V spomin na
Božjega služabnika Antona Strleta in za duhovno spodbudo začenjamo objavljati
njegove članke o popolni podaritvi Devici Mariji, ki so prvikrat izhajali v
Srečanjih v letih 1983 in 1984. Tu in tam bo kakšna malenkost podanašnjena, morda
pa tudi kaj skrajšano.
˝Zavetnik 20. stoletja˝ – tako
označujejo Maksimilijana Kolbeja, ki je bil 10. oktobra 1982 razglašen za
svetnika. Ob razglasitvi za blaženega leta 1971 je papež Pavel VI. govoril o
njem kot ˝mučencu ljubezni˝ sredi 20. stoletja, ki je zaznamovano s strahoto
dveh svetovnih vojn in tako zelo oskrunjeno s pojavi množičnega teptanja
človeškega dostojanstva in divjega sovraštva med ljudmi. Ko je 26. septembra
1972 ˝R. Schneider-Stiftung˝, ki se je tedaj preimenovala v ˝M. Kolbe-R.
Schneider-Stiftung˝, prvikrat podelila nagrado v počastitev p. Maksimilijana
Kolbeja, je evangeličanski teolog W. Nigg v slavnostnem govoru proti koncu
dejal:
˝Še naprej smo dolžni premišljevati o
tej smrti in povzeti to, kar pri tem čutimo, v enoto.
V smrti p. Kolbeja vidimo odgovor na
stisko našega časa. P. Kolbe je, kakor mnogi drugi, pretrpel smrtne mline v
Auschwitzu. Imenovati ga junaka iz Auschwitza je prav tako nezadostno kakor
govoriti o nadjunaku. Junak je zemeljski pojem. Moral bi se imenovati ´junak
vere´, ali še bolje ´svetnik na mejah človeškosti´. V Auschwitzu se je kuhalo
brezmejno sovraštvo. Iz mučenja ljudi se je porajalo eno samo čustvo, čustvo
onemogle maščevalnosti. In strmenja vredno je, da je p. Kolbe pretrgal satanski
krog in premagal sovraštvo … Edinole krščanska ljubezen premaga strah in je
sposobna odpuščati tudi najhujše zločine … Ta svetnik je prebil brezkončni
krogotok od udarca do vrnitve udarca, od krivde do plačila za to krivdo, in je
dosegel nov začetek … Njegovo dejanje je odprlo pot v prihodnost. Nevernih ne
moremo spreobrniti z diskusijami – to misliti je naivno – a moremo se brez
besede žrtvovati zanje … žrtev p. Kolbeja ni nekakšna stara legenda, marveč
sedanja resničnost. Izvršila se je pred našimi očmi in se vrezuje kakor
neizbrisen pečat v naše srce.˝
Čeprav
protestant, je W. Nigg v istem govoru tudi jasno povedal, kaj je bilo v
življenju p. Kolbeja odločilno: Globoka pobožnost do Marije, tista pobožnost,
ki je bila zakoreninjena v nauku sv. Ludvika Motfortskega. Nigg je navedel
Kolbejevo željo: ˝Rad bi bil za stvar Brezmadežne, za božjo stvar, zdrobljen v
prah. In naj veter raznese ta prah po svetu, da ne bo nič ostalo od mene. Šele
tedaj bo daritev mene samega Brezmadežni v polnosti izvršena.˝
Življenje
iz montfortanske popolne podaritve samega sebe Mariji je sv. Maksimilijana
privedlo do junaške vere in ljubezni. Ali ni v tem vabilo tudi za nas, naj
stopimo na isto pot, da bi kljub vsem oviram dosegli tisto ˝bogastvo veličastne
dediščine pri svetih,˝ h kateri nas je poklical Bog v svoji veliki ljubezni
(prim. Ef 1,18; 3,18)? Prav v ta namen bomo v vsaki številki tega glasila
premišljevali prvine nauka sv. Ludvika Montfortskega o ˝pravi pobožnosti do
Marije˝.
Anton Strle
