Nekega dne pa so se pojavile prve bolečine. Prvi znaki resne bolezni, ki se je stopnjevala s čedalje večjo naglico. Po treh letih bolečega obiskovanja bolnišnic sem bila fizično in psihično popolnoma izmučena. Neki zdravnik mi je takrat mimogrede zaskrbljeno rekel, da mi pri tako hitrem razvoju bolezni ne preostane več kot pet let življenja. To je bil zame pravi šok. Ubito upanje. Vprašala sem se: Zakaj sem sploh živela? Kdo bo vzgojil sina, ki potrebuje toliko ljubezni? Kaj sem sploh naredila v življenju, kar bi bilo vredno v Božjih očeh?
Gledano s človeškimi očmi sem imela kaj pokazati, toda pred Bogom? Bog ne sodi dejanj, pač pa namene. Tako sem si iskreno zaželela, da bi dobila še eno priložnost popraviti vse zgrešene poti, da bi oplemenitila življenje z dobroto, ki ne gleda nase. Želja je bila le tiha, nisem si upala Boga prositi, nisem se zdela vredna, da bi to pričakovala od njega. Toda On me je vseeno slišal.
Nekega večera, ko sem se žalostna sprehajala po bolnišničnem hodniku, je prišel mimo neznani dežurni zdravnik. Moj žalostni pogled ga je privabil in vprašal me je, zakaj sem tako žalostna. Povedala sem mu svojo zgodbo o bolezni. Pozorno me je poslušal in na koncu dejal: »Natančno bom pregledal vašo krvno sliko. Zjutraj pa se ponovno oglasim.«
Res je prišel in mi povedal, da na podlagi izkušenj in stanja krvne slike sklepa, kaj bi bil vzrok bolezni. Za potrditev diagnoze bodo potrebne večtedenske preiskave, za odpravo vzroka pa zelo zahtevna operacija, ki ima lahko številne posledice. Njegova diagnoza je bila kasneje potrjena.
Tudi vsi nadaljnji dogodki so bili kar prelepi, da bi verjela v naključje. Za pomoč se mi je preko sodelavke ponudila tudi neznana gospa. V zdravniškem krogu je bila zelo spoštovana. Za pretvezo, da bi se zdravniki bolj potrudili pri zahtevni operaciji, se je izdajala za mojo sestrično in me hodila vsak dan obiskovat. Tako so bili tudi zdravniki mnogo bolj pozorni. Sedemurna operacija je uspela brez kakršnihkoli posledic.
Bog mi je dal še eno priložnost. Sedaj je v mojem življenju On na prvem mestu. Tokrat se mu ne bom izneverila. Hvaležna sem mu za vsak utrip srca, za vsako novo jutro, za vsak nasmeh, za vsakega človeka, ki mi je podarjen na poti življenja, za vsako novo priložnost, da mu lahko služim. Hvaležna, da ga smem ljubiti v zahvalo za njegovo neskončno ljubezen.
Nisem poznala Tvoje bližine, Gospod, zato Te zanjo nisem prosila. Iskala sem, pa nisem vedela, kaj iščem. Sam si prišel. Nisem Te jaz našla, ampak si Ti našel mene. Moje srce si prežel z enim samim hrepenenjem po Tebi. Vse minljivo se je omračilo in prižgal si mi lučko večnosti. Tej lučki sledim in hrepenim po njenem izvoru. Ti si luč in jaz tema. Ko prideš vame Ti, tema izgine. Postanem luč tudi jaz.
Mojca
Ni komentarjev:
Objavite komentar