Sončni čudež v Fatimi 2.

Strokovnjak Günther Stolze, ki je leta 2007 na mednarodnem kongresu govoril o sončnem čudežu v Fatimi, pravi, da gre pri njem za kombinacijo več kot 70 manjših čudežev, ki so 13. oktobra 1917 delovali vsi povezano med seboj. Vse to je bilo že 13. julija 1917 do dneva in ure natančno napovedano, kar kaže na nadčloveški razum, ki je zamislil ta edinstveni sončni čudež, kakršnega doslej ni bilo v vsej človeški zgodovini.[1]

---

[1] Glej: Günther Stolze, Die 'Sonnen' über Fatima und ihr Geheimnis, v: Fatima in Wort und Bild, 132–144.

Sončni čudež v Fatimi 1.

V znanstveni študiji 30. novembra 1917 je slavni zvezdoslovec dr. Gonsalo de Almeida Garrett, univerzitetni profesor v Coimbri, poročal o čudežnih znamenjih na soncu in o oblaku dima. Zapisal je:

»Pojavov, vidnih in opazovanih na soncu, nimam za astronomske v pravem pomenu besede, temveč za meteorološke pojave v zemeljski atmosferi zunaj sonca. To velja glede podobnosti z luninim sijem in glede videnja vrtenja.

Treba je zelo poudariti opoldansko uro, ko je sonce v zenitu. Ob tej uri so meteorološki pojavi zaradi sonca manj učinkoviti kakor pozno popoldne, ko je sonce blizu obzorja, ker so tedaj izhlapevanja, skozi katera prodirajo sončni žarki, močna.«

Pojave v zvezi s soncem so nekateri skušali znanstveno razložiti kot 'halós' (haló). Sončni halos je optični pojav na nebu, svetel kolobar okrog sonca, ki nastane zaradi lomljenja žarkov v kristalih ledu v visokih prosojnih oblakih v obliki bele koprene. Drugi govorijo o lomljenju žarkov, ki so povzročili podobne barve, kakor jih vidimo pri mavrici. Spet drugi primerjajo te pojave s severnim sijem.

Tudi če bi se dal pojav naravno razložiti, bi bil čudežen kot prerokba, ker je bil tri mesece naprej napovedan do dneva in ure natančno. Vendar, če ga vzamemo v celoti, ga nikakor ni mogoče naravno razložiti.

Ni šlo za pojav na samem soncu, ampak v ozračju, v zvezi s sončno svetlobo, kakor je to pri mavrici.

FATIMA – OKNO UPANJA (25) - Sonce je počastilo Kraljico nebes in zemlje 3.

Dne 14. oktobra 1917 so vsi časopisi poročali o »sončnem čudežu«. Avelino de Almeida, reporter najbolj branega portugalskega proticerkvenega časopisa O Século, ki je bil prej govoril o Fatimi kot o poneumljanju ljudstva, je zdaj objavil več fotografij in objektivno poročal o tem, kar je videl. Glede presoje pojavov je zapisal: »Čudež, kot so kričali ljudje? Naraven pojav, kakor pravijo eksperti? V tem trenutku me to ne zanima, rečem le to, kar sem videl … vse drugo je stvar znanosti in Cerkve …« 3/3

FATIMA – OKNO UPANJA (25) - Dr. José Garrett o sončnem čudežu 2.

Med tem sončnim pojavom, ki sem ga nadrobno opisal, so se ob nekem času barve ozračja menjavale. Ne morem natančno določiti, ob katerem času, ker sta minila že dva dobra meseca in si nisem zapisal. Spominjam se, da ni bilo kmalu na začetku. Prej bi rekel, da je bilo proti koncu.

Ko sem še gledal v sonce, sem opazil, da se je okoli mene vse stemnilo. Pogledal sem to, kar je bilo blizu, in naravnal sem pogled v daljavo tja do skrajnega obzorja in vse je bilo modre barve (poldragega kamna ametista).

Predmeti, nebo in ozračje so bili iste barve. Pred menoj je bila modro obarvana skupina nizkih hrastičev, ki je metala na zemljo zelo temno senco (…)

V Fatimi je ozračje, čeprav je bilo modre barve, ostalo prozorno vse tja do skrajnega obzorja, ki se je razločno in jasno videlo, in nisem imel občutka, da bi energija vesolja upadla.

Ko sem še kar naprej gledal v sonce, sem opazil, da se je okolje zjasnilo. Kmalu zatem sem slišal kmeta, ki je stal blizu mene, spregovoriti z glasom groze: 'Ta gospa je rumena.'

V resnici se je prav tedaj vse, blizu in daleč, spremenilo in dobilo barvo starih, rumenih breskev.

Vsi ljudje so se zdeli bolehavi in zlatenični. Smejal sem se, ker so se mi zdeli zares grdi in zoprni. Slišal sem smeh drugih. Moja roka je prav tako bila rumena (…)

Vse te pojave, ki sem jih navedel in opisal, sem opazoval mirno in trezno, brez kakšne ganjenosti in zmede.«2/3

FATIMA – OKNO UPANJA (25) - Dr. José Garrett o sončnem čudežu 1.

Glavni in najbolj natančen dokument o sončnem čudežu in oblaku dima je poročilo, ki ga je 18. decembra 1917 napisal očividec dogodkov dr. José Marija de Proensa de Almeida Garrett. O sončnem čudežu je med drugim poročal:

»Sonce je nekaj trenutkov poprej zmagoslavno pretrgalo goste oblake, ki so ga zakrivali, da se je svetilo jasno in močno.

Pogled sem obrnil k temu magnetu, ki je privlačeval vse poglede, in sem mogel videti, da je bilo podobno plošči z jasnim središčem in bleščečim robom, svetlo in lesketajoče, vendar prijetno za oči.

Ni se mi zdela dobra primerjava, ki sem jo slišal še v Fatimi, da je bilo kakor temno-srebrna plošča. Bila je bolj jasna, močna, bogata in spremenljiva barva, ki se je lesketala kakor biser.

V ničemer ni bilo podobno luni v jasni noči, ker ga je bilo mogoče videti in čutiti kot živo nebesno telo. Ni bilo kakor okrogla luna in ni imelo iste temno-jasne barve.

Bilo je podobno zbrušenemu kolescu, izrezanemu iz bleščeče školjčne stene. To ni malo vredna primera slabe pesmi. Moje oči so tako videle.

Tudi ni bilo podobno soncu, ki ga človek gleda skozi meglo (ki je tedaj ni bilo), ker ni bilo motno, temno in zakrito.

V Fatimi je sonce imelo svetlobo in toploto ter se je razločno videlo. Rob pa je bil koničasto narezan.

Nebesni obok je bil zamegljen z belimi oblaki, med katerimi se je videlo jasno nebo, na katerem je tudi sonce bilo včasih jasno vidno.

Oblaki, ki so se počasi premikali od zahoda proti vzhodu, niso zmanjševali sončne svetlobe (ki ni motila), tako da so delali vtis (ki ga je lahko razumeti in razložiti), kakor da bi šli za soncem. Včasih se je zdelo, da so ti beli oblački, ki so drseli pred soncem, dobili roza barvo.

Čudovito je, da je bilo v sonce, ki je velikanski plamen luči in ognjena peč, mogoče dolgo časa gledati brez bolečine v očeh in ne da bi jim jemalo vid in jih slepilo.

V dveh kratkih presledkih je močno sonce vrglo iz sebe najbolj žareče in bleščeče žarke, ki so me prisilili, da sem obrnil pogled proč od njega.

Ves ta pojav z obema presledkoma vred je moral trajati okoli deset minut.

Ta lesketajoča se plošča se je vrtela z vrtoglavo naglico. Ni imelo bleska, ki ga ima nebesno telo s polno močjo. Vrtelo se je okrog svoje osi s čudovito hitrostjo.

Nenadoma se sliši krik, kakor klic na pomoč, vsega tistega ljudstva. Ne da bi zmanjšalo hitrost vrtenja okoli svoje osi, se sonce iztrga iz nebesnega oboka in se divje zažene proti zemlji, ki ji grozi, da jo bo strlo s težo svoje neizmerne ognjene snovi. So trenutki groznega vtisa. 1/3