Kdor se izroči in posveti brezmadežnemu Marijinemu Srcu in se po njem izroči in posveti presvetemu Jezusovemu Srcu, se odloči, da bo krenil na pot svetosti. Ne bo izpolnjeval le Božjih in cerkvenih zapovedi, ampak bo sledil tudi navdihom Svetega Duha. Ta odločitev pomeni prekinitev z duhom tega sveta. Pot svetosti je čudovita in na njej moramo biti drug drugemu v spodbudo in oporo. Kaj narediti, da na nas ne bo vplival duh posvetnosti, ampak se bomo dali voditi Svetemu Duhu, ki je Jezusov Duh?
Če smo odkriti, bomo ugotovili, da marsikaj slabega vpliva na nas. To je najprej z zlom zastrupljeno okolje, ki nas vedno bolj ogroža. Niti ne opazimo, kako to okolje vztrajno zastruplja naše misli, besede in dejanja. Če hočemo iti po poti svetosti, se moramo temu okolju upreti, plavati proti toku. Sv. Janez Evangelist govori o trojnem poželenju, ki kvari svet, da ni tako lep, kakor bi po Božji zamisli moral biti. Zapisal je: »Nič namreč, kar je na svetu – poželenje mesa in poželenje oči in napuh zaradi imetja – ni iz Očeta, ampak je iz sveta« (1 Jn 2,16). Kristjan, ki stopi na pot svetosti, se mora resno upreti temu trojnemu poželenju: poželenju mesa, poželenju oči in napuhu zaradi imetja. To pomeni, da se mora upreti poželenju po grešnih užitkih, zapeljivosti videza in napuhu, ki izvira iz privlačnosti zemeljskih dobrin.
Zlo je tudi v nas samih, v našem starem človeku, ki je ranjen po izvirnem grehu in teži k slabemu. Sveti Pavel govori o tem nasprotju v nas, o dveh ljudeh. V nas je človek, ki teži k dobremu, a tudi drugi, ki teži k slabemu. Stari človek mora umreti in dati prostor novemu, ki bo upodobljen po Jezusu Kristusu in Materi Mariji. Treba je, da se naše srce upodobi po Jezusovem in Marijinem Srcu. Ko smo se izročili in posvetili obema Srcema, sta onadva začela oblikovati naša srca po svojem Srcu. Seveda pri tem računata z našim vztrajnim sodelovanjem. Gre za proces, ki bo trajal do konca življenja. Pot svetosti je ozka in strma, a je zato toliko bolj mikavna in je edina, ki vodi do popolnega združenja z Bogom.
Tretji vpliv, s katerim moramo računati, je zalezovanje hudega duha. Kadar gre za nenadne in hude skušnjave, ki so brez zunanjega povoda, lahko sklepamo, da so od očeta laži. Ta se ne ustavi na telesu, ampak prodre v človekovo domišljijo, v spomin, v čutno teženje in razplamti človekove strasti. Hudobni duh se pogosto spreminja v angela luči, kar pomeni, da prihaja pod videzom dobrega. Dostikrat težko ugotovimo, od kod vplivi zla. Pomembno je, da spoznamo, kaj je dobro, in se tega oklenemo. Zlo pa moramo zavračati. Razločevanje duhov, razločevanje dobrega od zla, je potrebno za dober začetek duhovnega boja. Brez tega boja ni mogoče iti po poti svetosti. Tu je začel sveti Ignacij, ko se je spreobrnil.
Kaj je dobro in kaj zlo, spoznamo iz Jezusovega nauka in nauka Cerkve. V pomoč pa so nam pri tem tudi sadovi. Kar prinaša v nas dolgotrajen mir, je znamenje dobrega. Kar prinaša slabe sadove, kar nas končno vodi v greh, gotovo ni dobro. Zlo se dostikrat ne spozna takoj, ampak na daljšo dobo.
Potrebno je očiščevanje srca. Jezus pravi: »Blagor čistim v srcu, kajti Boga bodo gledali« (Mt 5,8). Če hočemo Boga globlje spoznati, ga gledati, je najprej potreben proces očiščevanja našega srca. Tega ne moremo doseči z eno spovedjo ali z enim trdnim sklepom. Gre z Božjim delovanjem za organsko rast. Tako kot ne more hrast zrasti v enem letu, tako tudi človek ne more kar naenkrat vsega doseči. Treba je potrpeti tudi s seboj. Važno je, da napredujemo. »Kdor ne napreduje, nazaduje!« je rekel sv. Bernard. Ne smemo se ustaviti, iti moramo z Božjo pomočjo naprej.
Prerok Ezekiel v Stari zavezi govori o novem, čutečem in usmiljenem srcu. Táko srce moremo doseči samo z Božjo pomočjo. Osvoboditi se moramo nepravilnih navezanosti, pospraviti v sebi vso navlako, napraviti prostor za Boga. Če bo srce v redu, bodo v redu besede, bo v redu ravnanje. Vse prihaja po Jezusovih besedah iz našega srca, zato je tako zelo pomembno, kakšno je to srce.
Jezus je zahteven: »Če hoče kdo iti za menoj, naj se odpove sebi in vzame svoj križ ter hodi za menoj« (Mt 16,24). Štiri stvari tu Jezus naglaša. Treba je hoteti iti za n jim. Če ni volje, ne bo uspeha. Moramo se odpovedati sebi, tistemu, kar je slabo v nas, sebičnemu jazu. Vzeti križ. Križ je nekaj, kar ni lahko, kar se človeku upira. Čim bolj se ga otepamo, težji je, čim bolj ga objemamo, lažji postane. Tako razumemo svetnike, ki so celo vzljubili križ. Treba je hoditi za Jezusom. Tudi tu je potrebna volja, trud. Včasih je prijetno, drugič pa je težko. Zmeraj, ne glede na naše razpoloženje, je treba z voljo in pomočjo Božje milosti hoditi za Jezusom.
p. Anton
Ni komentarjev:
Objavite komentar