BOŽJI SLUŽABNIK ANTON STRLE (4) Strletov dobrotnik Janez Pucelj (2)

Na osnovi tega zelo živega Strletovega opisa župnika Janeza Puclja bolje razumemo Pucljevo prizadevanje, da bi Strle vstopil v škofove zavode in si tako pridobil izobrazbo, ki je bila potrebna za vstop v semenišče in vpis na teološko fakulteto. 26. 2. 2003 je v eni uri, tako rekoč na dušek napisal sledeče:

»Pravzaprav je grdo, da tudi zdaj govorim vse preveč o sebi. Že v zvezi z novomašnim govorom sem navajal stvari, ki povedo, da je za moje mašniško posvečenje bil bistveno odločilen J. Pucelj.

Iz vasi Osredek, ki je dobre štiri km stran od vidovske župnijske cerkve in tudi šole, smo otroci kar cele mesece ostajali brez šolskega pouka. Šola je bila takšna, da je sem in tja obstajal en sam razred, čeprav je bil pouk po možnosti za starejše učence(-ke) višji. »Učne moči« so bili včasih tri(je), včasih dva ali tudi le ena. Ko sem jaz končal šolo, se je štelo, da sem naredil 3 razrede; navadno pa so šteli dva razreda. Jaz se tedaj v šoli nisem naučil niti deljenja pri računstvu (in tudi kasneje računstvu ostal nekako tuj). Oče, bolj »mali kmet«, je umrl v starosti 42 let (otrok živih 5, trije so kmalu umrli, eden takoj po očetovem pogrebu – umrl je oče na poti pri sorodnikih, ker je zbolel za pljučnico). V šolo sem začel hoditi po očetovi smrti. Ko sem šolo končal, sem bil star nad 14 let. Glavni moj posel je bil v tem, da sem pasel po gmajnah in (jeseni) po travnikih domačo živimo (vsega skupaj 5–- 9 govedi), vsaj dve leti tudi sosedovo živino. Šele tedaj je prišlo do tega, da se je moja mama z župnikom J. Pucljem začela resno pogovarjati, ali ne bi »fanta bilo dobro dati v šolo«. Župnik je vedel, da sem v sebi in na sebi nekaj, kar bi dalo upanja, da bi postal duhovnik. Tako je prišlo do tega, da sem po nekaj pripravah odšel v spremstvu najstarejšega brata Jožeta in mame v Št. Vid, nesoč s seboj vse, kar je bilo potrebno za stanovanje in šolanje v »zavodu«. Vse je bilo že dogovorjeno, a zdaj je ob vpisovanju na gimnazijo ravnatelj ugotovil, da sem za redni pouk vsaj pol leta prestar. Vsi trije smo zdaj odšli na »prosvetno upravo« (nekaj podobnega) v Ljubljano. A so rekli »Nemogoče!« Samo privatno more študirati in ob koncu posebej delati izpite (ne pa tako kakor redni učenci gimnazije v zavodu Št. Vid, ki je bila privatna, čeprav s pravico javnosti).

Kar strašen udarec je bil to zame, pa tudi za mamo in brata. Župnik je bil tudi ves zaskrbljen. Domislil se je salezijanskega Veržeja in se pismeno pozanimal, kako bi bilo, če bi šel jaz tja in študiral kot že preveč star za redni študij. Ko je vse premislil sam in se posvetoval z mamo (pa tudi z menoj), je prišel do drznega načrta: On bi mene učil snovi za prva dva razreda klasične gimnazije tako, da bi čez 1 leto za tem jaz napravil na državni gimnaziji izpite za dva razreda gimnazije in bi potem mogel vstopiti v šentviško (zavodsko) gimnazijo kot reden učenec. Seveda bi pa moral prej narediti izpit na javni (državni) klasični gimnaziji. In res je župnik nadvse velikodušno sprejel to veliko breme nase, breme, ki ni nič kazalo, da bo uspešno »donošeno«. Tako sem jaz iz uro hoda oddaljene vasi začel hoditi k Sv. Vidu v župnišče, kjer me je župnik učil latinščine, nemščine in še kaj drugega (prihajal sem dva- ali tri-krat tedensko, morda še večkrat) in se učil in učil (a moram reči: če gledam zdaj nazaj: vse preveč ležerno, brezskrbno).

Tako je prišel čas za izpite. Bil je mesec junij. G. župnik ni dovolj pazil in me je prijavil k izpitu že nekoliko (nekaj dni) prepozno. Izpit je bil na klasični gimnaziji v Ljubljani. Ravnatelj dr. J. Lokar je bil v času svojega gimnazijskega študija znanec in (približno) sošolec J. Puclja. Vsekakor sta se tikala. J. Pucelj je lepo prosil Lokarja (liberalca – so pripovedovali), naj me vseeno vzame k izpitu. In me je spremljal v Ljubljano moj brat. Prenočeval sem – na posredovanje našega daljnega sorodnika zavarovalniškega strokovnjaka (matematika) I. Laha (iz Štrukljeve vasi) – v Marijanišču. Nato pa sem takoj zgodaj dopoldne prišel na izpit v klasično gimnazijo. Dopoldne sem v nekem razredu pisal npr. slovensko nalogo pri prof. Mirku Ruplu, latinsko pri prof. Južniču, nemško pri prof. Žitniku (če se ne motim). Popoldne pa so se skupaj zbrali vsi profesorji za 1. in 2. r. šolske snovi. Izprašan sem bil kar nekako zapovrstjo in v navzočnosti vseh profesorjev iz vseh potrebnih snovi. Nazadnje so mi napisali izpričevalo za 1. in 2. razred. Spomnim se, da je bil red za nemščino prav dobro. Celota predmetov je bila redovana tako, da je šlo bolj na prav dobro, vendar ni v celoti tega doseglo. Prof. Osana – tako se spomnim – mi je priporočil, naj matematiko kaj bolj pogledam, da ne bom imel težav, ko bom študiral v 3. razredu.

Seveda upravičeno menim, da so profesorji sklepali takole: V ljudski šoli je imel same odlične rede, le petje prav dobro. In J. Pucelj mi je v enem letu dal toliko znanja, da ne bo posebnih težav pri rednem študiju v Št. Vidu – sprejeli bi me tudi na gimnazijo v Ljubljani. In tako je res bilo (kljub vsej svoji nerodnosti sem nato 3. razred izdelal z odliko).

J. Pucelj je bil seveda silno zaskrbljen, kako bo z izpitom šlo. Prišel je tisti dan v našo hišo in prosil, da so skupaj molili za moj uspeh. Nato pa je, ko je stvar uspela, bil silno vesel. Meni je rekel znano besedo: »sčasoma boš za ministra ...« Seveda nisem niti mislil niti res postal minister. Pač pa se ne morem in se ne bom mogel nikoli dovolj zahvaliti Bogu za tako rekoč nezaslišano velikodušnost Janeza Puclja. Veljalo je o njem, kar je nato rekel v začetku novomašne pridige: »Bil je človek, od Boga poslan. Ime mu je bilo Janez« (Pucelj). In kako čudovito je ta človek pričeval o luči!«

Župnik Janez Pucelj ni bil ravno gostobeseden pri pisanju župnijske kronike. A ob koncu leta 1930 je zapisal: »V jesen je šel v III. gimnazijo v Zavod sv. Stanislava Anton Strle iz Osredka. Bil je prejšnje leto eno leto prestar, da bi bil sprejet v gimnazijo, in mu tedanji prosvetni šef Lončar Dragotin ni hotel dati dispenze. Mali »Peter Pavel Glavar« je bil ves obupan. No potem je hodil od časa do časa k župniku in učitelju, ki sta ga poučevala prvi v latinščini, drugi v nemščini, ter je v enem letu naredil skušnjo čez I. in II. razred gimnazije in tako stopil v 3. šolo. – Sčasoma boš še za ministra, ako vedno priden boš!«

p. Andrej Pirš FSO

VEČ IN BOLJE MOLITI (13) Kako naj prisluhnemo Božji govorici?

Že v Stari zavezi je prerok Jeremija zapisal: "Če so prišle tvoje besede, sem jih požiral; tvoja beseda mi je bila v radost in veselje srca" (Jer 15,16).

Najboljši vzor za poslušanje Božje besede nam je poleg Jezusa Devica Marija. Mnoge slike in kipi jo predstavljajo, kako je v sveti zbranosti pripravljena na sprejem Božje besede.

Pri molitvenem pogovoru z Bogom ima Bog sam pobudo. Najprej že zato, ker je za vsako molitev potrebna Božja milost, ki je prvi Božji korak k človeku. Jezus je rekel: "Brez mene ne morete ničesar storiti" (Jn 15,5). Sveto pismo kaže, da ima vedno pobudo Bog. On je poklical Abrahama, Mojzesa, vse prave preroke. On je izpeljal Božje ljudstvo iz Egipta in sklenil zavezo s tem ljudstvom. On je po prerokih napovedoval Odrešenika in ga poslal na svet.

V molitvenem pogovoru nas Bog prvi nagovarja tudi po Svetem pismu. Če vzamemo Božjo besedo v najširšem pomenu, gre za vsako Božjo govorico, razodevanje ljudem, tudi razodevanje v notranjosti naše duše po navdihih Svetega Duha, v tihi molitvi pred tabernakljem. Bog spregovori tudi po bratu in sestri, po predstojniku, po starših.

Naša molitev je najprej v tem, da prisluhnemo Božji govorici. Treba je to govorico odkriti in ji v svojem srcu pripraviti prostor. Pronzato v knjigi Rad bi molil pravi: "Moliti ne pomeni, da si dospel do Boga, marveč, da se je Bog tebi približal." Hrepenenje po Božji besedi lepo razodeva mlada redovnica:

"Rada bi, da bi se srce moglo napolniti z Božjo besedo in da bi to besedo stalno znala premišljevati in ponavljati. Kajti ne pustijo me več mirno besede: »Glej, pridejo dnevi, ko bom poslal v deželo glad, ne glad po kruhu in ne žejo po vodi, marveč glad, da bi slišali Božjo besedo... in iskali bodo Božjo besedo, pa je ne bodo našli« (Am 8,11). Ter: »Jedli bodo in se ne bodo nasitili« (Ag 6,1)."

Če bomo Bogu najprej prisluhnili, bo naša molitev res pogovor z Bogom. Na Božji nagovor bomo odgovorili na različne načine: z ustno molitvijo, z ljubečo mislijo, zlasti pa z življenjem, ki bo skladno z Božjo voljo. Če bi pri molitvi samo govorili, bi molitev ne bila pogovor, ampak bi bila samogovor, monolog. Pri pravem pogovoru oba sogovornika drug drugega poslušata in drug drugemu govorita. Božja govorica je kakor trkanje na vrata našega srca. Naš odgovor je najprej v tem, da ta vrata odpremo: "Glej, stojim pred vrati in trkam. Če kdo sliši moj glas in odpre vrata, bom stopil k njemu in večerjal z njim, on pa z menoj" (Raz 3,20).

Za vsako Božjo govorico velja, kar pravi sv. Jakob: "Ne bodite samo poslušalci besede, temveč se po njej ravnajte, da ne boste sami sebe varali" (Jak 1,22).

Če hočemo Boga slišati, je treba, da imamo zanj čas, kakor ga ima on za nas. Bog ima pravico do našega časa. Danes pogosto slišimo: "Imam preveč dela, zato nimam časa za molitev." Kdor ne najde časa za molitev, s tem dokazuje, da Boga nima rad. Res smo v času naglice in nenehnega hlastanja za nečim novim. Toda prav zato je treba še bolj paziti, da nas vse to duhovno ne uniči. Med molitvijo in delom mora biti ravnotežje. Molitev rešuje človeka.

Nekoč je živel izčrpan podiralec drevja, ki je zapravljal čas in energijo, ker je udarjal s topo sekiro. Kajti, kot je rekel, ni imel časa, da bi se ustavil in nabrusil rezilo.

Delo brez molitve je kakor hoja z zavezanimi očmi in sekanje s topo sekiro. Poglejmo za sklep odnos pisatelja Dostojevskega do evangelija:

»'Ne, jaz dobro vem, da bom umrl še danes. Ana, prižgi svečo in daj mi evangelij.' Ta evangelij je Fjodor dobil v Toboljsku, ko je bil na poti v ječo. Poklonile so mu ga žene dekabristov. [Dostojevski je bil po kratki politični dejavnosti najprej obsojen na smrt, nato pa je štiri leta preživel v ječi. To je popisal v svoji knjigi Zapisi iz mrtvega doma.] Evangelij je bil edina knjiga, ki je bila dovoljena v zaporu. Vsa štiri leta ječe mu je bila ta knjiga najdražji zaklad. Pozneje je imela vedno častno mesto na njegovi pisalni mizi. Kadar je bil otožen ali v dvomih, je vedno odprl evangelij in bral, kar je bilo zapisano na tisti strani, ki se mu je odprla« (Ana o svojem možu pisatelju F. M. Dostojevskem).

An

MOLI IN DELAJ Žetev je velika, delavcev pa malo

V teku enega meseca smo napredovali za 4 zrna, to je dva tisoč rožnih vencev. Bog bolj kot na število, gleda na kvaliteto, na našo ljubezen. Niti ga preveč ne moti naša raztresenost pri molitvi, če se le trudimo, da bi bili zbrani, kolikor moremo. Pomembna je poleg ljubezni do Boga tudi ljubezen do Cerkve na Slovenskem, skrb, da bi imela vedno dovolj dobrih duhovnih poklicev. V izreku: Po duhovnikih vera gor, po duhovnikih vera dol! sicer ni vsa resnica, saj smo vsi odgovorni za to, kakšna bo Cerkev na Slovenskem v prihodnjih letih in desetletjih. Vendar: duhovniki, redovniki in redovnice imamo še vedno zelo velik vpliv, pozitiven ali negativen. Bog povrni vsem, ki z molitvijo in žrtvijo delujete za dobre duhovne poklice in njihovo stanovitnost.

LETO VERE SE NADALJUJE POGLABLJANJE V VERI (36) Ovira za vero je grešno življenje

Po puščavi se je pomikala karavana. Sonce je neznosno pripekalo, vode je zmanjkovalo, ljudje so postajali vedno bolj nestrpni. Tedaj zagledajo pred seboj čudovito zelenico z bujnimi palmami. Čimprej hočejo priti tja, a vodič jih svari: "Ostanite tukaj! Vse skupaj je le privid, fata morgana." Gredo naprej in zopet zagledajo čisto blizu novo zelenico. Zdi se jim, da slišijo celo žuborenje vode. Vendar jih vodič zopet roti, da je vse skupaj le privid, in jih noče peljati v tisto smer. Neki popotnik, ki mu je nepotrpežljivost prikipela do vrha, je potegnil samokres in vodiča ustrelil. Ko se je smrtno zadeti vodič zgrudil, je z zadnjimi močmi pokazal na pravo smer in jih rotil: "Tja pojdite, ker drugače ste izgubljeni!"

Boga ni mogoče iskati tam, kamor nas vodijo slepe strasti, kamor nas vabijo mamljivi užitki. Ni pravi tisti bog, ki si ga človek ustvari po svojih željah. Veliko je danes takšnih lažnih bogov – prividov.

Poslušati je treba tistega, ki nam res kaže pravo pot, ne svoje zaslepljene narave. "Pretrgaj vezi s strastjo in jutri boš veren," pravi znameniti mislec Pascal.

"V grešnih strasteh živeti, to je v teminah živeti, to pomeni biti daleč od tvojega obličja," je zapisal sv. Avguštin.

Na Kitajskem je veliko nekristjanov sprejelo katoliško vero. Tudi cesarju je bil Kristusov evangelij všeč. Misijonarje je vprašal, če mora tudi cesar spolnjevati Božje zapovedi. Ti so mu pojasnili, da pri Bogu ni nobene izjeme. Z odgovorom cesar ni bil zadovoljen, zato se ni dal krstiti.

Grešno življenje je velika ovira za vero. Če bi ljudje, ki so zakopani v grehe, sprejeli vero v Boga, bi morali spremeniti svoje življenje.

Če človek s svojim življenjem nasprotuje Bogu, gre proč od Resnice. Resnica je večkrat tudi neprijetna, ker je zahtevna.

Félicité Lamnennais (+ 1854) je rekel: "Bog je ustvaril neločljivi sestri: resnico in neprijetnost. Ne verjamem, da bi bilo dobro zaradi druge sestre zadaviti prvo."

Kardinal Newman pravi: "Človek, ki ljubi greh, seveda ne želi, da bi bil evangelij resničen; zaradi tega ne more biti pošten sodnik. Posvetnež, sebičnež, pijanec ali oderuh so že iz svojih nagibov zoper Sveto pismo, ki jih obsoja. Kot poslanca miru bi sprejeli tistega, ki bi jim dokazal, da Kristusov nauk ni od Boga."

Grešno življenje je ovira za sprejem Boga, dokler se človek oklepa greha. Ko pa se ga hoče rešiti, lahko prav težnja po rešitvi od greha postane izhodišče za iskanje Odrešenika.

Thomas Merton, katerega nekatere duhovne knjige so prevedene tudi v slovenščino, je zahrepenel po Bogu, ko je občutil težo sužnosti grehu. Kot otrok ni bil deležen prave verske vzgoje. Predajal se je grešnemu življenju. Ko je potoval v Rim, je na mozaikih rimskih cerkva videl veličastne podobe Kristusa. Začel je razmišljati o njem. Bral je Novo zavezo.

Neko noč je ob prižgani luči ob sebi zagledal očeta, ki je umrl pred enim letom. Očetovo navzočnost je občutil tako živo, kakor da bi se ga oče res dotaknil ali z njim govoril. Sam piše, da se je zavedal, da to ni le privid ne domišljija ne živci. V tistem trenutku se mu je ob notranji luči razodela vsa grdobija njegovih grehov. Močno je zahrepenel po zglednem življenju. V molitvi je prosil Boga, naj ga reši sužnosti grehu.

Potrebnih je bilo še več Božjih posegov, da se je Thomas končno s celim srcem odločil za Boga in je popolnoma pustil grešno življenje. Zapisal je, da so bili lastni grehi zanj pekel, v katerem je gorel in trpel. Leta 1934 je odšel v Ameriko, v Evropi pa je že dišalo po 2. svetovni vojni. "Ali sem se tedaj zavedal, da bi samo moji grehi zadostovali, da bi zrušili vso Anglijo in vso Nemčijo? Niso še iznašli tako strašne bombe, ki bi napravila le polovico toliko škode, kakor jo napravi en sam smrtni greh!"

Leta 1938, ko mu je bilo 25 let, je bil sprejet v katoliško Cerkev. Končno je stopil v strogi trapistovski samostan Getsemani v Kentuckyju in 1949 postal duhovnik. Po vsem svetu je zaslovel po svojih temeljitih duhovnih knjigah.

Pisatelj Ksaver Meško (+ 1964) v delu Iz mojega dnevnika popisuje, kako so mu v šesti gimnaziji vzeli vero v Boga. Ni pa odnehal Boga iskati, ker se je brez njega počutil kakor mrtev. Šele ko se je rešil grehov, je našel Boga:

"A jaz sem hrepenel po Tebi, hrepenel kakor popotnik v žgoči samotni puščavi po zelenem otoku, po brsteči oazi ... Čim bolj sem se oddaljeval od Tebe, tem bolj sem hrepenel po Tebi, ker je bilo moje srce tem nemirnejše, tem nesrečnejše ...

Moj Bog, Ti veš, kolikokrat sem v tihih nočeh slonel ob oknu ter čakal, da se razodeneš moji duši. Nemara Te najdem v mirnem snu vsemira – sem mislil – nemara zasledim v prirodni tišini Tvojo bližino ... In kolikokrat sem bedel v viharnih nočeh ter prisluškoval, ali spoznam nemara v bobnečem gromu glas Tvojega večnega veličastva.

Ah, vedel sem, da moraš nekje biti – a moja duša Te vendarle ni mogla najti, se ni mogla združiti s Teboj ...

Nekoč pa mi je govoril neki skrivnostni notranji glas: Ne najdeš Ga, dokler s solzami resnične in očiščujoče pokore ne opereš svoje duše vsakega, tudi najmanjšega madeža. Ne najdeš Ga, dokler z ognjem svete, najčistejše ljubezni ne sežgeš v uničujočem plamenu samozatajevanja vseh vezi, ki te še priklepajo na nižine sveta ...

In tedaj sem šel – in z močno, železno roko sem iztrebil iz svojih misli vso ljubezen do sveta in do samega sebe. In v svojem srcu sem sežgal vso ljuljko in svojo dušo sem umil s pekočimi solzami očiščujočega kesa – le visokogoreči plamen ljubezni in hrepenenja po Tebi sem še pustil plapolati v njej. In potem sem stopil pred Tvoj oltar – in iz očiščene moje duše se je dvignila pred Tvoj prestol najlepša, najvišja, najmogočnejša, najveličastnejša himna mojega življenja:

Resurrexi ...

Da, jaz sem bil mrtev in spet sem oživel."

zbral p. Anton