, da je Jezusov in Marijin otrok.

Kaj mislijo o Fatimi znameniti ljudje?

Dne 13. maja leta 2000, ravno na obletnico prvega prikazanja Device Marije trem fatimskim pastirčkom, Luciji, Frančišku in Jacinti, je papež Janez Pavel II. v Fatimi razglasil Frančiška in Jacinto za blažena. Fatima in v zvezi z njo češčenje Marijinega brezmadežnega Srca poraja in bo še porajala svetnike; pa ne le tiste od Cerkve razglašene, ampak brezštevilne, ki se bodo priključili veliki množici, »ki je nihče ne bi mogel prešteti, iz vseh narodov, rodov, ljudstev in jezikov« (Raz 7,9).

Paul Claudel [pol klodél,+ 1955], eden največjih francoskih pesnikov, je zapisal: »Fatima je največji verski dogodek prve polovice 20. stoletja, prekipevajoč izliv nadnaravnega v tem v snov ujetem svetu.«

Veliki francoski mariolog in strokovnjak za Marijina prikazovanja René Laurentin [rené lorantén] je dejal: »Fatima je brez dvoma najbolj preroška med modernimi prikazovanji. Istega leta [leta 1917], v katerem je v Rusiji komunistični ateizem prišel na oblast in jo je razširil na dobro tretjino človeštva, je prišla Devica s svojim klicem k molitvi za konec preganjanj in spreobrnjenje Rusije. «

Lahko soglašamo s papežem sv. Janezom Pavlom II., ki je rekel, da je povabilo Božje Matere v Fatimi iz leta 1917 danes »bolj aktualno kot tedaj, celo bolj nujno«.[1] Papež je tudi dejal: »Poziv Marije, naše Matere v Fatimi, naj stori, da se bo vsa Cerkev čutila dolžno odgovoriti na zahteve naše Gospe […] Sporočilo ji nalaga obveznost.«[2]

Papež Janez Pavel II. je bil zelo povezan s Fatimo in sestro Lucijo. Celo umrla sta istega leta. Na prvo postno nedeljo, 13. februarja 2005, se je s tega sveta poslovila zadnja fatimska vidkinja. Na prvo soboto v mesecu, 2. aprila 2005, se je poslovil papež Janez Pavel II.

Ob priliki razglasitve obeh vidcev za blažena je kardinal državni tajnik Angelo Sodano po papeževem naročilu na kratko podal bistveno vsebino tretjega dela fatimske skrivnosti. Ob sklepu svojega sporočila je dejal: »Materi Božji iz Fatime se zahvaljujemo za njeno varstvo. Njeni materinski priprošnji zaupamo Cerkev tretjega tisočletja.« Cerkev tretjega tisočletja je torej zaupana Materi Božji iz Fatime. Fatima je leta 2000 dobila najvišje cerkveno priznanje. Fatimska sporočila zadevajo vso Cerkev, čeprav ne spadajo k javnemu razodetju, ki se je zaključilo s smrtjo zadnjega apostola. S tem namreč ni prenehala Božja ljubezen do človeštva, ki je vedno konkretna in se zmeraj uresničuje v sedanjem trenutku. Če ima mati najraje tistega otroka, ki je najbolj nebogljen, to tem bolj velja za Boga in Mater Marijo, ki je najvažnejša poslanka in najlepši odsev Božje dobrote, ljubezni in usmiljenja.

Papež Benediktu XVI. je maja 2010 obiskal fatimsko Marijo in ji tam ob navzočnosti mnogih duhovnikov posvetil vse duhovnike: »Mati Brezmadežna, na tem milostnem kraju, sklicani od ljubezni tvojega Sina Jezusa, velikega in večnega duhovnika, se mi, sinovi v Sinu in njegovi duhovniki, posvetimo tvojemu materinskemu Srcu, da bi zvesto izpolnjevali Očetovo voljo.«

Lizbonski patriarh José Policarpo [žozé polikárpo] je na željo papeža Frančiška posvetil njegov pontifikat fatimski Materi Božji. Slovesnost je potekala na praznik fatimske Marije, 13. maja 2013, udeležilo pa se je je okoli tristo tisoč vernikov. Zbranim je posebno pismo namenil tudi sam papež, v katerem se je zahvalil za uresničitev njegove želje. Zapisal je tudi, da se pridružuje molitvi vseh romarjem v Fatimi ter jim podeljuje svoj apostolski blagoslov.

V 20. stoletju ima samo še 2. vatikanski koncil, ki spada že v 2. polovico stoletja, za Cerkev večji pomen.

---

[1] Insegnamenti di Giovanni Paolo II., Libreria editrice Vaticana, 1982, zv. V.

[2] Solideo Paolini, Fatima. Non disprezzate le profezie, Edizioni Segno, Tavagnacco (Ud) 2005, 94.

VEČ IN BOLJE MOLITI (15) Težave z zbranostjo

Legenda pripoveduje, kako je nekoč sv. Bernard prijahal z lepim konjem in se ustavil pri nekem kmetu. Kmetu je bil konj silno všeč. Svetnik mu je rekel: "Dam ti ga, a spolniti moraš en pogoj." "Z veseljem," je brž odgovoril kmet, "kateri je ta pogoj?" "Zbrano zmoli očenaš!" Kmet ga je začel moliti, sredi molitve pa je planil na dan z vprašanjem: "Ali bom dobil tudi uzdo?" Tako je kmet pokazal, da njegova molitev očenaša ni bila zbrana. Zato tudi s konjem ni bilo nič.

Z zbranostjo pri molitvi imamo več ali manj težave vsi. Izjema so bili nekateri svetniki. Pripoveduje se, da je duhovnik vprašal sv. Alojzija, če je v molitvi raztresen. Svetnik je odgovoril: "Če vso raztresenost, kar sem jo v pol leta imel pri molitvi, zberem, bi to zneslo za eno zdravamarijo."

V preteklosti so na molitev gledali predvsem kot na prizadevanje razuma, da bi izrecno mislil na Boga. Človek brez posebne Božje pomoči na tem svetu ne more doseči, da bi vedno izrecno mislil na Boga in tako popolnoma zbrano molil. Molitev je tudi in predvsem dejanje ljubezni do Boga. Boga pa ljubimo tudi takrat, kadar smo pri molitvi brez svoje krivde raztreseni.

Združenje z Bogom dosegamo tudi s svojo dejavnostjo. Stari grški filozofi so hoteli doseči združenje z Bogom z odtegnitvijo vsakemu stiku z materijo in zato z delom, z vsem spremenljivim, s telesnostjo. Tako so upali doseči najvišjo kontemplacijo. Kristjani upoštevamo, da se je Bog Sin učlovečil in prišel na našo zemljo ter jo posvetil. Svet ni ovira za združenje z Bogom. Pomembno je, da živimo po Božji volji, v ljubezni do Boga in vsakega človeka. Združenje z Bogom je poseben Božji dar tistemu, ki ljubi Boga.

Seveda se je treba prizadevati tudi za zbranost pri molitvi. Cistercijanski opat sv. Štefan Harding je bil zelo goreč za molitev in zbranost. Ko so šli redovniki od večernega branja k večerni molitvi v cerkev, je Štefan nekaj časa pridržal cerkvena vrata. Na vprašanje samostanskega brata, zakaj tako dela, je odgovoril:

"Vsem svojim mislim, katere moram službeno imeti čez dan pri upravi samostana, naročam, naj ostanejo zunaj in naj se ne drznejo vstopiti, marveč naj počakajo do jutri, da jih po molitvi prve dnevne ure tu najdem."

Milanski škof sv. Karel Boromejski je na milanski sinodi svojim duhovnikom takole govoril:

»Ta ali oni se pritožuje, da se mu prebudi sto in sto misli, ki ga raztresajo, čim stopi v kor k molitvi ali gre maševat. Kaj pa je počel v zakristiji, preden je stopil v kor ali šel maševat? Se je kaj pripravil? Kaj je naredil zato, da bi bil zbran?

Bi rad zvedel, kako boš napredoval v krepostih in, če si bil že kdaj v koru zbran, kako bi postal še pozornejši, da bo tvoja služba ljubša Bogu? Poslušaj! Če se je v tebi že vnel kak plamenček Božje ljubezni, se z njim ne ponašaj. Ne izpostavljaj ga vetru. Zapri vrata srca, da se ne ohladi. Kolikor moreš, se varuj raztresenosti. Ostani z Bogom zbran in varuj se praznih pomenkov!«

Benediktinec Anselm Grün v knjižici Molitev in spoznavanje samega sebe piše:

"Raztresenost pri molitvi je dobro sredstvo, da spoznamo sebe ... Podobno kakor sanje odkrivajo nekaj tega, kar je na dnu duše, v naši podzavesti. Tudi raztresenost prihaja iz podzavesti in kaže nagnjenja našega srca. Če opazimo, da vedno znova mislimo na iste ljudi in dogodke, da se motajo v nas ista vprašanja in načrti, lahko sklepamo, kaj je v nas. Bolj ko se bomo spoznavali, bolj bo raztresenost minevala in postali bomo sposobni zbrano moliti pred Bogom."

Preobremenjenost z delom, življenje v svetu, ki je veri nasproten, mlačnost v veri, starost in bolehnost otežujejo zbranost. Lahko pa sami marsikaj naredimo, da bomo bolj zbrani.

Lažje smo zbrani, če svoje misli, ki se nam najpogosteje pojavljajo, svoje skrbi in težave, povezujemo z molitvijo. Če na Boga pogosto mislimo, bomo tudi pri izrecni molitvi lažje zbrani. Bolj bomo pozorni, če bomo molili s svojimi besedami, kakor če molimo z molitvenimi obrazci. Važno je, da molimo, način molitve pa si moremo sami izbirati, da nam bo ustrezal in bomo lažje zbrani. Če molimo skupaj z drugimi, se jim moramo seveda prilagoditi. Kadar imamo molitve predpisane, se jih bomo držali.

Pod grehom nas veže, da dovolj pogosto vsaj nekaj molimo. Tako se bomo s pomočjo molitve lažje varovali grehov. Treba je živeti v zavesti, da nam je Bog blizu, da je v nas in okrog nas, da nas ima rad in se za nas zelo zanima. K zbranosti zelo pomaga, če svojo domišljijo zaposlimo z verskimi predstavami, prizori iz Svetega pisma, če gledamo na podobo Kristusa, Device Marije, svetnikov. Kratki molitveni stavki, ki jih čez dan pogosto ponavljamo, nas v zbranosti zelo podpirajo. Čeprav imamo težave z zbranostjo, ne bomo opuščali molitve. Pomembno je, da se trudimo. Bog upošteva našo slabotnost in še posebej okoliščine, za katere nismo sami krivi.

K zbranosti nam pomaga, če napisane besede ali molitvene obrazce, ki jih znamo na pamet, izgovarjamo, kakor da bi bile naše lastne besede, molitev, ki smo jo sestavili sami. Svojega duha in srce smemo ustaviti pri posameznih besedah ali stavkih, ki nas bolj prevzamejo, čeprav ustno molitev, npr. svetopisemski psalm, molimo naprej. Naša misel je ostala pri mestu, ki nas je prevzelo. Tako nas molitev duhovno bogati.

Glede zbranosti pri molitvi je poučen naslednji zgled: Moža, ki je lahko zbrano molil, so vprašali, kako more biti kljub tolikim opravilom vedno zbran. Odgovoril je:

"Če stojim, stojim. Če hodim, hodim. Če sedim, sedim. Če jem, jem. Če govorim, govorim. Če molim, molim ..."

Prekinili so ga:

"To delamo tudi mi, a kaj delaš ti razen tega?"

Ponovil je:

"Če stojim, stojim. Če hodim, hodim. Če sedim, sedim. Če jem, jem. Če govorim, govorim. Če molim, molim ..."

Spet so mu rekli:

"To delamo vendar tudi mi!"

Tedaj jim je mož pojasnil:

"Ne, ni tako! Če vi molite, ste v mislih že pri svojih opravkih. Če sedite, že mislite na čas, ko boste stali. Če stojite, potem v mislih že tečete. Če tečete, ste že na cilju ..."

Naslednji stavki nam razkrivajo korenine in pripomočke zbranosti:

"Kjer je namreč tvoj zaklad, tam bo tudi tvoje srce" (Mt 6,21). Ko bo naš zaklad Jezus, bosta zlahka pri njem tudi naš razum in srce. Iščimo ta skriti Zaklad in ga bomo našli!

"Vse svoje skrbi preložite nanj, saj on skrbi za vas" (1 Pt 5,7). Mnogo lažje bi bili zbrani, če bi se ravnali po tem pravilu apostola Petra.

"Čistega, preprostega in stanovitnega človeka tudi mnogo opravil ne raztrese, ker dela vse v Božjo čast in se trudi, da v ničemer ne išče samega sebe" (Hoja za Kristusom). Recept je preprost: Vse delati v Božjo čast in ne iskati svoje časti.

Ta dan sem bila zelo žalostna

Lucija je 13. junija svojo čredo zelo zgodaj odpeljala na pašo, da bi lahko šla k deseti maši in potem v Covo da Iria. Toda kmalu po sončnem vzhodu jo je prišel klicat brat, naj gre domov, ker hočejo neki ljudje govoriti z njo. Odšla je domov k ljudem, ki so jo hoteli spremljati v Covo da Iria, brat pa jo je zamenjal na paši. Najprej je odšla k osmi maši, nato k ljudem, ki so jo čakali v senci figovih dreves na domačem dvorišču.

Ob enajstih se je s temi ljudmi, s Frančiškom in Jacinto odpravila v Covo da Iria, z grenkobo v srcu. Pozneje je v drugem Spominu zapisala:

»Ta dan sem bila zelo žalostna. Videla sem svojo razžaloščeno mamo, ki me je hotela za vsako ceno prisiliti, naj priznam svojo laž. Rada bi ji ustregla, a nisem našla načina, kako naj to storim brez laži. Svojim otrokom je od zibelke vlivala grozo pred lažjo in je strogo kaznovala tistega, ki jo je izrekel.

'Vedno mi je uspevalo,' je rekla, 'da so moji otroci govorili resnico, pri najmlajši pa naj to kar dopustim? Ko bi bila vsaj kakšna majhna laž, ta pa je taka, da vleče za nos toliko ljudi!' (…)

Moji sestri sta se strinjali z materjo in okrog mene je vladalo ozračje pravega zaničevanja in prezira (…)

Ko me je Jacinta videla, da jokam, me je tolažila:

'Ne jokaj! Gotovo so to žrtve, o katerih je angel rekel, da nam jih bo Bog poslal. Zato trpiš v zadoščenje Njemu in za spreobrnjenje grešnikov.'«

Lucija je svoje razpoloženje pred junijskim videnjem v drugem Spominu izlila v stavek: »Moje edino olajšanje so bile solze, prelite pred Bogom, ko sem Mu darovala svojo žrtev.«

V Irijsko globel je prihajalo vedno več ljudi. Ljudje in konji so vse pohodili, zato koruza, sočivje in zelenjava tam niso več mogli uspevati. Domači so očitali Luciji, da je tega ona kriva. Bolele so jo materine besede:

»Če hočeš zdaj jesti, pojdi tja in prosi tisto Gospo!«

Prav tako grenke so bile besede rodnih sester:

»Zdaj boš jedla tisto, kar po vsem tem še sploh zraste v Covi da Iria.«

Lucijo je to tako prizadelo, da si ni upala vzeti niti grižljaja kruha.