Odmevi - Slavi

Že dolgo ni bilo pri nas tako ubrane, globoke molitve veselega rožnega venca. Po vsaki desetki je pesem še globlje in bolj ubrano odmevala. Da so bila vsa srca v prošnjah in zahvali pri Mariji, so poskrbeli pevci z litanijami Matere Božje. Vrhunec milostnega večera je bila sveta maša. Daroval jo je župnikov sošolec. Natančno je opisal Fatimske dogodke, orisal pomembnost Marijinih prikazovanj za današnji zapleteni čas, ker Marija prihaja tam, kjer je stiska velika, kjer ni več človeškega izhoda, prihaja Romarica, prinaša upanje, kaže svetlobo tudi tam, kjer je zgodovina najtemnejša.

Slavi

Odpuščeni so ti grehi

Jezusovo usmiljenje se razodeva v vsem njegovem javnem delovanju, tudi v čudežnem ozdravljanju bolnikov. Poseben primer je ozdravljenje hromega. Preden ga je Jezus ozdravil, mu je odpustil grehe. Evangelist Matej o dogodku takole poroča:

»Stopil je v čoln, se prepeljal na drugo stran in prišel v svoje mesto. In glej, prinesli so k njemu hromega, ki je ležal na postelji. Ko je Jezus videl njihovo vero, je rekel hromemu: 'Bodi pogumen, otrok, odpuščeni so ti grehi!' In glej, nekaj pismoukov je reklo v sebi: 'Ta govori bogokletno.' Jezus pa je spoznal njihove misli in dejal: 'Zakaj v svojih srcih hudobno mislite? Kaj je namreč laže: reči: ›Odpuščeni so ti grehi‹ ali reči: ›Vstani in hôdi‹? Ampak da boste vedeli, da ima Sin človekov oblast na zemlji odpuščati grehe,' je tedaj rekel hromemu: 'Vstani, vzemi svojo posteljo in pojdi domov!' In vstal je in šel domov. Ko so množice to videle, so se zbale in slavile Boga, ki je ljudem dal takšno oblast« (Mt 9,1–8).

Šlo je za mlajšega hromega človeka, kar kaže naziv otrok. Marko in Luka poročata, da nosilci zaradi množice niso mogli v hišo skozi vrata. Zato so odkrili ravno streho in hromega skozi odprtino na postelji spustili pred Jezusa. Vse to početje je jasno izražalo prošnjo: »Jezus, ozdravi ga!« in hkrati veliko zaupanje, da ga bo Jezus res ozdravil. Ne hromi ne kdo drug pa ni prosil Jezusa za odpuščanje grehov.

Jezus je videl v dušo hromega človeka. Videl je njegove grehe, videl tudi njegovo kesanje. Bolezen je bolnika zresnila in ga pripravila na Božje usmiljenje in odpuščanje. Gospod je videl, da mu za prihodnost manjka poguma. Zato ga je ob odpuščanju grehov tudi opogumil: »Bodi pogumen, otrok, odpuščeni so ti grehi!« Šele po ozdravljenju duše mu je ozdravil ohromelost telesa: »Vstani, vzemi svojo posteljo in pojdi domov!«

Človek je iz duše in telesa. Popolnoma zdrav je le takrat, kadar sta duša in telo zdrava. V Jezusovih očeh je najhujša bolezen prav greh. Greh prizadene človekovo dušo. V njej uniči Božje življenje.

Katekizem katoliške Cerkve takole opisuje smrtni greh: »Smrtni greh z veliko kršitvijo Božje postave odstrani ljubezen iz človekovega srca; smrtni greh človeka obrne stran od Boga, ki je njegov poslednji cilj in njegova blaženost, ko nižji dobrini daje prednost pred Bogom« (št. 1855). »Smrtni greh napade v nas življenjsko počelo, ki je ljubezen, s čimer povzroči, da sta potrebna nova pobuda Božjega usmiljenja in spreobrnjenje srca, ki se redno izvrši v okviru zakramenta sprave« (št. 1856). »Smrtni greh ima za posledico izgubo ljubezni in izginjenje posvečujoče milosti, tj. stanja milosti. Če ni popravljen s kesanjem in Božjim odpuščanjem, povzroči izključitev iz Kristusovega kraljestva in večno smrt pekla (pogubljenja), kajti naša svoboda se je sposobna odločati za vekomaj, nepreklicno« (št. 1861).

Tudi za največjega grešnika je vedno možna rešitev. Jezus je sv. Favstini Kowalski naročil: »Razglašaj, da je usmiljenje največja lastnost Boga. Vsa dela mojih rok so kronana z usmiljenjem.« »Največji grešniki naj imajo zaupanje v moje usmiljenje. Oni imajo pred drugimi pravico zaupati v globine mojega usmiljenja.«

p. Anton

Odpuščeni so njeni mnogi grehi

Nekoč je farizej Simon povabil Jezusa na obed, vendar ga je bolj hladno sprejel (Lk 7,36–50). Žena, ki je bila v mestu grešnica, »je prinesla alabastrno posodo dišavnega olja in vsa objokana od zadaj stopila k njegovim nogam ter mu jih začela močiti s solzami. Brisala mu je noge z lasmi svoje glave, jih poljubljala in mazilila z oljem.« Simon je Jezusa v srcu obsojal, da ni prerok, ker ne ve, da je ženska, ki se ga dotika, grešnica. Za farizeja je obredno nečista, zato bi jo moral Jezus nagnati. Jezus mu je odgovoril s priliko o dveh dolžnikih: »Neki upnik je imel dva dolžnika. Eden mu je bil dolžan petsto denarijev, drugi pa petdeset. Ker nista mogla vrniti, je dolg obema odpustil. Kateri izmed njiju ga bo bolj ljubil?« Simon je odgovoril: »Zdi se mi, da tisti, kateremu je več odpustil.« Jezus pa mu je rekel: »Prav si presodil. (…) Zato ti povem: Odpuščeni so njeni mnogi grehi, ker je močno ljubila; komur pa se malo odpusti, malo ljubi.« Njej pa je rekel: 'Odpuščeni so tvoji grehi!' Tedaj so tisti, ki so bili z njim pri mizi, začeli pri sebi govoriti: 'Kdo je ta, ki celó grehe odpušča?' On pa je rekel ženi: 'Tvoja vera te je rešila! Pojdi v miru!'

Grešnica je vedela, da Jezus oznanja čudovit nauk, dela čudeže in celo grehe odpušča. V njej je začela delovati Božja milost, ki je povzročila zaupanje v Jezusovo usmiljeno dobroto. V njenem srcu se je začel proces spreobrnjenja. Ko je zvedela, da je Jezus v farizejevi hiši pri obedu, se je napotila k njemu. Jezus ni videl le njenega maziljenja in njenih solz, ampak predvsem njeno skesano srce. Jezusovo odpuščaje je bilo posledica ženine skesane duhovne ljubezni do Jezusa in njenega velikega zaupanja, da ji bo Jezus grehe odpustil. Hkrati se je ob dejstvu odpuščanja njena ljubezen do Jezusa še povečala. Njeno iskreno kesanje je bilo tako veliko, da se je kazalo tudi na zunaj.

Ko se pripravljamo na zakrament pokore in sprave, je najpomembnejše kesanje. Katekizem katoliške Cerkve nas uči: »Kesanje je dušna žalost in stud nad storjenim grehom, s sklepom v prihodnje več ne grešiti. Kadar kesanje prihaja iz ljubezni do Boga, ljubljenega nad vse, se imenuje 'popolno kesanje' (kesanje iz ljubezni). Takšno kesanje odpušča male grehe; doseže tudi odpuščanje smrtnih grehov, če vsebuje trdni sklep čimprej pristopiti k zakramentalni spovedi« (št. 1451 s).

Ne vemo, za kakšne grehe je šlo pri ženi, ki je prišla v Simonovo hišo. Ni bila Marija Magdalena. Jezus govori le o »mnogih grehih«. V izročilu so večinoma mislili, da je bila ta žena zakopana v nečiste grehe in da je bila Marija Magdalena. Tako je mislil tudi arški župnik Janez Vianney, ki je o ženinem spreobrnjenju takole pridigal: »Da, bratje, v tem trenutku se je v njej vse spremenilo. Če je toliko duš pogubila s tako pohujšljivim življenjem, jih bo še več pridobila s svojim spokornim življenjem. Nima človeških ozirov, javno se obtoži svojih grehov pred številno družbo, objema Odrešenikove noge, jih moči s svojimi solzami in briše s svojimi lasmi. Ne, ne, bratje, Magdalena ni več Magdalena, temveč sveta ljubiteljica Odrešenika.«

SVETO LETO USMILJENJA V naročju Božjega usmiljenja (9) Danes boš z menoj v raju

Evangelist Luka poroča o Božjem usmiljenju, ki se je razodelo nad desnim razbojnikom: »Eden od hudodelcev, ki sta visela na križu, ga je preklinjal in mu govoril: 'Ali nisi ti Mesija? Reši sebe in naju!' Drugi pa mu je odgovoril in ga grajal: 'Ali se ti ne bojiš Boga, ko si v isti obsodbi? In midva po pravici, kajti prejemava primerno povračilo za to, kar sva storila; ta pa ni storil nič hudega.' In govoril je: 'Jezus, spomni se me, ko prideš v svoje kraljestvo!' In on mu je rekel: 'Resnično, povem ti: Danes boš z menoj v raju'« (Lk 23,39–43).

Na desnem razbojniku se je pokazal obilen sad Jezusove smrti in vstajenja. Jezus, ki je v svojem javnem delovanju ljudem odpuščal grehe, jih je tik pred smrtjo odpustil še človeku, ki je poleg njega visel na križu. V tem razbojniku se je začel proces spreobrnjenja, ko je videl, kako potrpežljivo trpi in umira njegov nedolžni sotrpin Jezus. Desni razbojnik je zase priznal, da trpi po pravici. V tem je bilo priznanje grehov in kesanje. Svojo vero in zaupanje v Jezusa je izrazil s prošnjo: »Jezus, spomni se me, ko prideš v svoje kraljestvo!« Jezus mu je naklonil popolno odpuščanje in mu obljubil večno življenje pri sebi z besedami: »Danes boš z menoj v raju.«

Sv. Favstina Kowalska je o desnem razbojniku takole zapisala: »Kaj sta naredila milost in premišljevanje iz največjega hudodelca! Ko umira, ima veliko ljubezni: 'Spomni se me, ko boš v raju.' Iskreno kesanje takoj spremeni dušo. Duhovno življenje je treba živeti resno in iskreno.«

Sv. Janez Marija Vianney vidi skrivnost spreobrnjenja desnega razbojnika v njegovem sprejemanju trpljenja v duhu pokore in ljubezni: »Najsi hočemo ali ne, moramo trpeti. Nekateri trpijo kakor desni razbojnik, drugi pa kakor levi. Oba sta enako trpela. Vendar je eden znal narediti svoje trpljenje zaslužno; sprejel ga je v duhu pokore, in ko se je obrnil h križanemu Jezusu, je slišal iz njegovih ust prelepe besede: 'Še danes boš z menoj v raju.' Drugi pa je nasprotno kričal, preklinjal in sramotil Boga ter izdihnil v najstrašnejšem obupu. Dva načina trpljenja sta: trpljenje iz ljubezni in trpljenje brez ljubezni. Svetniki so trpeli potrpežljivo, veselo in stanovitno, ker so ljubili. Mi pa trpimo jezno, ker ne ljubimo. Če bi ljubili Boga, bi ljubili križe, si jih želeli in se jih veselili. Bili bi srečni, da lahko trpimo iz ljubezni do Njega, ki je hotel trpeti za nas.«

Desni razbojnik nas uči, kako pomembna je smrtna ura. Od nje je odvisna naša večnost. Zato je tako pomembna molitev za umirajoče. Jezus nam je po sv. Favstini Kowalski razodel pomen rožnega venca Božjega usmiljenja: »Vsako osebo, ki bo molila ta rožni venec, bom ob smrtni uri branil kakor svojo čast. Ko bodo drugi molili ta rožni venec ob umirajočem, bo duša prejela obljubljeno odpuščanje. Ko ob umirajočem molimo ta rožni venec, se umiri Božja jeza in dušo objame brezmejno usmiljenje ter se zaradi bridkega trpljenja mojega Sina zganejo globine mojega usmiljenja.« Sv. Favstina je v Dnevniku dostavila: »O, ko bi vsi spoznali, kako veliko je Gospodovo usmiljenje in kako zelo vsi potrebujemo tega usmiljenja, posebej v tej odločilni uri.«

Fatima – šola darovanja trpljenja in žrtev

Pri drugem prikazanju, poleti 1916, je angel povabil pastirčke: »Stalno darujte Najvišjemu molitve in žrtve! Ob vsaki priložnosti, kadar morete, darujte Bogu žrtev v zadoščenje za grehe, s katerimi ga ljudje žalijo, in kot prošnjo za spreobrnjene grešnikov. Predvsem sprejmite in vdano prenašajte trpljenje, ki vam ga bo poslal Gospod.« Ko jim je angel pri tretjem prikazanju podelil mistično obhajilo, je dejal: »Vzemite telo in pijte kri Jezusa Kristusa, ki ga nehvaležni ljudje strašno žalijo. Zadoščujte za njihove zločine in tolažite svojega Boga.«

Že pri prvem obisku, 13. maja 1917, je Marija v obliki vprašanja prosila pastirčke: »Ali se hočete darovati Bogu, da boste prenašali vse trpljenje, ki vam ga bo poslal, v zadoščenje za grehe, s katerimi ga ljudje žalijo, in kot prošnjo za spreobrnjenje grešnikov?« Ko je najstarejša vidkinja Lucija v imenu vseh pritrdilno odgovorila, je Marija dejala: »Morali boste veliko trpeti, toda Božja milost bo vaša moč.«

Res trije fatimski otroci niso več imeli mirnega brezskrbnega pastirskega življenja. Kdor je bral kakšno od knjižic, ki popisujejo življenje teh otrok, je lahko ugotovil, koliko križev jih je doletelo in kako so jih z Božjo pomočjo znali darovati za spreobrnjenje grešnikov in v zadoščenje za njihove grehe. Tudi sami so si nalagali prostovoljne žrtve. Najstarejšo vidkinjo Lucijo, ki je najbolj trpela, je Marija pri drugem prikazanju potolažila z besedami: »Ne izgubljaj poguma! Moje brezmadežno Srce bo tvoje pribežališče in pot, ki te bo vodila k Bogu.« Lahko si mislimo, koliko so ti otroci pri sedmih, devetih in desetih letih trpeli, ko jih je 13. avgusta 1917 ugrabil prostozidarski župan in jih za dva dni zaprl. Vse trpljenje so darovali zlasti kot žrtev za spreobrnjenje grešnikov in v zadoščenje za grehe, storjene zoper Marijino brezmadežno Srce.

Marija je pri tretjem prikazanju pastirčke povabila: »Žrtvujte se za grešnike in pogosto recite, posebno kadar napravite kakšno žrtev: O Jezus, to je iz ljubezni do tebe, za spreobrnjenje grešnikov in v zadoščenje za grehe, storjene zoper Marijino brezmadežno Srce.«

Pri četrtem prikazanju, 19. avgusta 1917, jih je Božja Mati spodbudila k molitvi in žrtvovanju z besedami: »Molite, veliko molite in delajte žrtve za grešnike. Veliko duš namreč gre v pekel, ker ni nikogar, ki bi se zanje žrtvoval in molil zanje.« K sprejemanju trpljenja in izvrševanju žrtev so pastirčke spodbujale tudi zadnje Marijine besede pri šestem prikazanju 13. oktobra 1917: »Naj ljudje ne žalijo več Boga, našega Gospoda, ki je že zelo žaljen.«

Lucija o svojem trpljenju takole poroča: »Moj oče je bil zdrav, krepak človek, ki še glavobola ni poznal. In v manj kot štiriindvajsetih urah ga je huda pljučnica nenadoma spravila v večnost. Čutila sem tako veliko bolečino, da sem mislila, da bom tudi jaz umrla. On je bil edini, ki mi je izkazoval prijateljstvo, ko so me v družini obtoževali, in samo on me je branil. Umaknila sem se v svojo sobo in ječala: ‚Moj Bog, moj Bog! Nikoli si ne bi mislila, da lahko pošlješ toliko trpljenja. Toda trpim iz ljubezni do tebe, v zadoščenje za grehe zoper Marijino brezmadežno Srce, za svetega očeta in za spreobrnjenje grešnikov.‘«

Kako goreči so bili pastirčki pri reševanju grešnikov za nebesa, kažeta naslednja dva primera. Nekaj otrok dveh družin iz kraja Moita je beračilo od hiše do hiše. Ko so jih nekoč naši pastirčki srečali, je Jacinta dejala: “Dajmo tem revčkom svojo malico za spreobrnjenje grešnikov!” Stekla je k njim in jim razdelila malico. Pastirčki so še večkrat dali malico tem revnim otrokom. Zaradi tega so bili sami lačni. Uživali so želod, a so iskali takšnega, ki je bil bolj grenak, da so prispevali za spreobrnjenje grešnikov večjo žrtev.

Ko so se igrali pri vodnjaku Lucijinih staršev, jim je Jacintina mati prinesla nekaj grozdov iz svojega vinograda, ki je segal prav do vodnjaka. Jacinta je tedaj predlagala: »Ne jejmo jih, darujmo to žrtev za grešnike.« Potem je vsa srečna hitro nesla grozdje drugim otrokom, ki so se igrali na ulici.

Vsi se srečujemo z različnim trpljenjem. Trpljenje je bilo, je in bo do konca časov glavni problem človeštva. Ne moremo ga popolnoma odpraviti, lahko ga lajšamo. Predvsem je pomembno, da ga osmislimo, kakor so ga v Marijini šoli osmislili preprosti fatimski pastirčki. Kristjani v trpljenju ne gledamo le nekaj negativnega. Hodimo za Kristusom, ki je pred nami in za nas nosil križ in nas na njem odrešil. Posnemamo Mater Marijo, ki je svoje trpljenje pridruževala Kristusovemu trpljenju in tako postala vzornica vseh, ki se darujejo. Če svoje trpljenje pridružujemo Marijinemu in Jezusovemu trpljenju ter ga tako z ljubeznijo darujemo, dobi veliko odrešenjsko vrednost. Kakor fatimski pastirčki tudi mi lahko rešujemo ljudi za večno življenje pri Bogu.

An