Pobožnost petih prvih sobot (7) - Posvetitev v Sloveniji

Pri nas je škof Rožman ljubljansko škofijo v stolnici pred podobo brezjanske Marije Pomagaj posvetil Marijinemu brezmadežnemu Srcu 30. maja 1943. Pridružili so se mu duhovniki in verniki po župnijah predvsem ljubljanske škofije. Verniki so se na posvetitev pripravljali z množičnim obhajanjem petih prvih sobot od januarja do maja 1943. Neposredna priprava pa je bila na spravni in spokorni dan, 29. maja 1943.

Ob koncu leta 1942 je škof v Ljubljanskem škofijskem listu povabil vernike:

“Tudi mi se moramo posvetiti Marijinemu brezmadežnemu Srcu, kakor mu je sveti oče posvetil vse človeštvo. To posvetitev lahko opravi vsak zase, društva in samostani. Poleg teh posvetitev se bo posvetila Marijinemu brezmadežnemu Srcu vsa škofija, duhovniki in verniki, po temeljiti pripravi. Načrt je odobril sveti oče v avdienci 19. novembra letos. Pripravili se bomo s tem, da pobožno opravimo pobožnost petih prvih sobot.”

Jugoslovanski škofje, med katerimi so bili tudi slovenski, so posvetitev obhajali v Rimu, med drugim vatikanskim koncilom, v soboto, 30. novembra 1963, v najstarejši rimski baziliki Marije Snežne ali Marije Velike. Ludovik Ceglar je zapisal, da je posvetitvi sledilo boljšanje odnosov med Cerkvijo in državo, ki je končno privedlo do obnove diplomatskih stikov. V Sloveniji je prišlo do izrednega povečanja duhovniških poklicev. Najbrž je povečanju duhovniških poklicev botrovalo tudi dejstvo, da so bili novomašniki sinovi med drugo svetovno vojno Marijinemu brezmadežnemu Srcu posvečenih staršev, fantov in deklet.

Slovenski narod se je posvetil Materi Božji v prvem letu svoje samostojnosti, 15. avgusta 1992, na praznik Marijinega vnebovzetja. Na ta dan svojo posvetitev (izročitev) vsako leto obnavljamo. Sicer pa izročitev Marijinemu brezmadežnemu Srcu obnavljamo po naših cerkvah vsako prvo soboto v mesecu, a je, žal, obisk zelo maloštevilen.

Obnavljanje posvetitve (izročitve) naj bi nas vodilo do poglobljenega krščanskega življenja. Le tako češčenje Marijinega brezmadežnega Srca ne bo samo neka “pobožnost”, ampak bo po Marijinem zgledu in s pomočjo njene priprošnje pospešilo duhovno rast iz Božje besede in zakramentov, zlasti iz svete evharistije. Blagodejno bo vplivalo na novo evangelizacijo in pomagalo pri uresničitvi Slovenskega pastoralnega načrta.

Če bomo častili Marijino brezmadežno Srce, se mu izročali, obhajali prve sobote in se trudili živeti po Božji volji, bo tudi za nas veljalo, kar je Marija obljubila trpeči desetletni Luciji pri drugem prikazanju, 13. junija 1917:

»Ne izgubljaj poguma! Jaz te ne bom nikoli zapustila. Moje brezmadežno Srce bo tvoje pribežališče in pot, ki te bo vodila k Bogu.«

Marija se bo zavzela tudi za nas in bo naše srce oblikovala po svojem srcu. Tako bomo, kakor ona, Božje besede ohranili in premišljevali v svojem srcu (prim. Lk 2,19.51).

An

Pobožnost petih prvih sobot (6)

Izročitev (posvetitev) Marijinemu brezmadežnemu Srcu

Vsako prvo soboto se s posebno molitvijo izročimo (posvetimo) Marijinemu brezmadežnemu Srcu, posebej z besedami: »Danes se izročimo tvojemu brezmadežnemu Srcu.« Prvosobotna pobožnost nas hoče temeljito pripraviti na izročitev (posvetitev) Mariji na praznik Vnebovzete 15. avgusta, ko bomo izrekli besede: »Tebi, naša Mati, se danes vsi skupaj posvetimo. Sprejmi nas v svoje varstvo in nas izroči svojemu Sinu Jezusu, našemu Odrešeniku.«

Pobožnost petih prvih sobot (5)

Pobožnost do Marijinega brezmadežnega Srca hoče Jezus

Kadar omenjamo Jezusovo in Marijino Srce, mislimo na njuno osebo z vsem njunim notranjim duhovnim bogastvom, predvsem z njuno ljubeznijo. Srce je pri tem simbol, ki kaže na globljo stvarnost.
Častiti Marijino Srce pomeni: občudovati, častiti in premišljevati njeno duhovno življenje z vsemi krepostmi, predvsem z njeno ljubeznijo do Boga in ljudi. Pri tem češčenju ona naše srce upodablja po Jezusovem Srcu.
Prve sobote so le ena od oblik češčenja Marijinega brezmadežnega Srca. Bolje jih bomo razumeli, če jih bomo povezali s spoznanji, ki jih fatimski dogodki prinašajo o Marijinem brezmadežnem Srcu. Marijino Srce namreč zavzema v fatimskem sporočilu središčno mesto. Pri drugem prikazanju trem fatimskim pastirčkom, 13. junija 1917, je Marija rekla, da bo Jacinto in Frančiška kmalu vzela v nebesa. Luciji pa je napovedala:

»Ti pa ostaneš tu še nekaj časa. Jezus hoče s tvojim sodelovanjem doseči, da me bodo ljudje spoznali in ljubili. Na svetu hoče vpeljati pobožnost do mojega brezmadežnega Srca. Tistemu, ki se je bo oklenil, obljubim zveličanje. Te duše bo Bog ljubil kakor cvetlice, s katerimi krasim njegov prestol.«

Lucija je tu dobila svojo življenjsko nalogo: razširjanje češčenja Marijinega brezmadežnega Srca. Da bi to čudovito poslanstvo čim bolje izpolnila, ji je Bog naklonil skoraj sto let duhovno bogatega in apostolsko dejavnega življenja. Tudi njena sestrična Jacinta jo je pred svojo zgodnjo smrtjo spodbujala k razširjanju češčenja Marijinega brezmadežnega Srca:
»Še malo, pa pojdem v nebesa! Ti boš ostala in boš ljudem povedala, da hoče Bog vpeljati na svetu češčenje Marijinega brezmadežnega Srca. Ko bo prišel čas za to, se ne skrij. Povej vsem ljudem, da nam Bog deli milosti po Marijinem brezmadežnem Srcu. Po njej naj prosijo za milosti, ker Srce Jezusovo hoče, da se ob njem časti Marijino brezmadežno Srce. Marijino brezmadežno Srce naj prosijo za mir, ker ga je Bog njej izročil.«

Pobožnost petih prvih sobot

Škof nato natančno določa način pripravljanja na posvetitev. Kar takoj pove, da bo to pobožnost petih prvih sobot, ki jo tudi navede z Marijinimi besedami, nato pravi:
»Prve sobote v mesecu – dnevi zadoščevanja brezmadežnemu srcu Marijinemu z zadostilnim sv. obhajilom! To je Marijina želja. Tudi naš narod ima dolžnost zadoščevanja, saj se je silno razširila grda razvada preklinjanja in žaljenja brezmadežne Device s tujimi izrazi.
V zvezi s pobožnostjo prvih petkov bomo opravljali še pobožnost prvih sobot. Zadostilne pobožnosti Srcu Jezusovemu ne bomo opustili, ampak oboje združili. Češčenju presvetega Srca Jezusovega bomo dodali še češčenje Marijinega Srca. Saj ima Jezus svoje človeško srce, katero častimo in molimo kot sedež in simbol neizmerne božje ljubezni do nas, od svoje brezmadežne Matere. Brez Marije bi ne imeli Jezusa. Obe srci sta si najbolj podobni – le da je Jezusovo srce združeno z drugo božjo osebo, med tem ko je Marijino srce zgolj človeško, kakor naše, pač pa sedež najlepših čednosti v najvišji meri.«
Škof nato pove, da spoved na prvo soboto ni potrebna, ker jo opravimo že za prvi petek. Na prvo soboto moramo prejeti zadostilno sv. obhajilo, en del rožnega venca in petnajstminutno premišljevanje pa isti dan opravimo kadarkoli in kjerkoli tako, da Mariji delamo družbo v ljubezni, hvaležnosti in sočutju. »Vse to pa z namenom, da Mariji zadoščujemo za vso nehvaležnost ljudi, zlasti za tisto, ki se kaže v kletvah in grdenju njenega svetega imena. Rožni venec in premišljevanje moremo opraviti zasebno zase ali pa skupno v cerkvi (...)
Za to pobožnost petih prvih sobot nam obljublja Marija svojo posebno pomoč ob zadnji uri. Ona, ki je zaradi svojega božjega materinstva in svoje soudeležbe pri odrešilnem Jezusovem trpljenju srednica vseh milosti, bo ob najodločilnejši človekovi uri posredovala vse milosti, ki so potrebne za zveličanje vsem, ki so pet prvih sobot v mesecu opravili zadostilno pobožnost. Tako se dopolnjujeta obljubi Jezusova in Marijina. – Blagor tistemu, kateremu je ob smrti naklonjeno presveto Srce Jezusovo in mu posreduje vse potrebne milosti brezmadežno Srce Marijino!
Kakor smo skupno ob veliki udeležbi obhajali pobožnost devetih prvih petkov v zadoščenje presvetemu Srcu Jezusovemu, tako opravimo še pobožnost petih prvih sobot. Začnemo z novim letom: prva sobota je dne 2. januarja – v soboto prvega maja pa bomo to pobožnost sklenili. Potem bomo še ves maj pri šmarnicah pripravljali svoje duše in se zadnjo nedeljo meseca, tj. 30. maja, vsi skupaj: škofija in vsaka posamezna župnija in duhovnija posvetili brezmadežnemu Srcu Marijinemu. Zaupam v pomoč brezmadežne Device, da se bomo s to pobožnostjo primerno pripravili za sveto dejanje posvetitve, ki nam bo prineslo obilno milosti in rešitev v vsakem pogledu.
Vse duhovnike, zlasti pridigarje, katehete in spovednike, prosim pri ljubezni do brezmadežne Matere, da seznanijo vernike s to pobožnostjo, da uporabijo advent in božične praznike za to, da čim učinkoviteje povabijo vernike, da se udeležujejo pobožnosti petih prvih sobot in se čim temeljiteje pripravijo na skupno posvetitev brezmadežnemu Srcu Marijinemu, medtem pa že zasebno pogosto ponavljajo posvetilno molitev, ki jo je sestavil papež Pij XII. sam in jo obdaroval z odpustki. Duhovniki naj za goreče priporočanje te pobožnosti pritegnejo vnete vernike, zlasti člane Marijinih družb, da bo številčna udeležba tem večja in nadnaravni sadovi v dušah tem obilnejši in da kmalu doživimo uresničenje Marijine napovedi: spreobrnjenje velikega naroda [Rusije] in daljšo dobo miru pod materinskim vodstvom Kraljice nebes in zemlje.«
Dne 14. aprila 1943 je zapisal: »Čim bliže prihaja dan posvetitve, tem intenzivnejše mora biti naše delo za pripravo, da tako vredno pripravimo sebe in vernike na posvetitev sámo, da bomo deležni Marijinih materinskih darov: spreobrnjenja grešnikov in pravičnega miru.«

Že smo v našem glasilu podrobno pisali, kako so se Marijinemu brezmadežnemu Srcu posvetile posamezne skupine: dijaške Marijine kongregacije, fantovska kongregacija, možje in fantje iz vseh stanov in slojev, duhovniki, okrog 4.000 učencev in učenk ljubljanskih nižjih šol. V nedeljo, 23. maja 1943, je bila po vseh ljubljanskih župnijskih cerkvah posvetitev mož in žena, očetov in mater.
Poleg stanov in skupin so se Marijinemu Srcu posvečevale tudi družine. Škofijski odbor petih prvih sobot je založil posebno knjižico z naslovom: Posvetitev družin brezmadežnemu Srcu Marijinemu (decembra 1943), kateri je škof Rožman napisal kratek, a zelo prisrčen uvod:
»Slovenske družine! Preberite to knjižico in premislite jo in dajte prostora brezmadežnemu Srcu Marijinemu. Marija bo slovenski narod rešila, če se bo dal rešiti – rešila ga bo po njegovih družinah. Kako? S tem, da se družine posvete njenemu brezmadežnemu Srcu in v duhu te posvetitve živé. – Storite tako! Resno se posvetite in po Marijini obljubi bo tudi nam zasijala spet doba miru.«
Škof Rožman je želel, da bi se imena Marijinemu Srcu posvečenih družin vpisala v posebne knjige. Vpisali naj bi jih duhovniki ali še bolje družine same. »Te knjige – tako pravi škof – bomo položili potem ob prestol brezjanske Marije Pomagaj.«
Jakob Kolarič, sklicujoč se na Bogoljub, poroča: »Na veliki šmaren 1943 so ljubljanske matere in očetje prinesli dojenčke in pripeljali drugo nežno predšolsko mladino, da so jo izročili mogočnemu Marijinemu varstvu. Dvakrat so napolnili prostorno svetišče, da so njihovi otroci po prisrčnem nagovoru škofa Rožmana prejeli poseben blagoslov, bili deležni molitev in bili darovani materinskemu Srcu Marijinemu. Mesečnik Bogoljub je takrat zapisal: 'Še čez leta in leta bodo starši, spominjajoč se trpke vojne dobe, mogli dopovedovati doraščajočim sinovom in hčeram, ki se vojskine šibe še niso zavedali, kako pretresljiv in ganljiv je bil pogled na nje, ko so stali ob rokah skrbnih očetov, počivali ali jokali ter vzklikali v naročju mater ali pa ležali v vozičkih, in bili deležni svetega blagoslova ter darovani Marijinemu varstvu.'
Teden pozneje, osmi dan po velikem šmarnu, so prišli v stolnico bolniki, kateri so mogli priti, večino so pa pripeljali. Škof Rožman jim je pred Marijo Pomagaj govoril in jih posvetil Marijinemu brezmadežnemu Srcu. Na koncu je posameznike in manjše skupine od oltarja Marije Pomagaj grede blagoslavljal z Najsvetejšim. Posebno pretresljivo je bilo, ko je podelil blagoslov tudi popolnoma ohromelemu duhovniku dr. Ivanu Zoretu, profesorju cerkvene zgodovine in pisatelju Življenja svetnikov.
Seveda so se ves čas nadaljevale tudi posvetitve posameznih družin ter katoliških skupin in organizacij.«

Pobožnost petih prvih sobot

V 12. številki Sporočil slovenskih škofij je msgr. dr. Anton Stres, predsednik Slovenske škofovske konference, zapisal: »Slovenski škofje podpiramo pobudo Združenja posvečenih Jezusovemu in Marijinemu Srcu za temeljito pripravo na obnovitev izročitve Mariji 15. avgusta 2013. Duhovnikom, voditeljem Marijinih romarskih središč in vernikom priporočamo daljno pripravo na 15. avgust z obhajanjem petih prvih sobot po fatimsko, bližnjo pripravo pa s primernim oblikovanjem dveh nedelj pred praznikom (4. in 11. avgusta) ter na sam praznik.«
Povsod so sadovi odvisni od priprave. Poljedelec ne bi imel kaj žeti, če ne bi prej zemlje pognojil, jo zaoral in vsejal žito ter zatiral plevel. V Cerkvi imamo adventni in postni čas, ki nas pripravljata na praznik Gospodovega rojstva in njegove velikonočne skrivnosti. Vsakoletna obnovitev izročitve Mariji na praznik njenega vnebovzetja ne more prinesti tistih sadov, ki bi jih lahko, če se nanjo nič ne pripravimo, ampak le skupaj preberemo izročitveni obrazec.

Zakaj temeljita priprava prav letos? 

Letos bo sedemdeset let, kar so se 1943 po naročilu papeža Pija XII. pri nas in po svetu verniki po temeljiti pripravi posvetili Marijinemu brezmadežnemu Srcu.
V letu 2013 je tudi sedemdesetletnica mučeništva bl. Alojzija Grozdeta, ki je skupaj z Jezusovim Srcem zavzeto častil Marijino brezmadežno Srce in je hotel pobožnost petih prvih sobot širiti v domači župniji ter med svojimi sošolci v Marijanišču in na gimnaziji.
Smo v letu vere. Devico Marijo je že Elizabeta blagrovala zaradi njene vere: »Blagor ji, ki je verovala, da se bo izpolnilo, kar ji je povedal Gospod!« (Lk 1,45). Čim bolj bomo povezani z našo duhovno Materjo, tem bolj bomo rastli v veri. Brez nje ni leta vere, saj je mati tistega, ki je začetek, središče in cilj naše vere. Ona nas najbolj zanesljivo vodi k svojemu Sinu.

Kako naj obhajamo pet prvih sobot »po fatimsko«? 

Marija sama je fatimsko vidkinjo sestro Lucijo o tem poučila, Jezus pa jo je nato večkrat spodbudil, naj si vztrajno prizadeva, da bo Cerkev odobrila in vpeljala to hvalevredno pobožnost. Lucija je Marijino navodilo prejela 10. decembra 1925 v Pontevedri v Španiji in ga posredovala svojemu škofu, ki ga je 1939 potrdil kot pristno. Bistveno besedilo se glasi:
'Hčerka moja, glej moje Srce, obdano s trni, katerega nehvaležni ljudje nenehno prebadajo s svojimi kletvami in nehvaležnostmi. Vsaj ti si prizadevaj, da me tolažiš, in jim povej, da bom vsem tistim, ki se bodo pet mesecev, vsakokrat na prvo soboto, spovedali, prejeli sveto obhajilo, zmolili rožni venec in mi petnajst minut v premišljevanju petnajstih skrivnosti rožnega venca delali družbo v spravo za grehe, v njihovi smrtni uri stala ob strani z vsemi potrebnimi milostmi za zveličanje njihovih duš.'«
Pobožnost petih prvih sobot se je začela širiti med ljudmi po škofijah in župnijah, ne le na Portugalskem, ampak tudi drugod; v Sloveniji sredi 2. svetovne vojne leta 1943. Ljudje so jo zelo resno vzeli. Cerkve so bile polne in pred spovednicami zelo dolge vrste. Za marsikoga je bila ta pobožnost temeljita priprava na mučeniško smrt leta 1945.
Če povzamemo Jezusove, Marijine in Lucijine misli glede obhajanja prvosobotne pobožnosti, lahko rečemo: Z njo izpolnjujemo Jezusovo in Marijino željo ter obema prinašamo veliko tolažbo in na odličen način častimo Marijino brezmadežno Srce ter mu zadoščujemo. Vodi nas v prisrčen otroški odnos do naše nebeške Matere in nam ob našem sodelovanju zagotavlja večno zveličanje. Tako daje naši veri marijanski značaj, ko v polnosti upošteva Marijino sredniško vlogo. Hkrati je sredstvo za preprečitev vojn in s tem za dosego svetovnega miru. Seveda so vsi ti sadovi odvisni tudi od našega osebnega sodelovanja.

Marija je leta 1925 obljubila, da nam bo ob smrtni uri stala ob strani z vsemi za zveličanje potrebnimi milostmi, če pet zaporednih prvih sobot izpolnimo pet pogojev:
1. Na prvo soboto, ali že več dni prej, se spovemo svojih grehov v duhu zadoščevanja Marijinemu brezmadežnemu Srcu; predvsem je treba imeti Jezusovo ljubezen do grešnikov in ponižno srce, ki se zaveda svojih grehov, jih prizna in obžaluje. S svojimi grehi ne žalimo le Jezusa, ampak tudi njegovo Mater Marijo, zlasti s preklinjanjem in sramotilnim govorjenjem;
2. v posvečujoči milosti prejmemo zadostilno (spravno) sveto obhajilo, ki je osrednje dejanje pri obhajanju prvih sobot; kdor ne more v cerkev, npr. bolniki, se lahko spove in prejme sveto obhajilo tam, kjer prebiva; obhajilo mu lahko prinese izredni delivec;
3. zmolimo en del rožnega venca;
4. poleg tega petnajst minut delamo družbo Marijinemu brezmadežnemu Srcu s premišljevanjem ene ali več skrivnosti rožnega venca; molimo in premišljujemo lahko doma;
5. vse štiri omenjene pogoje izvršimo z namenom zadoščevanja (sprave) Marijinemu brezmadežnemu Srcu. S svojimi kletvami in nehvaležnostmi, ki so kakor trni, nenehno prebadamo njeno Srce. Zato hočemo popraviti naš odnos do naše duhovne Matere in njenega Sina. S prvosobotno pobožnostjo lahko začnemo že januarja ali pa v času do aprila, da do prve sobote v avgustu končamo pobožnost petih prvih sobot.
Obhajanje petih prvih sobot lahko znatno prispeva k novi evangelizaciji in ima za cilj prenovljeno krščansko življenje. Voditi hoče k osebni vernosti, ki sloni na osebni odločitvi, molitvenem in zakramentalnem življenju, katerega središče je sveta evharistija.
Kdor ljubi Jezusa in Marijo ter svoje bližnje pa tudi sebe, se prvosobotne pobožnosti ne bo udeležil samo petkrat, ampak mu bo postala življenjsko pravilo in priložnost za izkazovanje ljubezni do Jezusa, Device Marije in vseh ljudi.
Komur je mogoče, bo prvosobotno pobožnost obhajal v cerkvi skupaj z drugimi. Duhovnik bo na razpolago za spoved. Najbolje je, da se rožni venec s premišljevanjem odmoli pred sveto mašo, po maši pa so pred izpostavljenim Najsvetejšim še litanije Matere Božje, obnovitev izročitve Marijinemu brezmadežnemu Srcu in blagoslov z Najsvetejšim.
Več podatkov lahko dobite v novi knjižici Pet prvih sobot. Tam ali pri svojem župniku si lahko nabavite tudi posebno zgibanko Slovenski kristjan, izročen Devici Mariji, vstopi še globlje v njeno Srce! Lahko pa si jo sami posnamete na: www.sticna.com.
p. Anton