Glavni in najbolj natančen dokument o sončnem
čudežu in oblaku dima je poročilo, ki ga je 18. decembra 1917 napisal očividec
dogodkov dr. José Marija de Proensa de
Almeida Garrett. O sončnem čudežu je med drugim poročal:
»Sonce je nekaj trenutkov poprej zmagoslavno
pretrgalo goste oblake, ki so ga zakrivali, da se je svetilo jasno in močno.
Pogled sem obrnil k temu magnetu, ki je
privlačeval vse poglede, in sem mogel videti, da je bilo podobno plošči z
jasnim središčem in bleščečim robom, svetlo in lesketajoče, vendar prijetno za
oči.
Ni se mi zdela dobra primerjava, ki sem jo
slišal še v Fatimi, da je bilo kakor temno-srebrna plošča. Bila je bolj jasna,
močna, bogata in spremenljiva barva, ki se je lesketala kakor biser.
V ničemer ni bilo podobno luni v jasni noči,
ker ga je bilo mogoče videti in čutiti kot živo nebesno telo. Ni bilo kakor
okrogla luna in ni imelo iste temno-jasne barve.
Bilo je podobno zbrušenemu kolescu, izrezanemu
iz bleščeče školjčne stene. To ni malo vredna primera slabe pesmi. Moje oči so
tako videle.
Tudi ni bilo podobno soncu, ki ga človek gleda
skozi meglo (ki je tedaj ni bilo), ker ni bilo motno, temno in zakrito.
V Fatimi je sonce imelo svetlobo in toploto ter
se je razločno videlo. Rob pa je bil koničasto narezan.
Nebesni obok je bil zamegljen z belimi oblaki,
med katerimi se je videlo jasno nebo, na katerem je tudi sonce bilo včasih
jasno vidno.
Oblaki, ki so se počasi premikali od zahoda
proti vzhodu, niso zmanjševali sončne svetlobe (ki ni motila), tako da so
delali vtis (ki ga je lahko razumeti in razložiti), kakor da bi šli za soncem.
Včasih se je zdelo, da so ti beli oblački, ki so drseli pred soncem, dobili roza
barvo.
Čudovito je, da je bilo v sonce, ki je
velikanski plamen luči in ognjena peč, mogoče dolgo časa gledati brez bolečine
v očeh in ne da bi jim jemalo vid in jih slepilo.
V dveh kratkih presledkih je močno sonce vrglo
iz sebe najbolj žareče in bleščeče žarke, ki so me prisilili, da sem obrnil
pogled proč od njega.
Ves ta pojav z obema presledkoma vred je moral
trajati okoli deset minut.
Ta lesketajoča se plošča se je vrtela z
vrtoglavo naglico. Ni imelo bleska, ki ga ima nebesno telo s polno močjo. Vrtelo
se je okrog svoje osi s čudovito hitrostjo.
Nenadoma se sliši krik, kakor klic na pomoč,
vsega tistega ljudstva. Ne da bi zmanjšalo hitrost vrtenja okoli svoje osi, se
sonce iztrga iz nebesnega oboka in se divje zažene proti zemlji, ki ji grozi,
da jo bo strlo s težo svoje neizmerne ognjene snovi. So trenutki groznega
vtisa. 1/3
Ni komentarjev:
Objavite komentar