Danes se veliko govori o molitvi in mnogi dajejo razne napotke za dobro molitev. Obstajajo tudi različne šole molitve ali uvajanja v molitev. Vse to nam pove, da molitev ni tako preprosta stvar. Ni nam prirojena, ampak se jo je treba učiti. Toda zakaj je molitev težka, zakaj lahko postane tudi križ, ki nas mogoče pritiska k tlom in nam jemlje moči?
Molitev ni samo izgovarjanje na pamet naučenih besedil in obrazcev. To je premalo, temu ne bi mogli reči molitev v pravem pomenu besede. Molitev je povzdigovanje duha k Bogu, to pa je že nekaj več. Pove nam, da je za dobro molitev potrebno povzdigniti svojega duha k Bogu. V duhu se je treba preseliti k njemu in se z njim pogovarjati. To zahteva določen napor in seveda določeno vzgojo za molitev. Molitev zahteva, da je dejaven cel človek in ne samo delček človekovih sposobnosti. Vernega kristjana zadovolji šele dobra molitev, ki mu daje resničen občutek povezanosti z Bogom. Če molitev ni bila resničen pogovor z Bogom, ima človek slab občutek, da je premalo naredil s svoje strani, da bi bila molitev dobra. Skušajmo raziskati, zakaj molitev ni vedno dobra in zakaj včasih postane tudi težka.
Starši učijo otroka moliti tako, da zna najprej narediti križ. Pripovedujejo mu o Bogu in mu pokažejo, na katerih mestih je Bog na poseben način navzoč. Otrok si počasi vse zapomni. Na svetih krajih skuša ravnati tako, kot so ga naučili starši. Otrokova molitev je večinoma ustna molitev, saj otroci ne morejo popolnoma prodreti v globino vsebine molitve, ki jo molijo z usti. Spet pa ne moremo trditi, da otrok ni sposoben drugačne molitve kot ustne. Tudi otrok je sposoben čustvovanja in globokega doživljanja. Veliko je odvisno od tega, kako mu starši znajo govoriti o Bogu. Lahko mu o Bogu, Jezusu in njegovi ljubezni pripovedujejo tako živo, da otrok Boga dojame v globini svojega srca. Otrok celo lažje dojame Boga v globini svojega srca, ker ima čisto srce, ki še ni okuženo s slabimi nagnjenji. Zato je otroku velikokrat lažje čustveno doživljati Jezusovo trpljenje tako močno, da je zaradi tega ves ganjen in objokan. Otrok doživlja Boga kot resničnost ob sebi. Ne sprašuje se, če Bog je, ampak ga čuti ob sebi in se z njim pogovarja. Toda vse to je mogoče le, če ima otrok take starše, ki mu to omogočijo. Če se starši ne brigajo za molitev in jih otrok nikoli ne vidi moliti, tudi otrok ne bo mogel Boga doživljati v globini svojega srca.
Otrok tudi zelo čuti, kako ravnajo starši. Če jim je versko življenje samo še navaden običaj, bo otrok hitro začutil, da starši verskega življenja ne jemljejo resno. Če staršev ne bo nikoli videl moliti, bo tudi sam molitev drugače doživljal. Še bolj hudo pa je, če starši silijo otroka, naj moli, sami pa nikoli ne molijo z njim ali ne gredo k sveti maši. Otrok bo njihovo ravnanje doživljal kot nasilje in se jim bo uprl. Ko bo dorasel, bo vero in molitev hitro postavil na stranski tir in se bo spomnil na vero samo še ob praznikih ob polni mizi.
Mlačnost staršev je prvo, kar človeku naredi velike težave pri molitvi. Ko doraste, je potrebno vse navade na novo privzgojiti in jih osvojiti. Pri molitvi ne moremo napredovati brez osebnega stika z Bogom. Otrok, ki je odraščal v brezbrižnem okolju, mora sam na novo iskati in najti Boga. Ker ga starši niso pripeljali dovolj blizu k Bogu, mora sam opraviti to naporno iskanje. Res je dobro za človeka, da Boga sam išče, ga najde in vzljubi, toda veliko lažje je, če ti pri tem kdo pomaga. Tisti, ki je doraščal v brezbrižnem okolju, mora spremeniti ves svoj svet. Vrednote mora razvrstiti po drugem vrstnem redu in se odvaditi starih površnosti v odnosu do Boga. Molitve se mora na novo učiti. Potrebno je veliko truda, da se nauči molitve in da le-ta postane dejanje ljubezni do Boga. Gotovo so prvi koraki, ko človek odkrije Boga in mu začne govoriti, navdušujoči. Lepota prvega navdušenja lahko hitro poide, potem pa se je treba prebijati dalje in vztrajati. Potrebna je neomajna zvestoba.
Drugo, kar otežuje molitev, so človekova slaba nagnjenja. Molitev je neke vrste trud. Pri molitvi je potrebno biti vztrajen. Ko pride suhota, je potrebno veliko napora in predvsem volje, da molitev ohranimo in je ne opustimo. V človeku se hitro prebudijo slaba nagnjenja in v notranjosti vstanejo dvomi. Človek, ki se znajde v krizi molitve, se lahko začne celo vpraševati: Ali ni bilo vse skupaj moj privid? Ali je res potrebno toliko napora za molitev? Če človek opusti molitev takrat, lahko slaba nagnjenja v njem zagospodarijo in mu vzamejo iz srca še tisto malo ljubezni do Boga, ki jo je imel. Vsak dan se je potrebno z vso močjo volje odločati za Boga. Potrebno je moliti, pa čeprav se človeku zdi to popolnoma prazno. Običajno se ne vidi nobenih uspehov ali napredka v molitvi, zato je potrebno vztrajati do konca. Treba je verovati, da Bog je in da me ljubi, četudi jaz tega ne čutim.
Slaba nagnjenja v človeku prikažejo druge reči bolj privlačne kot molitev, ki se zdi težka, pusta in nerodovitna. Temu bi lahko rekli prva kriza ljubezni. Srečanje z Bogom nam odkrije Boga. Bog za nas postane resničnost. Človek se Bogu nerodno zahvaljuje za to srečanje in srečo, ki jo je ob tem doživel. Toda molitev ni samo izgovarjanje besed ali neka pesem, molitev mora postati življenje. Zaradi Boga, ki sem ga srečal, je potrebno življenje v marsičem spremeniti. Potrebno je opustiti slabe navade in se oprijeti dobrih. Potrebna je odpoved. V človeku se prične tehtanje. Kaj je tisto, kar bolj nese ali bolj privlači? Kako visoko ceno je človek pripravljen plačati za zvestobo Bogu? Potrebno je zbrati toliko moči, da Bog ostane na prvem mestu.
p. Branko Petauer
Ni komentarjev:
Objavite komentar