LETO VERE POGLABLJANJE V VERI (16)

Knjiga razodeva Tebe

Verska knjiga ima pri iskanju in odkrivanju Boga ter pri nadaljnjem poglabljanju v veri velik pomen. V dvatisočletni zgodovini krščanstva je odigrala nenadomestljivo vlogo.
Tatjana Goričeva pripoveduje v knjigi Govoriti o Bogu je nevarno:

"V Rusiji se trenutno dogaja nekaj, kar se je včasih zdelo neverjetno. Na vrhu ledene gore se pojavljajo evangelij in sveti očetje. Ljudje jih berejo. Postajajo skrajno moderno, skrajno razgibano in brezpogojno potrebno čtivo." 

Na prvem mestu je Sveto pismo. Avguštin se je boril sam s seboj, da bi se iztrgal iz verskih dvomov in predvsem grešnega življenja. Nikakor ni mogel storiti odločilnega koraka. Tedaj se je zgodilo, kar je zapisal v Izpovedih:
"Zleknil sem se, ne vem kako, pod smokvinim drevesom po tleh in odprl sem zatvornice solzam in ulili so se potoki mojih oči, tebi v prijetno daritev. In govoril sem ti mnogo ...
Tako sem govoril in jokal z neizrekljivo bridkostjo v skrušenem srcu. Kar zaslišim od sosedne hiše glas, pojoč otroški glasek – ali dečka ali deklice, ne vem – in neprestano ponavljajoč: »Vzemi, beri! Vzemi, beri!«
V hipu se mi je spremenil obraz. Začel sem z vso pozornostjo premišljevati, ali imajo otroci navado pri kateri svojih iger kaj takega peti. A nisem si mogel nikakor domisliti, da bi bil kdaj kaj podobnega slišal. Tedaj sem ustavil solzam tok in vstal. Nisem si znal glasu drugače razlagati, kot da mi Bog veleva, naj odprem kako knjigo in preberem poglavje, na katero mi najprej zadene pogled ...
Pograbil sem knjigo (pisma apostola Pavla), odprl in bral molčé stavek, v katerega so se mi najprej ujele oči: »Ne v požrešnosti in pijanosti, ne v nečistosti in nesramnosti, ne v prepiru in nevoščljivosti, ampak nadenite si Gospoda Jezusa Kristusa in mésu ne strezite za poželjivost!« Dalje nisem hotel brati, pa tudi treba ni bilo. Zakaj komaj sem stavek dobro končal, se mi je vlila kakor luč trdne gotovosti v srce in vse temine dvomov so se razbegnile."
Jacques Loew je odraščal brez verske vzgoje. Prepričan je bil, da je s smrtjo vsega konec in da je človek le višje razvita materija. Zato je treba iz življenja iztisniti čim več. Postal je advokat na sodišču v Nici, a ni bil srečen. Za teden dni se je umaknil v samostan kartuzijanov sredi samotne doline, daleč proč od ljudi. Življenje kartuzijanov ga je močno prevzelo. V roke je vzel Sveto pismo. Zlasti so ga pretresli evangeliji. Zapisal je: »Bral sem veliko knjig, toda to je bila izredna knjiga. Nisem bil samo bralec, ampak tudi priča, na nekaterih mestih celo obtoženec. 'Kaj praviš k temu ti? Kaj bi storil ti? Kaj boš naredil, ko prebereš to stran?' sem se spraševal ob branju.«
Pozneje se je o veri poučil pri nekem duhovniku in končno odšel k redovnikom dominikancem. Znan je kot oče duhovnikov-delavcev, duhovnikov, ki so kot delavci med delavci pričevali za Kristusa.
Ameriški teniški igralec Andre Agassi, ki velja za enega najboljših teniških igralcev vseh časov, je dejal: »Vsak dan vsaj pol ure berem Sveto pismo. Kdor živi po Svetem pismu, ne potrebuje mamil ali alkohola.«

Poleg Svetega pisma so iskalcem Boga v oporo tudi druge verske knjige, posebej življenjepisi svetnikov. 
Hermina pripoveduje: »Doraščala sem v času vojne, ko se o verskem pouku ni veliko govorilo. Po vojni ni bilo bolje; morala sem se boriti za zaslužek. Družbe, ki bi mi ustrezala, nisem našla. Četudi se nisem mogla intenzivno versko izobraževati, sem ob dobri knjigi, pridigi, pogovoru ali razmišljanju vsrkavala vase, kar je božjega. Imela sem svoje svetle vzore: Malo Terezijo, Alberta Schweitzerja. To je mlademu človeku potrebno kot žejnemu kozarec sveže vode. Bila sem odprta za lepoto narave in umetnosti ter zaupljiva (preveč) do ljudi. Prišla so razočaranja, tudi nad seboj. Klonila nisem – ne po svoji zaslugi, temveč po zaslugi Tistega, ki me ljubi od vekomaj. Nisem bila vredna, toda On, ki skrbi za sleherno stvar, je poplačal moje zaupanje Vanj.«
Edith Stein (+ 1942), nemška znanstvenica in univerzitetna profesorica, asistentka filozofa Edmunda Husserla, utemeljitelja fenomenološke šole, je bila po rodu Judinja. Katoličanka je postala predvsem pod vplivom življenjepisa sv. Terezije Velike, ki ga je dobila v knjižnici svojih prijateljev. Kasneje je postala karmeličanka, 2. avgusta 1942 pa so jo nacisti skupaj s sestro Rozo, tudi karmeličanko, v krematoriju v Auschwitzu upepelili. Svoje spreobrnjenje popisuje takole:
»Kar na slepo sem zagrabila zajetno knjigo in jo vzela iz omare. Bilo je življenje svete Terezije Avilske, kakor ga je napisala sama [knjigo imamo tudi v slovenskem prevodu]. Začela sem jo brati. Takoj me je pritegnila. Prebrala sem jo v eni sapi. Ko sem knjigo zaprla, sem si dejala: 'To je resnica.'«
Naslednje jutro je šla v mesto ter si kupila mašno knjigo in katekizem. Vsebino si je popolnoma osvojila. Ko je šla v katoliško cerkev k maši, je zaradi temeljitega študija vse dobro razumela. Po maši je prosila duhovnika, naj jo krsti. Duhovnik jo je izprašal in jo za Novo leto 1922 krstil. Noč pred krstom je prečula v molitvi.
Znani angleški pisatelj Graham Greene (* 1904) je v mladosti v verskem in moralnem življenju doživljal hude krize. V roke je dobil Pascalove Misli, ki jih je vztrajno prebiral. Pascal ga je usmerjal k Jezusu Kristusu. Leta 1926 je s krstom postal katoličan.
Bogoslovec Slavko piše, kako so v prvih letih osnovne šole nanj vplivale Zgodbe svetega pisma, nato zlasti življenjepisi sveto živečih ljudi:
»V prvih letih osnovne šole sem dobil v roke Zgodbe svetega pisma. Z velikim zanimanjem in navdušenjem sem jih prebiral, prav tako pa tudi ogledoval slike. Veliko stvari nisem razumel, zato sem se zopet obrnil na starše in jih povpraševal. Vse to je močno vplivalo name, da sem že v ranih letih začutil posebno nagnjenje do molitve in do službe oltarja.
Leta otroštva so minila. Začel sem globlje premišljevati o vrednosti svojega življenja, o svoji poklicanosti v krščanstvo, o Jezusu. Ob branju knjig življenjepisov Očeta Damijana, Maksimilijana Kolbeja in drugih sodobnih knjig sem uvidel, kaj pomeni dosledno življenje po evangeliju, kaj zahteva Kristus od ljudi, ki so si izbrali njega za edino življenjsko vodilo. Takrat sem tudi v sebi začutil globlji klic Kristusa, čeprav dostikrat nejasno.«

Veliko pričevalno moč imajo spisi cerkvenih pisateljev iz prvih stoletij krščanstva. Newman je prestopil v katoliško Cerkev v svojem 45. letu. Prej je bil zelo goreč anglikanski duhovnik. Bil je voditelj oxfordskega gibanja, ki je hotelo obnoviti anglikansko Cerkev v duhu prve krščanske Cerkve. Zato je veliko študiral zgodovino prve Cerkve in cerkvene pisatelje iz prvih časov krščanstva. O tem je zapisal:
»Primerjal sem ustroj naše Cerkve, ki je bila notranje tako razrvana in majava, s svežim duhom, ki je vel iz prvih stoletij. V njih zmagovitem navdušenju za tisto veliko skrivnost, ki sem jo od svoje mladosti z vso dušo spoštoval, sem spoznal hojo svoje matere. Rekel sem si: 'Opazuj to podobo in jo primerjaj z našo Cerkvijo!'«
Po dolgem študiju in razmišljanju je prišel do spoznanja, da je samo katoliška Cerkev istovetna s Kristusovo, apostolsko in starokrščansko Cerkvijo. Še dve leti je potreboval, da se je odločil za prestop v katoliško Cerkev. Pred tem važnim dogodkom je noč prečul v molitvi.

Slaba knjiga odvrača od Boga. To dela naravnost, če vero smeši in uči kaj veri nasprotnega ali celo nevero. Lahko pa spodkopava vero posredno s tem, da spodkopava nravno življenje. Francoski pisatelj Henri Lavedan (+ 1940) je v svojih spisih zelo smešil Boga in katoliško vero. Leta 1914, ko se je začela 1. svetovna vojna, je bil vpoklican in je doživel njene strahote. To ga je zresnilo in usmerilo k Bogu. Francoskemu ljudstvu je napisal javno pismo, v katerem obžaluje svoje brezbožne zablode in priznava, da se je vrnil k veri svoje mladosti:
»Norčeval sem se iz vere, misleč, da sem pameten. Toda le goljufal sem sebe in tudi vas, ki ste prebirali moje knjige in prepevali moje popevke. Bila je zmota, omotica, prazne sanje. Zapustiti Boga pomeni pogubiti sebe. Ne vem, če bom jutri še živ. To pa moram povedati svojim prijateljem: Lavedan si ne upa umreti kot ateist. Veseli se, moja duša, kajti mogel sem doživeti uro, ko sem kleče mogel izreči: Verujem v Boga, verujem, verujem.«
p. Anton

Češčenje Marijinega brezmadežnega Srca nas vodi v nebesa

Papež Benedikt XVI. je kot romar v Fatimi 2010 dejal: »V Fatimi nas Devica Marija vse vabi, da gledamo na zemljo kot na kraj svojega romanja proti dokončni domovini, ki so nebesa. V resnici smo mi vsi romarji in potrebujemo Mater, da nas vodi.«
Češčenje Marijinega brezmadežnega Srca je po Božji volji sredstvo za rešitev ljudi za večno srečo, sredstvo, ki vodi k spreobrnjenju in svetemu življenju, k življenju iz vere, upanja in ljubezni. Marija je to trem fatimskim otrokom razodela 13. julija 1917 po videnju pekla v drugem delu fatimske skrivnosti. Lucija pripoveduje:

»Kakor da bi hoteli prositi pomoči, smo prestrašeni povzdignili pogled k naši Gospe, ki nam je z dobroto in žalostjo rekla:
'Videli ste pekel, kamor pridejo duše ubogih grešnikov. Da bi jih rešil, hoče Bog na svetu vpeljati pobožnost do mojega brezmadežnega Srca.'« 

Marijino brezmadežno Srce bije za nas in nas hoče rešiti za srečno večnost. Sveta nebesa se sklanjajo h grešni zemlji. V času hitrega prodiranja verske brezbrižnosti in nevere Devica Marija kliče vsemu svetu: »Ljudje, zganite se! Ni vseeno, kako živite! Ne bodite zakopani samo v zemljo! Bog je usmiljen in pričakuje, da se spreobrnete in zaživite novo življenje!«

Kar je Marija dosegla pri treh otrocih, bi rada tudi pri nas. Pastirčki so imeli stalno pred seboj nebesa kot svoj cilj. Za nebesa so z velikimi žrtvami reševali grešnike. Ali jih hočemo vsaj nekoliko posnemati?

p. Anton

Smisel zadoščevanja Marijinemu brezmadežnemu Srcu

Z grehi se je človeštvo oddaljilo od Boga in je v nevarnosti večnega pogubljenja. Marija kot Mati vsega človeškega rodu je zanj zaskrbljena, zato nas s prikazovanji v Fatimi opozarja, da smo v svoji pretirani zagledanosti v ta svet pozabili na poslednje reči. Hoče nam pomagati k pravemu spoznanju in ljubezni. Zato nam je razodela svoje brezmadežno Srce, da bi nas rešila in nas privedla v globine Jezusovega Srca.
Po drugem prikazanju, 13. junija 1917, so pastirčki na dlani Marijine desne roke zagledali srce, obdano s trni. Luciji se je zdelo, da so bili vanj zabodeni. Pastirčki so razumeli, da je bilo Marijino brezmadežno Srce žaljeno z grehi človeštva in je hotelo zadoščevanja. Od tega prikazanja naprej so v srcu čutili še bolj gorečo ljubezen do Marijinega brezmadežnega Srca. Ob tem so duhovno rastli, kajti ljubezen je tista sila, ki edina more človeka spremeniti in posvetiti. Srce, ki so ga videli, jim je bilo znamenje ljubezni in simbol vsega Marijinega notranjega bogastva, ob katerem so tudi oni duhovno obogateli.
Prvosobotna pobožnost je usmerjena predvsem v zadoščevanje za sramotenje Marijinega brezmadežnega Srca. Naš najboljši poznavalec fatimskih dogodkov duhovnik Ludovik Ceglar, ki je o njih napisal kar tri knjige, je v knjigi Prošnje fatimske Gospe zapisal: »Za Slovence, ki smo v preklinjanju Božje Matere med najbolj grešnimi, naj bi Marijine besede bile še posebej spodbuda, da bi ji zadoščevali in skušali preklinjanje zmanjšati. Vsak, ki preklinja, kliče Božjo kazen na ves narod, zato ga ima vsakdo pravico in dolžnost posvariti in poučiti.«
Beseda zadoščevanje v fatimskih sporočilih nam ni kar takoj razumljiva. Večkrat bi jo lahko zamenjali z besedo sprava. Niti Marija niti Jezus zase ne potrebujeta našega zadoščevanja, čeprav oba naši grehi prizadenejo, na kar kaže tudi trnje okrog srca v Marijini roki. Zadoščevanje in spravo potrebujemo mi ljudje, kadar se porušijo ali zrahljajo naši odnosi do Jezusa in Marije, da bi se ponovno vzpostavili ali okrepili. Katekizem katoliške Cerkve nas uči: »Greh rani in oslabi grešnika samega, pa tudi njegove odnose z Bogom in z bližnjim« (št. 1459). Naša zveza z Jezusom in Marijo ter seveda z bližnjim se mora normalizirati in ponovno zaživeti v ljubezni.
Jezus je sicer na križu že zadostil za vse naše grehe in nas je spravil z Očetom, vendar moramo pri spreobrnjenju in spravi sodelovati tudi mi, da si pridobimo polnost duhovnega zdravja in se upodobimo po Kristusu. Z zadoščevanjem in spravo z Božjo pomočjo popravimo raznovrstni nered, ki ga je povzročil greh. Hkrati pokažemo svoje sodelovanje in se pripravimo na sprejem Božjih darov. V nas samih se z delovanjem Svetega Duha in našim sodelovanjem nekaj premika; oblikujemo se po Jezusovem in Marijinem Srcu. »Tisti, ki te je ustvaril brez tebe, te ne bo zveličal brez tebe,« je dejal že sv. Avguštin.

Pobožnost petih prvih sobot (5)

Pobožnost do Marijinega brezmadežnega Srca hoče Jezus

Kadar omenjamo Jezusovo in Marijino Srce, mislimo na njuno osebo z vsem njunim notranjim duhovnim bogastvom, predvsem z njuno ljubeznijo. Srce je pri tem simbol, ki kaže na globljo stvarnost.
Častiti Marijino Srce pomeni: občudovati, častiti in premišljevati njeno duhovno življenje z vsemi krepostmi, predvsem z njeno ljubeznijo do Boga in ljudi. Pri tem češčenju ona naše srce upodablja po Jezusovem Srcu.
Prve sobote so le ena od oblik češčenja Marijinega brezmadežnega Srca. Bolje jih bomo razumeli, če jih bomo povezali s spoznanji, ki jih fatimski dogodki prinašajo o Marijinem brezmadežnem Srcu. Marijino Srce namreč zavzema v fatimskem sporočilu središčno mesto. Pri drugem prikazanju trem fatimskim pastirčkom, 13. junija 1917, je Marija rekla, da bo Jacinto in Frančiška kmalu vzela v nebesa. Luciji pa je napovedala:

»Ti pa ostaneš tu še nekaj časa. Jezus hoče s tvojim sodelovanjem doseči, da me bodo ljudje spoznali in ljubili. Na svetu hoče vpeljati pobožnost do mojega brezmadežnega Srca. Tistemu, ki se je bo oklenil, obljubim zveličanje. Te duše bo Bog ljubil kakor cvetlice, s katerimi krasim njegov prestol.«

Lucija je tu dobila svojo življenjsko nalogo: razširjanje češčenja Marijinega brezmadežnega Srca. Da bi to čudovito poslanstvo čim bolje izpolnila, ji je Bog naklonil skoraj sto let duhovno bogatega in apostolsko dejavnega življenja. Tudi njena sestrična Jacinta jo je pred svojo zgodnjo smrtjo spodbujala k razširjanju češčenja Marijinega brezmadežnega Srca:
»Še malo, pa pojdem v nebesa! Ti boš ostala in boš ljudem povedala, da hoče Bog vpeljati na svetu češčenje Marijinega brezmadežnega Srca. Ko bo prišel čas za to, se ne skrij. Povej vsem ljudem, da nam Bog deli milosti po Marijinem brezmadežnem Srcu. Po njej naj prosijo za milosti, ker Srce Jezusovo hoče, da se ob njem časti Marijino brezmadežno Srce. Marijino brezmadežno Srce naj prosijo za mir, ker ga je Bog njej izročil.«

Izreden spomin za nadnaravne stvari

Lucija je imela izreden spomin, ki ji je omogočil, da je fatimske dogodke verno posredovala svetu. Poleg tega je sama opazila razliko med naravnimi in nadnaravnimi rečmi, ki jo je izrazila takole:
»Kadar govorimo s kakšno osebo, pozabimo, kar smo govorili, ko pa se dogajajo nadnaravne stvari, se vtisnejo tako globoko v dušo, da jih ni lahko pozabiti.«
Na koncu četrtega Spomina beremo:
»Mnogo ljudi se zelo čudi spominu, ki mi ga je Bog naklonil. Po neskončni Božji dobroti je res v vsakem smislu izredni milostni dar. Vendar se ni treba čuditi spominu za nadnaravne stvari, ker se tako zelo vtisnejo v srce, da jih je skoraj nemogoče pozabiti. Vsaj smisel razodetih stvari je nemogoče pozabiti, razen če Bog povzroči pozabo.«
To dokazuje tudi Lucijina predstojnica karmeličanka Marija Celina, ki je zapisala, da je sestra Lucija v zadnjih letih svojega življenja vedno slabše slišala, zapuščal jo je tudi spomin. »Vendar pa sem ugotovila, da je v vsem, kar je bilo v povezavi z nebeškim sporočilom, njen spomin ostal nedotaknjen.«
Lucija je na koncu tretjega Spomina opozorila, da je povedala vse, česar se spomni v zvezi z Jacinto in česar še ni povedala v prvem Spominu. Hkrati opozarja, da gre le za »smiselno« pravilnost, ne pa nujno za »dobesednost«. Razlikovanje med »smislom« in »dobesednim« je zelo pomembno za pravilno razumevanje Lucijinih spisov.
Tako se več Lucijinih poročil o isti zadevi med seboj v podrobnostih lahko razlikuje, ne pa glede bistvene vsebine. Za vsakega človeka velja, da o isti stvari ne bo vsakič govoril prav z istimi besedami, četudi bo po smislu vedno povedal isto.

Živahna, bistra, a ne domišljava

V drugem Spominu Lucija pripoveduje, kako je bila pri nekaterih skupinah ljudi vedno zelo priljubljena. V domačem kraju so to bili poleg Frančiška in Jacinte majhni otroci. O njih je zapisala:
»Tekali so za mano s pretiranim veseljem. Kadar so zvedeli, da pasem svojo čredo blizu naše vasi, so prišli k meni v gručah, da so preživeli dan z menoj. Moja mati je imela navado reči:
'Ne vem, s čim pritegneš otroke, da tečejo za tabo, kot da bi šli na veselico.'
Tudi pozneje, ko je Lucija odšla od doma, so jo povsod imeli radi. To je bil poseben Božji dar, dar povezovanja z ljudmi. Sama piše:
»Isto se mi je godilo z mojimi tovarišicami v Vilaru in skoraj si drznem reči, se mi godi zdaj z mojimi sestrami v samostanu. Pred nekaj leti mi je rekla mati voditeljica novink, sedanja mati provincialka:
'Sestra, tako velik vpliv imaš na sestre, da jim lahko narediš mnogo dobrega, če hočeš.'«

Lucija je bila izredno nadarjena, ljubeča, živahna, z odličnim spominom in bogato domišljijo, vztrajna in natančna. Svojih dejanj in dejanj okolice se je zavedala že v nežni mladosti.
Zelo rada je imela otroke, oni pa njo in so se zbirali okrog nje. Starši so ji majhne otroke zaupali v varstvo. Z otroki se je igrala in jim pripovedovala razne zgodbice.
Dr. Alonso popisuje Lucijino zunanjost pri štirinajstih letih takole:
»Čelo visoko in široko. Oči kostanjeve, velike in živahne. Obrvi redke. Nos ploske oblike. Široka usta in krepke ustnice. Brada okrogla. Obraz nekoliko širši od običajnega. Postava nizka. Drža preudarna in nedolžna. Živahna, bistra, a skromna in ne domišljava. Roke krepke, delavne, normalne velikosti« (BL 23).
Kardinal Bertone je ob srečanju s sestro Lucijo nekaj let pred smrtjo njeno osebnost označil z besedami:
»Stara je bila petindevetdeset let in imela je živahnost, dobro voljo, ki sta vso skupnost nun ohranjali v veselju. Bila je simpatična klepetalka (…) Pri najinih pogovorih se je rada pošalila, na primer glede moje salezijanske pripadnosti, moje pobožnosti do Marije Pomočnice. Ko sem ji povedal, da sem nekoč v Lurdu govoril o fatimski Materi Božji, je rekla, da ne gre mešati med seboj različnih Marij, kajti lurška Mati Božja zameri, če imenuješ fatimsko Mater Božjo!« (BL 70).

FATIMA – STOLETNICI NAPROTI FATIMA – OKNO UPANJA (5)

Gospod, naredi iz mene svetnico

Lucijino notranjost, odnos šestletne deklice do evharističnega Jezusa, lepo razodevajo njene besede:
“Začela se je slovesna maša in bolj ko se je bližal veliki trenutek, hitreje mi je srce bílo v pričakovanju vélikega Boga, ki bo prišel iz nebes, da se združi z mojo revno dušo. Gospod župnik je stopil med vrste in delil angelski kruh. Imela sem srečo, da sem bila prva. Ko je duhovnik stopal po oltarnih stopnicah, se je zdelo, da mi hoče srce uiti iz prsi. Toda takoj, ko se je mojih ustnic dotaknila sveta hostija, sem čutila veliko spokojnost in neomajen mir. Čutila sem, da me navdaja nadnaravno ozračje, da sem čutila navzočega našega dobrega Boga in mislila, da ga lahko zaznam z vsemi čuti. Prisrčno sem ga torej prosila:
‘Gospod, naredi iz mene svetnico, obvaruj moje srce čisto in naj gori samo zate!’
V tem trenutku se mi je zdelo, da mi je naš dobri Bog v globini mojega srca rekel tele razločne besede:
‘Milost, ki ti je danes podeljena, bo ostala živa v tvoji duši in obrodila sadove večnega življenja.’
Tako sem bila globoko zatopljena v Bogu (…) Čutila sem se tako nasičena z angelskim kruhom, da nisem mogla ničesar jesti. Od tedaj sem izgubila veselje in privlačnost, ki sem ju že začela čutiti do posvetnih reči; dobro sem se počutila le na kakšnem samotnem kraju, kjer sem mogla sama obujati spomine na sladkosti prvega svetega obhajila.”
Lucija je pozneje ugotavljala, da so doživetja ob prvem svetem obhajilu vedno imela in »imajo še danes velik vpliv na povezanost moje duše z Bogom«.