Lucija je imela izreden spomin, ki ji je omogočil, da je fatimske dogodke verno posredovala svetu. Poleg tega je sama opazila razliko med naravnimi in nadnaravnimi rečmi, ki jo je izrazila takole:
»Kadar govorimo s kakšno osebo, pozabimo, kar smo govorili, ko pa se dogajajo nadnaravne stvari, se vtisnejo tako globoko v dušo, da jih ni lahko pozabiti.«
Na koncu četrtega Spomina beremo:
»Mnogo ljudi se zelo čudi spominu, ki mi ga je Bog naklonil. Po neskončni Božji dobroti je res v vsakem smislu izredni milostni dar. Vendar se ni treba čuditi spominu za nadnaravne stvari, ker se tako zelo vtisnejo v srce, da jih je skoraj nemogoče pozabiti. Vsaj smisel razodetih stvari je nemogoče pozabiti, razen če Bog povzroči pozabo.«
To dokazuje tudi Lucijina predstojnica karmeličanka Marija Celina, ki je zapisala, da je sestra Lucija v zadnjih letih svojega življenja vedno slabše slišala, zapuščal jo je tudi spomin. »Vendar pa sem ugotovila, da je v vsem, kar je bilo v povezavi z nebeškim sporočilom, njen spomin ostal nedotaknjen.«
Lucija je na koncu tretjega Spomina opozorila, da je povedala vse, česar se spomni v zvezi z Jacinto in česar še ni povedala v prvem Spominu. Hkrati opozarja, da gre le za »smiselno« pravilnost, ne pa nujno za »dobesednost«. Razlikovanje med »smislom« in »dobesednim« je zelo pomembno za pravilno razumevanje Lucijinih spisov.
Tako se več Lucijinih poročil o isti zadevi med seboj v podrobnostih lahko razlikuje, ne pa glede bistvene vsebine. Za vsakega človeka velja, da o isti stvari ne bo vsakič govoril prav z istimi besedami, četudi bo po smislu vedno povedal isto.
