Vse najpomembnejše informacije o epidemiji COVID19 Slovenske Škofovske Konference

Viri objav

Tekst v blogu je iz objav glasila V Materini šoli, glasila Bernardove družine. Izdaja: Cistercijanska opatija Stična, Stična 17, 1285, Ivančna gorica, Slovenija

petek, 11. december 2015

Romarski shod v Kisovcu – slovenski Fatimi


Nekateri udeleženci duhovnih vaj v Fatimi smo se 17. oktobra 2015 zopet srečali med seboj in z voditeljem duhovnih vaj ter številnimi Marijinimi častilci v Kisovcu, ki je edino svetišče v Sloveniji, posvečeno Fatimski Gospe. Slovesnost in procesijo je vodil dr. Marjan Turnšek in nas z naslednjimi besedami povedel v čudovite neraziskane globine rožnega venca:
»Danes se spominjamo šestega Marijinega prikazanja v Fatimi in znamenitega sončnega čudeža. Čudeži potrdijo Marijina prikazovanja in naredijo še trdnejša in bolj gotova njena sporočila in naročila. Luciji se je »lepa Gospa« predstavila kot 'Gospa rožnega venca': razumljivo, saj jo je tako najlažje prepoznala, ker je imela najmočnejše doživetje Marije prav ob kipu Rožnovenske Matere Božje v župnijski cerkvi ob svojem prvem svetem obhajilu.
Marija je nato neomajno vztrajala pri naročilu, naj fatimski pastirčki molijo rožni venec, in ga je tudi sama molila z njimi; naročala pa je tudi, naj to molitev razširjajo tako, da njeno sporočilo prenašajo naprej. V fatimskih prikazovanjih lahko prepoznamo tisto Marijino vlogo, ki smo jo v duhu zrli, ko smo v berilu brali: 'Vsi ti so enodušno vztrajali v molitvi z ženami in z Jezusovo materjo Marijo in z njegovimi brati' (Apd 1,14). Med vsemi ženami je Marija edina posebej omenjena, zato lahko sklepamo, da je imela v tistem času tudi posebno vlogo. Prvo Cerkev je uvajala v molitev, bila je animatorka prve skupnosti Cerkve v pričakovanju Svetega Duha, pa verjetno tudi še kasneje. In ker se nahajamo v mesecu rožnega venca, je še kako primerno, da premislimo kakšen vidik te molitve, da bomo še lažje dojeli, zakaj je tako pomembna in tako koristna. Hkrati pa damo s tem Mariji spet priložnost, da tudi nas uvaja v pristno molitev in duhovno življenje.
Pri redni molitvi rožnega venca nas Marija uvaja v duhovno življenje in v poglabljanje duhovnega življenja. Marija nam pomaga, da smo v njeni družbi vedno pozorni na njenega Sina in njegovo življenje – kot Ona. Zato nas pri tem podpira, vodi, usmerja. Štirje deli rožnega venca so kot štiri etape ali stopnje, ki jih na svoj način moramo v življenju uresničiti.
VESELI DEL: S premišljevanjem učlovečenja Boga nas prepaja spoznanje in resničnost Božje ljubezni do nas. Za vsakega človeka, tudi zame, se je učlovečil – predvsem zaradi mojih grehov, da bi me rešil njihovih posledic, ki se jih sam ne morem. Ob ponotranjenju te ljubeče resničnosti, ki se je konkretno zgodila po Mariji, me more preplaviti ljubeča Božja bližina in se v nas usidra veselje; podobno kot v Mariji. Bog me je prišel iskat kot 'izgubljenega Adama' na svet in v zgodovino. Doživetje te Božje ljubezni je temelj duhovnega življenja. Veseli del rožnega venca želi, da se najprej ta temelj ponovno utrdi in še poglobi. Nanj šele lahko postavim zavedanje svoje grešnosti in vso zlost greha v odnosu do Boga in soljudi. Tako ob Mariji šele po uvodnem izbruhu veselja ob spočetju in rojstvu Jezusa, učlovečenega Obličja Očetove ljubezni, srečamo starčka Simeona, ki napove trpljenje kot posledico greha. Zarota grešnosti je ob takšni Božji ljubezni še večja, a je Božja ljubezen močnejša od vsakega greha in njegovih posledic, zato se lažje in odrešujoče lahko srečamo tudi s tem 'poglavjem' svojega življenja in ga izročimo Očetovemu usmiljenju po Jezusu Kristusu.
SVETLI DEL rožnega venca nas s spremljanjem Jezusovega javnega delovanja postopoma prepaja z njegovo besedo, ki jo oznanja, in z njegovimi deli, ki jih opravlja: od krsta v Jordanu, čudeža v Kani, oznanjevanja Božjega kraljestva in spreobrnjenja, preko spremenjenja na gori, vse do postavitve Evharistije – svoje stvarne in resnične navzočnosti v svetu. Vse to nas razsvetljuje v življenju, da vedno bolj prepoznavamo, kam in kako nas Gospod kliče, da v življenju živimo evangeljske svete. To je etapa odločitev in izbir v življenju – temeljne odločitve (za Boga ali proti njemu), življenjske odločitve (glede stanu) in nato vsakodnevne izbire, med dobrim in boljšim, kajti med dobrim in zlom pravzaprav ne bi smelo biti izbire. Vendar je prav, da do teh odločitev in izbir pride šele potem, ko smo do dobra prepojeni z duhom Jezusa Kristusa: ko je globoko v nas prodrla njegova beseda in ko imamo v svoji zavesti živo podobo njegovega konkretnega delovanja, odnosov z ljudmi, zlasti do ubogih in stiskanih ter grešnikov. Sicer tvegamo, da se odločamo po svojih presojah ali po mikih tega sveta.
ŽALOSTNI DEL: Ob Kristusovem trpljenju in smrti se krepimo in utrjujemo v odločitvi za hojo za njim. Ni dovolj prvo navdušenje, ampak se je treba utrditi za zvestobo v odnosu z Njim, ki zdrži tudi najhujše preizkušnje zatajitve in izdaje. Ni druge poti za Kristusom, kot pot križa, trpljenja vse do Kalvarije. Če bi obstajala, nam bi jo gotovo pokazal.
ČASTITLJIVI DEL rožnega venca pa nam, že usidranim v Kristusu, pomaga na vse dogajanje gledati – tako na lepo, prijetno, osrečujoče, kot tudi na negativno, boleče – z vidika vstajenjske luči in z razsvetljenjem, ter z pomočjo darov Svetega Duha dosegati cilj, ki je bil zastavljen skupaj s Kristusom.
Vse te etape duhovnega življenja niso nikoli enkrat za vselej opravljene, ampak se vedno znova znajdemo zdaj v eni, zdaj v drugi, glede na nove situacije, ki se v življenju dogajajo. Tako so vsi deli rožnega venca lahko nenehno aktualni. Enkrat, da poživimo in poglobimo ali utrdimo, kar že živimo, drugič pa, da nove dogodke prav prepoznamo, se prav v njih usmerimo, izberemo in v navzočnosti Marije in Jezusa zaživimo. Spet drugič pa smo znova potrebni prepojiti se z Božjo ljubeznijo in jo konkretno prepoznati v vsakdanjem življenju.
Vsega tega molitvenega dogajanja bi bilo treba mnoge, ki ne znajo moliti, naučiti uresničevati. Vedno več je takšnih. Tudi v tem smislu je pristna molitev rodovitna. Saj se spomnite, da so učenci sami prosili Jezusa, naj jih nauči moliti, ko so ga doživljali, kako moli in kako nato živi.
Ali ni to izziv v pripravi na prihod kipa fatimske Marije Romarice in za njeno romanje samo!!! Amen!«

Po končani slovesnosti, med katero smo obnovili posvetitev Jezusovemu in Marijinemu Srcu, smo se zadržali še v kratkem pogovoru v cerkvi. Iz Fatime nam je namreč ostalo še nekaj vprašanj za g. nadškofa, predvsem vprašanje, kako nadaljevati po vrnitvi domov v Fatimi začeto druženje z Marijo, ki vodi v Jezusovo Srce, in nas povezuje med seboj.
Dragica Čepar

četrtek, 10. december 2015

FATIMA – STOLETNICI NAPROTI Priprava na prihod kipa Marije romarice iz Fatime Kaj moramo nujno vedeti in upoštevati


1. Smo pred STOLETNICO FATIMSKIH DOGODKOV, ki so jim bili priče fatimski pastirčki: Lucija, Frančišek in Jacinta. Leta 1916 se jim je trikrat prikazal angel miru, leta 1917 pa šestkrat nebeška Gospa. Sporočila, ki so jih dobili, so zaznamovala svetno in cerkveno zgodovino ter so po besedah sv. Janeza Pavla II. danes še bolj aktualna kot takrat.
Papeži od Pija XII. dalje so bili s Fatimo tesno povezani, trije so jo tudi obiskali, Janez Pavel II. celo trikrat. Papež Benedikt XVI. je leta 2010 na Portugalskem dejal, da se je z Marijinim prikazovanjem trem pastirčkom leta 1917 »nad Portugalsko odprlo nebo kot okno upanja«, ker je človek Bogu zaprl vrata. To okno upanja je naša duhovna Mati Marija. K nam prihaja ob stoletnici fatimskih dogodkov, da bi po njej vsi Bogu odprli vrata svojega srca. Prihaja, »da bi nas spomnila na evangeljske resnice, ki so za človeštvo edini vir upanja«. Na njen obisk se bomo pripravili in ob njej se bomo zbirali pod geslom: Marija – okno upanja.
Po Sloveniji bo romala od 13. maja do 13. oktobra 2016. Njo in njena sporočila bo predstavljal kip, narejen po podobi, ki so jo videli leta 1917 fatimski pastirčki.

2. Na dekanijski konferenci se bodo duhovniki dogovorili o vsem potrebnem za PRIPRAVO NA MARIJIN OBISK. Prej je potrebna razdelitev po dekanijah (poskrbi pastoralna služba). Dva dosedanja prihoda v Slovenijo, leta 1997 in 2008, sta prinesla zelo dobre dušnopastirske sadove. Če bo vse skrbno organizirano in zlasti spremljano z gorečo molitvijo, bo šlo za vseslovenski Marijin misijon s poglobitvijo vere, upanja in ljubezni.
Predsednik Slovenske škofovske konference msgr. Andrej Glavan je priporočil (v Družini in Sporočilih SŠK), naj bi duhovniki od januarja do maja leta 2016 kot molitveno pripravo organizirali pet prvih sobot na fatimski način. Tudi sicer naj bi v ta namen vsi več molili, zlasti rožni venec, ki ga Mati Marija in papeži zelo priporočajo.
Pobožnost petih prvih sobot sta sestri Luciji naročila Jezus in Marija leta 1925 in že 1917, leta 1939 pa potrdil in vpeljal leirijski (fatimski) škof. Hitro se je razširila po vsej Portugalski. Pri nas jo je duhovnikom naročil leta 1942 ljubljanski škof dr. Gregorij Rožman, od januarja do maja 1943 pa so jo z zelo veliko udeležbo vernikov obhajali po posameznih župnijah, na koncu pa so se 30. maja 1943 po navodilih papeža Pija XII. posvetili Marijinemu brezmadežnemu Srcu. Pobožnost petih prvih sobot po Marijini obljubi prinaša, če jo resno jemljemo in v soglasju z njo živimo, dva zelo pomembna sadova: prispeva k svetovnemu miru in zagotavlja vse milosti, ki so potrebne za večno zveličanje.
K prvosobotni pobožnosti na fatimski način spadajo: zakrament sprave, sv. obhajilo, molitev enega dela rožnega venca in petnajst minut premišljevanja ene ali več skrivnosti rožnega venca – vse to v zadoščenje Marijinemu brezmadežnemu Srcu in po njem presvetemu Jezusovemu Srcu. Spovedati se je možno že več dni prej ali več dni pozneje, ob prejemu zadostilnega sv. obhajila pa je seveda treba biti v posvečujoči milosti (brez smrtnega greha).
Duhovnik lahko iz utemeljenih razlogov (tako je pojasnil Jezus sestri Luciji) prenese pobožnost na nedeljo po prvi soboti. S tem je zagotovljen predvsem večji obisk. Ob koncu prvosobotne pobožnosti naj bi se posvetili Marijinemu in po njem Jezusovemu Srcu.
Ena od možnih oblik ob prvosobotni ali najbolj obiskani nedeljski maši: 1) molitev rožnega venca; 2) mašna daritev, med katero ob pomoči duhovnikove pridige petnajst minut premišljujemo skrivnost(i) rožnega venca (glej šmarnice l. 2003), povezano z Božjo besedo; 3)prejmemo zadostilno sv. obhajilo; 4) spovemo pa se svojih grehov ob primernem času, ko bo(do) za to na razpolago spovednik(i); morda istega dne, en teden prej, med tednom ali prihodnjo nedeljo.
Za poglobitev ima Salve na Rakovniku: Pet prvih sobot; Sto let Fatime (6 knjižic, glavni podatki o Fatimi so v prvi); posebno zgibanko; priročnik ob sprejemu in slovesu kipa Marije romarice v župniji (v pripravi). Glej: www.sticna.com.
p. Anton

sreda, 9. december 2015

Šopek Materi Mariji


»Rožni venec je molitev, ki je ves čas navzoča v mojem življenju. Je molitev preprostih in svetnikov … Je molitev mojega srca.« Te besede je PAPEŽ FRANČIŠEK zapisal v uvodu v knjigo Rožni venec, molitev srca, katere avtor je p. Yoannis Lahzi Gaid, koptski duhovnik katoliškega obreda.
Knjiga p. Yoannisa je pred nekaj leti izšla v arabščini in so jo natisnili v 130.000 izvodih. Posebnost knjige je v tem, da omogoča molitev rožnega venca v skladu z vzhodno in zahodno tradicijo.
Znano je, kako močno papež Frančišek ljubi Marijo. Njegova navezanost na rožni venec ni več skrivnost. Ob prvi obletnici njegovega pontifikata je njegov osebni tajnik prek vatikanskega radia izjavil:
»Papež ne izgubi niti ene minute! Neprestano dela. Ko začuti potrebo po kratkem odmoru, ni brez dela. Usede se in v roke vzame svoj rožni venec. Mislim, da jih na dan zmoli tri dele. Rekel mi je: 'Pomaga mi, da se sprostim.' Nato se spet loti dela.«

BARTOLO LONGO je živel v letih od 1841 do 1926 v Italiji. V študentskih letih se je pričel ukvarjati s spiritizmom in je bil pod vse večjim vplivom sil zla. Zaradi ukvarjanja s spiritizmom je bil psihično izčrpan, njegov duh pa je vedno bolj blodil. Ko je srečal prijatelja iz otroških let, ga je ta spodbudil, da bi obiskal svetega duhovnika.
Naslednji dan je zelo vznemirjen vstopil v cerkev, posvečeno svetemu rožnemu vencu, da bi se srečal s p. Radentejem. Bartolo se je spovedal. Ko je bil po posredovanju svete Device Marije rešen iz zablodelosti, je vsem dvomljivcem glede hudičevega delovanja prek spiritizma izjavil: »Vse to sem izkusil. Samo po čudežu svete Device sem se tega rešil.«
Kmalu nato, ko se je sprehajal po poljih, je slišal skrivnosten glas, ki mu je rekel: »Če boš širil rožni venec, boš rešen!« Hvaležen za to razodetje, se je popolnoma posvetil apostolatu. Kot dominikanski tretjerednik in apostol rožnega venca je evangeliziral področje Pompejev in tam zgradil baziliko, od koder Devica Marija deli vernikom velike milosti. Janez Pavel II. ga je leta 1980 razglasil za blaženega.

Dne 6. avgusta 1945 je ob 2.45 poletel bombnik B 29 »Enola Gay« z Tiniana (otok arhipelaga Marijanskih otokov) z atomsko bombo »Little Boy«, določeno, da uniči mesto HIROŠIMO na Japonskem.
Ob 9.15 je komandant letala Thomas Ferebee odvrgel atomsko bombo. Ob povratku, dolgem 500 km, so člani letalske posadke videli ogromno gobasto tvorbo, ki je v nekaj minutah dosegla višino 10.000 metrov.
V polmeru treh kilometrov je bilo 10.000 zgradb uničenih zaradi eksplozije, 50.000 pa zaradi požarov. Do 1.200 metrov od centra eksplozije so žrtve neprenehoma umirale. Poleg tega se je pojavilo sevanje, ki je opravilo svoje. Japonski vojaki, ki so bili zadolženi za zbiranje žrtev, so umrli v roku enega tedna.
V trenutku eksplozije je bila skupina nemških jezuitskih misijonarjev, ki so živeli v Hirošimi in so bili vneti molivci rožnega venca, obvarovana pred radioaktivnim sevanjem in razrušenjem, čeprav se je njihova hiša nahajala le 100 metrov od središča eksplozije. Tipična japonska hiša, v kateri so živeli, je ostala povsem nepoškodovana!
Eden od nemških jezuitov, ki jim je bilo prizaneseno zaradi atomske bombe, je bil Hubert Schiffer, ki je umrl v starosti 63 let. Ob eksploziji je bil star 30 let. Ko so znanstveno raziskovali, na kakšen način sta on in njegova skupnost ostala nepoškodovana, niso našli odgovora. Patri so razlagali, da je bila to milost zaradi vsakodnevne molitve rožnega venca, toda znanstveniki jim niso verjeli. P. Schiffer je kasneje dejal: »Ničesar niso razumeli … Mislimo, da smo preživeli, ker smo živeli fatimsko sporočilo. V tej hiši smo živeli in molili rožni venec vsak dan.«
Isto se je zgodilo v minoritskem samostanu sv. Maksimilijana Kolbeja v NAGASAKIJU, kjer so bratje prav tako vsak dan molili rožni venec. Bomba H »Fat man«, ki so jo odvrgli nad mestom 9. avgusta 1945, in sicer tri dni po Hirošimi, ni poškodovala samostana, ki je bil zgrajen za majhnim gričem. Ta je samostansko zgradbo zaščitil, 80% mesta pa je bilo uničenega.
»Tistim, ki bodo molili in širili rožni venec, bom pomagala v vseh težavah«, je obljubila Devica.

torek, 8. december 2015

Pogovori z Jezusom (21) Sodeluj s čistim in skesanim srcem!


Predragi kristjan, moje delovanje v času zemeljskega življenja je bilo usmerjeno h grešnikom, ki so hoteli postati boljši. Greh sem obsojal, grešnike pa ljubil in jih vedno znova klical k spreobrnjenju. Odpuščal sem jim grehe.
Pred Bogom je vsak človek grešnik. Le jaz in moja Mati sva bila brez vsakega greha. Tudi ti grešiš, vsaj z malimi grehi. Ko prideš k mašni daritvi, se zaveš, da si pred neskončno svetim Bogom. Potrebuješ njegovo usmiljenje in odpuščanje, da boš deležen njegovega objema. Le tisti, ki je ponižen, je sposoben s skesanim srcem priznati, da je grešnik.
Pri mašni daritvi te moja kri očiščuje grehov. Če bi se zavedal smrtnih grehov, bi se jih pred prejemom svetega obhajila moral spovedati pri spovedi. Mali grehi se ti odpustijo, ne samo pri spovedi, ampak tudi pri dejavnem sodelovanju z mašno daritvijo, zlasti s spokornimi dejanji, če se grehov kesaš. Odpušča pa jih tudi sveto obhajilo, ko ti poveča ljubezen in gorečnost.
Na začetku mašne daritve priznaš vsemogočnemu Bogu in navzočim bratom in sestram, da si grešil v mislih, besedah in dejanju, mnogo dobrega opustil in slabega storil. Takoj za tem potrkaš na moje usmiljeno Srce z litanijskimi prošnjami: Gospod, usmili se! Kristus, usmili se! Gospod, usmili se! Za odpuščanje svojih grehov prosiš tudi pred svetim obhajilom: Jagnje Božje, ki odjemlješ grehe sveta, usmili se nas, podari nam mir! Ko ti duhovnik pokaže sveto hostijo, moliš: Gospod, nisem vreden, da prideš k meni, ampak reci le besedo in ozdravljena bo moja duša.

Moj Odrešenik, misli mi hitijo k tvoji priliki o cestninarju in farizeju. Sprašujem se, ali sem pri sveti maši podoben cestninarju ali farizeju. Rad bi bil podoben cestninarju, ki se je tolkel po prsih in govoril: Bog, bodi milostljiv meni grešniku! Le v tem primeru bom šel opravičen od maše domov. Če bi bil v svoji samohvali podoben farizeju, bi še naprej ostal v svojih grehih. Pomagaj mi, da bo pri vsaki mašni daritvi moja skesanost iskrena.