Med tem sončnim pojavom, ki sem ga nadrobno
opisal, so se ob nekem času barve ozračja menjavale. Ne morem natančno
določiti, ob katerem času, ker sta minila že dva dobra meseca in si nisem
zapisal. Spominjam se, da ni bilo kmalu na začetku. Prej bi rekel, da je bilo
proti koncu.
Ko sem še gledal v sonce, sem opazil, da se je
okoli mene vse stemnilo. Pogledal sem to, kar je bilo blizu, in naravnal sem
pogled v daljavo tja do skrajnega obzorja in vse je bilo modre barve
(poldragega kamna ametista).
Predmeti, nebo in ozračje so bili iste barve.
Pred menoj je bila modro obarvana skupina nizkih hrastičev, ki je metala na
zemljo zelo temno senco (…)
V Fatimi je ozračje, čeprav je bilo modre
barve, ostalo prozorno vse tja do skrajnega obzorja, ki se je razločno in jasno
videlo, in nisem imel občutka, da bi energija vesolja upadla.
Ko sem še kar naprej gledal v sonce, sem
opazil, da se je okolje zjasnilo. Kmalu zatem sem slišal kmeta, ki je stal
blizu mene, spregovoriti z glasom groze: 'Ta gospa je rumena.'
V resnici se je prav tedaj vse, blizu in daleč,
spremenilo in dobilo barvo starih, rumenih breskev.
Vsi ljudje so se zdeli bolehavi in zlatenični.
Smejal sem se, ker so se mi zdeli zares grdi in zoprni. Slišal sem smeh drugih.
Moja roka je prav tako bila rumena (…)
Vse te pojave, ki sem jih navedel in opisal,
sem opazoval mirno in trezno, brez kakšne ganjenosti in zmede.«2/3
Ni komentarjev:
Objavite komentar