Imamo ponižnost, ki jo oblikuje in podžiga ljubezen, in ponižnost, ki jo navdihuje resnica ter je brez topline. Prva je v čustvu, druga pa je v spoznanju. Ne dvomim, da se boste tudi vi ponižali v svojih očeh, če se pogledate od znotraj ob luči resnice in brez prikrivanja ter se sodite brez laskanja. Ob takem pravilnem spoznanju samega sebe boste priznali svojo neznatnost, četudi tega v očeh drugih morda še niste doživeli. Postali boste ponižni, toda le za trenutek po spoznanju resnice, ne pa še po navdihu ljubezni. Kajti če bi vas tako prevzela ljubezen, kakor vas je presvetlila resnica, ki se je vam samim pokazala v resnični in poučni luči, bi brez dvoma želeli, kolikor je odvisno od vas, da bi tudi vsi mislili o vas enako, kakor sami sebe cenite (42,6).
Iz tega vidite, da ni isto, če resnica človeka prisili, da sebe ne ceni previsoko, ali pa če se iz ljubezni prostovoljno poniža. Do prvega nas privede nuja, do drugega pa volja. Sv. Pavel je zapisal o Jezusu: »Sam sebe je izničil tako, da je prevzel naravo hlapca« (Flp 2,7) in nam dal zgled ponižnosti. Sam sebe je izničil, sam se je ponižal, ne pod nujo sodbe, marveč iz ljubezni do nas. Mogel se je pač pokazati neznaten in zaničevan, ni se pa mogel imeti za takšnega, saj je poznal sam sebe.
Ponižanje je bilo dejanje volje, ne lastne sodbe, saj se je predstavil takšen, kakršen je vedel, da ni; hotel je veljati za zadnjega, čeprav je vedel, da je prvi med vsemi. Sam je rekel: »Učite se od mene, ker sem krotak in iz srca ponižen« (Mt 11,29). Rekel je: »Iz srca«, iz srčnega nagnjenja, to se pravi iz volje. Izključil je nujo, ker je priznal voljo. Z njim ni tako kakor z menoj ali z vami, ki moramo ob luči resnice priznati, da zaslužimo osramočenje in zaničevanje, zadnje in najnižje mesto, kazni in udarce. Z njim, pravim, ni tako, čeprav je vse to izkusil, ker je hotel in je bil iz srca ponižen, ponižen, ker mu je narekovalo srce, ne pa, ker bi ga prisilila preiskava resnice (42,7).
Presodite, ali imam prav in ali sem ponižnost po pravici prisodil Gospodu, o katerem vemo, da se je izničil iz ljubezni, iz ljubezni se ponižal pod angele, bil pokoren svojim staršem, se sklonil pod rokami Janeza Krstnika, prenašal telesne slabosti, končno se podvrgel smrti in sprejel sramoto križa.
Če se boste sami pri sebi ponižali s tisto nujno ponižnostjo, ki jo čuječi duši prinaša resnica, ki preiskuje srca in obisti: tedaj dodajte še svojo voljo in napravite iz nuje krepost, saj ni kreposti brez soglasja volje. To boste dosegli, če ne boste želeli biti navzven drugačni, kakor ste znotraj … Ko se boste stehtali na tehtnici resnice in na tihem sami o sebi skromno mislili, ali se boste navzven nam prodali za višjo ceno in lagali o svoji teži, ki ni v skladu z resnično težo? (42,8).
Ni komentarjev:
Objavite komentar