Sončni čudež v Fatimi 7.

Papež Pij XII. je oktobra in novembra 1950 v vatikanskih vrtovih večkrat videl »sončni čudež«, zelo podoben tistemu v Fatimi, in ga je imel za potrdilo o resničnosti verske resnice o Marijinem vnebovzetju, ki jo je razglasil 1. novembra 1950.

Sončni čudež v Fatimi 6.

Leirijski škof José da Silva je v pastirskem pismu 13. oktobra 1930 razglasil nadnaravnost pojava:

»Sončni pojav 13. oktobra 1917, o katerem so tedaj pisali časopisi, je bil nadvse čudovit in je napravil največji vtis na vse, ki so imeli srečo, da so ga videli. Otroci so poprej napovedali dan in uro, ko se bo zgodil. Vest se je naglo razširila po vsej Portugalski. Čeprav je bil dan silno grd in je močno deževalo, se je zbralo na tisoče oseb, ki so ob uri zadnjega prikazanja videle vsa izkazovanja moči, s katerimi je sonce počastilo Kraljico nebes in zemlje z večjo krasoto, kot jo kaže tedaj, ko sveti z vso svojo močjo.

Ta pojav, ki ga ni zaznamovala nobena zvezdarna, torej ni bil naraven. Videle so ga osebe vseh slojev in socialnih razredov, verni in neverni, časnikarji glavnih portugalskih dnevnikov in tudi posamezniki, oddaljeni od Irijske globeli več kilometrov, kar ovrže vsako razlago skupinske samoprevare.«

Sončni čudež v Fatimi 5.

P. dr. Otto Bohr takole ocenjuje različne razlage, ki hočejo znanstveno razložiti pojave:

»Takšnih prizorov rdečih, rumenih, zelenih in modrih žarkov, ki so si drug za drugim sledili in docela obvladali nebo, ni mogoče razložiti z nobenim znanim pojavom. Na svetu takšen prizor nikoli ni bil viden. Na naraven način ni mogoče razložiti čudovitega vrtenja ognjenega kolesa, ko se sonce in vse, kar je okoli njega, nekaj časa vrti v izrednih barvah, kakor opazovalci soglasno izpričujejo. In če kritično motrimo tretji del sončnega čudeža, zagon sonca proti zemlji, moramo priznati, da je tak pojav docela zunaj kateregakoli astronomskega zakona in je tudi proti naravnim zakonom.

Brez dvoma je le nebo moglo napraviti tako nezaslišano čudo, da je potrdilo z vso močjo pristnost prikazovanj in verodostojnost otrok. Božja Mati pa je hotela s tem pokazati, kakšen izreden pomen je pripisovala sporočilu, ki ga je dala svetu po treh pastirčkih.«

Sončni čudež v Fatimi 4.

Pater Luis Kondor, vicepostulator za Frančiška in Jacinto, je zapisal:

»Za pojave, ki so bili vidni v Irijski globeli, ni znanstvene razlage. Ni jih mogoče šteti v nobeno skupino meteoroloških ali astronomskih pojavov. Če bi šlo za kakršenkoli astronomski pojav, bi bil viden na širokem področju, ne pa samo v malem območju. V vsakem primeru bi njegove posebnosti morale ustrezati znanstvenim stvarnostim. Pa ni bilo mogoče ugotoviti nič tega.«

Sončni čudež v Fatimi 3.

Dr. Karel Mendes je v pismu svojemu bratu razmišljal:

»Zame je od vsega najbolj izredno to, da sem videl skladnost atmosferskih znamenj z otrokovo napovedjo. Potem pa tista neizmerna množica ljudi v najlepšem in največjem redu, z najglobljim spoštovanjem in brez najmanjšega povabila. Je bil čudež? Jaz bom še naprej čakal, dokler se Cerkev ne izjavi. To toliko bolj, ker sem slišal, da pripravljajo preiskavo. Vendar sem globoko v srcu trdno prepričan, da je v vsej fatimski zadevi nekaj nadnaravnega. Pravijo mi, da je bilo nekaj izrednih in celo čudežnih pojavov. Gotovo pa je bil tako pomemben dogodek, da se je veliko dni po vsem Portugalskem v vseh pogovorih o njem razpravljalo.«