ZGODBE ZGODNJEGA CISTERCIJANSKEGA REDA O duhovniku, ki je molil za mrtve

Če je res, da te duše ne morejo ničesar več storiti iz lastne moči, moremo kljub temu vedno znova ugotoviti, da po čudežnem in razveseljivem daru vsemogočnega Boga sodelujejo s tistimi, ki se zanje trudijo ter se jim na kakšen način izkažejo hvaležne, kot se je pred mnogimi leti zgodilo nekemu menihu, ki je živel pobožno. To smo zvedeli iz zanesljivih virov starejših in vemo, da je to tudi pisno overjeno v pričevanje poznejšim rodovom.

V provinci, ki se imenuje “Nemčija onkraj Rena” ali navadno “Saška”, je stal samostan klunijevcev [benediktincev], ki je bil zgrajen znotraj zidov Paderborna in so ga imenovali po apostolih Petru in Pavlu. V starih časih, ko je bil red klunijevcev še živ, je v njem živel neki menih Amo. Ker je opravljal službo priorja, je skrbel, da je krasil svojo službo s svetniškimi navadami, kot se spodobi za duhovnega služabnika. Pogosto je obhajal sveto mašo v majhni kapeli, posvečeni sv. Aleksiju, ki jo je od samostanskega oratorija ločilo pokopališče. Zato je moral hoditi tja skozi to božjo njivo in je medtem pobožno molil za verne duše. In ker je premišljeval, da bo na koncu življenja postal prah, je pomislil na nemoč tistih, ki so že postali prah, in prosil v molitvi, da bi bile njihove kazni omiljene.

Nekega dne, ko je šel nazaj od maše preko pokopališča, je molitve za pokojne končal z vzklikom: “Naj počivajo v miru!” Razločno je slišal, kako mu je velika množica odgovorila: “Amen, amen!” Ko je to slišal, se je zelo prestrašil. Medtem ko je premišljeval, da so to duše, za katere je molil, se je čudil in bal, ker so stale tako tesno ob njem. Potem je nadaljeval še z večjim navdušenjem s to dobro navado, ki jo je imel do tedaj, saj je spoznal iz nenavadnega čudeža, da ugaja Bogu njegovo pobožno služenje in da je za verne duše osrečujoče ter nadvse koristno. Sveta in zveličavna je misel moliti za rajne, da bi bili rešeni svojih grehov!

S Teboj, o Jezušček iz raja

Čarobna noč, noč ti božična,

lepot ti vseh noči kraljična;

glej, Dete 'z raja k nam prihaja,

roko rešenja nam podaja.

O pridi, Ljubljeni, Premili,

nam duše z milostjo mazili;

dobrotno grehe nam odpusti,

nikdar nas, rev, več ne zapusti.

Z dobroto srca nam obsevaj,

v ljubezni, Dete, nas ogrevaj;

s Teboj, o Jezušček iz raja,

naj noč božična večno traja.

Ponižnih src se Ti 'zročimo,

v ljubezni Tebi posvetimo;

do konca z nami Ti ostani,

z nebeškim kruhom nas vse hrani.

Ivan Rajk

POGLOBIMO SE V OČENAŠ (4) Pridi k nam tvoje kraljestvo 2. del

Jezus ob koncu svojega zemeljskega poslanstva prizna, da je kralj, a ne od tega sveta. Njegovo poslanstvo je služenje in darovanje. Svoje življenje je daroval za vse nas in nas s svojo krvjo posvetil in včlanil v Očetovo kraljestvo. Sedaj nam on sam daje moč, da bi se to kraljestvo v nas razraslo in utrdilo. Tudi mi smo poklicani, da kraljujemo z ljubeznijo. Ta naj bi bila tista moč, ki nas bo vodila v vsem delovanju in mišljenju. Z odpuščanjem bomo zmagovali, a le če bo on v nas.

Dvainsedemdeset učencev je razposlal in jim naročil, naj oznanjajo: »Spreobrnite se, kajti približalo se je nebeško kraljestvo!« Omenjene besede nam sporočajo, da je premalo, če samo želiš, da bi prišlo Božje kraljestvo. Treba je biti pripravljen in vstopiti. Potrebno je spreobrnjenje, da ga lahko sploh začutimo, da prihaja. Samo čisto srce je sposobno začutiti, da je Božje kraljestvo blizu. Učenci so klicali k spreobrnjenju. To velja tudi za nas. Vsak izmed nas se mora spreobrniti, da bo začutil, da je Božje kraljestvo res že blizu, da je med nami. Spreobrnjenje nam pomaga v sebi odkriti in poživiti čut za Božje. Ko se človeku zgodi spreobrnjenje, se mu odpre poseben pogled na Boga. Bog se človeku lahko približa in lahko ga začuti v srcu.

Božjemu kraljestvu se je treba odpreti. Ni dovolj, da bi samo suho prosil, naj se to utrdi v človeku. Potrebno je odpreti vrata srca na stežaj in pripraviti notranjost. Božje kraljevanje se v človeku lahko zgodi, če mu človek pomaga rasti. No, ne more ga sam večati ali pomnoževati. Lahko pa se potrudi, da mu ne postavlja ovir v rasti. Ko se v človeku utrjuje nebeško kraljestvo, Bog vedno globlje vstopa v človekovo življenje. Postaja dejaven, zato človeka varuje pred hudim. Usmerja ga na pot kreposti. Rast Božjega kraljestva v duši je upodabljanje Jezusa v življenju.

Tudi v svetnem pomenu kraljestva je tako. Kraljevi podaniki kralju plačujejo davek, ta pa jim zagotavlja mirno in varno življenje. Pomaga jim k blagostanju, jih vzgaja in pomaga pri vzgoji njihovih otrok. Ustanavlja šole in podpira umetnost, dá, pomaga dvigati kulturo svojega ljudstva.

Jezus nam v pojmu nebeškega kraljestva ponuja nekaj podobnega, a na duhovnem področju. Vse, ki se odpró Jezusovemu kraljevanju, varuje vsega zlega. Uči jih in jim pomaga, da duhovno rastejo. Vedno bolj jim odpira razum za dojemanje Božjih resničnosti. Pomaga jim živeti varno, da ne bi kdo padel v zanke hudobnega duha, kar bi lahko imelo posledice za človekovo večnost.

p. Branko Petauer

POGLOBIMO SE V OČENAŠ (4) Pridi k nam tvoje kraljestvo 1. del

Jezus nam naroča, naj molimo, da bi k nam prišlo Božje kraljestvo. Toda kaj to pomeni? Danes imamo o kraljestvih bolj slabe izkušnje. V šolah so nam hoteli dopovedati, da je to nekaj preživelega. Kralj nam ne pomeni tega, k čemur nas Jezus vabi, da si želimo.

Jezus je začel svoje delovanje tako, da je oznanjal evangelij kraljestva. On je hotel ljudem sporočiti, da resnično kraljestvo prihaja od Boga. Kraljestva na zemlji nam ne morejo biti za zgled. Oznanjal je drugačno kraljestvo, kraljestvo miru in ljubezni. Božje kraljestvo je drugačno, kot ga poznamo iz zgodovine. Bog ne prihaja nad nas kot despot, ki bi nas pokoril, da mu bomo ubogljivi služabniki. Bog nam prinaša kraljestvo zato, da bi lahko vsak spoznal in doživel svoje dostojanstvo. V Božjem kraljestvu ni vojská, ne nemirov. Bog nam prinaša mir in medsebojno sodelovanje. Njegovo kraljestvo ni od tega sveta, pa vendar ima začetek že tukaj. Zato je prav, da prosimo, da bi se uresničilo prav med nami. Rasti naj bi začelo že tukaj, na zemlji. Božje kraljevanje ni gospodovanje, marveč služenje. Jezus je prišel zato, da bi služil in ne vladal. Toda on kljub temu prinaša in oznanja Očetovo kraljestvo. Bog želi kraljevati v dušah. On hoče biti v duši tisto, kar jo najbolj napolnjuje, kar ji daje polnost vsega.

V Božjem kraljestvu je osnovni zakon ljubezen. Razdajanje je njegova značilnost. Že Bog sam se razdaja, ko se hoče približati vsakemu človeku. Ljubezen ne more gospodovati, ker bi izgubila svoje poslanstvo. Ljubezen lahko samo služi. Razdaja se nesebično in s tem postaja vedno bolj močna. Bolj ko se razdaja, bolj se množi.

V Božje kraljestvo spada tudi spoštovanje vsakega. Bog vsakega človeka ceni in ga pozna po imenu. Pri Bogu nismo številke, tako kot v državnih seznamih. Pri Bogu smo zapisani z imenom. On vedno pokliče po imenu. Ko prosimo, da bi se med nami naselilo njegovo kraljestvo, pravzaprav prosimo, da bi on sam prišel med nas. Njega želimo, da bi bil navzoč v našem življenju.

Vse življenje je rast za Božje kraljestvo in ob koncu je dokončna dopolnitev tega kraljestva za vsakega osebno. Biti z Bogom, je za človeka najboljše prijateljstvo. To nas dviga v duhovne višine, da vedno bolj razumemo, kaj pomeni biti človek. Odkrivati Boga v sebi pomeni, iskati svoje najbolj globoko bistvo. Saj imamo v njem svoj izvor. Božje kraljestvo nam nudi najbolj ugodne pogoje, da v celoti uresničimo svoja teženja. Ob njem jih lahko prečistimo in gojimo samo tista, ki nas najbolj povezujejo z Bogom.

POPOLNA PODARITEV (1)

V spomin na Božjega služabnika Antona Strleta in za duhovno spodbudo začenjamo objavljati njegove članke o popolni podaritvi Devici Mariji, ki so prvikrat izhajali v Srečanjih v letih 1983 in 1984. Tu in tam bo kakšna malenkost podanašnjena, morda pa tudi kaj skrajšano.

˝Zavetnik 20. stoletja˝ – tako označujejo Maksimilijana Kolbeja, ki je bil 10. oktobra 1982 razglašen za svetnika. Ob razglasitvi za blaženega leta 1971 je papež Pavel VI. govoril o njem kot ˝mučencu ljubezni˝ sredi 20. stoletja, ki je zaznamovano s strahoto dveh svetovnih vojn in tako zelo oskrunjeno s pojavi množičnega teptanja človeškega dostojanstva in divjega sovraštva med ljudmi. Ko je 26. septembra 1972 ˝R. Schneider-Stiftung˝, ki se je tedaj preimenovala v ˝M. Kolbe-R. Schneider-Stiftung˝, prvikrat podelila nagrado v počastitev p. Maksimilijana Kolbeja, je evangeličanski teolog W. Nigg v slavnostnem govoru proti koncu dejal:

˝Še naprej smo dolžni premišljevati o tej smrti in povzeti to, kar pri tem čutimo, v enoto.

V smrti p. Kolbeja vidimo odgovor na stisko našega časa. P. Kolbe je, kakor mnogi drugi, pretrpel smrtne mline v Auschwitzu. Imenovati ga junaka iz Auschwitza je prav tako nezadostno kakor govoriti o nadjunaku. Junak je zemeljski pojem. Moral bi se imenovati ´junak vere´, ali še bolje ´svetnik na mejah človeškosti´. V Auschwitzu se je kuhalo brezmejno sovraštvo. Iz mučenja ljudi se je porajalo eno samo čustvo, čustvo onemogle maščevalnosti. In strmenja vredno je, da je p. Kolbe pretrgal satanski krog in premagal sovraštvo … Edinole krščanska ljubezen premaga strah in je sposobna odpuščati tudi najhujše zločine … Ta svetnik je prebil brezkončni krogotok od udarca do vrnitve udarca, od krivde do plačila za to krivdo, in je dosegel nov začetek … Njegovo dejanje je odprlo pot v prihodnost. Nevernih ne moremo spreobrniti z diskusijami – to misliti je naivno – a moremo se brez besede žrtvovati zanje … žrtev p. Kolbeja ni nekakšna stara legenda, marveč sedanja resničnost. Izvršila se je pred našimi očmi in se vrezuje kakor neizbrisen pečat v naše srce.˝

            Čeprav protestant, je W. Nigg v istem govoru tudi jasno povedal, kaj je bilo v življenju p. Kolbeja odločilno: Globoka pobožnost do Marije, tista pobožnost, ki je bila zakoreninjena v nauku sv. Ludvika Motfortskega. Nigg je navedel Kolbejevo željo: ˝Rad bi bil za stvar Brezmadežne, za božjo stvar, zdrobljen v prah. In naj veter raznese ta prah po svetu, da ne bo nič ostalo od mene. Šele tedaj bo daritev mene samega Brezmadežni v polnosti izvršena.˝

            Življenje iz montfortanske popolne podaritve samega sebe Mariji je sv. Maksimilijana privedlo do junaške vere in ljubezni. Ali ni v tem vabilo tudi za nas, naj stopimo na isto pot, da bi kljub vsem oviram dosegli tisto ˝bogastvo veličastne dediščine pri svetih,˝ h kateri nas je poklical Bog v svoji veliki ljubezni (prim. Ef 1,18; 3,18)? Prav v ta namen bomo v vsaki številki tega glasila premišljevali prvine nauka sv. Ludvika Montfortskega o ˝pravi pobožnosti do Marije˝.

Anton Strle

BOŽJI SLUŽABNIK ANTON STRLE (2) Stota obletnica rojstva božjega služabnika prof. Antona Strleta

Božji služabnik Anton Strle se je rodil 21. januarja 1915 na god sv. Neže. Stoto obletnico njegovega rojstva želimo obhajati tako, da bi bolje spoznali njegovo življenje, še posebej junaško stopnjo njegovih kreposti, in se mu bolj priporočali.

Načrtovanih je več stvari. Gotovo se ga bomo spomnili na sam dan njegovega rojstva pri sv. maši. V okviru mednarodne marijanske akademije bodo letošnji brezjanski pogovori posvečeni prav Strletu. Potekali bodo na Brezjah, predvidoma v soboto 24. januarja. Poudarek bo na njegovih krepostih. Načrtuje se tudi, da bi v taki ali drugačni obliki tudi teološka fakulteta zaznamovala Strletovo stoto obletnico rojstva, saj je bil dolga leta teološki profesor. Razumljivo, da bo tu poudarek predvsem na njegovem profesorskem delovanju. Stota obletnica rojstva je tudi razlog, da bo nedelja svetniških kandidatov ljubljanske metropolije, ki jo bomo obhajali 20. septembra 2015 v Strletovi rojstni župniji Sv. Vid nad Cerknico, posvečena tokrat prav njemu. V načrtu pa je še več drugih stvari.

V prvi vrsti bo to prilika, da se zahvalimo za njegovo življenje. Božji posegi so v njegovem življenju naravnost otipljivi. Sam je imel za eno največjih milosti globoko spreobrnjenje pri desetih letih. Vedno je bil hvaležen svojemu župniku Janezu Puclju, ki mu je omogočil šolanje na šentviški gimnaziji. Sam pravi, da ga je Devica Marija naravnost na čudovit način varovala v letih zapora. Vedno je bil bolehen, leta 1960, ko so že vsi mislili, da bo umrl, ga je Bog obvaroval še dolga leta pri življenju. Da je prišel na teološko fakulteto kljub prvotnemu odločnemu nasprotovanju takratne oblasti, je bil skoraj čudež. Če se zanj ne bi na vso moč zavzel božji služabnik škof Vovk, bi to ne bilo mogoče.

Strletovo življenje nikakor ni potekalo v idealnih razmerah. Rodil se je med prvo svetovno vojno, starše je zgodaj zgubil. Za duhovnika je bil posvečen na začetku druge svetovne vojne, ko nekaj časa sploh ni bilo gotovo, ali bodo novomašniki lahko posvečeni ali ne. Dolga leta zapora, administrativno preganjanje v letih njegovega dušnopastirskega delovanja v Planini pri Rakeku, bolezen, zelo razburkano obdobje v letih po drugem vatikanskem koncilu. Vse to niti najmanj ni bilo idealno. A ravno v teh razmerah se kaže njegova veličina. Nobena stvar ga ni strla, tudi zaustavila ne. Zaupal je v Boga, naredil, kar je mogel. Njegove kreposti še bolj jasno odsevajo na temnem ozadju okolja, v katerem je živel. Prav ob upoštevanju konkretnih razmer moremo spoznati krepostno življenje božjega služabnika Antona Strleta.

p. Andrej Pirš FSO

VEČ IN BOLJE MOLITI (11) Pomen Svetega pisma za vero in molitev 2.del

Ponovno sem začel prebirati sveto knjigo. Bil sem, ne da bi se zato trudil, vztrajnejši. Prebral sem vse do preroka Danijela, a v meni se ni še nič premaknilo.

Razlaga Nabuhodonozorjevih sanj in Danijelova preroška sposobnost sta prvi zamajali moje 'prepričanje', ki so mi ga komisarji vtepli v glavo ... Odkod Danijelu vedenje za toliko stoletij? To vprašanje me je vrtalo in kljuvalo. Če nekdo ima preroško sposobnost, jo je moral prejeti. Od koga? Bog!? Ni drugega odgovora: Bog je. Samo Bog je lahko dal Danijelu to zmožnost razumevanja sanj in napovedovanja za toliko stoletij vnaprej.

Torej, BOG JE.

Boga sem sprejel s tako vero, da mi ga nihče ne bi mogel več vzeti, čeprav je bil sprejeti Bog zavit v mojo temo. O njem nisem nič vedel, samo da On je.

Po tem odkritju Boga mi je branje Svetega pisma še marsikaj povedalo v potrditev, da Bog je med ljudmi. Posebno doživeto sem nekajkrat prebral in premlel v sebi Pregovore in Pridigarja, svetopisemski knjigi, ki sem ju bral po Danijelu. Še posebno doživeto sem prebiral Pridigarja 12,1-8: 'Spominjaj se Stvarnika v dneh svoje mladosti, preden pridejo dnevi, ko porečeš: niso mi všeč ...'

V Pregovorih in Pridigarju mi je bilo odkrito novo področje za razmišljanje, komisarjeve trditve in nauki so na mah zbledeli.

To ni bilo več branje, to je bilo hlastanje, v občuteni polnosti sem požiral to meni dotlej nepoznano modrost. O, KOLIKO SVETLOBE JE BILO V TEJ MODROSTI! Zame je bilo to večje odkritje kot pa Kolumbovo odkritje Amerike.

Do Nove zaveze sem bil že v marsičem drugačen kot pred začetkom branja Svetega pisma.

Nekako z lahkoto sem sprejel Kristusa, seveda v zelo pomanjkljivem spoznanju ...

Velikokrat sem klečal in molil povsem po svoje. Večkrat sem klečal in kleče razmišljal, ne da bi molil. Moliti z obrazci nisem znal. Vsaka moja molitev je bila nanovo sestavljena po občutku bolečine in nesreče ali pa sreče in veselja. Veliko sem molil, zelo veliko. Več kot sedaj, žal mi je, poboljšati se moram.

Ko je bila pred Gospodom čaša trpljenja polna, mi je dal rešitev. Bral sem evangelij po Janezu: »Bog je namreč tako ljubil svet, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor veruje vanj, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje ... Sina ni poslal, da bi svet sodil, ampak, da bi svet rešil ...' (Jn 3,16).

V besedi NIHČE' sem naenkrat zagledal sebe. Nihče ne bo pogubljen, kdor veruje Vanj! Saj jaz vendar verujem ... potem tudi jaz ne bom pogubljen.

O, blažena rešitev! Koliko sreče je bilo! Jaz, zgubljeni sin, pa pomiloščen! Kako čudovito sem tedaj občutil prisotnost Božje ljubezni in Božjega usmiljenja!"

Pomen Svetega pisma za našo vero potrjuje Božja knjiga sama. Prerok Izaija je zapisal: "Kakor pride dež in sneg izpod neba, in se ne vrača tja, dokler zemlje ne napoji, oplodi in stori, da zabrsti, da dá sejalcu seme in kruha uživalcu, tako je z mojo besedo, ki prihaja iz mojih ust: ne povrne s k meni brez uspeha, dokler ne opravi, kar sem hotel, in izpolni, za kar sem jo poslal" (Iz 55,10 s).

Sv. Pavel takole opisuje moč evangelija: »Ne sramujem se evangelija, saj je vendar Božja moč, dana v rešitev vsakomur, ki veruje, najprej Judu in potem Grku. V njem se namreč razodeva Božja pravičnost, ki vodi iz vere v vero, kakor je zapisano: 'Pravični bo živel iz vere' (Rim 1,16 s).«